Wojciech Jaruzelski

Wojciech Jaruzelski
Rojstvo	6. julij 1923({{padleft:1923|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:6|2|0}})[…] Kurov
Smrt	25. maj 2014({{padleft:2014|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:25|2|0}})[…] (90 let) Varšava
Državljanstvo	Poljska
Poklic	politik, vojaško osebje
Podpis
Spletna stran
wojciech-jaruzelski.pl

Wojciech Witold Jaruzelski, poljski komunistični politik, * 6. julij 1923, Kurów pri Lublinu, Poljska † 25. maj 2014, Varšava.

Ljudsko republiko Poljsko je vodil od leta 1981 do 1989. Med letoma 1981 in 1989 je bil prvi sekretar Poljske združene delavske stranke, s čimer je postal zadnji vodja Ljudske republike Poljske. Jaruzelski je bil predsednik vlade od 1981 do 1985, predsednik državnega sveta od 1985 do 1989 in kratek čas kot predsednik Poljske od 1989 do 1990, ko je bila funkcija predsednika obnovljena po 37 letih. Bil je tudi zadnji vrhovni poveljnik poljske ljudske vojske, ki je leta 1990 postala poljske oborožene sile.

Jaruzelskelski, rojen poljskemu plemstvu v Kurówu na vzhodu Poljske, je NKVD po invaziji na Poljsko z družino pobegnil v Sibirijo. Na prisilnem delu v sibirski divjini je utrpel fotokeratitis ali snežno slepoto, zaradi česar je moral nositi zaščitna sončna očala do konca življenja. Leta 1943 se je Jaruzelski pridružil novoustanovljeni Prvi poljski armadi in se bojeval skupaj s Sovjeti proti nacistični Nemčiji na Vzhodni fronti, predvsem pri osvoboditvi Varšave in v bitki za Berlin. Po poljskem oktobru in izselitvi maršala Konstantina Rokossovskega nazaj v Sovjetsko zvezo je Jaruzelski leta 1968 postal glavni politični častnik poljske ljudske vojske in na koncu poljski minister za obrambo.

Jaruzelski je po kratkem enoletnem mandatu Stanisława Kanie postal prvi sekretar Poljske združene delavske stranke in s tem dejanski voditelj Poljske. Predhodnik Kanie, Edward Gierek, je Poljsko pustil močno zadolženo s sprejemanjem posojil tujih upnikov, zato je gospodarstvo države, ko je postal Jaruzelski vodja države, skoraj propadlo. Ker se je Poljska bližala insolventnosti, je bila uveljavljena racionalizacija zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin, kar je samo prispevalo k napeti družbeni in politični situaciji. Vse slabše življenjske in delovne razmere so sprožile jezo med množicami in okrepile protikomunistično razpoloženje; Podporo je pridobivalo tudi gibanje Solidarnost, kar je skrbelo poljski centralni komite in Sovjetsko zvezo, ki sta Solidarnost obravnavala kot grožnjo Varšavskemu paktu. Zaradi strahu pred sovjetskim posredovanjem na Poljskem, podobnim tistim na Madžarskem (1956) in Češkoslovaškem (1968), je Jaruzelski 13. decembra 1981 uvedel vojno stanje, da bi zatrl protikomunistično opozicijo. Vojaška hunta, policijska ura in omejitve potovanj so trajale do ukinitve 22. julija 1983.

Do sredine osemdesetih let je cenzura izgubila svoj pomen in avtoriteta Združene delavske stranke je razpadla, kar je omogočilo več svobode v že tako liberalni Poljski. Med revolucijami leta 1989 v Srednji in Vzhodni Evropi je Jaruzelski podprl spremembo vlade v korist države in odstopil po poljskem sporazumu okrogle mize, ki je pripeljal do večstrankarskih volitev na Poljskem. Kratek čas je bil predsednik Poljske, vendar ni imel nobene prave moči, na poljskih predsedniških volitvah leta 1990 pa ga je Lech Wałęsa nasledil kot prvi predsednik, izvoljen na svobodnih neposrednih volitvah.

Jaruzelski še do danes ostaja kontroverzna osebnost na Poljskem. Sodobniki so ga ostro kritizirali zaradi spodbujanja vojnega stanja, med katerim je bilo na tisoče opozicijskih aktivistov zaprtih brez dokončnih obtožb in kar 91 ubitih.

Politično delovanje

Ob razkosanju Poljske so ga skupaj z očetom internirali v Sovjetski zvezi, kjer se mu je zaradi oslepljujočega dela na snegu delno okvaril vid (kasneje je bil znan po svojih zatemnjenih očalih). Ob osvoboditvi Poljske s strani Rdeče armade 1944 se je vrnil v domovino kot vojak prosovjetske poljske ljudske armade (Armia ludowa) in se po njej udeleževal še spopadov z ostanki Poljske domovinske armade (Armia krajowa) v državljanski vojni. Postopno je napredoval v vojaški hierarhiji in že leta 1964 postal načelnik generalštaba poljske armade, leta 1968 poljski obrambni minister, kmalu zatem pa tudi član politbiroja vladajoče partije. V poljski krizi, ki je izbruhnila 1980, je postal ministrski predsednik (1980-85), oktobra 1981 še prvi sekretar Poljske združene delavske partije (poljska kratica PZPR) ter nedolgo zatem vodja "vojaške hunte" oz. državnega odbora za izredne razmere, kasneje pa tudi formalni šef države, najprej kot predsednik poljskega državnega sveta (1985-1989) in nazadnje predsednik republike (1989-1990). Poleti 1989 je odstopil z najvišje partijske funkcije v korist Mieczysława Rakowskega.

Najbolj znan je po tem, da je "presekal" politično krizo, ki jo je sprožilo množično civilnodružbeno gibanje pod vodstvom sindikata Solidarnost, ko je 13. decembra 1981 razglasil na Poljskem vojno stanje oz. izredne razmere in s tem "vojaškim udarom" začasno stabiliziral razmere v državi, kar je bilo potrebno zaradi grozeče vojaške intervencije s strani Sovjetske zveze. Leta 1989 pa je dosegel kompromisni sporazum z opozicijo o parlamentarnih volitvah in porazdelitvi oblasti, sam pa je s tem za eno leto prevzel funkcijo predsednika republike.

Za razliko od vrste predhodnikov ni sledil tradiciji poveljnikov poljske vojske in se ni dal povzdigniti v maršala. (prim: Seznam poljskih maršalov)

Glej tudi:

• Seznam predsednikov Poljske