Prvi lyonski koncil

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani 1. lyonski koncil)
Inocenc IV. na Prvem lyonskem koncilu
miniatura iz 1278.
Prvi lyonski koncil
Datum28. junij - 17. julij 1245
Priznavajokatoliška Cerkev
pravoslavne Cerkve
anglikanska skupnost
luteranci
starokatoličani
Prejšnji koncilČetrti lateranski koncil
Naslednji koncilDrugi lyonski koncil
SklicalInocenc IV.
PredsedujočiInocenc IV.
Prisotnostokrog 300 koncilskih očetov, med njimi škofje in opati, pa tudi carigrajski latinski patriarh
Teme razgovorovsvetorimski cesar Friderik II., zedinjenje krščanstva, cerkvena disciplina, križarske vojne, Mongoli.
Dokumenti in izjave3 seje, 31 konstitucij, izobčenje in odstavitev Friderika II., krščanska unija; vpad Mongolov in Saracenov; poziv na Sedmo križarsko vojno
Seznam ekumenskih koncilov

Prvi lyonski koncil oziroma vesoljni cerkveni zbor je potekal od 28. junija do 17. julija 1245 v lyonski stolnici kot trinajsti ekumenski koncil. Sklical ga je in mu predsedoval Papež Inocenc IV.. Navzočih je bilo čez 250 cerkvenih očetov, med njimi tudi carigrajski latinski krščanski patriarh, (le) 150 škofov, skoraj toliko opatov in priorjev.[1][2]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Papež Gregor IX. je nameraval sklicati vesoljni cerkveni zbor, da bi slovesno obsodil cesarja Friderika, ki ga je bil izobčil 1240; Friderik II. pa je kljuboval tako, da je dal ujeti čez sto škofov, ki so se z ladjo odpravljali proti Rimu. Novi papež Inocenc IV., ki so ga izvolili šele po dolgotrajnem konklavu, se več ni čutil varnega v Rimu.[3]

Papež torej sedaj ni mogel sklicati koncila v Rimu, od koder je moral pobegniti zaradi nasilja cesarja Friderika II.. Zatočišče je našel pri francoskem kralju Ludviku Pobožnemu, in je zato lahko sklical koncil v Lyonu - v lyonski stolnici Svetega Janeza Krstnika. V Lyon je papež dopotoval 2. decembra 1244; koncil pa je oznanil 3. januarja 1245.

Glede razlogov, ki so pripeljali do sklica, piše don Bosko:

Ta koncil je papež sklical, da bi obravnaval disciplinske zadeve; posebno pa zato, da bi ozdravil hudo škodo, ki jih je nanesel Cerkvi cesar Friderik. Ta resnično hudobni in kruti vladar je po mnogem nasilju zoper škofe in duhovnike začel zalezovati tudi osebo papeža Inocenca IV., ki je zategadelj bil prisiljen, da se umakne v Francijo. Tu je sklical v Lionu vesoljni cerkveni zbor, na katerem je sodelovalo 150 škofov[4] in tudi mnogo odposlancev in opatov. Predsedoval mu je isti najvišji pastir. Ko so raziskali cesarjeva hudodelstva in našli, da je bil kriv krive prisege, bogoskrunstva, herezije, nezvestobe Svetemu sedežu, so ga odstavili, izobčili in mu odvzeli sleherno čast in dostojanstvo. Na koncu tega koncila so pripravili križarsko vojno za v Sveto deželo pod poveljstvom svetega francoskega kralja Ludvika IX. leta 1245.[5][6] Manj pa je znano, da je papež na I. lionskem koncilu ponovno izobčil in odstavil tudi portugalskega kralja Sancha II., ki je sicer bil že prej, 16. avgusta 1234 s papeško bulo »Si quam horribile« izobčen, pa pozneje pomiloščen na posredovanje kanclerja Sancha Vicente in mu je bila tako podaljšana vladavina. K uporu pa so se dvignili zoper njegovo slabo vladanje plemiški in cerkveni stanovi, kakor tudi navadno ljudstvo – in papež ga je ponovno izobčil ter odstavil ter postavil za kralja Alfonza III. z bulo »Grandi non immerito«.[7] Z bulo Inter alia desiderabilia pa je papež Inocenc 1245. leta pripravljal odstavitev »de facto«. Njegov mlajši brat Alfonz Portugalski je na papežev nasvet podvzel križarsko vojno zoper muslimane in zasedel Portugalsko, nakar so mu stanovi prisegli zvestobo. Sancho II. je umrl v izgnanstvu v Coimbri – edinemu mestu, ki mu je ostalo zvesto.[8].

Potek vesoljnega cerkvenega zbora[uredi | uredi kodo]

Prvi lyonski koncil: Papež sredi koncilskih očetov - izobči Friderika II.

Koncil je sklical Inocenc IV.. V primerjavi z drugimi koncili ni bilo veliko škofov, toda bili so zbrani iz vseh strani.

Največ škofov je bilo iz Španije in Francije, pa tudi iz Italije in Anglije; zaradi cesarjevih groženj so manjkali škofje iz Nemčije, zaradi tatarske zasedbe pa niso mogli priti škofje iz Ogrske. [3] Navzoč je bil tudi dubrovniški škof Ivan.[9][10]

Bilo je približno 150 škofov ter približno toliko opatov in drugih redovnikov, kakor tudi laiki. Med njimi je bil tudi latinski carigrajski patriarh Nikolaj, latinski antiohijski patriarh Albert Rezac, oglejski patriarh Bertold in drugi prelati. Bil je navzoč tudi latinski cesar iz Carigrada Balduin II. Cesar Friderik II. je poslal poslanstvo na čelu s Tadejem Sueškim (Thaddaeus de Suessa).[11]

Po »Veni Creator« in litanijah vseh svetnikov je izrekel Inocenc IV. svoj znameniti govor o peterih ranah, iz katerih krvavi Kristusova Cerkev po svetopisemskem besedilu: »Secundum multitudinem dolorum meorum in corde meo, consolationes tuae laetificaverunt animam meam« (Po mnogih mojih žalostih v mojem srcu, so tvoje tolažbe razveselile mojo dušo). Papež je naštel teh pet žalosti:

  1. slabo ravnanje prelatov in vernikov
  2. nesramnosti Saracenov
  3. grški vzhodni razkol
  4. grozovitosti Tatarov na Ogrskem in na Hrvaškem
  5. preganjanje Cerkve, ki ga počne cesar Friderik.

[12][2]

Če se ne upošteva otvoritvene seje 26. junija, je imel koncil v lyonski stolnici tri slovesne seje: 28. junija, 5. in 17. julija 1245.[13]

Vsebina[uredi | uredi kodo]

Papež Inocenc IV. med škofi na Lionskem koncilu
Srečanje Ludvika IX. in Inocenca IV. v Clunyju (vinjeta).
Papež Inocenc IV. izobči in odstavi svetorimskega cesarja Friderika II.
Coimbrski župan Martim de Freitas da odpreti Sanchovo grobnico, da se množica lahko prepriča o njegovi smrti; umrl je izobčen iz Cerkve.

Glavni predmet na 1. lionskem koncilu je bilo obnašanje in ravnanje cesarja Friderika II., ki je poskušal prprečiti koncil z vsemi sredstvi, tudi z uporabo sile, vendar v tem ni uspel. Na tem koncilu je papež Inocenc IV. Friderika izobčil in odstavil, vendar tega ni mogel izvesti.

Močno je bila izražena želja po zedinjenju kristjanov in osvoboditvi svetih krajev. Koncil je obravnaval tudi vprašanja cerkvene discipline; med drugim je določil, da smejo kardinali nositi rdeče klobuke.[14]

  • Uvod in kratice
  • Bula o izobčenju in odstavitvi cesarja Friderika II.

Prvi odlok

  1. Predpisi
  2. Kdo naj rešuje dopise
  3. Preprečitev pravnih stroškov
  4. Kako potekajo volitve
  5. Veljavnost glasov
  6. Pravni varuhi
  7. Pooblastila legatiov
  8. Sodni odposlanci
  9. Brezpogojne izjeme
  10. Prepoved ropanja
  11. Izostanek tožnikov
  12. Pridobivanje nadarbin
  13. Sprejemanje obtožb
  14. Izvzetost od velikega izobčenja
  15. Krivični sodniki
  16. Pritožbe
  17. Izvzetost sodnikov
  18. Postopek z morilci
  19. Izobčenje 1
  20. Izobčenje 2
  21. Izobčenje 3
  22. Izobčenje 4

Drugi odlok

  1. Urejevanje cerkvenih dolgov
  2. Na pomoč Bizantinskemu cesarstvu
  3. Opomin prelatom in njihovim podložnikom glede Svete dežele
  4. Tatarski vdor na Poljsko, Rusko, Ogrsko in v druge dežele
  5. Poziv na križarsko vojno
  • Opombe

Odloki[uredi | uredi kodo]

Koncil je objavil eno bulo ter dva odloka, od katerih vsebuje prvi 22 kanonov, drugi pa pet pozivov.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. »Fourth Lateran Council (1179)«. Kevin Knight, Catholic Encyclopedia New Advent. Pridobljeno 2. maja 2014.
  2. 2,0 2,1 K. Karin. Kalendar Dobri pastir za godinu 1963: Opći crkveni sabori. str. 106.
  3. 3,0 3,1 J. M. Laboa. La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. str. 454.
  4. don Bosko piše v svoji Cerkveni zgodovini, da je bilo navzočih 140 škofov; glede števila udeležencev se zgodovinarji razhajajo. Dejstvo je, da je to bil koncil s skoraj najmanjšim številom koncilskih očetov.
  5. »Storia ecclesiastica«. Salesiani don Bosco INE, Torino. Pridobljeno 29. oktobra 2011.
  6. Giovanni Bosco. Storia ecclesiastica. str. 244.
  7. H. Fernandes. D. Sancho II: Tragédia. str. 203.
  8. Juramento solene, que fez o Infante D. Afonso, Conde de Bolonha, estando em Paris, de administrar justiça no governo do Reino, Portal da História, Manuel Amaral 2000-2010
  9. Škof Ivan III. Beneški je škofoval v Dubrovniku 1238-1252 in je sodeloval na I. lionskem vesoljnem cerkvenem zboru
  10. »Kronotaksa dubrovačkih biskupa i nadbiskupa«. Dubrovačka biskupija – Dioecesis Ragusina. Pridobljeno 24. oktobra 2014.
  11. »First council of Lyons (1245)«. EWTN. Pridobljeno 22. oktobra 2014.
  12. »First Council of Lyons (1245)«. Catholic Encyclopedia New Advent. Pridobljeno 22. oktobra 2014.
  13. »Primo Concilio di Lione«. Digilander.libero.it. Pridobljeno 22. oktobra 2014.
  14. »Council of Lyons«. About.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. oktobra 2014. Pridobljeno 22. oktobra 2014.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • G. Bosco: Storia ecclesiastica. Samozaložba. Torino 1845. (Strani se ravnajo po prvi izdaji).
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po:
  • Kalendar Dobri pastir za godinu 1963: Opći crkveni sabori. K. Karin, Udruženje katoličkih svećenika NR BiH, Sarajevo 1962.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • A. Strle: Vera Cerkve, Dokumenti cerkvenega učiteljstva. Mohorjeva družba Celje 1977.
  • Clement Raab: The Twenty Ecumenical Councils of the Catholic Church, 1937.
  • Hermenegildo Fernandes: D. Sancho II: Tragédia. Círculo de Leitores, Lisboa 2006.
  • Juan M. Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Sl:

En:

It:

De:

Fr: