Split

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Split
Split 080620-133710-IMG 0968x.jpg
Zemljevid:
Split is located in Hrvaška
Split
Split
Split (Hrvaška)
Država: Zastava Hrvaške Hrvaška
Nadmorska višina: 8 m
Število prebivalcev: 175.140 (2001)
Poštna št./pošta: 21000 Split
Mesto: Split
Županija: Splitsko-dalmatinska županija Splitsko-dalmatinska županija
Republika Hrvatska - Državni zavod za statistiku: Naselja i stanovništvo Republike Hrvatske 1857.-2001.
Zgodovinski center Splita z Dioklecijanovo palačo
Flag of UNESCO.svg Unescova svetovna dediščina
World Heritage Logo global.svg
Države Zastava Hrvaške Hrvaška
Tip Kulturni spomenik
Kriterij ii,iii, iv
Referenca 97
UNESCO regija Evropa in Severna Amerika
Zgodovina vpisa
Vpis 1979 (3. zasedanje)

Split (italijansko Spalato, latinsko Spalatum, grško Aspalathos) je največje in najpomembnejše mesto v Dalmaciji in hkrati tudi glavno mesto Splitsko-dalmacijske županije.

Zgodovinsko jedro Splita z Dioklecijanovo palačo je bilo leta 1979 vpisano v Unescov Seznam svetovne dediščine.

Mikrolokacija[uredi | uredi kodo]

Mesto se nahaja na polotoku na zahodnemu delu Kastelskega zaliva in Splitskega kanala.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Antično obdobje[uredi | uredi kodo]

Grško naselje Aspálathos je bilo ustanovljeno med 4. in 3. stoletjem pred našim štetjem blizu mesta Salone, ki je v 1. stoletju pred našim štetjem postalo rimska kolonija in glavno mesto province Dalmacije. Okoli leta 295 našega štetja je cesar Gaius Aurelius Valerius Diocletianus (ki je vladal od 284 do 305) ukazal, naj se mu zgradi palača v bližini njegovega rojstnega kraja, kjer bo živel po upokojitvi. Palačo so postopoma preuredili v utrjeno naselje, imenovano Spalatum, ki je dobilo vse atribute mesta po padcu Salone v 7. stoletju, ko so se vanj naselili pribežniki iz tega mesta. Kot del Bizantinskega cesarstva je mesto imelo spreminjajočo, vendar kljub temu pomembno politično avtonomijo.

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Srednjeveška hrvaška država je zavzemala osrednji del vzhodne jadranske obale, vključno z njenim zaledjem, mesta pa so ostala pod bizantinsko upravo. Za kratek čas je Split prišel pod frankovsko, beneško in v 11. stoletju pod hrvaško oblast. V naslednjih stoletjih je Split postopoma razvil svoj hrvaški značaj in postal pomembno središče hrvaške književnosti. Od zgodnjega 12. stoletja je bil Split neodvisna komuna pod upravo ogrskih kraljev.

Beneško obdobje[uredi | uredi kodo]

Beneška republika je leta 1420 prevzela oblast v mestu, ki je potem ostalo pod beneško oblastjo celih 377 let (1420–1797), mesto pa so vodili različni podesti in providurji. Beneška oblast je dala v večjih dalmatinskih mestih in drugod zgraditi svoje utrdbe (kaštele) s stalno vojaško posadko. Splitska utrdba je bila zgrajena leta 1441 in se je do danes ohranila samo delno. Split se je razvil v pomembno pristanišče, tudi z važnimi trgovskimi kopenskimi potmi, ki so vodile v otomansko zaledje preko bližnjega prelaza Klis. Palača je postala premajhna za vse prebivalce rastočega mesta, ki se je zato širilo proti zahodu in tako podvojilo svojo površino. Zahodni del mesta je bil utrjen z novim obzidjem, ob starem rotovžu z loggio, zgrajenem v beneškem gotskem slogu, pa so uredili nov javni trg.

Avstrijsko obdobje[uredi | uredi kodo]

Po propadu Beneške republike (1797) in kratkem obdobju francoske vladavine v času Ilirskih provinc (1806–1813), je bilo na Dunajskem kongresu mesto dodeljeno avstrijskemu cesarstvu. V tem avstrijskem obdobju so obnovili rimski akvadukt, zgrajen je bil valobran, do mesta je bila zgrajena železnica, urejene so bile nove ulice, deli starega obzidja pa so bili odstranjeni.

Kraljevina Jugoslavija, Jugoslavija[uredi | uredi kodo]

Po koncu prve svetovne vojne ter propadu Avstro-Ogrske je bilo mesto sestavni del SHS in nato najpomembnejše pristanišče Kraljevine Jugoslavije. Med drugo svetovno vojno so bili med bombardiranjem uničeni in poškodovani deli pristanišča in starega mesta. Po letu 1945 je mesto doživelo svoj največji gospodarski in demografski razcvet. Zgrajeno je bilo veliko novih tovarn in drugih podjetij, število prebivalcev mesta pa se je potrojilo. V obdobju od leta 1945 do 1990 se je mesto popolnoma spremenilo, razširilo ter zavzelo celoten polotok. Danes je Split drugo največje hrvaško mesto ter gospodarsko in upravno središče osrednje Dalmacije.

Znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Dioklecijanova palača[uredi | uredi kodo]

rekonstrukcija nekdanjega izgleda Dioklecijanove palače

Mesto Split je bilo prvotno zgrajeno okrog Dioklecijanove palače, zgrajene za upokojenega rimskega cesarja. Cesarska palača je ena najbolje ohranjenih spomenikov rimske arhitekture na svetu. Zgrajena je bila med leti 295 in 305, kot kombinacija razkošne vile in rimske vojaške utrdbe. Razdeljena je bila na štiri dele, ki sta jih med seboj ločevali dve glavni ulici. Južni del palače je bil namenjen cesarju, severni del pa cesarski gardi, uradnikom in skladiščnim prostorom. Kompleks je bil sezidan iz kamna z otoka Brača, s številnimi dekorativnimi detajli, kot so levi, sfinge, marmorne in kiparske dekoracije, ki so bile pripeljane iz Italije, Grčije in celo Egipta. Dioklecijanova palača je imela štiri s stolpi varovane vhode, od tega enega na južni morski strani (Porta Aenea - Medena vrata) in tri na kopenski. Obdana je bila z visokim kamnitim obzidjem. Južna stran, neposredno ob morski obali, je imela manj odprtin kot vzhodni zid (s Porta Argentea - Srebrnimi vrati) in zahodni zid(s Porta Ferrea - Železnimi vrati), ki sta si bila podobna in skoraj brez okrasja. Glavni vhod v Dioklecijanovo palačo je bil na severni strani (porta Aurea - Zlata vrata) in je imel dve zaporedni vratni odprtini. Od dveh glavnih cest je ena vodila do odprega preddverja pred cesarskimi sobanami. Na levi strani je bil cesarjev mavzolej, danes katedrala svetega Dujma (dalmatinsko: svetega Duje), na desni strani pa so bili trije templji. Glavni tempelj, ki je še vedno ohranjen, je bil tempelj boga Jupitra, druga dva sta bila posvečena Kibeli in Veneri. Jupitrov tempelj so v času, ko je bil Dioklecijanov mavzolej preoblikovan v mestno katedralo, predelali v krstilnico. Danes krstilnica deluje v sklopu cerkve samo enkrat letno, na praznik Sv. Ivana. Krstilnica je ena od večjih mestnih znamenitosti. Njen popolnoma ohranjeni obok ter izredne arhitekturne značilnosti še vedno preučujejo arheologi, umetnostni zgodovinarji in arhitekti z vsega sveta. Cesarsko preddverje je bilo nekdaj prekrito z veliko kupolo, in še pred pol stoletja so ljudje v njem prebivali. Stavbe iz različnih zgodovinskih obdobij in stilov so zelo dobro ohranjene. Dioklecijanova palača se je sčasoma preoblikovala v mesto, vendar je ena od redkih kulturnih spomenikov na svetu, v katerem ljudje še živijo. Cesarjeva palača je eno izmed najpomembnejših del poznoantične arhitekture, ne samo po ohranjenosti posameznih izvirnih delov in celotnega kompleksa, ampak tudi po nizu originalnih arhitektonskih oblik, ki oznanjajo novo zgodnjekrščansko, bizantinsko in zgodnjesrednjeveško umetnost.

Splitska katedrala[uredi | uredi kodo]

splitska katedrala

Katedrala je bila prvotno posvečena Devici Mariji, toda koncem srednjega veka so jo poimenovali po zavetniku mesta Svetemu Dujmu (dalmatinsko Sveti Duje). Splitska katedrala je znana po portalu, delu Andrije Buvina, kiparja in slikarja iz 13. stoletja, enem najboljših primerkov romanskega kiparstva na Hrvaškem, ter po izrezljanih lesenih vratih, na katerih je predstavljeno 28 prizorov iz Jezusovega življenja. Prvotno je bila Dioklecijanov mavzolej, pred njo se nahaja Peristil, v njenem sklopu pa romanski zvonik ter baročni kor. V celotni palači predstavlja katedrala najbolj pomembno zgradbo, ki jo občudujejo zaradi njenih masivnih kamnitih zidov, edinstvenega načina gradnje opečne kupole ter dobro ohranjene antične dekoracije. Prav tako pomembna je bogata zbirka umetnin, ki se je v katedrali ohranila vse od časov spremembe mavzoleja v katedralo v 6. stoletju. Od leta 1996 potekajo obnovitvena dela na najbolj ogroženih mestih katedrale.

Demografija[uredi | uredi kodo]

Pregled števila prebivalcev po letih[1]
1857 1869 1880 1890 1900 1910 1921 1931 1948 1953 1961 1971 1981 1991 2001
10358 12196 14815 15697 18853 21738 25052 35332 50075 60703 80902 123756 169322 189388 175140

Leta 2001 je mesto imelo 188.694 prebivalcev, od tega je bilo več kot 90 % Hrvatov.

Sklici[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Höfler Janez, Voje Ignacij, Puc Matjaž Svetovna dediščina: UNESCO - naravne in kulturne znamenitosti: Škocjanske jame, Plitvička jezera, Split, Dubrovnik, Kotor, Durmitor in Tara, Ras in Sopočani, Studenica, Ohridsko jezero in Ohrid. Ljubljana: Mladinska knjiga. (1991) (Martin: Tlačiareň Neografia) ISBN 86-11-06445-3 (COBISS)
  • Pavlović Boro, Čudovita Jugoslavija: Dioklecijanova palača. Ljubljana: Mladinska knjiga. (1982) (COBISS)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]


Koordinati: Split 43°30′41″N, 16°26′56″E