Speči hermafrodit
| Speči hermafrodit | |
|---|---|
 | |
| Umetnik | avtor nenzan, Gian Lorenzo Bernini (vzmetnica) |
| Vrsta | marmor |
| Kraj | Louvre, Pariz |
Speči hermafrodit je antični marmorni kip, ki prikazuje hermafrodita v naravni velikosti. Leta 1620 je italijanski umetnik Gian Lorenzo Bernini izklesal vzmetnico, na kateri zdaj leži kip. Oblika je delno pridobljena iz antičnih portretov Venere in drugih ženskih aktov, deloma pa iz sodobnih feminiziranih helenističnih portretov Dioniza/Bakha. Predstavlja predmet, ki se je v helenističnih časih in v starodavnem Rimu tolikokrat ponovil, da bi težko ocenili število preostalih različic. Odkrili so ga v Santa Maria della Vittoria v Rimu. Spečega hermafrodita je takoj zahteval kardinal Scipione Borghese in je postal del zbirke Borghese. Borghesejev hermafrodit je bil kasneje prodan okupatorskim Francozom in preseljen v Louvre, kjer je danes na ogled.
Speči hermafrodit je bil opisan kot dobra zgodnje rimska kopija bronastega izvirnika s poznejšem od dveh helenističnih kiparjev poimenovana Polikles (ki je deloval okoli 155 pr. n. št.) [1], prvotni bron je bil omenjen v Plinijevi Natural History.[2]
Izvirnik Borghesejeve kopije[uredi | uredi kodo]
V prvih desetletjih sedemnajstega stoletja so odkrili starodavno skulpturo, ki je bila odkrita na posesti Santa Maria della Vittoria, v bližini Dioklecijanovih kopališč in v mejah starodavnih Sallustovih vrtov. Odkrili so ga, ko so izvedli izkop za cerkvene temelje (leta 1608) ali ko so posadili špalir dreves[3].
Kip je bil predstavljen poznavalcu, kardinalu Scipione Borgheseju, ki je v zameno odobril storitve svojega arhitekta Giovannija Battista Soria in plačal za fasado cerkve, čeprav šele šestnajst let kasneje. V svoji novi Vila Borghese mu je bila posvečena soba, imenovana soba hermafrodita.
Leta 1620 je Gian Lorenzo Bernini, Scipionov varovanec, plačal šestdeset scudov za izdelavo gumbaste žimnice, na kateri leži Hermafrodit, tako realistično, da jo obiskovalci skušajo preskusiti.[4]
Skulptura je bila kupljena leta 1807 z mnogimi drugimi deli iz zbirke Borghese, od princa Camilla Borgheseja, ki se je poročil z Pauline Bonaparte in je bil premeščena v Louvre, kjer je leta 1863 navdihnila pesem Algernona Charlesa Swinburna Hermaphroditus.[5]
-
Muzej Louvre -
Spredaj -
Zadaj -
Detajl -
Od zgoraj
Antične kopije[uredi | uredi kodo]
Kopija Spečega hermafrodita iz drugega stoletja je bila narejena leta 1781, nato je bil izvirnik položen v galerijo Borghese. Tretja rimska marmorna različica je bila odkrita leta 1880, med gradbenimi deli, ko naj bi Rim postal prestolnica novo združene Italije. Zdaj je na ogled v muzeju Palazzo Massimo Alle Terme, ki je del Narodnega muzeja v Rimu.
-
Kopija v Narodnem muzeju v Rimu -
Zadaj -
Spredaj -
Detajl
Dodatne kopije so na voljo v galeriji Uffizi v Firencah, Vatikanskih muzejih v Vatikanu in muzeju Ermitaž v Sankt Peterburgu.
Sodobne kopije[uredi | uredi kodo]
Številni izvodi so bili izdelani od renesanse dalje, v različnih medijih in velikostih. Kopije v naravni velikosti so bile izdelane za Filipa IV. Španskega, ki jih je naročil Velázquez in so zdaj v muzeju Prado in za Versailles (kiparja Martina Carlierija, v marmorju). Sestava je očitno vplivala na Velázquezovo sliko Venera z ogledalom, zdaj v Londonu. [6] Manjša bronasta kopija, ki jo je izdelal in podpisal Giovanni Francesco Susini, je zdaj v muzeju Metropolitan. Druga manjša kopija, ki jo je izdelal François Duquesnoy v slonovini, je v Rimu kupil John Evelyn v 1640-ih.[7] Ameriški umetnik Barry X Ball je izdelal po vzoru iz Louvra kopijo iz belgijskega črnega marmorja na podlagi iz carrarskega marmorja v naravni velikosti, ki je bila končana leta 2010. [8] Ta skulptura je bila na voljo na prodaj v Christies NY, 10. maja 2016, ocenjena na 500.000–800.000 $.
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Robertson, A History of Greek Art, (1975), vol. I:551-52.
- ↑ Pliny, Hist. Nat., XXXIV.80.
- ↑ V skladu z dvema knjigama iz sedemnajstega stoletja, ki sta jih zapisala Haskell and Penny 1981:234.
- ↑ Haskell and Penny, 1981:235.
- ↑ »Text of "Hermaphroditus"«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. marca 2008. Pridobljeno 17. oktobra 2017.
- ↑ According to Clark, in The Nude: A Study in Ideal Form. Princeton University Press, 1990. ISBN 0-691-01788-3, the Rokeby Venus "ultimately derives from the Borghese Hermaphrodite". Clark, p. 373, note to page 3. See also the entry in: MacLaren, Neil; revised Braham, Allan. The Spanish School, National Gallery Catalogues. National Gallery, London, 1970. pp. 125–9. ISBN 0-947645-46-2
- ↑ Francis Haskell and Nicholas Penny, Taste and the Antique (Yale University Press) 1981, cat. no. 48 (pp 234ff) et passim
- ↑ »Barry X Ball's black marble "Sleeping Hermaphrodite" after the Louvre's Hermaphrodite Endormi«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. junija 2015. Pridobljeno 17. oktobra 2017.
Literatura[uredi | uredi kodo]
- Haskell, Francis and Nicholas Penny (1981). Taste and the Antique: The Lure of Classical Sculpture, 1600-1900. New Haven: Yale University Press.
- Avery, Charles (1997). Bernini: Genius of the Baroque. London: Thames and Hudson. ISBN 9780500286333.
- Baldinucci, Filippo (2006). The Life of Bernini. University Park: Pennsylvania State University Press. ISBN 9780271730769.
- Bernini, Domenico (2011). The Life of Giano Lorenzo Bernini. University Park: Pennsylvania State University Press. ISBN 9780271037486.
- Mormando, Franco (2011). Bernini: His Life and His Rome. Chicago: University of Chicago Press. ISBN 9780226538525.
- Robertson, Martin (1975).A History of Greek Art, vol. I:551-52, New York: Cambridge University Press.
- Wittkower, Rudolf (1955). Gian Lorenzo Bernini: The Sculptor of the Roman Baroque. London: Phaidon Press. ISBN 9780801414305.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
