Jacques de Molay

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Jacques de Molay
Portret
Rojstvo ne pred 1244 in ne pozneje od 1249
Molay[d][1]
Smrt 18. marec 1314[2]
Pariz[2]
Državljanstvo Bannière de France style 1500.svg Francija
Poklic jockey
Poznan po Veliki mojster Templjarjev

Jacques de Molay, 23. in zadnji veliki mojster viteškega reda Templjarjev, * 1240 ali 1250, Molay, Haute-Saône, grofija Burgundija, † 18. marec 1314, Pariz.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Veliki mojster Jacques de Molay na grmadi kliče pred Božjo sodbo kralja Filipa Lepega in papeža Klemena, kar se je še istega leta uresničilo: oba sta umrla kmalu nato

Jacques de Molay je vodil red od 20. aprila 1292, vse dokler ga ni razpustil papež Klemen V. leta 1312. Čeprav njegovo življenje ni v celoti poznano, gre za najbolj znanega in slavnega viteza templjarja. Ob bok mu je lahko po poznanosti le ustanovitelj reda in prvi veliki mojster Hughes de Payens (1070-1136). Jacques de Molay si je prizadeval reformirati red in njegovo delovanje prilagoditi novim razmeram v Sveti deželi. Ob vse manjšemu zanimanju evropskih velikašev po novih križarskih pohodih, so se pojavile težnje po razpustitvi reda in delitvi njegovega bogastva, katerega je Templjarski red ohranil in nadgradil s prvo multinacionalno finančno in humanitarno organizacijo na planetu. Kralj Filip IV. Francoski ali Filip Lepi, velik finančni dolžnik do Templjarskega reda, je dal 13.oktobra leta 1307 (po tem dogodku in dnevu je nastal izraz za nesrečni dan črni petek ali petek trinajstega) aretirati de Molaya in 60 njegovih bratov visokih vitezev Templjarjev. Ob prestanih izjemno hudih mučenjih, ki jih je skupaj s celotnim procesom priprave aretacij in izmišljenih obtožb z namenom uničenja Templjarskega reda in prevzema njihovega bogastva, organiziral dominikanski menih, inkvizitor in kraljev spovednik Guillaume de Paris (William of Paris), so bili de Molay in njegovi vitezi prisiljeni izreči vrsto krivih priznanj, katere pa je veliki mojster De Molay pozneje preklical. Kralj Filip IV. ga je dal v strahu, da se novica o preklicu priznanj ne bi razširila in ker je bil seznanjen, da so visoki predstavniki Rimokatoliške cerkve izrazili dvom o pravilnosti procesa in pripravljal zahtevo o njegovi obnovitvi, skupaj s Templjarskim perfektom za Normandijo Geoffroi de Charney-em, takoj naslednji dan po preklicu priznanj, dne 18. marca 1314, v naglici organiziranem procesu sežgati na grmadi na otoku reke Sene v Parizu. Na grmadi De Molay po ohranjenih pričevanjih ni pokazal prav nobenega strahu, z zahtevo po božji sodbi, za katero je verjel, da bo z njo smrt in krivica do Templjarjev kaznovana, pa je preklel kralja Filipa IV. in papeža Klemena. Prekletstvo se je še istega leta uresničilo: papež je umrl od nenadne bolezni dober mesec kasneje, kralj pri 46 letih v lovski nesreči čez devet mesecev, inkvizitorja Guillaumeja Humberta pa so še pred kraljevo smrtjo smrtno zabodli z bodalom. S spornim procesom izvedena ukinitev stoletnega viteškega Templjarskega reda in tragična ter junaška smrt njegovega zadnjega vodje sta povzdignili Jacquesa de Molaya in celoten Templjarski red v eno največjih nesmrtnih legend vseh časov. Med drugimi se na viteze Templjarje pri svojih obredih sklicujejo v bratovščinah Postozidarskih lož, ki se imajo za pravne in moralne naslednike Templjarskega reda, čeprav ne obstaja nobena neposredna povezava in nasledstvo, razen suma, da so bili prav predhodniki prostozidarjev vpleteni v zaroto proti vitezom Templjarjem.

Sklici[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]