Ancona

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ancona
Občina (comune)
Città di Ancona

Zastava
položaj anconske občine v Italiji
Ancona is located in Italija
Ancona
Ancona
Geografski položaj v Italiji
Koordinati: 43°37′01″N 13°31′00″E / 43.61694°N 13.51667°E / 43.61694; 13.51667Koordinati: 43°37′01″N 13°31′00″E / 43.61694°N 13.51667°E / 43.61694; 13.51667
Država Zastava Italije Italija
Dežela Marke
Pokrajina Ancona (AN)
Frazioni Aspio, Gallignano, Montacuto, Massignano, Montesicuro, Candia, Ghettarello, Paterno, Casine di Paterno, Poggio di Ancona, Sappanico, Varano
Upravljanje
 • Župan Valeria Mancinelli (demokrati)
Površina
 • Skupno 12.371 km2
Nadmorska višina 16 m
Prebivalstvo (30. april 2015)
 • Skupno 101.300
 • Gostota 8,2 preb./km2
Demonim Anconetani, Anconitani
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 60100, od 60121 do 60129, 60131
Klicna koda 071
Mesta dvojčki
 • Ribnica na Dolenjskem Slovenija
Zavetnik Sveti Cirijak Jeruzalemski
Dan 4. maj
Spletna stran Uradna spletna stran

Ancona (italijanska izgovorjava: [aŋˈkoːna]; grško Ἀγκών - Ankon je italijansko mesto in pristanišče v pokrajini Marke, v srednji Italija s 101,997 prebivalci (2015). Ancona je glavno mesto ankonske pokrajine in regije.

Mesto stoji 280 km (170 mi) SV od Rima, na Jadranskem morju, ob stičišču gričevnatih pogorij Monte Conero, Monte Astagno in Monte Guasco.

Ancona je eno najpomembnejših jadranskih pristanišč, zlasti za potniški promet, in je glavno gospodarsko in obljudeno središče pokrajine.

V Anconi je umrl papež Pij II.[uredi | uredi kodo]

Pinturicchijeva freska
Prihod Pija II. v Ancono
(Siena 1502- 1507)

Najpomembnejši mož, kar jih je kdaj končalo svoje življenje v Anconi, je bil Enej Pikolomini - Pij II.
Novoizvoljeni papež je imel le petdeset let, vendar sta ga ogrožali in mu povzročali hude bolečine protin in katar; tudi tako hitro se je staral, da ni bilo upanja na dolgo življenjsko dobo. Majhne postave in čokat je imel neprijazno, vendar ljubko držo, iz katere je sijalo človeško sočutje in občutljivost za višje stvari. Ime, ki si ga je izbral, je spominjalo na Vergilovega "Pius Aeneas" [1] , in ne na svetega papeža Pija I., kot bi kdo na prvi pogled pomislil; vsekakor težko, da je mislil na prvega papeža tega imena, ampak raje - po pravi humanistični umetnosti - na Vergilijevega »Pobožnega Eneja«. [2] Tega imena si ni torej izbral toliko zaradi svoje neozdravljive z antiko nadahnjene uglajenosti, kolikor bolj zato, da bi izrazil verski vidik svoje vodilne vloge papeža kot poglavarja Cerkve. Ne bo odveč povedati, da je izvolitev za papeža pomenila prelomnico v njegovem osebnem življenju in preoblikovala njegov nravni značaj. Znan je odlomek iz njegovega pisma, kjer obžaluje, da je napisal delo Historia de duobus amantibus (Zgodba dveh zaljubljencev) ter vabi svoje morebitne obrekovalce, naj pozabijo težko zgodbo njegovega zasebnega življenja ter da naj upoštevajo le njegovo javno vlogo kot Kristusovega namestnika:

Latinski izvirnik – Slovenski prevod –

"Nec privatum hominem pluris facite quam pontificem: Aeneam reiicite, Pium suscipite!"

"Ne glejte me toliko kot zasebnega človeka, ampak bolj kot papeža: Eneja zavrzite, Pija sprejmite!"[3]

Križarska vojna[uredi | uredi kodo]

Leto 1453 je bilo usodno za celo krščanstvo: 29. maja je padel v roke Mohameda II. Carigrad; humaniste, ki so občudovali staro grško umetnost, znanost in literaturo, je ta dogodek še toliko bolj pretresel. Humanist in škof Piccolomini je ob tem napisal pretresljiv spis Dialogus, ki se nanaša na papeško moralno veljavo – kakor tudi na nujnost križarske vojske, ki bi zaustavila nezadržno otomansko prodiranje v Evropo – posledica tudi nesloge v Cerkvi – kakor tudi med evropskimi vladarji. [4]

Razširila se je govorica, da je turški sultan razočaran nad muslimansko vero in da se je zato odpovedal prestolu 1446, ter da je pripravljen sprejeti krščansko učenje. Svojim sodelavcem je papež govoril, da želi spreobrniti vse muslimane na krščanstvo. V zvezi s tem je pisal sultanu 1461 dolgo in učeno pismo ter v njem razložil krščanstvo, pa tudi pobijal učenje korana. Mohamedu II. je obljubljal celo kronanje z rimsko cesarsko krono, če sprejme krščanstvo. Tako bi postal Rim zopet središče vesoljnega sveta, čisto v duhu humanizma; vendar se Turku na tako ponudbo ni zdelo vredno niti odgovoriti.
Ko je spoznal, da s spreobračanjem ne bo nič, je menil, da bo treba razglasiti križarsko vojno, ki bi zavrla prodiranje Turkov. Da bi uspešno izvedel križarsko vojno proti muslimanom, je hotel papež najprej pomiriti med seboj se vojskujoče krščanske vladarje. V ta namen je sklical kongres, ki pa je doživel popoln polom. Za sedež kongresa je najprej izbral Videm; ker Benečani niso hoteli skaliti dobrih odnosov s sultanom, je izbral Mantovo . Januarja 1459 je papež zapustil Rim skupaj z desetimi kardinali in šestdesetimi škofi. 27. maja 1459 je prek Assisija, Perugie in Siene prispel v Mantovo. Mesto je mrgolelo tujcev, vendar večine evropskih vladarjev ni bilo opaziti. 26. septembra se je začela prva seja, kjer so nastopili vladarji manjših grških in italijanskih državic z navdušenimi govori, ki jim pa niso sledila ustrezna dejanja.
Ko se je vrnil v Rim, je 22. oktobra 1463 objavil bulo z napovedjo križarske vojne polno navdušenja. Ker se niso zganili vladarji velikih evropskih držav, se je sam postavil na čelo podjetja. Pripravljen je bil darovati za stvar svoje življenje, a pridobiti tudi mučeniško krono. Za zbiranje križarjev je določil Ankono (Jakin), vendar se velike sile niso niti sedaj zganile. Nameraval je namreč iz Ankone priti do Dubrovnika , od koder naj bi križarska vojska krenila naprej s podporo ogrskega kralja Matija Korvina in albanskega junaka Skenderbega.
Čeprav je bil hudo bolan - imel je visoko vročino -, se je 18. junija 1464 odpravil iz Rima in po mescu dni prispel v Ankono. Tam pa ni našel pričakovanih ladij in vojakov, ampak nesposobno mešanico najemnikov, od katerih je moral večino odpustiti. Nekaj beneških ladij je priplulo šele 12. avgusta – prepozno torej, kajti v noči od 14. na 15. avgust je že umrl; vojaki so se tedaj razšli in dož se je vrnil v Benetke s svojimi 12-imi galejami, ki še zdaleč niso zadostovale za tako veliko podjetje.
Ko je Pij II. umrl, so se kardinali, ki so ga spremljali v Ankono, vrnili v Rim in se zvečer 28. avgusta zaprli v konklave. [5]

Smrt Pija II. - Pinturicchio

Papež je bil ob prihodu v Ankono čisto izčrpan od napornega potovanja; dodatne muke so mu povzročili Benečani, ki niso poslali obljubljenih štirideset galej in ladij, ki bi naložile vojake. Končala pa ga je kuga, ki je skupaj z lakoto začela divjati po mestu ob Jadranu. Ko sta končno 11. avgusta pripluli iz Benetk dve veliki potniški ladji, ki jim je naslednji dan sledilo dvanajst galej pod poveljstvom samega doža Mora, se je začel papežev smrtni boj in agonija. Umrl je v Ankoni, na griču S. Ciriaco, v noči med 14. in 15. avgustom 1464. 17. avgusta so truplo prepeljali v Rim, kjer so ga pokopali v umetniški dragulj, ki ga je postavil Pij II. v Vatikanski baziliki – v kapelo svetega Andreja, zgrajeno posebej za sprejem dragocene relikvije – glave svetega apostola Andreja, ki jo je v Rim prinesel marca 1461 pobegli bizantinski cesar Tomaž Paleolog [6]. Prenos relikvije je imel velik simboličen pomen, saj je predstavljal končno združenje v Rimu dveh apostolskih bratov, stebrov dveh krščanskih družin Zahoda in Vzhoda; slavili so ga slovesno na Cvetno nedeljo 1462, kar je Pij II. na dolgo in široko opisal v VIII. knjigi Opomb (Comentarii). Poldrugo stoletje pozneje – ko je hotel Pavel V. razširiti novo baziliko sv. Petra, so podrli tudi kapelo sv. Andreja. 1623 so veliki nagrobni spomenik Pija II. prenesli skupaj s spomenikom njegovega nečaka Pija III. v cerkev San Andrea della Valle v Rimu, kjer počivata še danes. [7] [8] [9]

Papež Pij II. je torej umrl, ne da bi uresničil svoj življenjski cilj – osvojitev Carigrada in spreobrnitev muslimanov. Kljub temu pa je na neki način Enej Piccolomini vseeno dosegel; v Ankoni je dočakal in doživel “lepo smrt”: tako, kot je o njej prebiral v klasikih svoje mladosti; ko so na obzorje prihajale beneške ladje, je bil on tamkaj osebno navzoč z veliko zamislijo, z izredno lepo idejo, ki bo proslavila njegovo ime, saj to je bil smisel celotnega njegovega življenja. Tako je tudi zapisal v svojih Opombah, kjer je o sebi napovedal:

Comentarii – italijanski prevod – Opombe - slovenski prevod –

"“Enea Silvio Piccolomini sarò lodato e rimpianto quando poi estinto non lo si potrà più riavere. Cesserà l’invidia dopo la sua scomparsa e, dimenticate le passioni che sovvertono il giudizio, risorgerà la fama vera e schietta che collegherà Pio tra i pontefici illustri”

"Eneja Silvija Pikolominija bodo obžalovali in hvalili, ko bo ugasnil, da ga ne bo mogoče več priklicati nazaj. Prenehala bo nevoščljivost po njegovi smrti, pozabljene bodo strasti, ki bi omajale sodbo; vstala bo resnična slava in brez pridržka ga bodo prištevali med slavne papeže.

Zgodovina mu je dala prav. [10]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Sum Pius Aeneas" - "sem Pobožni Enej"; prva knjiga Vergilijeve Eneide, vrstica 378-380:
    Sum pius Aeneas, raptos qui ex hoste Penates
    classe veho mecum, fama super aethera notus.
    Italiam quaero patriam et genus ab Iove summo.
  2. ^ F. X. Seppelt –K. Löffler. Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. str. 250. 
  3. ^ "Enciclopedia dei Papi di Marco Pellegrini: Pio II". Treccani.it. 2000. Pridobljeno dne 27. november 2015. 
  4. ^ Giulio Cappelli (2010). L'Umanesimo italiano da Petrarca a Valla. Carocci Editore, Roma. str. 218-219. 
  5. ^ "Pio II, Enea Silvio Piccolomini, di Siena". Leonardo.it. Pridobljeno dne 28. november 2015. 
  6. ^ Tomaž Paleolog (1409-1465) je pobegnil iz zasedenega Carigrada; cesar je bil od 1453 do smrti
  7. ^ "Pio II di Marco Pellegrini". Enciclopedia dei Papi. Treccani.it. 2000. Pridobljeno dne 27. november 2015. 
  8. ^ "Joseph Gill SJ: Pope Pius II". Encyclopædia Britannica. Pridobljeno dne 27. november 2015. 
  9. ^ "Pio II di Marco Pellegrini". Enciclopedia dei Papi. Treccani.it. 2000. Pridobljeno dne 27. november 2015. 
  10. ^ "Pio II, Enea Silvio Piccolomini, di Siena". Leonardo.it. Pridobljeno dne 28. november 2015.