Hrvaško Zagorje

Pogled na Zagorje z gradu Veliki Tabor

Hrvaško Zagorje (hrvaško Hrvatsko zagorje) je gričevnata geografsko-zgodovinska pokrajina na severozahodu Hrvaške med Medvednico, Slovenijo, Međimurjem in Podravino.

Hrvaško Zagorje se razprostira na hrvaškem severozahodu od Medvednice do državne meje s Slovenijo na površini okoli 1.900 km². Največji del leži v Krapinsko-zagorski županiji (1.224 km² s 133.064 prebivalci, popis 2011), manjši deli pa v Varaždinski in Zagrebški županiji. Njegov severni del gravitira k Varaždinu, južni pa k Zagrebu. Razprostira se ob nižinah porečij rek Krapine, Sotle, gornjega toka Bednje ter ob pobočjih gričev in nizkih hribov: Desenička gora (505 m), Kuna gora (520 m), Brezovica (531 m), Stahinščica (846 m) in Ivanščica (1061 m). Severno in severozahodno od tega področja leži Maceljsko gorje (884 m), vzhodno Kalnik (643 m), jugovzhodno pa Medvednica (1030 m).

Podnebje je zmerno kontinentalno. Povprečna letna temperatura je 9ºC do 12ºC. Najhladnejši mesec je januar s povprečno temperaturo -2ºC, najtoplejši pa julij s povprečno temperaturo 22ºC. Letna količina padavin je med 900 mm do 1200 mm na kvadratni meter površine.

Prve sledi poseljenosti pokrajine so znane že iz prazgodovine. Dragutin Gorjanović-Kramberger je med leti 1899 do 1905 na lokaciji Hušnjakovo nad Krapino vodil izkopavanja in v jami odkril nahajališče ostankov vrste homo neanderthalenis iz srednjega paleolitika. Sledi človeške poseljenosti so še iz bronaste dobe in neolitika. V 1. stol. so rimljani to področje vklučili v panonsko provinco. Najvažnejša rimska središča so nastala na področju Varaždinskih Toplic in Ludbrega, ki je v 4. stoletju postal središče cele pokrajine. Prostor, ki ga obsega Hrvaško Zagorje se je nato nahajal pod vladavino Ostrogotov (6. stoletje), Avarov (6. do 9. stoletje). Kasneje je bilo to področje del srednjeveške hrvaške države. V 12. stoletju se je oblikovala Zagorska županija kot samostojna teritorialna enota Kraljevine Slavonije s središčem v Krapini. Prostor te srednjeveške županije je obsegal področje med Medvednico in Ivanščico. Leta 1334 se v popisu perbivalcev Župe Zagrebške škofije to področje imenuje Zagorski okrug (districus Zagoria). Leta 1486 je bila Zagorska županija ukinjena ter priključena Varaždinski županiji. Leta 1573 je bil tu velik Hrvaško-slovenski kmečki upor.

Danes je pokrajina gosto poseljena. Največ naselij je na pobočjih in slemenih gričev. Na začetku 19. stol. je bilo Hrvaško Zagorje najgosteje poseljen hrvaški prostor. V drugi polovici 19. stol. in prvi polvici 20. stol. pa je sledilo množično izseljevanje. Izselilo se je več kot 150.000 prebivalcev, največ v Slavonijo. Pri popisu prebivalstva leta 2011 je bilo v Hrvaškem Zagorju 17 naselij z več kot 1000 prebivalci. Glavno naselje in neformalno središče pokrajie je Krapina (4482 preb.), ostala večja naselja so: Ivanec (5282 preb.), Bedekovščina (3431 preb.), Oroslavje (3363 preb.), Zlatar (2900 preb.), Zabok (2701 preb.), Donja Stubica (2202 preb.), Novi Marof (1936), Stubičke Toplice (1843 preb.), Pregrada (1839), Varaždinske Toplice (1763 preb.), Krapinske Toplice (1282 preb.), Radoboj (1277 preb.), Veliko Trgovišće (1245 preb.), Mihovljan (1102 preb.), Hum na Sutli (1093 preb.) in Marija Bistrica (1065 preb).

Glavne gospodarske dejavnostii so kmetijstvo, vinogradništvo, tekstilna industrija in turizem. Razvitih je več oblik turizma (izletniški, kmetijski, romarski, lovski, ribiški in zdraviliški). Tu se nahajajo mnogi gradovi in dvorci: Grad Veliki Tabor, Grad Mali Tabor, Dvorec Trakoščan, dvorec Miljana in drugi. V pokrajini je tudi več zdravilišč: Krapinske toplice, Varaždinske toplice, Terme Tuhelj in Stubičke toplice. Pokrajina ima dobro prometno infrastrukturo. Poleg razvejanega cestnega omrežja so glavne prometnice železniška proga Zagreb-Varaždin z odcepom Zabok-Krapina-Rogatec. V drugi polovici 20. stoletja je bila zgrajena še železniška proga Savski Marof-Kumrovec-Stranje, Šmarje pri Jelšah in avtocesta Zagreb-Macelj (Gruškovje).

Viri[uredi | uredi kodo]

Mala splošna enciklopedija DZS, knjiga 2. Ljubljana 1975.
Veliki splošni leksikon, knjiga 7. DZS, Ljubljana 2006.
Hrvatsko zagorje. Turistička monografija. Zagreb, 2008. ISBN 987-953-215-437-5.
Hrvatska enciklopedija . Leksikonografski zavod Miroslav Krleža, Zagreb 1999-2009.