Mihail Gorbačov

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Mihail Gorbačov
Mihail Gorbačov leta 1986
Mihail Gorbačov leta 1986
Predsednik Sovjetske zveze
Na položaju
15. marec 1990 – 25. december 1991
Predhodnik
Naslednik
Osebni podatki
RojstvoМихаил Сергеевич Горбачёв
2. marec 1931({{padleft:1931|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:2|2|0}})[1][2][…] (91 let)
Privolno[d], Severnokavkaški Kraj[d], RSFSR, Sovjetska zveza
NarodnostRusija Rus
Poklicpolitik, pravnik, okoljevarstvenik
PodpisMikhail Gorbachev Signature.svg
Spletna strangorby.ru

Mihail Sergejevič Gorbačov (rusko Михаи́л Серге́евич Горбачёв, IPA: [gərbəˈtɕof]), ruski politik in pravnik, nobelovec, * 2. marec 1931, Privolno v pokrajini Stavropol, Rusija.

Gorbačov je bil zadnji voditelj Sovjetske zveze, od leta 1985 do 1991 je bil tudi generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze. Od leta 1988 do 1991 je bil tudi vodja države in je bil predsednik predsedstva ZSSR. Ideološko se je Gorbačov sprva držal marksizma-leninizma, vendar je v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja smer premaknil k socialni demokraciji.   

Gorbačov se je rodil v Privolnem, Stavropolski kraj, v revni kmečki družini ruske in ukrajinske dediščine. Ko je odraščal pod vladavino Josifa Stalina, je v mladosti upravljal kombajne na kolektivni kmetiji, preden se je pridružil komunistični partiji, ki je takrat vladala Sovjetski zvezi kot enopartijsko državo po prevladujoči razlagi marksistično-leninistične doktrine. Med študijem na Moskovski državni univerzi se je leta 1953 poročil s soštudentko Raiso Titarenko, preden je leta 1955 diplomiral iz prava. Ko se je preselil v Stavropol, je delal za komsomolsko mladinsko organizacijo in po Stalinovi smrti postal velik zagovornik destalinizacije, reform sovjetskega voditelja Nikite Hruščova. Leta 1970 je bil imenovan za prvega partijskega sekretarja Stavropolskega regionalnega komiteja, kjer je nadzoroval gradnjo Velikega Stavropolskega kanala. Leta 1978 se je vrnil v Moskvo in postal sekretar Centralnega komiteja stranke, leta 1979 pa se je pridružil njenemu vodstvenemu politbiroju. V treh letih po smrti sovjetskega voditelja Leonida Brežnjeva je po kratkih vladanjih Jurija Andropova in Konstantina Černenka leta 1985 Gorbačov postal nov voditelj Sovjetske zveze.

Čeprav je bil zavezan ohranjanju sovjetske države in njenim socialističnim idealom, je Gorbačov menil, da so potrebne pomembne reforme, zlasti po jedrski nesreči v Černobilu leta 1986. Umaknil se je iz sovjetsko-afganistanske vojne in se podal na vrhove s predsednikom ZDA Ronaldom Reaganom, da bi omejil uporabo jedrskega orožja ter končal hladno vojno. Domače je njegova politika glasnosti ("odprtosti") omogočala večjo svobodo govora in tiska, medtem ko je njegova perestrojka ("prestrukturiranje") poskušala decentralizirati sprejemanje gospodarskih odločitev za izboljšanje učinkovitosti. Njegovi ukrepi za demokratizacijo in oblikovanje izvoljenega kongresa ljudskih poslancev so spodkopali enostrankarsko državo. Gorbačov je zavrnil vojaško posredovanje, ko so različne države vzhodnega bloka opustile marksistično-leninistično upravljanje v letih 1989–1990. V notranjosti je naraščajoče nacionalistično razpoloženje grozilo z razpadom Sovjetske zveze, kar je vodilo marksistično-leninistične trditve k neuspešnemu avgustovskemu udaru proti Gorbačovu leta 1991. Po njegovem odstopu konec leta 1991 je Sovjetska zveza razpadla. Po odhodu s položaja je ustanovil svojo fundacijo Gorbačov, postal pa je glasen kritik ruskih predsednikov Borisa Jelcina in še posebej Vladimirja Putina ter se zavzemal za rusko socialdemokratsko gibanje.

Gorbačov, ki velja za eno najpomembnejših osebnosti druge polovice 20. stoletja, ostaja predmet polemik. Je prejemnik številnih nagrad, vključno z Nobelovo nagrado za mir, zelo pa je bil pohvaljen za svojo ključno vlogo pri koncu hladne vojne, uvedbi novih političnih svoboščin v Sovjetski zvezi in dopuščanju padca marksistično-leninistične uprave v vzhodnih državah in srednje Evrope ter ponovne združitve Nemčije. Nasprotno pa ga v Rusiji pogosto kritizirajo, ker je pospešil razpad Sovjetske zveze, dogodek, ki je prinesel upad svetovnega vpliva Rusije in povzročil gospodarski zlom.

Zgodnje življenje[uredi | uredi kodo]

Gorbačov skupaj z svojimi starimi starši v tridesetih letih

Mihail Gorbačev se je rodil 2. marca 1931 v mestecu Privolino v pokrajini Stavropol v takratni Sovjetski zvezi. Bil je sin krščanske družine, njegov oče Sergej Gorbačov (1909-1976) je bil Rus, mati Marija Gopkalo (1911-1993) pa Ukrajinka. Mihail Gorbačov je edini sovjetski voditelj, ki se je rodil po oktobrski revoluciji.[4]

Med vojno, ko je bil Gorbačov star deset let, so ozemlje, kjer je živela njegova družina, zasedle nemške čete, njegov oče pa je odšel še bojevat na fronto. Po osvoboditvi mesta je do družine prišla novica, da je njihov oče umrl v bojih.[5]

Pri 13 letih si je šolo začel deliti s kmečkim delom, v kolhozu. Pri 15 letih je začel delati kot pomočnik električarja na strojih. Leta 1948 je bil kot vzoren električar odlikovan z redom delovnega rdečega transparenta. Pri 19 letih se je prijavil za mesto v CPSU, vendar bi bil sprejet šele dve leti pozneje, s priporočili ravnatelja in učiteljev na njegovi šoli. Še leta 1950 je vstopil na pravno fakulteto Moskovske zvezne univerze, kjer je leta 1955 opravil diplomo. Septembra 1953 se je poročil z Raíso Titarenko, ki jo je spoznal na univerzi. Ko je diplomiral, je delal v tožilstvu Stavropol, v političnem življenju pa je bil do leta 1962 zadolžen za vodenje oddelka za komsomolsko agitacijo in propagando v regiji. [6]

Politična kariera[uredi | uredi kodo]

Leta 1961 je bil Gorbačov eden od delegatov XXII kongresa komunistične partije, ki je med drugim opredelil kitajsko-sovjetski spor. Leta 1966 je končal študij na Kmetijskem inštitutu kot agronom-ekonom. Nato je začel hitro napredovati v svoji politični karieri. Leta 1970 je bil imenovan za ministra za kmetijstvo, naslednje leto pa za člana Centralnega komiteja.[7] Leta 1972 je vodil sovjetsko delegacijo v Belgijo, dve leti pozneje, leta 1974, pa je postal predstavnik vrhovnega sovjeta. Politbiroju se je pridružil leta 1979. Tam je prejel zaščito Jurija Andropova, vodje KGB, prav tako domačina iz Stavropolja, in je napredoval v kratkem obdobju, ko je bil Andropov vodja Sovjetske zveze, pred smrtjo leta 1984.[8]

Položaji, ki jih je Gorbačov zasedal v partiji, so mu dali možnost potovanja po različnih delih sveta, kar je vplivalo na njegovo politično in družbeno stališče kot voditelja svoje države.[9] Leta 1975 je vodil delegacijo v Zvezno republiko Nemčijo, leta 1983 pa drugo v Kanado, kjer se je srečal s predsednikom vlade Pierrom Trudeaujem, s člani skupnega doma in senata.[10]

Voditelj Sovjetske zveze[uredi | uredi kodo]

Gorbačov leta 1985 na obisku v Švici

10. marca 1985 je sovjetski voditelj Konstantin Černenko umrl.[11] Pozneje istega dne je bil Gorbačov v partiji izvoljen za novega voditelja Sovjetske zveze.[12]

Na tej funkciji je Gorbačov inavguriral več reform in kampanj, ki bi državo dolgoročno pripeljale do tržnega gospodarstva, do konca monopola centralne oblasti KPSU in pozneje do razpada Sovjetske zveze. Zavzemal se je tudi za izboljšanje odnosov z Zahodom in končati hladno vojno, ki je med Sovjetsko zvezo in ZDA trajala že skoraj 40 let.

Ena prvih političnih dejavnosti ki jih je storil Gorbačov, je bila protislovna kampanja proti alkoholizmu, ustvarjena spomladi 1985, ki je povzročila 45-odstotno zvišanje cen alkoholnih pijač in posledično zmanjšanje proizvodnje alkohola in vin ter pomanjkanje sladkorja na trgih zaradi tajne proizvodnje alkoholnih pijač.[13] Po drugi strani pa družba beleži podaljševanje pričakovane življenjske dobe in občutno zmanjšanje števila kaznivih dejanj, storjenih pod vplivom alkohola.

Gorbačova reformna politika je narasla z odobritvijo Glasnosti,[14] Perestrojke in Uskorenja, z namenom pospešiti rast gospodarskega razvoja, katera je bila sprejeta na 27. kongresu KPSU, februarja 1986. Gorbačov je tudi dovolil odpreti številne cerkve in druge verske objekte, katere so komunisti leta prej zaprli in jih pustili zapuščene.

26. aprila 1986 je v jedrski elektrarni Černobil prišlo do nesreče, ko je eden od jedrskih reaktorjev eksplodiral.[15] Gorbačov je bil o nesreči obveščen zgodaj zjutraj tega dne in je ob 11:00 sklical sestanek v Moskvi, kjer je sovjetskemu kemiku in fiziku Valeriju Legasovu in namestniku predsednika Sveta ministrov Sovjetske zveze Borisu Ščerbini naročil, da naj odideta v Černobil ter si čim bolj varno ogledata uničen reaktor, da poročata o tamkajšnjih razmerah tako v elektrarni kot v njeni okolici. Čeprav je sovjetska komunistična partija hotela nesrečo prikriti, je bila nesreča dva dni pozneje razkrita, Gorbačov pa je vse do konca leta 1986 sprejemal številne ukrepe za odpravo posledic najhujše jedrske nesreče.

11. oktobra 1986 sta se Gorbačov in ameriški predsednik Ronald Reagan sestala v Reykjavíku,[16] da bi razpravljala o zmanjšanju jedrskih arzenalov, nameščenih v Evropi, kot poledica jedrske nesreče v Černobilu. Vse to je vodilo do podpisa INF pogodbe o odpravi jedrskega orožja srednjega dosega v Evropi, leta 1987.

Gorbačov med govorom februarja 1987

Na Plenumu Centralnega komiteja Komunistične partije Sovjetske zveze januarja 1987 so se uresničile Gorbačove politične reforme, vključno s predlogi za sprejem večine kandidatov na volitve in imenovanje ljudi izven partije na vladna mesta.[17]

Gospodarske reforme so zavzemale velik del preostanka leta 1987. Junija je bil sprejet nov zakon, ki je podjetjem podelil več neodvisnosti, novembra pa je Gorbačov izdal knjigo z naslovom Perestrojka: novo razmišljanje za našo državo in svet, naša država in svet), kjer je razložil svoje glavne ideje za reformo. Kljub temu pa se je hkrati med Gorbačovim in Borisom Jelcinom povečala osebna in profesionalna zagrenjenost: zamenjali so ga kot prvega sekretarja moskovske stranke, potem ko je kritiziral Gorbačova in druge med oktobrskim plenumom. Istega leta je bilo veliko Stalinovih političnih nasprotnikov uradno izpuščenih, v veliko večjih razsežnostih kot prva destalinizacija leta 1956.[18]

Leta 1988 je bila uvedena glasnost prek novih individualnih svoboščin državljanov, kot sta večja svoboda izražanja in svoboda vere. To je bila korenita sprememba, saj sta bila vladna kontrola govora in zatiranje kritik - do takrat - osrednji del sovjetskega sistema. Tisk je postal veliko manj nadzorovan in na tisoče političnih zapornikov in disidentov je bilo izpuščenih.[19]

Cilj Gorbačova pri uresničevanju glasnosti je bil pritisniti na konservativce znotraj CPSU, ki so nasprotovali njeni politiki gospodarskega prestrukturiranja: to je storil Gorbačov z upanjem, da je sovjetska država z različnimi razponi odprtosti, razprav in sodelovanja podprla njegove reformne pobude.[20] Hkrati je Gorbačov sebe in svoje reforme odprl za kritiko v javnem mnenju, kot je razvidno iz pisma Nine Andreeve, ki kritizira njegove reforme, objavljenega v marčevski izdaji Sovetskaya Rossija.  Te kritike bi se pomnožile v poznih osemdesetih letih, ko je postalo očitno pomanjkanje osnovnih izdelkov in zalog, ki je doseglo ravni, značilne za vojni čas.

Zakon o zadrugah, ki je bil razglašen maja 1988, je bil morda najbolj radikalna od gospodarskih reform v zgodnjem delu Gorbačovove dobe. Prvič po Leninovi novi ekonomski politiki je zakon dovolil zasebno lastništvo storitvenih podjetij, v predelovalni industriji in v sektorjih zunanje trgovine. Sprva je zakon nalagal visoke davke in omejitve zaposlovanja, vendar so bili ti elementi pozneje revidirani, da ne bi odvračali dejavnosti zasebnega sektorja. Na podlagi te ureditve so se preoblikovale zadruge, restavracije, trgovine in proizvodni proizvajalci, ki so delno spremenili sovjetsko gospodarsko sceno.[21] Treba je opozoriti, da so nekatere sovjetske socialistične republike te omejitve spregledale; v Estoniji je bilo zadrugam dovoljeno, da v celoti zadovoljujejo potrebe tujih obiskovalcev in ustanovijo skupna podjetja s tujimi podjetji.

Gorbačev v Berlinu skupaj z voditeljem Vzhodne Nemčije, Erichom Honeckerjem.

Junija 1988 je Gorbačov na XIX konferenci Komunistične partije Sovjetske zveze sprožil radikalne reforme, katerih cilj je zmanjšati nadzor vladnega aparata nad zasebnimi dejavnostmi.[22] Predlagal je nov model upravljanja v obliki predsedniškega sistema z novim zakonodajnim elementom, ki bi se imenoval Kongres ljudskih poslancev Sovjetske zveze.

Septembra 1988 je Gorbačov prevzel tudi položaj vodje države in poslal Andreja Gromika v pokoj.

V zunanji politiki je Gorbačov skupaj s svojim zunanjim ministrom Eduardom Ševardnadzejem dosegel tudi umik sovjetskih čet iz Afganistana, ki je bil izveden po podpisu Ženevskega sporazuma (1988). Gorbačov je na različnih potovanjih po državah Varšavskega pakta napovedal konec doktrine Brežnjeva, ki bi narodom vzhodnega bloka omogočila vrnitev k demokraciji.[23]

Volitve za Kongres ljudskih poslancev Sovjetske zveze so potekale marca in aprila 1989. Na volitvah je bilo veliko strankarskih kandidatov poraženih. Poleg tega je bil Boris Jelcin izbran za Moskvo in se vrnil v politično življenje, da bi postal glavni kritik Gorbačova.[24] Kongres se je prvič sestal 25. maja. Njegova prva naloga je bila izvolitev predstavnikov kongresa v vrhovni svet. Kljub njegovi izvolitvi za predsednika je Kongres Gorbačovu prinesel težave, saj so bile njegove seje prenašane po televiziji, kar je ustvarilo večjo prepoznavnost v kritiki oblasti in zahtevi ljudi po še hitrejši reformi.

Reagan in Gorbačov z njunimi ženami (Nancy in Raisa) na večerji na sovjetskem veleposlaništvu v Washingtonu, 9. decembra 1987

Preostanek leta 1989 je zaznamoval padec berlinskega zidu in nacionalna vprašanja, ki so postajala vse bolj problematična. Čeprav je mednarodno razpoloženje doseglo nivoje brez primere – z umikom Sovjetske zveze iz vojne v Afganistanu in z dialogi med Združenimi državami Amerike in Sovjetsko zvezo, ki so se nadaljevali med Gorbačovim in novim predsednikom Georgeom H. W. Bushem – notranje reforme so začele trpeti zaradi vse večjega razhajanja med reformisti, ki so kritizirali počasen tempo sprememb, in konservativci, ki so kritizirali obseg sprememb.[25]

15. marca 1990 je Kongres ljudskih predstavnikov ZSSR (prvi parlament, ustanovljen na podlagi svobodnih volitev v zgodovini države) izvolil Gorbačova za predsednika Sovjetske zveze. 15. oktobra istega leta je bil po zaslugi njegovega slovesa reformatorja in svetovnega političnega voditelja ter prispevka k izboljšanju usode hladne vojne nagrajen z Nobelovo nagrado za mir. V notranji politiki mu je koristila dialektika med konservativci (na čelu z Ligačëv in Əliyev) in reformatorji (ki jih zastopata Borís Jelcin in Ševardnadze), ki jih on spretno vodi, da vzdržuje ravnovesje med obema notranjima stranema KPSU in tako pripelje državo umiriti demokratični napredek.[26] Toda v letih 1988-1989 se ravnotežje divide et impera strašno zamaja: prve nacionalistične vstaje na Kavkazu in v baltskih državah so povzročile nemire in zločine (na primer pokol Armencev v azerbajdžanski prestolnici Baku, umori ruskega naroda). v Kazahstanu in še več).

Gorbačov med obiskom na Poljskem leta 1988

Uporaba sile je zaznamovala začetek leta 1991, v primeru Litve, kjer je januarja 1991, potem ko je dolgo tolerirala, če ne celo podpirala, intenzivno aktivnost gibanj za neodvisnost, Gorbačov nenadoma ukazal vojski, naj zasede sedež parlamenta in TV v Vilni (podoben poskus ni uspel v Talinu). Nasilne vojaške reakcije niso povzročile ničesar, razen smrti in sovraštva do osrednje moskovske oblasti (takrat se v ta namen oblikuje zloglasni OMON, čete ministrstva za notranje zadeve, zadolžene za represijo, na desetine smrti neposredno obtožene Kremlju).[27]

Boris Jelcin je bil najprej izvoljen za predsednika Ruske republike, nato pa je zapustil KPSU in pohvalil potrebo po odpravi ustavne določbe o vodilni vlogi Komunistične partije. Medtem ko je gospodarstvo ob poskusih liberalizacije in kolektivističnega odpora izgubljalo moč, so avgusta 1991 konservativni komunisti poskusili izvesti državni udar: kljub temu, da je bil Gorbačov njegova prva žrtev, saj je bil tri dni zaprt v predsedniški vili na Krimu, potem ko je z zavezništvom predsednikov neruskih federativnih republik upognil odpor voditeljev državnega udara -, da je s svojo taktiko favoriziral ukoreninjenje na oblasti in ne sogovornikov, odgovornih za perestrojko, ampak nevarnih avanturistov.[28]

Kljub nestrinjanju z liberalnim drsenjem, ki ga je zagovarjal Jelcin, je bila komunistična partija prepovedana in njeno premoženje je bilo zaplenjeno.[29] Na božični dan, 25. decembra 1991 je Mihail Gorbačov odstopil z mesta voditelja Sovjetske zveze in s tem razglasil razpad Sovjetske zveze. Ustanovljena je bila Ruska federacija.

Poznejše življenje[uredi | uredi kodo]

Gorbačov skupaj z Vladimirjem Putinom leta 2001

Na splošno je Gorbačov v zahodnem svetu zelo cenjen zaradi svojega prispevka h koncu hladne vojne. Vendar pa v Rusiji njegov ugled ni tako ugoden zaradi gospodarske in socialne krize, ki je sledila po razpadu Sovjetske zveze.[30]

Leta 1992 je ustanovil Fundacijo Gorbačova. Leta 1993 je ustanovil tudi Mednarodni zeleni križ. Bil je eden glavnih promotorjev Listine Zemlje leta 1994. Postal je tudi član Rimskega kluba.

17. junija 1995 je bil Gorbačov odlikovan z Velikim križem Portugalskega reda svobode.

Leta 1996 je Gorbačov kandidiral na predsedniških volitvah, kjer je dobil manj kot odstotek glasov.

Leta 1997 se je Gorbačov pojavil v oglasu za Pizza Hut, ki je bil predvajan na ameriški televiziji.[31]

Gorbačov septembra 2010

26. novembra 2001 je Gorbačov ustanovil tudi Rusko socialdemokratsko stranko, kar je rezultat združitve več strank, ki so delile to ideologijo. Kot vodja stranke je odstopil julija 2004 zaradi nesoglasij s predsednikom stranke glede možnosti, ki so bile sprejete med volitvami decembra 2003.[32]

V začetku leta 2004 je Gorbačov registriral svoj rojstni znak na čelu, ker ga je uporabljala blagovna znamka vodke, ki se je nanašala nanj.[33] Primer je še toliko bolj radoveden, ker je Gorbačov med vodjo Sovjetske zveze izvajal nekaj zakonov za boj proti alkoholizmu. Omenjena znamka vodke je od takrat spremenila svojo oznako. Leta 2006 je Gorbačov podal intervju o njegovem vodenju Sovjetske zveze in njene razpadu. Kar se tiče razpada države, je dejal: "Jedrska nesreča v Černobilu je najverjetneje glavni vzrok za razpad Sovjetske zveze."

Gorbačov je zelo kritičen do ruskega predsednika Vladimirja Putina. Leta 2011, dvajset let po svojem odstopu, je Gorbačov svetoval Putinu, naj zapusti predsedniški položaj zaradi vala množičnih protestov, ki so državo zajeli po zakonodajnih volitvah tistega leta, in dejal, da bo rešil vse, kar je predsednik že naredil pozitivno in da mora odstopiti. Putin se je na kritike Gorbačova odzval prek svojega tiskovnega predstavnika in poudaril, da nekdanji voditelj, ki mu je do danes uspelo uničiti bivšo državo, poziva k odstopu še enega voditelja, ki je rešil Rusijo enake usode.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Горбачёв Михаил Сергеевич // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
  2. SNAC — 2010.
  3. Brockhaus Enzyklopädie
  4. Doder & Branson 1990, str. 4; McCauley 1998, str. 15; Taubman 2017, str. 7.
  5. Taubman 2017, str. 10.
  6. Taubman 2017, str. 16, 17.
  7. McCauley 1998, str. 15–16; Taubman 2017, str. 7, 8.
  8. Taubman 2017, str. 18–19.
  9. Taubman 2017, str. 156.
  10. Medvedev 1986, str. 78; Taubman 2017, str. 149.
  11. Medvedev 1986, str. 4; Doder & Branson 1990, str. 62; McCauley 1998, str. 45; Taubman 2017, str. 204.
  12. Doder & Branson 1990, str. 63–64; McCauley 1998, str. 45.
  13. Doder & Branson 1990, str. 76.
  14. Doder & Branson 1990, str. 97; Taubman 2017, str. 221.
  15. McCauley 1998, str. 80; Taubman 2017, str. 291.
  16. Bhattacharya, Gathmann & Miller 2013, str. 233, 238.
  17. Taubman 2017, str. 317.
  18. McCauley 1998, str. 116; Taubman 2017, str. 450.
  19. Doder & Branson 1990, str. 281; McCauley 1998, str. 92; Taubman 2017, str. 320–321.
  20. McCauley 1998, str. 105; Taubman 2017, str. 353–354.
  21. Doder & Branson 1990, str. 231; McCauley 1998, str. 83, 142; Taubman 2017, str. 387.
  22. Taubman 2017, str. 394–396.
  23. Doder & Branson 1990, str. 320; Taubman 2017, str. 416–417.
  24. Taubman 2017, str. 419.
  25. McCauley 1998, str. 109; Taubman 2017, str. 444.
  26. Doder & Branson 1990, str. 408; McCauley 1998, str. 161; Taubman 2017, str. 510–522.
  27. McCauley 1998, str. 174–175; Taubman 2017, str. 500–501, 515–516.
  28. "Mikhail Gorbachev: I am against all walls". Russia Beyond. Pridobljeno dne 31 January 2022.
  29. Taubman 2017, str. 572.
  30. Taubman 2017, str. 654.
  31. Musgrave, Paul. "Mikhail Gorbachev's Pizza Hut Thanksgiving Miracle". Foreign Policy (angleščina). Pridobljeno dne 29 November 2019.
  32. Taubman 2017, str. 656–657.
  33. McCauley 1998, str. 258–259; Taubman 2017, str. 664.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]