Gian Lorenzo Bernini

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Gian Lorenzo Bernini
*
Avtoportret. Bernini je izjavil, da je pri upodobitvi slavnega Davida uporabil svojo lastno pojavo.
Rojstvo: 7. december 1598
Neapelj
Smrt: 28. november 1680 (star 81 let)
Rim
Narodnost: Italijan
Področje: kipar, slikar in arhitekt
Trg Svetega Petra v Rimu
Zamaknjenje Svete Terezije v cerkvi Santa Maria della Vittoria

Giovanni Lorenzo Bernini, italijanski baročni kipar, arhitekt, slikar in pisec 17. stoletja, * 7. december 1598, Neapelj, † 28. november 1680, Rim.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Bernini je bil rojen v Neaplju kot sin sposobnega manierističnega kiparja Pietra Berninija, ki je sicer prihajal iz Firenc, in materi neapeljčanki, Angelici Galante. Pri očetu se je učil kiparstva in že v rani mladosti pokazal veliko nadarjenost. Pri sedmih letih je očeta spremljal v Rim, kjer je bil oče vključen v nekaj pomembnejših projektov, ki jih je naročil kardinal Scipion Borghese[1]. Tam sta njegovo nadarjenost hitro opazila slikar Annibale Carracci in papež Pavel V., in Bernini si je pridobil izredno mecenstvo kardinala Scipiona Borgheseja, papeževega nečaka. Ta je bil lastnik zbirke poškodovanih antičnih kipov, katere je Bernini restavriral in tako je spoznaval kiparska dela antike, ki so mu služila tudi za navdih.

Pod patronatom kardinala Borgheseja, je mladi Bernini naglo zrasel v odličnega kiparja. Izmed njegovih zgodnjih del za kardinala so bili tudi dekorativni kosi za vrt kot npr. Koza Amalthea z Zeusom otrokom in Favnom in številne alegorična doprsja kot npr.Prekleta duša in Blagoslovljena duša. Pri dvaindvajsetih letih je dokončal Doprsje papeža Pavla V. Današnja Scipionova zbirka Berninijevih del »in situ« v Galeriji Borghese ponuja pregledno zbirko njegovih posvetnih kiparskih del, s številnimi mojstrovinami:

  • Kiparska skupina Aeneas, Anchises, in Ascanius (1619) prikazuje tri obdobja človeka iz različnih izhodišč, pri kateri si je Bernini figuro verjetno izposodil pri Rafaelovi freski, in je verjetno prikazuje alegoričen odsev trenutka, ko sin doseže znanje svojega očeta.
  • Ugrabitev Persefone, (1621-22) se sklicuje na manieristično delo Giambologne Ugrabitev Sabink in prikazuje mojstrsko osredotočenost na detajle; tako je videti celo, kako se ugrabiteljev prijem ugreza v marmorno kožo žrtvinih nog.

Bil je tako marljiv da je zaslužil nagrado Annibale Carraccija in pod pokroviteljstvom papeža Pavla V. je prav kmalu postal neodvisen kipar. Nanj so močno vplivali študij kipov antične Grčije in rimskih marmornih kipov v Vatikanu. Izklesal je celostne umetnine, naprimer Apolon in Daphne, ki sodijo v vrh kamnite plastike vseh časov.

Poleg kiparstva se je začel ukvarjati tudi s stavbarstvom. Njegovi učitelji so nepoznani. Kmalu je dosegel velik ugled. Urban VIII ga je imenoval za direktorja livarne v Angelski trdnjavi, postavljen je bil za katoliškega kiparja, stavbenika in nadzornika likovnih umetnosti, postal pa je tudi dvorni umetnik družine Barberini. Načrtoval je veliki oltar v baziliki sv. Petra in več podobno prestižnih del.

Urban VIII. mu je zaupal največje in najodgovornejše naloge, za njegovega naslednika Inocenca X. pa sta bila favorita F. Borromini in A. Algardi. Papež je takrat zaupal izvedbena dela Borrominiju, katera pa so bila kasneje namenjena Berniniju (dela v Lateranski baziliki). Predanost Inocenca X. in popularnost pri domačinih Rima, prikaže z skupino Sv. Terezije in z fontano na Piazzi Navona. Končno pa mu je tudi zaupana izvedba obodnih stebrišč na trgu sv. Petra.

Vodnjak štirih rek na Piazzi Navona v Rimu

Prejemal je tudi naročila iz Anglije – marmorni portret kralja Charlesa II, po slikanem portretu Van Dycka, pa tudi iz Francije – izgradnja novega Louvra: spomenik Ludviku XIV., kamor je tudi leta 1665 tudi odšel. Tudi ko se je vrnil ni prenehal s svojim delom ampak z isto vnemo. Pisal je tudi sramotilne spise in gledališke igre, katere je tudi sam postavil na oder :1668 melodramo Gianbatiste Rospigliosa La comica del cielo. Bil je tudi glavni režiser vseh rimskih svečanosti in karnevalov:

  • 1625 je prisostvoval pri posvetitvi portugalske kraljice Elizabete
  • 1659 je organiziral svečani ognjemet iz kupole Sv. Petra
  • pripravil je tudi slovesno olepšan oder in pogrebno slovesnost za kneza Beauforta.

Stil[uredi | uredi kodo]

Kot kipar Bernini poudarja močan napredek, dramatičnost, igro svetlobe in sence. Material (kamen in bron) obvlada z popolno virtuoznostjo. Prekinil je s tradicijo visokorenesančne plastike, katera je v 16. stoletju prešla v linearno akademsko maniro. Njegovi liki so bili izdelani v polnem fantazijskem zamahu.

V portretih postavlja težišče na skrajno natančnost izdelave in podobnost z modelom. On je lansiral lik angelca, kateri se je v celem baroku pojavljal v jezuitskih cerkvah.

Tudi v starosti, ko so njegova dela že odražala znake utrujenosti, je Bernini razvijal veliko aktivnost in ni izgubil invencije. Papeški Rim se je v 17. stoletju zahvalil odličnim delu kiparja Berninija, ki so ga tako od takrat naprej šteli kot začetniku monumentalnega in dekorativnega baroka. Njegove zamisli in koncepcije so v arhitekturi trajale še 80 - 90 let, in so se odražale v urbanističnem planu Rima še dve naslednji stoletji.

Umrl je v Rimu v starosti 81 let. V vsem tem času je služil osmim papežem in pred smrtjo je bil globoko cenjen, ne kot samo najboljši evropski umetnik, temveč tudi kot eden največjih mož tedanjega časa.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]