Templjarji

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Templarski red
Pauperes commilitones Christi Templique Salomonici Hierosolymitanis
Armoiries Hugues de Payens.svg
Seal of Templars.jpg
Pečat vitezov templjarjev
Nastanek1119
UstanoviteljHugo Paynski
Kraj ustanovitveJeruzalem
Ukinitevcca. 1312
Tipvojaški red
katoliški viteški red
cerkveni red
Kraj

Templjarski red ( lat. Pauperes commilitones Christi Templique Salomonici Hierosolymitanis) uradno Red siromašnih vitezov Kristusa in Salomonovega templja, je bil najstarejši krščanski duhovniški viteški red, ki ga je leta 1119 v Jeruzalemu ustanovil ustanovil Hugo Paynski, s sedmerico francoskih vitezov, z namenom, da bi branil svete kraje v Palestini in varoval krščanske romarje.

Zgodovina reda[uredi | uredi kodo]

Templjarski vitezi so bili neustrašeni vojščaki in vedno pripravljeni na boj z »neverniki«

Red je imel sprva le osem članov, vendar pa je njihov sloves kmalu narasel in z njim tudi število pripadnikov. Ime so dobili po prvem samostanu, zgrajenem v bližini Salomonovega templja v Jeruzalemu. Vodilo reda je napisal sv. Bernard iz Clairvauxa. Člani so se delili na viteze, duhovnike in brate pomočnike. Red je vodil veliki mojster, vsak samostan pa je upravljal prior. Templjarji so nosili rdeč plašč, z rdečim križem na prsih. Razširili so se po zahodnem krščanskem svetu, število članov je preseglo 20.000. Red si je pridobil neznansko premoženje in vplival na politično življenje.

Velika mojstra templjarjev Jacques de Molay ter malteških vitezov Fulk de Villaret v pogovoru 1307

Matični samostan so po izgonu križarjev iz Palestine leta 1291 prestavili na Ciper, zatem pa v Francijo.

Bančništvo[uredi | uredi kodo]

Templjarji so si kmalu pridobili veliko bogastvo, saj jim je veliko takratnih vladarjev podarjalo zemljo in denar. V takratnem času je bilo prepovedano dajati posojila za obresti, zato so se templjarji odločili, da bodo posojali denar tako, da bodo ljudje, ki si bodo hoteli izposoditi denar, najprej morali položiti določeno vsoto denarja (polog). Šele nato so lahko vzeli posojilo. S tem so preslepili krščansko Cerkev, ki je prepovedovala obresti na posojila. Imeli so posestva na mnogo krajih v Evropi, tam so zgradili, kupili ali dobili kot darove majhne hiše (komende), ki so služile kot podružnice današnjih bank. Tam so ljudje lahko hranili denar, dajali posojila, plačevali najemnino (če so imeli najeto zemljo, ki je bila v lasti templjarjev), ukvarjali pa so se tudi s prenosom denarja na dolge razdalje (nekakšni potovalni čeki). Skratka, imeli so zelo velik finančni vpliv za takratni čas, zato so nekateri mnenja, da so osnovali poznejši bančni sistem v Evropi.

Razpustitev reda[uredi | uredi kodo]

Kardinalska in škofovska komisija zaslišuje velikega mojstra Jacquesa de Molaya
Tiskovina iz 19. stoletja
S papeško bulo Ad providam je Klemen V. ukinil red templjarskih vitezov, pod pritiskom kralja Filipa Lepega
Kralj Filip Lepi osebno prisostvuje sežigu templjarjev na grmadi (rokopis iz 15. stoletja)

Templjarji so s svojim bogastvom (čeprav naj bi bili revni) in vplivom postajali vedno močnejši in pomembnejši. Kralj Filip IV. Francoski ali Filip Lepi, velik finančni dolžnik templjarskega reda, je dal 13. oktobra leta 1307 (po tem dogodku in dnevu je nastal izraz za nesrečni dan črni petek ali petek trinajstega) aretirati velikega mojstra de Molaya in 60 njegovih bratov templjarskih vitezov. Ob prestanih izjemno hudih mučenjih, ki jih je skupaj s celotnim procesom priprave aretacij in izmišljenih obtožb z namenom uničenja templjarskega reda in prevzema njihovega bogastva, organiziral dominikanski menih, inkvizitor in kraljev spovednik Guillaume de Paris (William of Paris), so bili de Molay in njegovi vitezi prisiljeni izreči vrsto krivih priznanj, katere pa je veliki mojster de Molay pozneje preklical. 18. marca 1314 sta bila v Parizu zadnji veliki mojster templjarjev Jacques de Molay in njegov pomočnik, sežgana na grmadi. Papež Klemen V. je 22. marca 1312 s papeško bulo Vox in excelso red razpustil, premoženje reda pa dodelil Ivanovcem. V drugih deželah so ga tudi dobili, v Franciji pa si je večino prisvojil kralj.

Legenda o pogromu nad templjarji[uredi | uredi kodo]

Latinski izvirnik Slovenski prevod

Excidio Templariorum non diu supervixere ejus auctores, Papa Avenionensis et Galliarum Rex. Etenim Clemens V. ad XII. Calend. Majas anno. Ae.V. 1314. Potificatus autem octavo, mense decimo, variis diu aegritudinibus afflictatus, post dysenteria, et stomachi laterumque dolore confectus diem clausit extremum. Philippus autem pulcher non diu post eandem ivit viam; nam ejus Filius Ludovicus X die S. Stephani primi Martyris, dicto anno, a Remensi Archi-Episcopo est sacro oleo inunctus. Refert Fulgosus apud Hospian. et Wolf. Templarium quendam, gente Neapolitanum, in urbe Burdegala ad ignem damnatum, conspectis ad fenestram Pontifice ac Philippo Rege, magna voce in haec verba prorupisse: Saevissime Clemens Tyranne, posteaquam mihi inter mortales nullus jam superest ad quem appellem pro gravi morte, qua me per injuriam assicis, ad justum judicem Christum, qui me redemit, appello, ante cujus tribunal te voco, una cum Philippo Rege, ut intra annum diemque ambo illic compareatis, ubi causam meam exponam, et jus sine pravo affectu ullo administrabitur. Intra id quoque tempus Clementem ac Regem mortuos. Equidem quo historiam aut confirmem aut refellam, mihi non suppetit; video tamen Drexelium Societatis Jesu Patrem et credidisse, et cordi adeo habuisse, ut l. 2. de tribun. Christ. c. 3. exclamarit: Quis neget, geniale aliquid, et divinum hic intervenisse, supremo Numine consciscente?

»Začetnika templjarskega uničenja, avignonski papež [1]in francoski kralj[2], ga [3]nista za veliko časa preživela. Pravzaprav je dejstvo, da je Klemen V. končal svoj zadnji dan dvanajstega dne pred majskimi kolendami 1314, osmo leto in deseti mesec svojega papeževanja; mučile so ga razne bolezni, ko je trpel za drisko ter bolečinami v želodcu in ledjih. Filipu Lepemu tudi ni ostalo mnogo življenjske poti po teh dogodkih. Njegovega sina Ludvika X. [4] je mazilil s svetim oljem reimški nadškof na praznik svetega Štefana, prvega mučenca, še istega leta. Fuglosus [5] poroča - glej Wirth in Wolf - , da je neki templjar, po rodu Neapeljčan, ki je bil obsojen na sežig na grmadi v Bordeaux-ju, zakričal na ves glas, medtem ko je zagledal papeža in kralja Filipa na oknu: »Klemen, neusmiljeni trinog, jaz nimam nikogar med živimi, ki bi se potegnil zame zavoljo moje strašne smrti, ki si jo povzročil s svojo krivičnostjo. Sklicujem se na Kristusa, pravičnega sodnika, ki me je zveličal, in te pozivam pred njegovo sodišče skupaj s kraljem Filipom, tako da se bosta v roku enega leta in enega dneva oba prikazala tam. Tam se bom skliceval na moj primer, in vsakemu bo prisojena neokrnjena pravica.« In v tem obdobju sta umrla oba, Klemen in Kralj. Kar se mene tiče, ne bi niti potrdil niti zanikal te zgodbe. Vendar vidim, da jezuitski pater Drexelius [6] popolnoma verjame to zgodbo in mu je bila tako zelo pri srcu, da v knjigi »O Kristusovem sodišču« [7] vzklika: »Kdo bi mogel zanikati, da obstaja neka genialnost in Božje posredovanje v tej zadevi, ki ga določa Najvišja Volja?« [8]

Templarji na Slovenskem[uredi | uredi kodo]

Na Slovenskem so se templarji nekdaj naselili v Ljubljani, v Beli Krajini in v Prekmurju (Selo, Murska Sobota).

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. avignonski papež je Klemen V., je vladal od 14. novembra 1305 do 20. aprila 1314
  2. francoski kralj - Filip Lepi je vladal od 5. oktobra 1285 do 29. novembra 1314
  3. nista preživela Jakoba de Molaya, ki je bil sežgan na grmadi – kot krivoverec, čeprav nedolžen – 18. marca 1314
  4. Ludvik X. *4.X.1289, vladal 29.XI.1314-5.VI.1316, umrl komaj 27-leten
  5. Fuglosus = Nicholas Gurtler: Historia templariorum
  6. Hieremias Drexelius ali Drexel = Jeremias Drexel (1581-1638)je bil jezuitski nabožni pisatelj in profesor
  7. De tribunale Christi – 2. knjiga, 3. poglavje
  8. "Divine judgement upon Clement V and Philip the Fair? Legend concerning the deaths of Pope Clement V and King Philip the Fair, according to Nicholas Guertler". KTV. 26. december 2012. Pridobljeno dne 8. maj 2015.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Rebić, Adalbert; Bajt, Drago Splošni religijski leksikon: A-Ž, Ljubljana, Modrijan, 2007, (COBISS)
  • Tate, Georges: Križarji in svet Vzhoda Ljubljana, DZS, 1994 (COBISS)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]