Eneida

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Rokopis okoli leta 1470, Cristoforo Majorana

Eneida je ep rimskega pesnika Vergila, ki ga je napisal med letoma 29. in 19. pr. n. št.[1], in pripoveduje legendarno zgodbo o Eneju, Trojancu, ki je potoval v Italijo, kjer je postal prednik Rimljanov. Vsebuje 9896 vrstic v daktiličnem heksametru.[2] Prvih šest od dvanajstih spevov pesmi pripoveduje zgodbo o potovanjih Eneja iz Troje v Italijo, druga polovica pesmi pa govori o končno zmagoviti vojni Trojancev nad Latinci.

Junak Enej je bil že poznan v grško-rimski legendi in mitu, saj je bil lik v Iliadi. Vergil je prevzel nepovezane zgodbe o Enejevih potepanjih, njegovi nejasni povezanosti z ustanovitvijo Rima in opisoval kot osebnost drugih nespremenljivih značilnosti, razen skromne piete in oblikoval Eneido v prepričljiv ustanovni mit ali nacionalni ep, ki je Rim povezal z legendo o Troji, razlagal punske vojne, poveličeval tradicionalne rimske kreposti in legitimiral julijsko-klavdijsko dinastijo kot potomce ustanoviteljev, junakov in bogov Rima in Troje.

Eneida splošno velja za Vergilovo mojstrovino[3] in eno največjih del latinske literature.[4]

Zgradba[uredi | uredi kodo]

Eneida je razdeljena na dvanajst spevov. Prvih šest spevov je podobnih Homerjevi Odiseji, ker opevajo Enejeve vožnje po morju, spomine na Trojo ter njegovo potovanje v podzemlje. Drugih šest spevov pa spominja na Iliado, ker opevajo boje Trojancev z italskimi domačini.

Ep obsega nekaj manj kot 10.000 verzov, šestomerov, ter ni povsem dokončan.

Vergil se naslanjal predvsem na Odisejo. Tako srečamo v Eneidi še veliko podobnih prizorov, verzov in izrazov, ki so podobni tistim v Homerjevih Iliadi in Odiseji.

Razen Odiseje in Iliade je Vergil uporabil še druge grške epe, med drugimi rimskimi pesniki pa se je naslonil na Nevia, Enia in Lukreca. Vedno pa je ostal samostojen in izviren. Novost v primerjavi s Homerjem so rimska imperialna ideja celote, novo pojmovanje zgodovine in tudi ljubezenska motivika. Vergilov ep je bolj racionalen in umeten, v slogu je več subjektivnosti in slikovitosti. V ospredju so moralne in domoljubne ideje.

Vsebina[uredi | uredi kodo]

Enej po padcu Troje začne iskati novo domovino zase in za preostale Trojance. S seboj vzame sina Jula, ženo Kreuso pa mora po volji bogov pustiti v mestu. Ustavlja se na večjih krajih v istem prostoru, kjer je taval Odisej. Na dvoru kraljice Dido, Enej pripoveduje svojo zgodbo od razrušenja Troje do prihoda v Kartagino. Dido bi rada zadržala Eneja, ker pa ta po volji bogov nadaljuje pot, naredi samomor. Enej pride s tovariši na obalo Italije, kjer ga Sibila, prerokinja, pouči o poti v Had. Tako se Enej napoti v Had in se pogovarja z umrlimi. V nadaljnjih spevih vodi Enej boje proti italskim plemenom, zlasti kralju Turnu.

Trojance podpira Venera, proti njim pa rovari Junona, Jupitrova žena.

Oris poti[uredi | uredi kodo]

Troja (Enej zapusti Trojo z dvajsetimi ladjami.)

Trakija (Enej hoče zgraditi naselbino, a glas Polidorja, Priamovega sina, ga opominja, naj beži iz te dežele.)

Dele (Enej dobi naročilo, naj poišče deželo, od koder prihaja njegov rod.)

Kreta (Enej ustanovi mesto Pergameja, toda prikaznih v sanjah ga poučijo, da je njegov cilj Italija.)

Otok Strofokade v Jonskem morju (Tu jih napadejo harpije. Najstarejša med njimi jim prerokuje, de bo Enejevo ljudstvo še veliko trpelo, preden bo prišel do Italije.)

Akcij (Enej slavi igre v čast Apolonu.)

Epirska obala (Gostoljubno jih sprejme Helen in jim prerokuje, kaj vse se jim bo še pripetilo.)

Dežela Kiklopov (Srečajo Ahemenida, Odisejevega tovariša, in vidijo Polifema, ki si je prišel izpirat oko.)

Drepanska luka (Umre oče Anhies.)

Nastane velik vihar, ki jih zanese na afriško obalo.

Kartagina (Merkur pripravi pri Kartažanih in kraljici Didoni gostoljuben sprejem. Kraljica odvede goste v svojo palačo in pripravi sijajno gostijo. Enej pripoveduje Dioni o svojih doživljajih. Enej po Jupitrovem naročilu odjadra dalje.)

Sicilija (Gostoljubno jih sprejme prijatelj Acest. Priredijo bojne igre v čast očetu Anhisu. Eneju se v sanjah prikaže njegov oče, ki mu veli, naj žene in nevojake pusti na Siciliji, sam pa naj z izbranimi tovariši odjadra dalje proti Italiji.)

Kumska obala (spodnja Italija) (Enej obišče prerokinjo Sibilo, ki ga odpelje v podzemlje. Najprej prideta v Orkus, kjer Enej zagleda Diono, ta pa z njim noče niti govoriti. Nato prideta v Elizij, kjer najde svojega očeta. Zdajci odide iz spodnjega sveta in nadaljuje potovanje.)

reka Tibera – končni cilj

Lacij (Enej pošlje kralju Latinusu sle z darili in prošnjo, da bi jim dal nekaj zemlje. Latinus hoče dati Lavinijo Eneju za ženo, a Alekta zaplete narod v spor s Trojanci)

Palantej (Enej odide h kralju Eundru, ta mu obljubi pomoč v vojni.)

Etrurija (Enej s Palantom poskuša tudi tam izprositi vojaško pomoč.)

Lacij (Zadnje bitke med Enejem in Turnusom.)

Prvi spev[uredi | uredi kodo]

Drugi spev[uredi | uredi kodo]

Tretji spev[uredi | uredi kodo]

Četrti spev[uredi | uredi kodo]

Peti spev[uredi | uredi kodo]

Šesti spev[uredi | uredi kodo]

Sedmi spev[uredi | uredi kodo]

Osmi spev[uredi | uredi kodo]

Deveti spev[uredi | uredi kodo]

Deseti spev[uredi | uredi kodo]

Enajsti spev[uredi | uredi kodo]

Dvanajsti spev[uredi | uredi kodo]

Enej in Turn se z jutranjim obredom zavežeta, da bo vojno odločil njun dvoboj. Vendar na Junonino pobudo vodna nimfa Juturna, Turnova sestra, izzove vnovičen spopad med Trojanci in Italci. Eneja zadane puščica neznanega vojščaka in se mora umakniti. Italci v bitki prevzamejo pobudo in prodrejo vse do trojanskega tabora. Zdravilec Japiks hitro pozdravi Enejevo rano z zvarkom, ki mu ga skrivaj nastavi Venera.

Trojanci izpadejo iz tabora in njihov protinapad uspe. Enej se skuša soočiti s Turnom in ga zasleduje, vendar Juturna zavzame podobo Turnovega kočijaža in Turnov voz drži stran od nevarnosti. Enej neha zasledovati Turna in napade slabo branjeni Lavrent. Ko kraljica Amata vidi trojanski prodor proti mestu, misli, da je bil Turn že ubit, in se obesi. Turnus izve o trojanskem napadu, se vrne k Lavrentu, prekine bitko in pristane na dvoboj z Enejem.

Ob začetku dvoboja se Turnov meč zlomi, vendar mu Juturna prinese drugega. Medtem Junona Jupitru pove, da v vojni več ne sodeluje. Z njim se dogovori, da bo po vojni nastalo ljudstvo ohranilo latinski značaj, četudi po zavladala Enejeva rodbina. Jupiter nad Turna pošlje diro v obliki sove, ki ga v boju ovira. Ko to vidi, se Juturna obupana umakne nazaj v svoja vodovja.

Enej prestreli Turnovo stegno in ta se sesede. Turn prosi za milost in Enej okleva. A ko na Turnovem ramenu zagleda jarem, ki ga je uplenil s Palantovega trupla, Eneja popade bes in Turna pokonča.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Magill, Frank N. (2003). The Ancient World: Dictionary of World Biography, Volume 1. Routledge. str. 226. ISBN 1135457409.
  2. Gaskell, Philip (1999). Landmarks in Classical Literature. Chicago: Fitzroy Dearborn. str. 161. ISBN 1-57958-192-7.
  3. "History of Latin Literature". HistoryWorld. Pridobljeno dne December 5, 2016.
  4. Damen, Mark (2004). "Chapter 11: Vergil and The Aeneid". Pridobljeno dne December 5, 2016.

Literatrua[uredi | uredi kodo]

  • France Bradač, Eneida, prevod iz latinščine, Založba obzorja Maribor, 1964

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]