Vzhodni blok

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Politična situacija v Evropi med hladno vojno po letu 1948.

Vzhodni blok, znan tudi kot komunistični blok, socialistični blok in sovjetski blok predstavlja skupino komunističnih držav Srednje in Vzhodne Evrope, Azije, Afrike in Latinske Amerike, ki so hladno vojno (1947–1991) tesno sodelovale s Sovjetsko zvezo v času. Te države so sledile marksistično-leninistični ideologiji kot nasprotje kapitalističnemu Zahodnemu bloku. Med hladno vojno je bilo svetovno prebivalstvo pogosto razdeljeno na tri »svetove«. »Prvi svet« je predstavljal kapitalistične države Zahodnega bloka, »drugi svet« države Vzhodnega bloka pod vplivom Sovjetske zveze, »tretji svet« pa na neuvrščene države, ki niso bile neposredno vključene v hladno vojno. Vključeval je tudi države v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki. Tudi nekdanja sovjetska zaveznica Jugoslavija, čeprav je bila del Evrope in sprva zaveznik Sovjetske zveze, je kasneje sledila neuvrščeni politiki in ni bila šteta kot del Vzhodnega ali Zahodnega bloka.

V Zahodni Evropi je izraz Vzhodni blok običajno označeval ZSSR ter države Srednje in Vzhodne Evrope v SEV-u (Vzhodna Nemčija, Poljska, Češkoslovaška, Madžarska, Romunija, Bolgarija in Albanija[a]). V Aziji je vzhodni blok zajemal Mongolijo, Vietnam, Laos, Kampučijo, Severno Korejo, Južni Jemen in Kitajsko.[b] V Amerikah so države, ki so se pridružile Sovjetski zvezi, vključevale Kubo od leta 1961 in za omejena obdobja Grenado.[1]

Terminologija[uredi | uredi kodo]

Izraz Vzhodni blok se je pogosto uporabljal kot sopomenka za izraz drugi svet. Ta najširša uporaba izraza bi vključevala ne le maoistično Kitajsko in Kambodžo, temveč tudi kratkotrajne sovjetske satelite, kot so Druga vzhodnoturkestanska republika (1944–1949), Ljudska republika Azerbajdžan (1945–1946) in Republika Mahabad (1946), kot tudi marksistično-leninistične države, ki so bile na meji med drugim in tretjim svetom: Ljudska demokratična republika Jemen (od 1967), Ljudska republika Kongo (od 1969), Ljudska republika Benin, Ljudska republika Angola in Ljudska republika Mozambik od leta 1975, Ljudska revolucionarna vlada Grenade od 1979 do 1983, Derg/Ljudska demokratična republika Etiopija od 1974 in Somalska demokratična republika od 1969 do Ogadenske vojne leta 1977.[2][3][4][5] Čeprav vodstvo Baasistične Sirije ni bilo marksistično-leninistično, je državo uradno štelo za del Socialističnega bloka in vzpostavilo tesno gospodarsko in vojaško zavezništvo s Sovjetsko zvezo.[6][7]

Zahodni blok je številne države obtožil, da so bile del vzhodnega bloka, ko so del Vzhodnega bloka, čeprav so bile sel Gibanja neuvrščenih . Najbolj omejena definicija vzhodnega bloka bi vključevala le države Varšavskega pakta in Mongolsko ljudsko republiko kot nekdanje satelitske države, ki so bile najbolj pod vplivom Sovjetske zveze. Kube je bila zaradi svojega upiranja popolnemu nadzoru Sovjetske zveze dovolj opazna, da je bila Kuba včasih povsem izključena kot satelitska država, saj je včasih posredovala v drugih državah Tretjega sveta, tudi ko je Sovjetska zveza temu nasprotovala.[8]

Po letu 1991 je uporaba izraza "Vzhodni blok" morda bolj omejena pri sklicevanju na države, ki tvorijo Varšavski pakt (1955–1991) in Mongolijo (1924–1991), ki niso več komunistične države.[9][10] Včasih jih na bolj na splošno imenujejo »države Vzhodne Evrope pod komunizmom«,[11] izključujoč Mongolijo, vendar vključuje Jugoslavijo in Albanijo, ki sta se razšli s Sovjetsko zvezo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.[12]

Čeprav je bila Jugoslavija socialistična država, ni bila članica SEV-a ali Varšavskega pakta. Z odcepitvijo od ZSSR leta 1948 Jugoslavija ni pripadala Vzhodu, a hkrati ni pripadala Zahodu zaradi svojega socialističnega sistema in statusa ustanovne članice Gibanja neuvrščenih.[13] Kljub temu nekateri viri štejejo Jugoslavijo kot članico Vzhodnega bloka.[14][15][16][17][18][19][20][21] Drugi menijo, da Jugoslavija po razhodu s sovjetsko politiko v sporu med Titom in Stalinom leta 1948 ni več članica Vzhodnega Bloka.[22][23][13]

Seznam držav[uredi | uredi kodo]

Sovjetska znamka iz leta 1950, ki prikazuje zastave in narode takratnih komunističnih držav, vključno z državami Vzhodne Evrope

Svet za vzajemno gospodarsko pomoč (1949–1991) in Varšavski pakt (1955–1991)[uredi | uredi kodo]

Druge pridružene države[uredi | uredi kodo]

Zgodovina ustanovitve[uredi | uredi kodo]

Spremembe meja območja vzhodnega bloka od 1938 do 1948

Leta 1922 so Ruska SFSR, Ukrajinska SSR, Beloruska SSR in Zakavkaška SFSR potrdile Pogodbo o ustanovitvi ZSSR in Deklaracijo o ustanovitvi ZSSR, s čimer je nastala Sovjetska zveza.[24] Sovjetski voditelj Josif Stalin, ki je na Sovjetsko zvezo gledal kot na »socialistični otok«, je izjavil, da mora Sovjetska zveza videti, da se »sedanje kapitalistično obkoljevanje nadomesti s socialističnim obkoljevanjem«.[25]

Širitev Sovjetske zveze od 1939 do 1940[uredi | uredi kodo]

Leta 1939 je ZSSR z nacistično Nemčijo sklenila pakt Molotov-Ribbentrop.[26], ki je vseboval tajni protokol, ki je Romunijo, Poljsko, Latvijo, Litvo, Estonijo in Finsko razdelil na nemško in sovjetsko vplivno sfero.[26][27] Vzhodna Poljska, Latvija, Estonija, Finska in Besarabija v severni Romuniji so bile priznane kot deli sovjetskega vplivnega območja.[27] Litva je bila dodana v drugem tajnem protokolu septembra 1939.[28]

Sovjetska zveza je napadla dele vzhodne Poljske, ki so ji bili dodeljeni po paktu Molotov-Ribbentrop, dva tedna po nemški invaziji na zahodno Poljsko, čemur je sledilo koordiniranje z nemškimi silami na Poljskem.[29][30] Med okupacijo vzhodne Poljske s strani Sovjetske zveze so Sovjeti likvidirali poljsko državo, nemško-sovjetsko srečanje pa je obravnavalo prihodnjo strukturo "poljske regije".[31] Sovjetske oblasti so takoj začele kampanjo sovjetizacije[32][33] novo priključenih območij.[34][35][36] Sovjetske oblasti so kolektivizirale kmetijstvo[37] ter nacionalizirale in prerazporedile zasebno in državno poljsko lastnino.[38][39][40]

Sovjetska zasedba Baltskih držav se je začela sredi junija 1940, ko so sovjetske enote NKVD vdrle na mejne postaje Litve, Estonije in Latvije,[41][42] čemur je sledila likvidacija državnih uprav in njihova zamenjava s sovjetskimi kadri.[41][43] Volitve v parlament in druge urade so potekale z enim samim kandidatom, uradni rezultati pa so bili prirejeni, pri čemer so trdili, da prosovjetske kandidate podpira 92,8 odstotka volivcev v Estoniji, 97,6 odstotka v Latviji in 99,2 odstotka v Litvi.[44][45] Tako nameščene "ljudske skupščine" so takoj razglasile vsako od teh treh držav za "sovjetske socialistične republike" in zahtevale njihov "sprejem v Stalinovo Sovjetsko zvezo". To je formalno povzročilo priključitev Litve, Latvije in Estonije k Sovjetski zvezie avgusta 1940.[44] Mednarodna skupnost je obsodila to priključitev treh baltskih držav in jo označila za nezakonito.[46][47]

Leta 1939 je Sovjetska zveza neuspešno poskušala z invazijo na Finsko,[48] po kateri sta državi sklenili začasno mirovno pogodbo, ki je Sovjetski zvezi dodelila vzhodno regijo Karelija (10% finskega ozemlja).[48] Tako je bila ustanovljena Karelo-finska sovjetska socialistična republika z združitvijo odstopljenih ozemelj s KASSR. Po sovjetskem ultimatu junija 1940, ki je od Romunije zahteval Besarabijo, Bukovino in regijo Herca,[49][50] so Sovjeti vstopili na ta območja. Romunija je popustila sovjetskim zahtevam, ki so ta ozemlja zasedli.[49][51]

Vzhodna fronta in zavezniške konference[uredi | uredi kodo]

Veliki trije (britanski premier Winston Churchill, ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt in premier Sovjetske zveze Joseph Stalin) na konferenci v Jalti, februar 1945

Junija 1941 je Nemčija z napadom na Sovjetsko zvezo prekršila pakt Molotov-Ribbentrop. Od časa te invazije do leta 1944 so bila ozemlja, ki jih je priključila Sovjetska zveza, del nemškega Ostlanda (razen Moldavske SSR). Nato je Sovjetska zveza začela potiskati nemške sile proti zahodu skozi vrsto bitk na vzhodni fronti.

Po koncu druge svetovne vojne na sovjetsko-finski meji sta strani leta 1944 podpisali še en mirovni sporazum, s katerim je bilo leta 1944 ozemlje odstopljeno Sovjetski zvezi, čemur je sledila sovjetska aneksija približno istih vzhodnih finskih ozemelj kot tista iz prejšnjega začasnega mirovnega sporazuma kot del Karelo-Finske Sovjetske socialistične republike.[52]

Od leta 1943 do 1945 so potekale številne konference o povojni Evropi, ki so obravnavale tudi morebitno sovjetsko priključitev in nadzor držav v Srednji Evropi. Obstajali so različni zavezniški načrti državne ureditve v srednji Evropi za povojni čas. Medtem ko je Josif Stalin skušal pridobiti čim več držav pod sovjetski nadzor, je britanski premier Winston Churchill raje izbral Srednjeevropsko Podonavsko konfederacijo, da bi se te države zoperstavile Nemčiji in Rusiji.[53] Churchillova politika do Sovjetske zveze glede srednje Evrope se je močno razlikovala od politike ameriškega predsednika Franklina D. Roosevelta, pri čemer je ta menil, da je da je sovjetski voditelj Stalin "hudiču" podoben tiran, ki vodi zavržen sistem.[54]

Ko so Roosevelta opozorili na možnost prevlade diktature Stalina nad delom Evrope, je odgovoril z izjavo, v kateri je povzel svoje razmišljanje o odnosih s Stalinom: «Preprosto imam občutek, da Stalin ni takšen človek. ... Mislim, da če mu dam vse, kar lahko, in od njega ne zahtevam ničesar v zameno, noblesse oblige, ne bo poskušal ničesar priključiti in bo z mano sodeloval za svet demokracije in miru.«[55] Na srečanju med Stalinom in Rooseveltom v Teheranu leta 1943 je Churchill izjavil, da je za Britanijo bistvenega pomena obnovitev Poljske kot neodvisne države.[56] Britanija na zadevo ni pritiskala zaradi strahu, da bi postala vir medzavezniških trenj.[56]

Februarja 1945 je Stalin na Jaltski konferenci zahteval sovjetsko sfero političnega vpliva v Srednji Evropi.[57] Churchill in Roosevelt sta Stalina na koncu prepričala, naj Nemčije ne razkosa.[57] Stalin je izjavil, da bo Sovjetska zveza obdržala ozemlje vzhodne Poljske, ki so ga že zavzeli z invazijo leta 1939, in želel je imeti na oblasti prosovjetsko poljsko vlado v preostalem delu Poljske. [57] Po odporu Churchilla in Roosevelta je Stalin obljubil reorganizacijo trenutne prosovjetske vlade na Poljskem na širši demokratični osnovi.[57] Izjavil je, da bo glavna naloga nove vlade priprava volitev.[58]

Strani na Jalti so sklenile dogovor tudi o tem, da bo državam osvobojene Evrope in nekdanjim satelitom osi dovoljeno »ustvariti demokratične institucije po lastni izbiri«, v skladu s »pravico vseh narodov do izbire oblike vlade, pod katero bodo živeli«.[59] Dogovorili so se tudi, da bodo tem državam pomagali oblikovati začasne vlade, »ki se bodo zavezale k čimprejšnji ustanovitvi s svobodnimi volitvami« in »po potrebi pomagale pri izvedbi takšnih volitev«.[59]

Na začetku Potsdamske kongerence julija in avgusta 1945 po brezpogojni predaji Nemčije je Stalin ponovil prejšnje obljube Churchillu, da se bo vzdržal »sovjetizacije« Srednje Evrope. [60] Poleg reparacij si je Stalin prizadeval za »vojni plen«  ki bi Sovjetski zvezi omogočil neposredno zaplembo premoženja osvojenih narodov brez omejitev količine ali kakovosti.[61] Dodana je bila klavzula, ki dovoljuje, ki je to dovoljevala z nekaterimi omejitvami.[61]

Prikrita dinamika transformacije[uredi | uredi kodo]

Stanisław Mikołajczyk, poljski premier med drugo svetovno vojno, je pobegnil iz Poljske leta 1947, potem ko je bil aretiran in preganjan.

Sprva so Sovjeti prikrivali svojo vlogo v politiki drugih držav Vzhodnega bloka, transformacija pa je izgledala kot modifikacija zahodne »buržoazne demokracije«.[62] Kot, ko so mladega komunista v Vzhodni Nemčiji poučili, da »mora vse izgledati demokratično, toda mi moramo imeti vse pod svojim nadzorom«.[63] Stalin je menil, da je socialno-ekonomska transformacija nujna za vzpostavitev sovjetskega nadzora, kar je odražalo marksistično-leninistično stališče, da materialne osnove, razdelitev proizvodnih sredstev, oblikujejo družbene in politične odnose.[64] Sovjetska zveza je v svojo sfero vpliva vključila tudi države Vzhodne Evrope s sklicevanjem na nekatere skupne kulturne značilnosti.[65]

V Moskvi usposobljeni kadri so bili postavljeni na ključne položaje oblasti, da bi lahko izpolnjevali ukaze glede družbenopolitične transformacije.[66] Odprava družbene in finančne moči buržoazije z razlastitvijo zemljiškega in industrijskega premoženja je imela absolutno prednost.[67] Ti ukrepi so bili javno označeni kot »reforme« in ne kot družbenoekonomska transformacija.[67] Razen sprva na Češkoslovaškem so politične stranke morale slediti »blokovski politiki«, pri čemer so sčasoma morale sprejeti članstvo v »antifašističnem bloku«, ki jih je zavezal, da delujejo samo z medsebojnim »soglasjem«.[68] Blokovski sistem je Sovjetski zvezi omogočil, da je lahko posredno izvajala domači nadzor.[69]

Ključni oddelki, kot so tisti, ki so bili odgovorni za osebje, splošno in tajno policijo ter mladino, so bili pod strogim vodstvom komunistov.[70] Moskovski kadri so razločevali »progresivne sile« od »reakcionarnih elementov« in obojim odvzeli moč. Takšne postopke so ponavljali, dokler komunisti niso pridobili neomejene oblasti, ostali pa so le politiki, ki so brezpogojno podpirali sovjetsko politiko.[71]

Zgodnji dogodki, ki so spodbudili strožji nadzor[uredi | uredi kodo]

Zavrnitev Marshallovega načrta[uredi | uredi kodo]

Politične razmere v Evropi med hladno vojno

Junija 1947, po tem ko so Sovjeti zavrnili pogajanja o morebitni ublažitvi omejitev nemškega razvoja, so Združene države objavile Marshallov načrt, obsežen program ameriške pomoči vsem evropskim državam, ki so želele sodelovati, vključno s Sovjetsko zvezo in državami Vzhodne Evrope.[72] Sovjeti so načrt zavrnili in zavzeli trdo linijo proti ZDA in nekomunističnim evropskim narodom.[73] Vendar je Češkoslovaška sprejela pomoč ZDA; podoben odnos je imela poljska vlada, kar je Sovjete močno skrbelo.[74]

"Trije svetovi" hladne vojne (med 30. aprilom in24. junijem 1975)
  Prvi svet: Države povezane z Zahodnim blokom (tj., NATO in zavezniki), pod vodstvome Združenih držav
  Drugi svet: Države povezane z Vzhodnim blokom (tj., Varšavski pakt, Kitajska in zavezniki), pod vodstvom Sovjetske zveze
  Tretji svet: Gibanje neuvrščenih, pod vodstvom Indije in Jugoslavije, in druge nevtralne države

V enem najvidnejših znakov sovjetskega nadzora nad regijo, do tega trenutka, je bil klic češkoslovaška zunanjega ministra Jana Masaryka v Moskvo, kjer ga je Stalin grajal zaradi razmišljanja o pridružitvi Marshallovemu načrtu. Poljski premier Józef Cyrankiewicz je bil za poljsko zavrnitev načrta nagrajen s 5-letnim trgovinskim sporazumom, ki je vključeval 450 $ milijonov kredita, 200.000 ton žita, težko mehanizacijo in tovarne [75]

Julija 1947 je Stalin tem državam ukazal, naj se umaknejo iz Pariške konference o Programu za obnovitev Evrope, kar so opisali kot »trenutek resnice« v povojni delitvi Evrope.[76] Nato si je Stalin začel prizadevati za večji nadzor nad drugimi državami vzhodnega bloka, ter opustil prejšnji videz demokratičnih institucij.[77] Ko se je izkazalo, da bi lahko nekomunistične stranke na madžarskih volitvah avgusta 1947 kljub hudemu pritisku prejele več kot 40% glasov, so uvedli represije za likvidacijo vseh neodvisnih političnih sil.[77]

Istega meseca se je začelo uničevanje opozicije v Bolgariji na podlagi navodil sovjetskih kadrov.[78][79] Na srečanju vseh komunističnih strank v Szklarski Porębi konec septembra 1947[80] so komunistične stranke vzhodnega bloka obtožili, da so v svojih državah med pripravo na Marshallov načrt dopustile vpliv nekomunistov.[78]

Blokada Berlina in zračni most[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Berlinska blokada.
Nemški civilisti opazujejo zahodna oskrbovalna letala na berlinskem letališču Tempelhof med zračnim mostom Berlin

V Berlinu, nekdanji nemški prestolnici, obdanem s sovjetsko okupirano Nemčijo, je Stalin 24. junija 1948 uvedel Berlinsko blokado, s čimer je preprečil, da bi hrana, material in zaloge prispele v Zahodni Berlin.[81] Blokada je bila delno posledica zgodnjih lokalnih volitev oktobra 1946, na katerih je bila Socialistična enotna stranka Nemčije (SED) zavrnjena v korist Socialdemokratske stranke, ki je dobila dvainpolkrat več glasov kot SED.[82] Združene države Amerike, Velika Britanija, Francija, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija in več drugih držav so začele obsežen projekt »Berlinski zračni most«, s katerim so Zahodnemu Berlinu zagotovile hrano in druge zaloge.[83]

Sovjeti so začeli z javno kampanjo proti zahodni politiki, ter poskušali motiti volitve leta 1948,[84] medtem ko je 300.000 Berlinčanov demonstriralo in pozivalo k nadaljevanju mednarodnega zračnega mostu.[85] Maja 1949 je Stalin umaknil blokado in dovolil nadaljevanje zahodnih pošiljk v Berlin.[86][87]

Spor med Titom in Stalinom[uredi | uredi kodo]

Po nesoglasjih med jugoslovanskim voditeljem Josipom Brozom Titom in Sovjetsko zvezo glede Grčije in Albanije je prišlo do razkola med Titom in Stalinom, čemur je sledila izključitev Jugoslavije iz Informbiroja junija 1948. V Beogradu je prišlo je tudi do neuspelega sovjetskega puča.[88] Razkol je ustvaril dve ločeni komunistični sili v Evropi.[88] V vzhodnem bloku se je nemudoma začela kampanja proti titoizmu, v kateri so bili Titovi agenti in agenti Zahoda opisani kot udeleženci podtalnih dejavnosti.[88]

Stalin je ukazal preoblikovanje Informbiroja v orodje za spremljanje in nadzor nad notranjimi zadevami drugih strank Vzhodnega bloka.[89] Prav tako je kratek čas razmišljal o preoblikovanju Informbiroja v orodje za obsojanje visokorangiranih članov političnih strank, ki so na kakršenkoli način odstopali od uradne politike, a je idejo opustil kot nepraktično.[89] Namesto tega se je začelo prizadevanje za oslabitev moči voditeljev komunističnih strank.[89] Sovjetski kadri na položajih v komunistični partiji in na državnih položajih v Bloku so dobili navodila, naj spodbujajo konflikte znotraj vodstva in posredujejo informacije drug proti drugemu.[89] To je spremljal neprekinjen tok obtožb o »nacionalističnih odstopanjih«, »nezadostnem spoštovanju vloge ZSSR«, povezavah s Titom in »vohunjenju za Jugoslavijo«.[90] To je privedlo do preganjanja številnih pomembnih partijskih kadrov, vključno s tistimi v Vzhodni Nemčiji.[90]

Prva država, ki je izkusila ta pristop, je bila Albanija, kjer je voditelj Enver Hoxha nemudoma spremenil usmeritev iz favoriziranja Jugoslavije v nasprotovanje.[91] Na Poljskem so voditelja Władysław Gomułka, ki je pred tem dajal projugoslovanske izjave, v začetku septembra 1948 odstavili s položaja generalnega sekretarja stranke in ga nato zaprli.[91] V Bolgariji so Traiča Kostova, ki ni bil moskovski kader, a je bil naslednji v vrsti za vodstvo, po ukazu Stalina junija 1949 aretiral, kmalu zatem pa je sledila smrtna obsodba in usmrtitev.[91] Zaprtih je bilo tudi več drugih visokih bolgarskih uradnikov.[91] Stalin in madžarski voditelj Mátyás Rákosi sta se srečala v Moskvi, da bi organizirala zrežirano sojenje Rákosijevemu nasprotniku Lászlu Rajku, ki je bil nato usmrčen.[92] Ohranitev Sovjetskega bloka je temeljila na vzdrževanju občutka ideološke enotnosti, ki bi utrdila vpliv Moskve v Vzhodni Evropi, kot tudi moč lokalnih komunističnih elit.[93]

Svobodno tržaško ozemlje, ki je bilo po vojni ustvarjeno ob obali severnega Jadrana, z sedežem v Trstu. Cono B je leta 1954 dobila Italija, cono A pa Jugoslavija, kjer je bila razdeljena med Slovenijo in Hrvaško.

Pristaniško mesto Trst je bilo po drugi svetovni vojni v središču pozornosti. Do prekinitve odnosov med Titom in Stalinom so si zahodne sile in vzhodni blok brezkompromisno nasprotovali. Nevtralno Svobodno tržaško ozemlje je bilo območje pod kontrolo Združenih narodov, ki je med letoma 1947 in 1954 obstajalo ob severovzhodni obali Jadranskega morja. S Spomenico o soglasju iz leta 1954 (t. i. londonski sporazum) je STO dejansko prenehalo obstajati. Večji del cone A (z izjemo Plavij) je bil dodeljen Italiji, cona B pa Jugoslaviji (oz. znotraj nje Sloveniji in Hrvaški), kar je bilo posledica sproščanja odnosov med Zahodom in Titom.[94][95]

Politika[uredi | uredi kodo]

Države, ki so nekoč imele marksistično-leninistične vlade, so prikazane v rdeči, in države, za katere je ZSSR v nekem trenutku menila, da se »premikajo proti socializmu« v oranžni barvi.

Kljub začetni institucionalni zasnovi komunizma, ki jo je uvedel Josif Stalin v državah Vzhodnega bloka, se je nadaljnji razvoj razlikoval od države do države.[96] V satelitskih državah so po prvotnih mirovnih pogodbah v bistvu likvidirali opozicijo, uveljavljeni so bili temeljni koraki v smeri socializma, voditelji v Kremlju pa so si prizadevali okrepiti nadzor nad njimi.[97] Že od začetka je Stalin usmerjal sisteme, ki so zavračali zahodne institucionalne značilnosti tržnih gospodarstev, kapitalistične parlamentarne demokracije (v sovjetski terminologiji imenovane »buržoazna demokracija«).[98] Rezultat so bile države, ki so težile k popolnemu nadzoru iz političnega centra, podprtega z obsežnim in aktivnim represivnim aparatom, in osrednji vlogi marksistično-leninistične ideologije.[98]

Komunistične države in Sovjetske republike v Evropi s svojimi reprezentativnimi zastavami (1950)

Vendar pa ostanki demokratičnih institucij niso bili nikoli popolnoma uničeni, kar je povzročilo videz institucij, ki so bile po obliki podobne tistim v demokratičnih državah zahodnega tipa, vendar pa v resnici niso delovale na podoben demokratičen način.[99] Te institucije so večinoma služile kot orodje za legitimizacijo avtoritarnega vladanja, saj dejansko niso omogočale demokratičnega nadzora ali participacije javnosti. Parlamenti so bili še vedno izvoljeni, vendar so se njihova zasedanja odvijala le nekaj dni na leto, zgolj zato, da bi legitimizirala odločitve politbiroja.[100]

Prvi oz. generalni sekretar Centralnega komiteja vsake komunistične partije je bil najmočnejša osebnost v vsakem režimu.[101] Partija, nad katero je imel oblast politbiro, ni imela množičnega članstva, temveč, je bila v skladu z leninistično tradicijo, manjša selektivna stranka s skupino izbranih, popolnoma predanih in politično zavednih članov, ki so bili pripravljeni slediti vodstvu brez vprašanj.[102]

Politične in državljanske omejitve[uredi | uredi kodo]

Poleg emigracijskih omejitev se civilna družba, opredeljena kot področje političnega delovanja zunaj partijskega državnega nadzora, ni smela trdno uveljaviti, z morebitno izjemo Poljske v osemdesetih letih.[103] Institucionalna zasnova komunističnih sistemov je temeljila na zavračanju principov vladavine prava, saj je bila moč osredotočena v rokah partije in njenih voditeljev, ki so imeli diskrecijsko pravico spreminjati ali ignorirati zakone glede na politične potrebe ali ideološke cilje. Sprva so bile komunistične partije v vseh državah majhne razen na Češkoslovaškem, tako da je obstajalo akutno pomanjkanje politično »zaupanja vrednih« oseb za upravo, policijo in druge poklice.[104] Tako so morali na začetku takšne položaje zasedati »politično nezanesljivi« nekomunisti.[104] Tisti, ki niso bili poslušni komunističnim oblastem, so bili odstavljeni, medtem ko so moskovski kadri začeli z obsežnimi partijskimi programi za usposabljanje kadrov, ki bi ustrezali političnim zahtevam.[104]

Komunistični režimi v Vzhodnem bloku so marginalne skupine opozicijskih intelektualcev videli kot na potencialno grožnjo.[105] Zatiranje disidentstva in opozicije je veljalo za osrednji predpogoj za ohranitev oblasti, kljub velikim stroškom za tajno nadzorovanje prebivalstva v nekaterih državah.[105] Po totalitarni začetni fazi je po Stalinovi smrti sledilo posttotalitarno obdobje, v katerem se je osnovna metoda komunistične vladavine premaknila od množičnega terorja k selektivni represiji, skupaj z ideološkimi in družbenopolitičnimi strategijami zagotavljanja lojalnosti.[106]

Policija je nadzorovala nasprotovanje opozicije partijskim direktivam.[107] Politična policija je služila kot jedro sistema, njena imena pa so postala sinonim za surovo moč in grožnjo nasilnega maščevanja, če bi posameznik postal aktiven proti državi.[107] Vladavino komunistične partije je izvajalo več državnih in tajnih policijskih organizacij, vključno z slednjimi:

Omejevanje medijev in informacij[uredi | uredi kodo]

Slika:TrybunaLudu3.png
Trybuna Ludu, 14. december 1981, razglasitev vojnega stanja na Poljskem

V času komunističnega obdobja je bil tisk organ države, popolnoma odvisen in podrejen komunistični partiji.[108] Pred poznimi osemdesetimi leti 20. stoletja so bile radijske in televizijske organizacije Vzhodnega bloka v državni lasti, medtem ko so bili tiskani mediji običajno v lasti političnih organizacij, večinoma lokalne komunistične partije.[109] Mladinski časopisi in revije so bili v lasti mladinskih organizacij, povezanih s komunističnimi partijami.[109]

Nadzor nad mediji je neposredno izvajala sama komunistična partija in državna cenzura, ki je bila prav tako pod nadzorom partije.[110] Mediji so bili pomembna oblika nadzora nad informacijami in družbo.[111] Komunistične oblasti so verjele, da je nadzor nad informacijami in načinom, kako se ta informacija predstavlja javnosti, ključnega pomena za ohranjanje in utrjevanje svoje moči. Ta nadzor je vključeval regulacijo vsebin, ki so jih mediji lahko objavljali, in cenzuro vseh informacij, ki bi lahko ogrozile ideološko uniformnost ali izzvale avtoriteto komunistične partije.[111]

Zahodne države so veliko vlagale v zmogljive oddajnike, ki so omogočili, da so se storitve, kot so BBC, VOA in Radio Free Europe (RFE), slišale v Vzhodnem bloku.

Religija[uredi | uredi kodo]

Katedrala Aleksandra Nevskega, nekoč najbolj dominantna znamenitost v Bakuju, je bila porušena v tridesetih letih prejšnjega stoletja pod Stalinom.

Uradna politiko številnih komunističnih držav v Vzhodnem bloku je promovirala državni ateizem kot del svoje ideologije[112] V nekaterih vzhodnoevropskih državah sta nacionalna identiteta in vera tesno prepleteni. V takih primerih so bile nacionalne cerkve simboli etnične in kulturne dediščine in tako imele ključno vlogo v nacionalni zavesti, zato so bili tako ljudje kot njihove cerkve tarča Sovjetov.[113][114]

Omejitve izseljevanja in prebežniki[uredi | uredi kodo]

Leta 1917 je Rusija omejila izseljevanje z uvedbo nadzora nad potnimi listi in prepovedala izhod državljanom, ki so se udeležili oboroženih konfliktov.[115] Leta 1922, po Pogodbi o ustanovitvi ZSSR, sta tako Ukrajinska SSR kot Ruska SFSR izdali splošna pravila za potovanja, ki so prepovedala skoraj vse odhode, zaradi česar je bila zakonita emigracija nemogoča.[116] Nadzor na mejah se je okrepil do te mere, da je bilo do leta 1928 celo nezakonit odhod dejansko nemogoč.[116] To je kasneje vključevalo notranje kontrole potnih listov, ki so v kombinaciji z individualnimi dovoljenji za Propisko (»uradna registracija bivališča«) močno omejile gibanje svojih državljanov znotraj Sovjetske zveze.[117]

Berlinski zid leta 1975

Po nastanku Vzhodnega bloka je bila emigracija iz novo okupiranih držav v začetku 1950-ih let učinkovito ustavljena, pri čemer je Sovjetska zveza s svojim pristopom k nadzoru nad notranjim gibanjem postala zgled za večino ostalih v Vzhodnem bloku.[118] Vendar pa je v Vzhodni Nemčiji, ki je izkoristila notranjo nemško mejo med okupacijskimi conami, na veliko ljudi pobegnilo v Zahodno Nemčijo, skupaj 197.000 leta 1950, 165.000 leta 1951, 182.000 leta 1952 in 331.000 leta 1953.[119][120] Eden od razlogov za močno povečanje leta 1953 je bil strah pred morebitno nadaljnjo sovjetizacijo z vse bolj paranoičnimi  dejanj Josifa Stalina konec leta 1952 in v začetku leta 1953.[121] Samo v prvih šestih mesecih leta 1953 jih je pobegnilo 226.000.[122]

Z uradnim zaprtjem notranje nemške meje leta 1952[123] so meje berlinskega mestnega sektorja ostale precej bolj dostopne kot preostali del meje zaradi uprave s strani vseh štirih okupacijskih sil.[124] Posledično je dejansko nastala »vrzel«, skozi katero so se državljani Vzhodnega bloka še vedno lahko prehajali na zahod.[123] 3,5 milijona Vzhodnih Nemcev, ki so odšli do leta 1961, imenovani Republikflucht, so skupaj predstavljali približno 20% celotnega prebivalstva Vzhodne Nemčije.[125] Avgusta 1961 je Vzhodna Nemčija postavila pregrado iz bodeče žice, ki se je sčasoma razširila v gradnjo Berlinskega zidu, in tako učinkovito zaprla vrzel.[126]

»Konvencionalna emigracija« praktično ni obstajala zaradi zaprtih meja in omejitev. Kljub temu je več kot 75% tistih, ki so med letoma 1950 in 1990 emigrirali iz držav Vzhodnega bloka, to storilo na podlagi dvostranskih sporazumov o »etnični migraciji«.[127] Približno 10% je bilo begunci, migranti po Ženevski konvenciji, iz leta 1951.[127] Večina Sovjetov, ki so jim v tem obdobju dovolili odhod, so bili etnični Judje, ki so se lahko izselili v Izrael po seriji za Sovjete neprijetnih prebegov leta 1970.[128] Padec železne zavese je spremljal ogromen porast migracij vzhod-zahod.[127] Znani prebežniki Vzhodnega bloka so bili hčerka Josifa Stalina Svetlana Alilujeva, ki se je po svojem prebegu leta 1967 odrekla Stalinu.[129]

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Države Vzhodnega bloka, kot je Sovjetska zveza, so imele visoko stopnjo rasti prebivalstva. Leta 1917 je imela Rusija (znotraj njenih sedanji meja )91 milijonov. prebivalcev Kljub ruski državljanski vojni je leta 1926 prebivalstvo naraslo na 92,7 milijonov. Leta 1939 se je prebivalstvo povečalo za 17 odstotkov na 108 milijonov. Kljub več kot 20 milijonov smrtnih žrtev med drugo svetovno vojno, je prebivalstvo Rusijeleta 1959 naraslo na 117,2 milijonov. Glede na Sovjetski popis leta 1989 je v Rusiji takrat živelo 147 milijonov ljudi.[130]

Sovjetski ekonomski in politični sistem je povzročil v baltskih državah, kjer je bilo prebivalstvo približno polovico manjše od tistega, kar bi moralo biti v primerjavi s podobnimi državami, kot so Danska, Finska in Norveška v letih 1939–1990. Slabe stanovanjske razmere so bile eden od dejavnikov, ki so povzročile močno upadanje rojstev v celotnem Vzhodnem bloku.[131] Še vedno pa je bila rodnost višja kot v zahodnoevropskih državah. Zanašanje na splav, delno zaradi občasnega pomanjkanja kontracepcijskih pripomočkov postali nezanesljivi,[132] je prav tako vplivalo na zmanjšanje rodnostne stopnje. To je vodilo do premika v politikah v smeri podpore nataliteti (pronatalistične politike) do poznih šestdesetih let, vključno s strogim nadzorom nad splavi in propagandistične spodbude, kot je bila podelitev posebnega priznanja 'mati-junakinja' tistim Romunkam, ki so rodile deset ali več otrok.[133]

Oktobra 1966 so v Romuniji uradno prepovedala uporabo vseh oblik umetne kontracepcije in predpisali redne teste nosečnosti za ženske v rodni dobi, s strogimi kaznimi za vse, ki so prekinili nosečnost.[134] Kljub takšnim omejitvam je stopnja rodnosti še naprej zaostajala, deloma zaradi nestrokovno izvedenih splavov..[135] Prebivalstvo držav Vzhodnega bloka je bilo naslednje:[136][137]

Prebivalstvo Vzhodnega bloka
Država Površina (000-ih) 1950 (mil) 1970 (mil) 1980 (mil) 1985 (mil) Letna stopnja rasti (1950–1985) Gostota (1980)
Albanija 28,7 1,22 2,16 2,59 2,96 +4,07% 90,2/km2
Bulgarija 110,9 7,27 8,49 8,88 8,97 +0,67% 80,1/km2
Češkoslovaška 127,9 13,09 14,47 15,28 15,50 +0,53% 119,5/km2
Madžarska 93,0 9,20 10,30 10,71 10,60 +0,43% 115,2/km2
Vzhodna Nemčija 108,3 17,94 17,26 16,74 16,69 −0,20% 154,6/km2
Poljska 312,7 24,82 30,69 35,73 37,23 +1,43% 114,3/km2
Romunija 237,5 16,31 20,35 22,20 22,73 +1,12% 93,5/km2
Sovjetska zveza 22.300 182,32 241,72 265,00 272,00 +1,41% 11,9/km2
Jugoslavija 255,8 16,34 20,4 22,36 23,1 +1,15% 92,6/km2

Socialna struktura[uredi | uredi kodo]

Družbe Vzhodnega bloka so delovale na podlagi načel, ki ni temeljil na zaslugah (meritokraciji) in so vsebovala močne egalitaristične elemente. V takih družbah so imeli prednost posamezniki, ki morda niso bili najbolj kvalificirani ali sposobni, a so imeli ustrezno politično ali družbeno ozadje. Poleg tega so določene skupine, kot je nomenklatura - visoki uradniki in vodilni položaji v komunistični stranki - prejemale posebne privilegije. V družbah Vzhodnega bloka je prevladovala vladajoča komunistična partija, zaradi česar so jih nekateri imenovali »partiokracije«. Zagotavljanje ugodnosti manj kvalificiranim in manj sposobnim ljudem so režimi poskušali ustvariti videz legitimnosti in podpore med ljudmi. Kljub uradni diskriminaciji nekdanjih članov srednjega razreda, je bila potreba po njihovih strokovnih veščinah včasih tako velika, da so se lahko prikazali kot zvesti in dobri komunistični državljani, kar pomeni, da so se prilagodili novim razmeram in sprejeli komunistično ideologijo ter način življenja, da bi ohranili svoj socialni in ekonomski status ali celo izboljšali svoje življenjske pogoje.[138][139][140]

Stanovanjske razmere[uredi | uredi kodo]

Pomanjkanje stanovanj je bilo prisotno v vsem Vzhodnem bloku. V Evropi je bilo to predvsem posledica razdejanja med drugo svetovno vojno. Države Vzhodnega bloka po letu 1975 so močno zmanjšale finančna sredstva in druge vire, ki so bili na voljo za gradnjo novih stanovanj in vzdrževanje obstoječih..[141] Mesta so se napolnila z velikimi sistemsko zgrajenimi stanovanjskimi bloki[142] Načrtovanje, izvajanje in upravljanje projektov gradnje stanovanj v je bilo obremenjeno z različnimi težavami.[143] Poleg tega so bile dokončane zgradbe slabe kakovosti.[143]

Kvaliteta stanovanj[uredi | uredi kodo]

stanovanjsko naselje Marszałkowska (MDM) v Varšavi.

V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so bila mesta v državah Vzhodnega bloka značilno zaznamovana z gradnjo velikih stanovanjskih blokov.[144] Vzhodnonemške oblasti so bile osredotočena na množično gradnjo cenovno dostopnih stanovanj za široko prebivalstvo. Prednost gradnje takšnih blokov je bila predvsem v ekonomičnosti in hitrosti gradnje znane kot Plattenbau v Nemčiji, Paneláki na Češkoslovaškem in Panelház na Madžarskem. Gradnja takšne arhitekture na robu velikih mest se je nadaljevala vse do razpada Vzhodnega bloka.[144] V želji po okrepitvi vloge države v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je Nicolae Ceaușescu uvedel program sistematizacije, ki se ni osredotočal samo na gradnjo novih stanovanjskih blokov, ampak je vključeval tudi obsežne urbanistične posege, kot je bila na primer rušitev obstoječih zaselkov, vasi, mest in mestnih predelov. Namen tega programa je bil radikalno preoblikovati romunsko pokrajino in mestna središča, da bi ustvarili enotno in standardizirano urbano okolje (blocuri).[144] Pod to ideologijo je Ceaușescu v 1980-ih zgradil Centrul Civic v Bukarešti, ki vključuje palačo parlamenta, ki je zasedla prostor nekdanjega zgodovinskega središča mesta.

Še v poznih osemdesetih let prejšnjega stoletja so bile sanitarne razmere v večini držav Vzhodnega bloka na splošno daleč od ustreznih.[145] Za vse države, za katere so obstajali podatki, je imelo 60% stanovanj med letoma 1966 in 1975 gostoto večjo od ene osebe na sobo[145] Povprečje v zahodnih državah, za katere so bili na voljo podatki, je bilo približno 0,5 osebe na sobo.[145]

Kvaliteta stanovanj v Vzhodnem bloku do 1980-ih[146]
Država Primerne sanitarije % (leto) Tekoča voda % Centralno ogrevanje % Notranje stranišče % več kot 1 oseba/soba %
Albanija n/a n/a n/a n/a n/a
Bulgarija n/a 66,1% 7,5% 28,0% 60,2%
Češkoslovaška 60,5% (1983) 75,3% 30,9% 52,4% 67,9%
Vzhodna Nemčija 70,0% (1985) 82,1% 72,2% 43,4% n/a
Madžarska 60,0% (1984) 64% (1980) n/a 52,5% (1980) 64,4%
Poljska 50,0% (1980) 47,3% 22,2% 33,4% 83.0%
Romunija 50,0% (1980) 12,3% (1966) n/a n/a 81,5%
Sovjetska zveza 50.0% (1980) n/a n/a n/a n/a
Jugoslavija 69,8% (1981) 93,2% 84,2% 89,7% 83,1%
Kvaliteta stanovanj na Madžarskem (1949–1990)[147]
Leto Skupaj hiš/stanovanj S tekočo vodo Z odvodom odpadnih voda Z notranjim straniščem S plinovodom
1949 2.466.514 420.644 (17,1%) 306.998 (12,5%) 174.186 (7,1%)
1960 2.757.625 620.600 (22,5%) 440.737 (16%) 373.124 (13,5%)
1970 3.118.096 1.370.609 (44%) 1.167.055 (37,4%) 838.626 (26,9%) 1.571.691 (50,4%)
1980 3.542.418 2.268.014 (64%) 2.367.274 (66,8%) 1.859.677 (52,5%) 2.682.143 (75,7%)
1990 3.853.288 3.209.930 (83,3%) 3.228.257 (83,8%) 2.853.834 (74%) 3.274.514 (85%)

V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, kljub povečanju števila stanovanj v razmerju do števila prebivalcev od leta 1970 do 1986, so se v državah Vzhodnega bloka soočali z zmanjševanjem stanovanjskega sklada.[148] To pomeni, da je bilo sicer zgrajenih več stanovanj, a kljub temu ni bilo dovolj, da bi zadostili potrebam naraščajočega prebivalstva ali izboljšali življenjske standarde. Povprečna velikost novih stanovanj je bila 61,3m2 v primerjavi s 113,5m2 v desetih zahodnih državah, za katere so bili na voljo primerljivi podatki.[148] Prostorski standardi stanovanj so se med posameznimi državami močno razlikovali, pri čemer je bilo povprečno novo stanovanje v Sovjetski zvezi leta 1986 veliko le 68% v primerjavi z enakovrednim stanovanjem na Madžarskem.[148] V nekaterih izjemnih primerih, kot sta bili Vzhodna Nemčija v letih 1980–1986 in Bolgarija v letih 1970–1980, so se prostorski standardi v novozgrajenih stanovanjih pred razpadom Vzhodnega bloka izboljšali.[148] Naftna kriza in gospodarske težave Vzhodnega bloka so prav tako vplivale na velikost in kakovost stanovanj; na primer, stanovanja v Zahodni Nemčiji iz leta 1990 so imela povprečno površino 83m2 v primerjavi s povprečno površino stanovanja v NDR 67m2 leta 1967.[149][150]

Značilnosti stanovanj v novih bivališčih v Vzhodnem bloku[151]
Površina stanovanja Št. oseb na stanovanje
Država 1970 1980 1986 1970 1986
Zahodni blok 113,5 n/a n/a
Albanija n/a n/a n/a n/a n/a
Bolgarija 63,7m2 59,0m2 66,9m2 3,8 2,8
Češkoslovaška 67,2m2 73,8m2 81,8m2 3,4 2,7
Vzhodna Nemčija 55,0m2 62,7m2 61,2m2 2,9 2,4
Madžarska 61,5m2 67,0m2 83,0m2 3,4 2,7
Poljska 54,3m2 64,0m2 71,0m2 4,2 3,5
Romunija 44,9m2 57,0m2 57,5m2 3,6 2,8
Sovjetska zveza 46,8m2 52,3m2 56,8m2 4,1 3,2
Jugolavija 59,2m2 70,9m2 72,5m2 n/a 3,4

Slabe stanovanjske razmere so bile eden od štirih glavnih dejavnikov (postali so bili slabe življenjske razmere, povečano zaposlovanje žensk in spodbujanje splava kot sredstvo nadzora rodnosti), so vodile do upada rodnosti v celotnem Vzhodnem bloku.[152]

Ekonomija[uredi | uredi kodo]

Med drugo svetovno vojno so nemške čete uničile 85% zgradb v Varšavi.

Zaradi pomanjkanja tržnih mehanizmov, ki bi omogočali učinkovito razporeditev virov in usmerjanje razvoja, so se gospodarstva držav Vzhodnega bloka soočala z napačnim razvojem. Centralno načrtovanje ni uspelo pravilno napovedovati potreb in želja prebivalstva ter ni bilo prilagodljivo za hitro odzivanje na spremembe.[153][154]

Odvisnost od Sovjetske zveze za osnovne materiale je pomenila, da so bile države Vzhodnega bloka ranljive za kakršne koli spremembe v sovjetski zunanji politiki ali gospodarstvu.[155][156]

Tehnološka zaostalost je še dodatno poudarila to odvisnost, saj so države morale uvažati naprednejše tehnologije iz zahodnih držav, kar je povečevalo potrebo po zahodnih valutah za plačilo teh uvozov. Države vzhodnega bloka so se močno zadolževale pri mednarodnih finančnih institucijah, kot sta Club de Paris (centralna banka) in London Club (zasebna banka). To zadolževanje je postalo nevzdržno v začetku 80. let 20. stoletja, ko so države postale plačilno nesposobne. Kljub temu, da so bile te države finančno in ekonomsko v težavah, so oblasti te informacije skrivale pred svojimi državljani. Propaganda je nadaljevala s spodbujanjem ideje, da so te države na uspešni poti k socializmu, čeprav je bila realnost precej drugačna.[157][158][159]

Socialne razmere[uredi | uredi kodo]

Po drugi svetovni vojni je bila Vzhodna Evropa, vključno s Poljsko in drugimi državami, ki so padle pod nemško okupacijo, močno prizadeta. Veliko območij je bilo opustošenih, pri čemer so utrpeli ogromno škodo na področju industrije, infrastrukture in izgubi civilnih življenj. Samo na Poljskem so bili materialni stroški uničenja v industriji ogromni (62% je industrije bilo uničene),[160] v kmetijstvu, infrastrukturi in kulturnim znamenitostim so bili stroški ocenjeni na približno 525 milijard € po menjalni vrednosti iz leta 2004.[161]

V celotnem Vzhodnem bloku, tako v ZSSR in ostalimi, ki so bile del tega bloka, je bila Rusiji dodeljena posebna vloga in status in se je omenjala kot naiboleye vydayushchayasya natsiya (najvidnejši narod) in rukovodyashchiy narod (vodilni ljudje).[162] Sovjeti so spodbujali spoštovanje ruskih dejanj in značilnosti ter so v drugih državah Vzhodnega bloka vzpostavljali sovjetske strukturne hierarhije, kar je vključevalo promocijo ruske kulture, jezika in političnih sistemov kot vzorov za preostale države bloka.[162]

Vrsta za distribucijo jedilnega olja v Bukarešti, Romunija, maj 1986

Stalinistični totalitarizem je bil sistem, v katerem so politika, gospodarstvo in družba tesno prepleteni pod vodstvom avtoritarne države.[163] Stalin je sprva usmerjal sistem, ki je zavračali zahodne institucionalne značilnosti tržnega gospodarstva, demokratično upravljanje (v sovjetskem jeziku imenovano »buržoazna demokracija«) in pravno državo, kjer je država prevzela popoln nadzor nad gospodarstvom, mediji in družbenim življenjem.[164]

Sovjeti so v svojem sistemu uvedli razlastitev in etatizacijo zasebne lastnine.[165] Sovjetski model, ki je bil uveden v Vzhodnem bloku, ni samo uvedel slog sovjetskega centralnega planskega gospodarstva, ampak je uporabljal tudi represivne metode za utišanje opozicije ali kritik režima, ki so jih uporabljali Josif Stalin in tajne policije.[165]

Stalinistični režimi v Vzhodnem bloku so celo manjše skupine intelektualcev, ki so izražali opozicijska stališča, videli kot potencialno grožnjo.[166] Zatiranje disidentstva in opozicije je bilo ključno za vzdrževanje sistema, pri čemer se je stopnja represije razlikovala glede na državo in časovno obdobje.[166]

Mediji v teh državah so bili pod popolnim nadzorom države, pri čemer so bile radijske in televizijske organizacije v državni lasti, medtem ko so bili tiskani mediji običajno v lasti političnih organizacij, večinoma lokalne stranke.[167] Po drugi svetovni vojni je sicer prišlo do množične migracije prebivalcev iz Vzhodnega v Zahodni blok, vendar je bila ta možnost v začetku 50. let močno omejena, ko so države vzhodnega bloka pod sovjetskim vplivom uvedle stroge omejitve gibanja.[168]

Začetne spremembe[uredi | uredi kodo]

Preobrazbe, označene kot reforme[uredi | uredi kodo]

Rekonstrukcija tipične notranjosti stanovanja delavskega razreda v hruščovki

V času Stalinove vladavine je bila po drugi svetovni vojni vzpostavljena izjemno stroga tajnost, ki je močno omejevala kakršenkoli zunanji vpogled v delovanje sovjetskega gospodarstva in političnega sistema.[169] Stalin je od leta 1935 (in vse do svoje smrti) izoliral Sovjetsko zvezo od preostalega sveta z omejevanjem dostopa tujcev v državo, tako da zunanji svet ni vedel za politične procese, ki so se tam odvijali.[170] V tem obdobju in celo 25 let po Stalinovi smrti tujcem, kot so diplomati in dopisniki, ki so jim oblasti dovolile v Sovjetsko zvezo, so bili podvrženi strogim omejitvam. Bili so omejeni na majhno območje okoli Moskve, njihove telefonske povezave so bile nadzorovane, bivali so lahko le na določenih lokacijah in bili so nenehno pod nadzorom sovjetskih oblasti. .[170]

Sovjetska zveza po drugi svetovni vojni v države Vzhodnega bloka vsilila svoj model planskega gospodarstva,[171][172] , ki je vključeval kolektivizacijo kmetijstva in uporabo obsežne delovne sile v gulagih.[172] Čeprav je bila uradna propaganda osredotočena na promocijo izboljšav za proletariatski razred, so zastraševanje in represija, značilni za stalinistični režim, dejansko preprečevali, da bi ljudje resnično čutili koristi teh sprememb.[173]

Stalinovo prepričanje, da je socialnoekonomska preobrazba nujna za utrditev sovjetskega nadzora, izhaja iz marksistično-leninistično teorije, ki trdi, da ekonomska struktura družbe (tj. kako so sredstva za proizvodnjo razporejena in kdo jih kontrolira) določa družbene in politične odnose znotraj te družbe.[174] Kadri izobraženi v Moskvi so bili postavljeni na ključne položaje oblasti. Njihova naloga je bila izvajanje ukazov za socialnopolitično preobrazbo.[174] Absolutna prednostna naloga je bila odprava družbene in finančne moči buržoazije, kar je vključevalo razlastitev zemljiške in industrijske lastnine.[175]

Ti ukrepi so bili javno predstavljeni kot reforme in ne kot preobrazbe.[176] V celotnem Vzhodnem bloku, razen na Češkoslovaškem, so bile vzpostavljene »družbene organizacije«, kot so sindikati in različna združenja, ki so zastopala interese specifičnih skupin. Vendar pa je bila za vsako kategorijo ustanovljena le ena organizacija, kar je preprečevalo kakršnokoli konkurenco.[176] Te organizacije so bile pod nadzorom stalinističnih kadrov, čeprav je bilo v začetku dopuščeno nekoliko več raznolikosti.[177]

Premeščanje sredstev[uredi | uredi kodo]

Ob koncu vojne je Sovjetska zveza izvajala agresivno politiko »plenjenja«, namenjeno okrepitvi lastnega gospodarstva na račun držav Vzhodne Evrope, ki so padle pod njen vpliv.

  • Sovjetska zveza je fizično premestila industrijska sredstva, kot so tovarne in oprema, iz držav Vzhodne Evrope v Sovjetsko zvezo.[178]
  • Države vzhodnega bloka so morale Sovjetski zvezi zagotavljati surovine in proizvode, kot so premog, industrijska oprema in tehnologija za obnovo Sovjetske zveze.[179]
  • Med letoma 1945 in 1953 so Sovjeti v skladu s to politiko prejeli sredstva iz držav vzhodnega bloka v višini približno 14 milijard USD. Ta znesek je bil po velikosti primerljiv s pomočjo, ki so jo ZDA zagotovile zahodni Evropi preko Marshallovega načrta.[179] [180]
  • Države, kot sta Poljska in Romunija, so morale plačevati »reparacije», ki so vključevale demontažo železnic na Poljskem in romunske reparacije Sovjetom med letoma 1944 in 1948 v vrednosti 1,8 USD preko podjetji s sovjetsko-romunskim kapitalom SovRomi.[181]

Poleg tega so Sovjeti v vzhodnoevropskih državah ustanavljali delniške družbe v katerih so imeli kontrolni delež[182][183], s čimer so Sovjeti pridobili neposreden nadzor nad ključnimi industrijskimi sektorji. Ta nadzor je bil uporabljen za prisilno prodajo izdelkov Sovjetski zvezi po znižanih cenah, nižjih od svetovnih, kot so rudniki urana na Češkoslovaškem in Vzhodni Nemčiji, rudniki premoga na Poljskem in naftne vrtine v Romuniji.[184]

Trgovina in Svet za vzajemno gospodarsko pomoč[uredi | uredi kodo]

Po drugi svetovni vojni so se gospodarske in trgovske vezi med državami vzhodnega bloka in Sovjetsko zvezo močno poglobile.[185] Pred drugo svetovno vojno je delež trgovine iz teh držav s Sovjetsko zvezo znašal 1–2%.[185] Do leta 1953 je delež tovrstne trgovine narastel na 37%.[185] Josif Stalin je leta 1947 zavrnil Marshallov načrt in vsem državam Vvzhodnega bloka prepovedal sodelovanje pri njem.[186]

Svet za medsebojno gospodarsko pomoč (SEV) je bil ustanovljen kot mehanizem za koordinacijo gospodarskih odnosov znotraj Vzhodnega bloka[187] vendar je Stalin preferiral neposredne odnose z voditelji komunističnih partij posameznih držav.[188]

Sprva je SEV služil kot krinka za preusmerjanje materialov in opreme iz držav Vzhodnega bloka v Sovjetsko zvezo. S časom pa se je vloga Sovjetske zveze spremenila v neto donatorja, ki je subvencioniral druge države bloka z dobavo surovin po nizkih cenah v zameno za pogosto nekvalitetne končne izdelke.[189] Po odporu Romunije proti načrtom SEV-a za intenzivno izkoriščanje njenih naravnih in kmetijskih virov je Romunija leta 1964 začela zavzemati bolj neodvisno politično linijo.[190] Romunija pod vodstvom Nicolaeja Ceauşescuja ni izstopila iz SEV-a, je pa zmanjšala svojo vključenost in sodelovanje v njegovih aktivnostih, s čimer je pokazala željo po večji gospodarski in politični neodvisnosti od Sovjetske zveze.[190]

Poudarek na težki industriji[uredi | uredi kodo]

Povprečna najemnina za stanovanje je predstavljala le 1 odstotek družinskega proračuna, ob upoštevanju komunalnih storitev pa je ta številka dosegla 4 odstotke. Cena vozovnice za tramvaj je bila 20 kopejk, štruca kruha pa 15 kopejk. Povprečna mesečna plača inženirja je bila 140–160 rubljev.[191]

Sovjetska zveza je močno stremela k razvoju sektorja potrošniških dobrin. Podatek, da je Sovjetska zveza leta 1970 proizvedla 679 milijonov parov usnjenih čevljev v primerjavi s 534 milijoni v ZDA. Češkoslovaška, ki je imela največjo proizvodnjo čevljev na prebivalca na svetu, je precejšen del svoje proizvodnje čevljev izvozila v druge države.[192]

Dvig življenjskega standarda v času socializma je vključevalo prizadevanja za izboljšanje življenjskega standarda delavcev, kar se je odražalo v krajših delovnih tednih in daljših plačanih dopustih. Leta 1974 je bil povprečni delovni teden sovjetskih industrijskih delavcev 40 ur. Plačani dopust je leta 1968 dosegel najmanj 15 delovnih dni. Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bilo število prostih dni na leto - dela prosti dnevi, prazniki in dopusti - znašalo 128–130, kar je skoraj dvakrat več kot desetletje prej.[193]

Eden ključnih problemov je bil pomanjkanje tržnih signalov zaradi centralno načrtovanega gospodarstva, zaradi česar so te države sledile poti ekstenzivnega (velika mobilizacija neučinkovito uporabljenega kapitala, dela, energije in surovin). To je v nasprotju z intenzivnim razvojem, ki bi poudarjal učinkovito uporabo virov za doseganje rasti.[194][195] Sovjetski model, ki so ga posnemale druge države Vzhodnega bloka, je dajal prednost razvoju težke industrije na škodo lahke industrije in drugih sektorjev.[196]

Poleg tega je ta model vključeval tudi razsipno izkoriščanje naravnih virov, ki ga je mogoče opisati kot »krčenje in sežiganje«[197] – kratkoročno izkoriščanje virov brez skrbi za dolgoročno vzdržnost ali okoljske posledice. Medtem ko si je sovjetski sistem prizadeval za diktaturo proletariata, je bilo v mnogih vzhodnoevropskih državah pomanjkanje pravega proletariata, kar je pomenilo, da je bil razvoj težke industrije potreben tudi za ustvarjanje delovne sile.[198] Te politike so privedle do gospodarskih sistemov, značilnih za državno usmerjena gospodarstva, vključno s slabo opredeljenimi lastniškimi pravicami, pomanjkanjem tržnih cen in prenapihnjenimi ali izkrivljenimi proizvodnimi zmogljivostmi v primerjavi s podobnimi tržnimi gospodarstvi.[199]

Večje napake in potrata so se pojavile v sistemih dodeljevanja in distribucije virov.[200] Zaradi partijsko vodenih monolitnih državnih organov ti sistemi niso zagotavljali učinkovitih mehanizmov ali spodbud za obvladovanje stroškov, razsipnosti, neučinkovitosti in potratnosti.[200] Težka industrija je imela prednost zaradi njenega pomena za vojaško-industrijski obrat in inženirski sektor.[201]

Tovarne so bile včasih postavljene na neučinkovitih lokacijah, kar je povzročalo visoke transportne stroške, medtem ko je slaba organizacija obratov včasih povzročila zastoje v proizvodnji in posledično vplivala na druge panoge, ki so bile odvisne od monopolnih dobaviteljev vmesnih proizvodov.[202] Na primer, vsaka država, vključno z Albanijo, je zgradila jeklarne ne glede na to, ali je imela potrebne vire energije in mineralne rude. [203] V Bolgariji je bila zgrajena ogromna metalurška tovarna kljub dejstvu, čeprav so morali rudnine uvažati iz Sovjetske zveze in jih prepeljati 3200 km iz pristanišča v Burgasu.[203] Tovarna traktorjev v Varšavi e leta 1980 imela 52-stranski seznam neuporabljene zarjavele takrat neuporabne opreme.[204]

Gospodarske politike v državah Vzhodnega bloka so bile močno usmerjene v razvoj težke industrije, kot so jeklarstvo in rudarstvo, na račun drugih sektorjev, kot sta kemična industrija in proizvodnja plastike.[205] Ta poudarek je imel več pomembnih posledic:

  • Dajanje prednosti količini in ne kakovosti je zmanjšalo konkurenčnost izdelkov Vzhodnega bloka na svetovnem trgu..[205]
  • Visoki stroški, ki so nastali na različnih stopnjah proizvodnje, so »umetno« povečali vrednost proizvodnje. To je bilo uporabljeno kot osnova za povišanje plač, a hkrati je izdelke naredilo manj konkurenčne za izvoz zaradi višjih cen.[206]
  • Planerji so redko zapirali stare tovarne, tudi ko so bile zgrajene nove, bolj moderne zmogljivosti.[206] Poljska jeklarska industrija je na primer obdržala tovarno v Gornji Šleziji kljub odprtju sodobnih integriranih enot na obrobju, zadnja stara Siemens-Martinova procesna peč, nameščena v 19. stoletju, ni bila takoj zaprta.[206]
  • Prednost proizvodnim blagom pred potrošniškimi dobrinami je povzročilo, da so potrošniška blaga v teh državah pogosto primanjkovala, tako po količini kot po kakovosti, kar je vodilo do ekonomije pomanjkanja, kjer potrošniki niso mogli zadovoljiti svojih potreb in želja.[207][208]

Do sredine 70-ih let so proračunski primanjkljaji opazno narasli, domače cene pa so se močno razlikovale od svetovnih cen, medtem ko so bile proizvodne cene v povprečju za 2% višje od potrošniških.[209] Mnoge prestižne izdelke je bilo mogoče kupiti bodisi na črnem trgu ali samo v posebnih trgovinah z uporabo tuje valute, ki je bila na splošno nedostopna večini državljanov Vzhodnega bloka, kot so Intershop v Vzhodni Nemčiji,[210] Beriozka v Sovjetski zvezi, [211] Pewex na Poljskem [212][213], Tuzex na Češkoslovaškem,[214] Corecom v Bolgariji in Comturist v Romuniji. Veliko tega, kar je bilo proizvedeno za lokalno prebivalstvo, nikoli ni doseglo svojega predvidenega uporabnika, medtem ko so številni pokvarljivi izdelki postali neprimerni za uživanje, preden so prišli do svojih potrošnikov.[215]

Črni trgi[uredi | uredi kodo]

Uradno gospodarstvo držav vzhodnega bloka je bilo zaradi centralnega načrtovanja in pomanjkanja tržnih mehanizmov neučinkovito, kar je privedlo do kroničnega pomanjkanja številnih potrošniških dobrin in storitev..[216] Ta situacija je ustvarila idealne pogoje za nastanek črnih trgov, ki so bili pogosto oskrbovani z blagom, ukradenim iz javnega sektorja.[217][218] Nastali so črni in sivi trgi živil, blaga in gotovine.[216] Blago je vključevalo izdelke za gospodinjstvo, medicinske pripomočke, oblačila, pohištvo, kozmetiko in toaletne potrebščine, ki so bili uradno težko dostopni.[219]

Številni kmetje so prikrili dejansko proizvodnjo pred nabavnimi agencijami, da bi jo nezakonito prodali mestnim potrošnikom.[220] Trdne tuje valute so bile zelo iskane, medtem ko so visoko cenjeni zahodni predmeti delovali kot menjalno sredstvo ali podkupovanje v stalinističnih državah. V nekaterih primerih so zahodni izdelki, kot so bile cigarete znamke Kent v Romuniji, služili kot neuradna valuta za pridobivanje blaga in storitev.[221] Nekateri storitveni delavci so nezakonito opravljali storitve neposredno strankam za plačilo.[221]

Urbanizacija[uredi | uredi kodo]

Obsežna industrializacija proizvodnje, ki je sledila, ni bila odzivna na potrebe potrošnikov in je povzročila zanemarjanje sektorja storitev, hitro urbanizacijo brez primere, akutno prenaseljenost mest, kronično pomanjkanje dobrin in množično zaposlovanje žensk v večinoma nizko plačana in/ali manj zahtevna delovna mesta.[222] Posledične napetosti so povzročile široko uporabo prisile, represije, montiranih sojenj, čistk in ustrahovanja.[222] Do leta 1960 je na Poljskem (48% mest) in v Bolgariji (38%) prišlo do množične urbanizacije, kar je povečalo zaposlitvene možnosti za kmete, vendar je hkrati povzročilo skokovito naraščanje nepismenosti, ko so otroci zapustili šolo zaradi dela.[222]

Mesta so postala ogromna gradbišča, kar je privedlo do obnove nekaterih vojno porušenih zgradb, a tudi do gradnje monotonih, propadajočih blokov.[223] Življenjski standard v mestih se je zmanjšal ker so bili viri vezani na ogromne dolgoročne gradbene projekte, medtem ko je industrializacija prisilila milijone nekdanjih kmetov, da so živeli v barakarskih naseljih ali v mračnih stanovanjskih blokih blizu ogromnih industrijskih kompleksov, ki so onesnaževali okolje.[223]

Kolektivizacija kmetijstva[uredi | uredi kodo]

Grafični prikaz sprememb v vzhodnonemški kmetijski proizvodnji med letoma 1981 in 1986

Kolektivizacija, ki je bila uvedena pod vodstvom Josipa Stalina v poznih 1920-ih in so ga marksistično-leninistični režimi v Vzhodnem bloku in drugod poskušali uvesti za vzpostavitev urejenega socialističnega sistema v podeželskem kmetijstvu.[224] Zahtevala je prisilno združevanje majhnih kmetij in večjih posestev, z namenom ustvarjanja večjih sodobnih »kolektivnih kmetij«, ki so teoretično bile v lasti delavcev. V resnici so bile takšne kmetije v lasti države.[224]

Osnovni motivi za kolektivizacijo so bili:

  • Ekonomski razlogi: Združevanje kmetijskih površin in centralizacija proizvodnje naj bi odpravila neučinkovitost, ki je bila povezana z drobnimi in razpršenimi kmetijskimi posestvi.
  • Politični razlogi: Kolektivizacija je imela tudi močan političen cilj - odstraniti osnovo za morebiten upor proti stalinistični oblasti na podeželju.[225]
  • Industrijski razvoj: S preusmeritvijo dela delovne sile iz podeželja v mesta in s centraliziranim nadzorom nad kmetijskimi izdelki je kolektivizacija služila kot orodje za spodbujanje industrijskega razvoja. Prenos »presežne delovne sile« naj bi omogočil hitrejši razvoj industrijskega sektorja.[225]

Skratka, kmetijstvo je bilo reorganizirano z namenom proletarizacije kmetov in obvladovanja proizvodnje po cenah, ki jih je določala država.[226]

Vzhodni blok je imel obsežne kmetijske vire, zlasti na južnih območjih, kot je Velika madžarska nižina, ki je med rastno dobo nudila dobro zemljo in toplo podnebje.[227] Kolektivizacija podeželja je v ne-sovjetskih državah Vzhodnega bloka potekala drugače kot v Sovjetski zvezi v 1920-ih in 1930-ih letih.[228] Ob koncu druge svetovne vojni so nove komunistične oblasti v Vzhodni Evropi želele utrditi svoj položaj brez povzročanja notranjih nemirov ali konfliktov, ki bi lahko oslabili njihov nadzor ali povzročili mednarodne zaplete, zato ni bilo mogoče izvesti likvidacije bogatih kmetov v slogu sovjetske dekulakizacije.[228]

Prav tako si niso mogli privoščiti tveganja množične lakote ali kmetijske sabotaže (npr. gladomora) s hitro kolektivizacijo prek velikih državnih kmetij in zadrug kmetijskih proizvajalcev (APC).[229] Namesto tega je kolektivizacija potekala počasneje in postopoma v fazah od leta 1948 do 1960 v Bolgariji, Romuniji, na Madžarskem, Češkoslovaškem in Vzhodni Nemčiji ter od 1955 do 1964 v Albaniji. [229] Kolektivizacija v baltskih republikah Litovske SSR, Estonske SSR in Latvijske SSR je potekala med letoma 1947 in 1952.[230]

Kolektivizacija v državah Vzhodnega bloka, izven Sovjetske zveze, se je izvajala z nekaterimi ključnimi razlikami, ki so vplivale na njeno potekanje in končne rezultate. Tu ni prišlo do množičnega uničenja živine niti do prisilnega združevanja kmetijskih posesti.[231] Pogosteje so se uporabljale prehodne oblike z različnimi plačili odškodnin za kmete, ki so prispevali več zemlje v kmetijske zadruge (APC).[231] To je bila strategija, ki je želela spodbuditi prostovoljno sodelovanje in zmanjšati odpor. Države kot sta bili Češkoslovaška in Vzhodna Nemčija, ki so bile bolj industrializirane kot Sovjetska zveza, so lahko prispevale večino potrebne opreme in gnojil, da bi olajšale prehod na kolektivizirano kmetijstvo..[232] Za razliko od Stalinove politike dekulakizacije, ki je izključevala ali celo likvidirala bogate kmete, so države Vzhodnega bloka te kmete pogosto integrirale v proces kolektivizacije, včasih celo v vlogah vodij ali upravnikov zadrug.[232]

Kolektivizacija je pogosto naletela na močan odpor podeželja, kmetje so pogosto uničevali lastnino, namesto da bi jo predali zadrugam.[233] Močne vezi kmetov z zemljo preko zasebne lastnine so bile prekinjene in veliko mladih je odšlo delati v industrijo.[234] V nekaterih primerih, kot sta Poljska in v Jugoslavija, je močan odpor kmetov, privedel do tega, da so oblasti v zgodnjih 1950-ih opustile načrte za celovito kolektivizacijo.[235] Na Poljskem je bilo kmetijstvo tudi zaradi teh težav leta 1957 v veliki meri dekolektivizirano.[233]

Za razliko od večine drugih držav Vzhodnega bloka, Poljska ni v celoti sprejela kolektivizacije kmetijstva kot ključnega elementa svojega gospodarskega načrtovanja. Namesto tega je Poljska izvedla obsežno centralno načrtovano industrializacijo z relativno malo težavami, podobno kot druge kolektivizirane sosede, kar je sprožilo vprašanja o potrebi po kolektivizaciji v načrtovanih gospodarstvih.[236] Le »zahodna ozemlja« Poljske, ki so bile pridobljene od Nemčije po drugi svetovni vojni in so ležale vzhodno od linije Odra-Neisse, so bila v veliki meri kolektivizirana. Ta območja so bila kolektivizirana z namenom, da se na njih naseli veliko število Poljakov, ki so dobili dostop do kvalitetne kmetijske zemlje, odvzete nemškim kmetom Ta območja so bila kolektivizirana z namenom, da se na njih naseli veliko število Poljakov, ki so dobili dostop do kvalitetne kmetijske zemlje, odvzete nemškim kmetom.[236]

Ekonomska rast[uredi | uredi kodo]

Domači računalnik Robotron KC 87, izdelan v Vzhodni Nemčiji med letoma 1987 in 1989

Sprememba sovjetskega vodstva leta 1964 je prinesla pomembne spremembe v ekonomski politiki. Premier Aleksej Kosjgin je v 60. letih uvedel pomembne ekonomske reforme, ki so bile namenjene izboljšanju učinkovitosti in produktivnosti. Te reforme so vključevale:

  • Vlada je 30. septembra 1965 izdala uredbo »O izboljšanju upravljanja industrije« in resolucijo z dne 4. oktobra 1965 »O izboljšanju in krepitvi gospodarskih spodbud industrijske proizvodnje«.
  • Reforme na področju kmetijstva so kolektivnim kmetijam dale večjo avtonomij in jim dale pravico do zasebnega kmetovanja.
  • V tem obdobju je potekal obsežen program melioracije, izgradnje namakalnih kanalov in naložbe v druge infrastrukturne projekte. [237]

V obdobju 1966–1970 je bruto družbeni proizvod zrasel za dobrih 35%. Industrijska proizvodnja se je povečala za 48%, kmetijstvo pa za 17%.[237] V osmi petletki je nacionalni dohodek rasel po povprečni stopnji 7,8%. V deveti petletki (1971–1975) je nacionalni dohodek rasel po 5,7-odstotni letni stopnji. V deseti petletki (1976–1981) je nacionalni dohodek rasel po 4,3-odstotni letni stopnji.[237]

Sovjetska zveza je dosegla omembe vreden znanstveni in tehnološki napredek, ki je bil usmerjen in podprt na državni ravni. Za razliko od držav z bolj tržno usmerjenim gospodarstvom je bil znanstveni in tehnološki potencial ZSSR uporabljen načrtno v obsegu družbe kot celote. [238]

Leta 1980 je bilo število znanstvenega osebja v ZSSR 1,4 milijonov. V gospodarstvu je bilo zaposlenih inženirjev 4,7  milijona. Med letoma 1960 in 1980 se je število znanstvenih delavcev povečalo za 4-krat. Leta 1975 je število znanstvenega osebja v ZSSR znašalo eno četrtino celotnega števila znanstvenega osebja na svetu. Leta 1980 je bilo v primerjavi z letom 1940 potrjenih več kot 5 milijonov izumov. Leta 1980 je bilo 10 vse-zveznih raziskovalnih inštitutov, 85 specializiranih centralnih agencij in 93 regionalnih informacijskih centrov. [239]

Prva jedrska elektrarna na svetu je bila zagnana 27. junija 1954 v Obninsku.[navedi vir] Sovjetski znanstveniki so prispevali pomemben delež k razvoju računalniške tehnologije. Prvi pomembni dosežki na tem področju so bili povezani z izdelavo analognih računalnikov. V ZSSR je leta 1927S. Geršgorin razvil principe za izgradnjo omrežnih analizatorjev, koncept elektrodinamičnega analognega računalnika pa je leta 1936 predlagal N. Minorskij. V 1940-ih letih je L. Gutenmakher začel z razvojem AC elektronskih protiletalskih usmerjevalnikov in prvih integratorjev z vakuumsko cevjo. V 1960-ih letih so dosegli viden razvoj v sodobni računalniški opremi sistema BESM-6, zgrajen pod vodstvom S. A. Lebedeva in razvili serijo malih digitalnih računalnikov MIR in serijo digitalnih računalnikov Minsk, ki sta jih razvila G. Lopato in V. Przhyalkovsky.[240]

Avtor Turnock trdi, da je bilo za promet v Vzhodnem bloku značilno slabo vzdrževanje infrastrukture.[241] Cestno omrežje je trpelo zaradi nezadostne nosilne zmogljivosti, slabe površine in pomanjkljive obcestne oskrbe.[241] Čeprav so bile ceste preplastene, je bilo zgrajenih malo novih cest in zelo malo je bilo dvopasovnih avtocest in mestnih obvoznic.[242] Nizka raven lastništva zasebnih avtomobilov kaže na razlike v dostopnosti in kakovosti življenja med Vzhodnim blokom in Zahodom.[242]

Trabant 601 limuzina (levo), izdelana med letoma 1964 in 1989; in Wartburg 353 (desno), izdelan med letoma 1966 in 1989; proizvajali so jih v Vzhodni Nemčiji in izvažali po celotnem Vzhodnem bloku.

Lastništvo vozil je v 70. in 80. letih 20. stoletja naraslo zaradi masovne proizvodnje relativno poceni avtomobilov v Vzhodni Nemčiji, kot so trabanti in wartburgi.[243] Vendar pa je bila čakalna doba za dobavo trabantov leta 1987 deset let in do petnajst let za sovjetske lade in češkoslovaške škode.[243] Letala sovjetske izdelave so imela tehnološke pomanjkljivosti, kot sta visoka poraba goriva in potreba po obsežnem vzdrževanju.[244] Prav tako so bila telekomunikacijska omrežja zaradi zastarele infrastrukture in povečanega povpraševanja pogosto preobremenjena, kar je omejevalo učinkovitost komunikacij.[244]

Avtomobil sovjetske izdelave ZAZ-968, izdelan med letoma 1971 in 1994 (levo) in VAZ-2101/Lada 1200, izdelan med letoma 1970 in 1988 (desno).

K omejitvam mobilnosti zaradi neustreznega transportnega sistema so prispevale tudi birokratske omejitve gibanja.[245] Čeprav so se domače poti sčasoma liberalizirale (z izjemo Albanije), so stroge birokratske zahteve za pridobitev potnih listov, viz in dostopa do tujih valut omejevale možnosti mednarodnega potovanja za prebivalce Vzhodnega bloka.[245] Države so bile navajene na izolacijo in začetno povojno avtarkijo, ki je podpiralo režimsko politiko samozadostnosti.[245]

Poljski Polski Fiat 126p, izdelan med letoma 1973 in 2000 (levo) in FSO Polonez 1500, izdelan med letoma 1978 in 1991 (desno).

Hude okoljske težave so nastale zaradi prometnih zastojev v mestih, ki so jih poslabšale emisije onesnaževanja zaradi slabo vzdrževanih vozil.[246] Onesnaževanje iz termoelektrarn, ki so uporabljale lignit in druge materiale in nekatere hidroelektrarne, ki so bile zaradi sušnih obdobij in nabiranja mulja neučinkovite, so dodatno prispevali k slabšanju okoljskih razmer.[247] Primera, ki ilustrirata resnost problemov s smogom in onesnaženjem je Krakov, ki je bil prekrit s smogom 135 dni na leto in Wrocław prekrit s meglicami kromovega plina.[navedite][248]

Romunski Oltcit Club, izdelan med letoma 1981 in 1995 (levo); in Dacia 1300, izdelana med letoma 1969 in 2004 (desno).
Češkoslovaški Škoda 105, izdelana med letoma 1976 in 1990 (levo); in Tatra 613, izdelana med letoma 1974 in 1996 (desno).
Jugoslovanski Zastava/Yugo Koral, izdelan med letoma 1980 in 2008 (levo); in Zastava 101, izdelana med letoma 1971 in 2008 (desno).

Več vasi je bilo evakuiranih zaradi onesnaževanja iz taljenja bakra v Głogówu.[249] Prednostna gradnja vodovodnih sistemov pred kanalizacijo je pustila mnoge domove brez ustrezne odstranitve odpadnih voda, kar je povzročilo onesnaženje pitne vode in zdravstvene težave,[250] kot je bilo to primer na Madžarskem. Tam je voda postala tako onesnažena, da je bilo treba več kot 700 vasi oskrbovati s cisternami, plastenkami in plastičnimi vrečami.[250] Projekti jedrske energije so bili nagnjeni k zamudam pri zagonu.[251]

Katastrofo v jedrski elektrarni Černobil v Ukrajinski SSR je bila posledica več dejavnikov, vključno z neodgovornim izvajanjem varnostnega testa,[252] pomanjkanjem osnovnega razumevanja reaktorskih procesov s strani operaterjev in avtoritarno sovjetsko birokracijo, ki je cenila zvestobo partiji nad kompetentnostjo.[253][254] Posledično je sproščanje radioaktivnih padavin povzročilo evakuacijo in preselitev več kot 336.000 ljudi,[255] pri čemer je nastalo ogromno opustošeno izključitveno območje, ki vsebuje obsežen še vedno stoječ zapuščen urbani prostor.

Turizem izven Vzhodnega bloka je bil zanemarjen, medtem ko je turizem iz drugih stalinističnih držav znotraj Vzhodnega bloka rasel.[256] Turizem je pritegnil naložbe, ki so se zanašale na turistične in rekreacijske možnosti, obstoječe pred drugo svetovno vojno.[257] Do leta 1945 je bila večina hotelov dotrajanih, medtem ko je bilo veliko hotelov, ki jih centralni planerji niso preuredili v druge namene, namenjenih izpolnjevanju domačih potreb.[257] Oblasti so ustanovile državna podjetja za organizacijo potovanj in nastanitev.[257] V 70. letih so bile izvedene naložbe, da bi pritegnili zahodne popotnike, čeprav je zagon za to popustil v 80. letih, ker ni bilo dolgoročnega načrta za zagotavljanje izboljšav v turističnem okolju, kot je zagotovitev svobode gibanja, brezplačna in učinkovita menjava denarja in zagotavljanje kakovostnejših produktov, ki so jih ti turisti poznali.[256] V nekaterih državah, kot so Madžarska, Poljska in v Jugoslavija, so bile omejitve manjše, kar je omogočilo večjo svobodo gibanja. Težje ali celo nemogoče je bilo iti kot individualni turist v Vzhodno Nemčijo, Češkoslovaško, Romunijo, Bolgarijo in Albanijo. Na splošno je bilo v vseh primerih možno, da so sorodniki iz zahodnih držav lahko obiskali in bivali pri družini v državah Vzhodnega bloka, razen v Albaniji. Postopki za pridobitev dovoljenj so bili zapleteni in strogo nadzorovani.

Za zadovoljitev pričakovanj zahodnih obiskovalcev so bile potrebne naložbe v turistično infrastrukturo, ki so omogočale višji standard storitev, kot so bile na voljo večini domačega prebivalstva. To je vključevalo koncentracijo turističnih točk, vključno z izgradnjo relativno visokokakovostne infrastrukture v turističnih kompleksih.[258]. To je še posebej veljalo za Albanijo, ki je bila ena izmed najbolj izoliranih in ideološko strogo nadzorovanih držav tistega časa. Zaradi želje po ohranjanju strogih ideoloških in političnih nadzornih mehanizmov in strahu pred prisotnostjo premožnejših tujcev z drugačnim življenjskim slogom, je Albanija sprejela politiko segregacije popotnikov.[259] Zaradi skrbi pred subverzivnim učinkom turistične industrije so potovanja omejili na 6000 obiskovalcev letno.[260]

Stopnje rasti[uredi | uredi kodo]

V petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja so države Vzhodnega bloka sprva doživele visoke stopnje gospodarske rasti.[261] V tem prvem obdobju je bil napredek po evropskih standardih hiter, rast na prebivalca v Vzhodnem bloku se je povečala 2,4-kratno v primerjavi z evropskim povprečjem.[262] Vzhodna Evropa je leta 1950 predstavljala 12,3 odstotka evropske proizvodnje, leta 1970 pa 14,4 odstotka.[262] Vendar je bil sistem odporen na spremembe in se ni zlahka prilagodil novim razmeram. Politika ohranjanja starih tovarn, tudi ob razpoložljivosti novih tehnologij, je bila ena od ključnih težav, ki so zavirale nadaljnji razvoj.[262] Posledično so po 1970-ih stopnje rasti znotraj bloka relativno upadle.[263] V primerjavi s tem so nekatere zahodnoevropske države, kot so Zahodna Nemčija, Avstrija, Francija in druge zahodnoevropske države, v istem obdobju doživele povečano gospodarsko rast - Wirtschaftswunder ("gospodarski čudež"), Trente Glorieuses ("trideset veličastnih let") in povojni gospodarski razcvet.

Od konca druge svetovne vojne do sredine sedemdesetih let 20. stoletja je gospodarstvo Vzhodnega bloka stalno naraščalo po enaki stopnji kot gospodarstvo v Zahodni Evropi, pri čemer so imela nestalinistična gospodarstva Vzhodnega bloka močnejše gospodarstvo kot stalinistična reformna gospodarstva.[264] Medtem ko so gospodarstva večine zahodnoevropskih držav dejansko začela dosegati ravni bruto domačega proizvoda (BDP) na prebivalca Združenih držav v poznih 1970-ih in zgodnjih 1980-ih, države Vzhodnega bloka tega niso dosegle,[265] pri čemer je BDP na prebivalca bistveno zaostajal za primerljivimi zahodnoevropskimi državami.[266]

Naslednja tabela prikazuje ocenjene stopenj rasti BDP od leta 1951 naprej za države Vzhodnega bloka kot tudi za države Zahodne Evrope, kot jih je poročala organizacija The Conference Board kot del svoje Total Economy Database. V nekaterih primerih razpoložljivost podatkov ne sega vse do leta 1951. V nekaterih primerih podatki niso na voljo vse do leta 1951.

Stopnje rasti BDP v odstotkih za dana leta[267] 1951 1961 1971 1981 1989 1991 2001 2015
Ljudska socialistična republika Albanija 6,608 4,156 6,510 2,526 2,648 −28,000 7,940 2,600
Ljudska republika Bolgarija 20,576 6,520 3,261 2,660 −1,792 −8,400 4,248 2,968
Ljudska republika Madžarska 9,659 5,056 4,462 0,706 −2,240 −11,900 3,849 2,951
Ljudska republika Poljska 4,400 7,982 7,128 −5,324 −1,552 −7,000 1,248 3,650
Socialistična republika Romunija 7,237 6,761 14,114 −0,611 −3,192 −16,189 5,592 3,751
Socialistična republika Češkoslovaška/Češka 5,215 −0,160 1,706 −11,600 3,052 4,274
Socialistična republika Češkoslovaška/Slovaška 1,010 −14,600 3,316 3,595
Sovjetska zveza/Rusija 7,200 4,200 1,200 0,704 −5,000 5,091 −3,727
Avstrija 6,840 5,309 5,112 −0,099 4,227 3,442 1,351 0,811
Belgija 5,688 4,865 3,753 −1,248 3,588 1,833 0,811 1,374
Danska 0,668 6,339 2,666 −0,890 0,263 1,300 0,823 1,179
Finska 8,504 7,620 2,090 1,863 5,668 −5,914 2,581 0,546
Francija 6,160 5,556 4,839 1,026 4,057 1,039 1,954 1,270
Nemčija (Zahod) 9,167 4,119 2,943 0,378 3,270 5,108 1,695 1,700
Grčija 8,807 8,769 7,118 0,055 3,845 3,100 4,132 −0,321
Irska 2,512 4,790 3,618 3,890 7,051 3,098 9,006 8,538
Italija 7,466 8,422 1,894 0,474 2,882 1,538 1,772 0,800
Nizozemska 2,098 0,289 4,222 −0,507 4,679 2,439 2,124 1,990
Norveška 5,418 6,268 5,130 0,966 0,956 3,085 2,085 1,598
Portugalska 4,479 5,462 6,633 1,618 5,136 4,368 1,943 1,460
Španija 9,937 12,822 5,722 0,516 5,280 2,543 4,001 3,214
Švedska 3,926 5,623 2,356 −0,593 3,073 −1,146 1,563 3,830
Švica 8,097 8,095 4,076 1,579 4,340 −0,916 1,447 0,855
Združeno kraljestvo 2,985 3,297 2,118 −1,303 2,179 −1,257 2,758 2,329

Statistični oddelek Združenih narodov prav tako izračunava stopnje rasti z drugačno metodologijo, vendar poroča le o številkah od leta 1971 (za Slovaško in republike članice ZSSR so podatki na voljo pozneje). Tako so bile po podatkih Združenih narodov stopnje rasti v Evropi naslednje:

Stopnje rasti BDP v odstotkih za dana leta[268] 1971 1981 1989 1991 2001 2015
Ljudska socialistična republika Albanija 4,001 5,746 9,841 −28,002 8,293 2,639
Ljudska republika Bolgarija 6,897 4,900 −3,290 −8,445 4,248 2,968
Ljudska republika Madžarska 6,200 2,867 0,736 −11,687 3,774 3,148
Ljudska republika Poljska 7,415 −9,971 0,160 −7,016 1,248 3,941
Socialistična republika Romunija 13,000 0,112 −5,788 −12,918 5,592 3,663
Socialistična republika Češkoslovaška/Češka republika 5,044 −0,095 0,386 −11,615 3,052 4,536
Socialistična republika Češkoslovaška/Slovaška −14,541 3,316 3,831
Sovjetska zveza/Rusija 5,209 5,301 6,801 −5,000 5,091 −3,727
Ukrajina −8,699 8,832 −9,870
Litva −5,676 6,524 1,779
Jugoslavija/Srbija 9,162 1,400 1,500 −11,664 4,993 0,758
Avstrija 5,113 −0,144 3,887 3,442 1,351 0,963
Belgija 3,753 −0,279 3,469 1,833 0,812 1,500
Danska 3,005 −0,666 0,645 1,394 0,823 1,606
Finska 2,357 1,295 5,088 −5,914 2,581 0,210
Francija 5,346 1,078 4,353 1,039 1,954 1,274
Nemčija (Zahod) 3,133 0,529 3,897 5,108 1,695 1,721
Grčija 7,841 −1,554 3,800 3,100 4,132 −0,219
Irska 3,470 3,325 5,814 1,930 6,052 26,276
Italija 1,818 0,844 3,388 1,538 1,772 0,732
Nizozemska 4,331 −0,784 4,420 2,439 2,124 1,952
Norveška 5,672 1,598 1,038 3,085 2,085 1,611
Portugalska 6,632 1,618 6,441 4,368 1,943 1,596
Španija 4,649 −0,132 4,827 2,546 4,001 3,205
Švedska 0,945 0,455 2,655 −1,146 1,563 4,085
Švica 4,075 1,601 4,331 −0,916 1,447 0,842
Združeno kraljestvo 3,479 −0,779 2,583 −1,119 2,726 2,222
BDP na prebivalca v Vzhodnem bloku od leta 1950 do 2003 (vGeary-Khamisovi dolarjih z osnovo leta 1990) po Angusu Maddisonu
BDP na prebivalca vzhodnega bloka v razmerju do BDP na prebivalca Združenih držav Amerike med letoma 1900 in 2010

Naslednja tabela navaja raven nominalnega BDP na prebivalca v izbranih državah, merjeno v ameriških dolarjih, za leta 1970, 1989 in 2015:

Nominalni BDP na prebivalca, po podatkih ZN[269]
Združeno kraljestvo $2.350 $16.275 $44.162
Italija $2.112 $16.239 $30.462
Avstrija $2.042 $17.313 $44.118
Japonska $2.040 $25.054 $34.629
Sovjetska zveza/Rusija $1.789 Predloga:Orange $9.243
Ukrajina - - $2.022
Litva - - $14.384
Grčija $1.496 $7.864 $17.788
Irska $1.493 $11.029 $60.514
Španija $1.205 $10.577 $25.865
Češkoslovaška socialistična republika/Češka republika $1.136 $3.764 $17.562
Slovaška - - $16.082
Ljudska republika Bolgarija $1.059 $2.477 $6.847
Ljudska socialistična republika Albanija $1.053 $904 $3.984
Ciper $1.004 $9.015 $21.942
Ljudska republika Poljska $1.000 $2.229 $12.355
Portugalska $935 $6.129 $19.239
Jugoslavija/Srbija $721 $4.197 $5.239
Kuba $653 $2.577 $7.657
Socialistična republika Romunija $619 $2.424 $9.121
Ljudska republika Madžarska $615 $3.115 $12.351
Kitajska $111 $406 $8.109
Vietnam $64 $94 $2.068

Čeprav je mogoče trditi, da ocene BDP, ki jih je za leto 1990 izdelala Svetovne banke, podcenjujejo BDP Vzhodnega bloka zaradi podcenjenih vrednost lokalnih valut teh držav. Vendar kljub temu obstaja splošno soglasje, da so bili dohodki na prebivalca v Vzhodnem bloku nižji v primerjavi z zahodnimi državami.[270] Vzhodna Nemčija je bila najbolj razvita industrijska država v Vzhodnem bloku.[271] Pred zgraditvijo Berlinskega zidu leta 1961 je Vzhodna Nemčija veljala za šibko državo, saj je bila občutljiva na izgubo kvalificirane delovne sile, ker so mnogi njeni državljani iskali boljše življenjske pogoje na Zahodu. Ta množični beg možganov je bil tako izrazit, da je Vzhodna Nemčija dobila vzdevek »izginjajoči satelit«.[272] Šele ko je gradnja Berlinskega zidu leta 1961 preprečila odhod kvalificirane delovne sile iz Vzhodne Nemčije, se je Vzhodna Nemčija lahko postala vodilna ekonomska sila v Vzhodnem bloku.[272] Gospodarske in življenjske razmere v Vzhodni Nemčiji so se izboljšale, pri čemer so njeni državljani uživali višjo kakovost življenja in manjše pomanjkanje blaga v primerjavi s Sovjetsko zvezo, Poljsko in Romunijo.[271]

Medtem ko je uradna statistika slikala razmeroma rožnato sliko, je vzhodnonemško gospodarstvo propadalo zaradi centralnega planiranja, ekonomske samozadostnosti, uporabe premoga namesto nafte, velike koncentracije investicij v nekaj izbranih tehnološko intenzivnih področjih in regulacije trga dela.[273] Posledično je med Vzhodno in Zahodno Nemčijo obstajala velika razlika v produktivnosti. Čeprav je bila vrzel v produktivnosti ocenjena na skoraj 50% na delavca, [273][274] je bila dejanska razlika v kakovosti izdelkov in storitev še večja, kar je pomenilo, da je bila dejanska gospodarska razlika na prebivalca morda še nižja, med 14 do 20 odstotki.[274] Poleg tega so bile povprečne plače v Vzhodni Nemčiji bistveno nižje kot v Zahodni Nemčiji. Čeprav so uradne številke pokazale, da so znašale približno 30% zahodnonemških, je bila po upoštevanju obdavčitve relativna vrednost višja, približno 60% zahodnonemških plač.[275]

Kupna moč plač v Vzhodni Nemčiji je bila precej nižja v primerjavi z Zahodno Nemčijo. Leta 1990je imelo le približno polovica vzhodnonemških gospodinjstev avtomobil ali barvni televizor, kar je bilo običajni standar zahodnonemških gospodinjstev.[276] Ostmark, valuta Vzhodne Nemčije, je veljala le za transakcije znotraj Vzhodne Nemčije. To je pomenilo, da z njo ni bilo mogoče trgovati na mednarodnih trgih.[276] Ni jo blio mogoče uporabljati v vzhodnonemških trgovinah Intershop, ki so prodajale vrhunsko blago.[277] Leta 1989 je 11% vzhodnonemške delovne sile bilo v kmetijstvu, 47% v sekundarnem sektorju in 42% v storitvenih dejavnostih.[278]

Ekonomski sistem Vzhodnega bloka je bil težko prilagodljiv zaradi poudarka na politično zanesljivem vodenju in velikih podjetjih.[279] Uspešnost se je v 1970-ih in 1980-ih letih zmanjšala zaradi neučinkovitosti, ko so naraščali vhodni stroški proizvodnje, kot so cene energije.[279] Potrošniški izdelki so postali bolj dostopni v 1960-ih letih.[280]

Pred razpadom Vzhodnega bloka so nekateri večji industrijski sektorji poslovali z izgubo, na Zahod so izvažali izdelke po cenah, nižjih od vrednosti surovin.[281] Stroški jekla na Madžarskem so bili dvakrat višji kot v Zahodni Evropi.[281] Leta 1985 je bila četrtina madžarskega državnega proračuna porabljena za podporo neučinkovitim podjetjem.[281] V Bolgariji je strogo načrtovanje industrije povzročal stalno pomanjkanje v drugih delih gospodarstva.[281]

Razvojne politike[uredi | uredi kodo]

Vzhodnonemški stanovanjski bloki Plattenbau

V družbenem smislu so v obdobju 18tih let (1964–1982) pod vodstvom Leonida Brežnjeva realni dohodki zrasli za več kot 1,5-krat. Več kot 1,6 milijarde kvadratnih metrov bivalnih površin je bilo zagotovljenih za več kot 160 milijonov ljudi. Povprečni stroški najemnine niso presegli 3% družinskega dohodka. DT je izboljšalo dostopnost do osnovnih potreb, kot so stanovanje, zdravstvena oskrba in izobraževanje.[282]

Rezultati raziskave, ki jo jel eta 1986 izvedel Sociološki raziskovalni inštitut Akademije znanosti ZSSR, je 75% anketiranih izjavilo, da je njihov standard boljši kot prejšnjih deset let. Več kot 95 % odraslih v Sovjetski zvezi se je ocenilo kot »precej dobro situiranih«. 55% anketiranih je menilo, da so se zdravstvene storitve izboljšale, 46% jih je menilo, da se je javni prevoz izboljšal, 48% pa je dejalo, da se je standard javnih storitev dvignil.[283]

V letih 1957–1965 se je stanovanjska politika soočala z večjimi izzivi zaradi hitre industrializacije in urbanizacije, ki sta sledili drugi svetovni vojni.[284] Pomanjkanje stanovanj v Sovjetski zvezi je bilo hujše kot v preostalem Vzhodnem bloku zaradi večjih migracij v mesta in večje vojne škode in Stalinove politike, ki ni dajala prednosti investicijam v stanovanjski sektor.[284] Rezultat tega je bilo, da so bila stanovanja preobremenjena, saj so se morala deliti med več družin.[284]

Predvojna norma je postala v Sovjetski zvezi je postala ena družina na sobo, s skupnimi stranišči in kuhinjo.[285] Količina bivalnega prostora v mestnih območjih se je zmanjšala s 5,7 kvadratnih metrov na osebo leta 1926 na 4,5 kvadratnih metrov leta 1940.[285] V ostalih državah Vzhodnega bloka v tem obdobju je povprečno število ljudi na sobo variiralo: 1,8 v Bolgariji (1956), 2,0 na Češkoslovaškem (1961), 1,5 na Madžarskem (1963), 1,7 na Poljskem (1960), 1,4 v Romuniji (1966), 2,4 v Jugoslaviji (1961) in 0,9 v Vzhodni Nemčiji (1961).[285]

Po Stalinovi smrti leta 1953 so politične in ekonomske reforme »Novi Tečaj« prinesle oživitev zasebne gradnje hiš.[286] Zasebna gradnja je dosegla vrhunec v letih 1957–1960 v mnogih državah Vzhodnega bloka, nato pa se je zmanjšala sočasno s strmim povečanjem gradnje državnih in zadružnih stanovanj.[286] Do leta 1960 se je stopnja gradnje hiš na prebivalca povečala v vseh državah Vzhodnega bloka.[286] Med letoma 1950 in 1975 je poslabšanje pomanjkanja na splošno povzročilo padec deleža vseh investicij v stanovanjsko gradnjo,[287] čeprav se je v tem obdobju skupno število bivališč povečalo.[288]

V zadnjih petnajstih letih tega obdobja (1960–1975) je bil poudarek na rešitvah s strani ponudbe, ki so predpostavljale, da bodo industrializirane gradbene metode in visokogradnje cenejše in hitrejše od tradicionalne gradnje nizkih opečnatih stavb.[289] Takšne metode so od proizvodnih organizacij zahtevale proizvodnjo montažnih komponent in podjetja, ki so jih sestavljale na kraju samem, za kar so planerji domnevali, da bodo zaposlili veliko število nekvalificiranih delavcev z močnimi političnimi povezavami.[289] Pomanjkanje sodelovanja bodočih uporabnikov, stanovalcev, je bilo eden od dejavnikov, ki so prispevali k naraščajočim gradbenim stroškom in slabi kakovosti dela.[290] To je povzročilo višje stopnje rušenja in višje stroške popravila slabo zgrajenih bivališč.[290] Poleg tega je zaradi slabe kakovosti dela nastal črni trg gradbenih storitev in materialov, ki jih ni bilo mogoče nabaviti pri državnih monopolih.[290]

V večini držav Vzhodnega bloka je gradnja novih stanovanj dosegla vrhunec med letoma 1975 in 1980 in nato upadlo kot posledica domnevno slabših mednarodnih gospodarskih razmer.[291] Ta trend se je pojavil v Bolgariji, na Madžarskem, v Vzhodni Nemčiji, na Poljskem, v Romuniji (ki je doživela tudi prejšnji vrh leta 1960), na Češkoslovaškem in v Jugoslaviji, medtem ko je Sovjetska zveza dosegla vrh gradnje v letih 1960 in 1970.[291] Medtem ko se je med letoma 1975 in 1986 delež naložb, namenjen stanovanjem, dejansko povečal v večini držav Vzhodnega bloka, so splošne investicije upadle ali stagnirale zaradi slabšanja gospodarskih razmer.[292]

V 1980-ih letih je prišlo do opaznega zmanjšanja vpliva socialistične ideologije na stanovanjsko politiko. To je spremljalo premik oblasti, ki je vključeval novo usmerjenost oblasti, ki so začele preučevati zmožnost potencialnih stanovalcev za plačilo namesto osredotočanja izključno na njihove potrebe.[293] Jugoslavija je predstavljala izjemo v Vzhodnem bloku zaradi svoje edinstvene mešanice financiranja stanovanj, ki je vključevala tako zasebne kot državne vire. Država je poudarjala pomen samoupravnih gradbenih zadrug, ki so delovale vzporedno z nadzorom centralne vlade.[294] To je Jugoslaviji omogočilo, da je vzdrževala določeno mero fleksibilnosti in inovativnosti v svojem stanovanjskem sektorju, razlikujoč se od bolj rigidnih sistemov drugih držav Vzhodnega bloka.

Pomanjkanja[uredi | uredi kodo]

Začetno leto, ko je bilo pomanjkanje učinkovito izmerjeno, in pomanjkanje v letu 1986:[295]

Pomanjkanje stanovanj v Vzhodnem bloku in Jugoslaviji
Država Začetno leto Tačetno leto pomanjkanja % celotnega sklada pomanjkanje 1986 1986% celotnega sklada
Albanija n/a n/a n/a n/a n/a
Bolgarija 1965 472.000 23,0% 880.400 27,4%
Madžarska 1973 6.000 0,2% 257.000 6,6%
Vzhodna Nemčija 1971 340.000 5,6% 1.181.700 17,1%
Poljska 1974 1.357.000 15,9% 2.574.800 23,9%
Romunija 1966 575.000 11,0% 1.157.900 14,0%
Sovjetska Zveza 1970 13.690.000 23,1% 26.662.400 30,2%
Češkoslovaška 1970 438.000 9,9% 877.600 15,3%
Jugoslavija n/a n/a n/a 1.634.700 23,9%

Te številke so uradni podatki o stanovanjih in verjetno ne prikazujejo dejansko stanje Na primer, v Sovjetski zvezi uradne številke stanovanj leta 1986 (26.662.400) skoraj zagotovo niso upoštevale pomanjkljivosti, ki so izhajale iz množične ruralno-urbane migracije; zato je bila realna številka pomanjkanja stanovanj, ocenjena na 59.917.900.[296] Na Poljskem je bilo treba v poznih 1980-ih v povprečju čakati na stanovanje 20 let, v Varšavi pa med 26 in 50 let.[297][298] V Sovjetski zvezi je prišlo do zelo razširjenega nezakonitega podnajema po pretiranih cenah.[299] Ob Vzhodnega bloka so na sejah Centralnega komiteja sovjetske KPSZ prišle na dan obtožbe o nepravilnih dodelitvah in nezakoniti razdelitvi stanovanj.[299]

Težave s stanovanji na Poljskem so izvirale iz počasnih gradenj, slabe kakovost domov (še posebej v vaseh) in velikega črnega trga.[300] V Romuniji je politika socialnega inženiringa in skrb za uporabo kmetijskih zemljišč vodila do visoke gostote stanovanj in načrtov za visokogradnjo.[301] V Bolgariji se je prejšnji poudarek na monolitnih visokogradnjah nekoliko zmanjšal v 1970-ih in 1980-ih.[301] V Sovjetski zvezi je bil stanovanjski problem morda največji družbeni problem.[301] Medtem ko je bila sovjetska stopnja gradnje stanovanj visoka, so bila stanovanja slabe kakovosti, z visokimi stopnjami rušenja, deloma zaradi neučinkovite gradbene industrije in pomanjkanja kakovostnih gradbenih materialov..[301]

V Vzhodni Nemčiji so stanovanja trpela zaradi pomanjkanja kakovosti in kvalificirane delovne sile, ter pomanjkanja materialov, zemljišč in dovoljenj za gradnjo.[302] V strogo stalinistični Albaniji so bili stanovanjski bloki (panelka) zelo skromni, z običajnim šestnadstropnim dizajnom.[302] Stanovanja so dodeljevali sindikati na delovnih mestih, zgrajena so bila s prostovoljnim delom preko organiziranih brigad znotraj delovnega mesta.[302] Jugoslavija je imela težave zaradi hitre urbanizacije, neusklajenega razvoja in slabe organizacije, ki je bila posledica pomanjkanja jasne hierarhične strukture, nizke gradbene produktivnosti, monopolnega položaja gradbenih podjetij in neracionalne kreditne politike.[302]

Upori[uredi | uredi kodo]

Vzhodnonemška vstaja leta 1953[uredi | uredi kodo]

Tri mesece po smrti Josipa Stalina, v prvi polovici leta 1953, je prišlo do dramatičnega povečanja emigracije (Republikflucht, beg možganov) iz Vzhodne Nemčije. Veliko število Vzhodnih Nemcev je prebegnilo na zahod skozi edino »vrzel«, ki je ostala v omejitvah za izseljevanje Vzhodnega bloka, mejo berlinskega sektorja. [303] Vzhodnonemška vlada je nato zvišala »norme« – količino dela, ki so jo morali delavci opraviti – za 10%.[303] To je razjezilo že nezadovoljne Vzhodne Nemce, ki so lahko videli relativni ekonomski uspeh Zahodne Nemčije znotraj samega Berlina.[303] Jezni gradbeni delavci so sprožili ulične proteste in kmalu so se jim pridružili drugi na pohodu do berlinskega sindikalnega sedeža.[303]

Ddo 14. ure je vzhodnonemška vlada pristala na umik povišanja »norm«.[304] Vendar pa je kriza že tako eskalirala, da so bile zahteve zdaj politične, vključno z zahtevami za svobodne volitve, razpustitev vojske in odstop vlade.[304] Do 17. junija so bile stavke zabeležene na 317 lokacijah, v katerih je sodelovalo približno 400,000 delavcev.[304] Ko so stavkajoči zažgali stavbe vladajoče stranke SED in strgali zastavo z Brandenburških vrat, je generalni sekretar SED Walter Ulbricht zapustil Berlin.[304]

Razglašene so bile izredne razmere in sovjetska Rdeča armada je vdrla v nekaj pomembnih zgradb.[305] V nekaj urah so prispeli sovjetski tanki, vendar sprva niso streljali na delavce. [305] Namesto tega je bil izvajan postopen pritisk.[305] V akciji je sodelovalo približno 16 sovjetskih divizij z 20,000 vojaki iz Skupine sovjetskih sil v Nemčiji, ki so uporabljale tanke, ter 8.000 pripadnikov Kasernierte Volkspolizei. Prelivanja krvi ni bilo mogoče v celoti preprečiti - uradno število smrtnih žrtev je bilo 21, medtem ko je bilo dejansko število žrtev morda veliko višje. [305] Po dogodkih je bilo opravljenih 20,000 aretacij in izvršenih 40 usmrtitev.[305]

Madžarska revolucija leta 1956[uredi | uredi kodo]

Po Stalinovi smrti leta 1953 je sledilo obdobje destalinizacije, kar je pomenilo odmik od represivnih politik in kulta osebnosti, ki je obkrožal Stalina. Na Madžarskem je to politično spremembo zaznamovala zamenjava stalinističnega diktatorja Mátyása Rákosija z reformistom Imre Nagyem.[306] Podobno je na Poljskem leta 1956 rehabilitiran reformist Władysława Gomułko prevzel funkcijo prvega sekretarja Poljske združene delavske stranke. Njegov mandat je vključeval pogajanja za trgovinske koncesije in zmanjšanje sovjetskih vojaških enot. Po nekaj napetih dneh pogajanj so Sovjeti 19. oktobra popustili Gomułkovim reformističnim zahtevam.[307]

Revolucija na Madžarskem se je začela po tem, ko so študenti Tehniške univerze sestavili seznam zahtev in 22. oktobra izvedli proteste v podporo tem zahtevam.[308] Protesti podpore so do 6-ih popoldne naslednjega dne narasli na 200.000 udeležencev.[309][310] Zahteve so vključevale svobodne tajne volitve, neodvisna sodišča in preiskave preteklih represivnih aktivnosti pod Stalinom in Rákosijem. Ena izmed simbolnih zahtev je bila odstranitev »Stalinovega kipa«, ki je predstavljal konec stalinistične tiranije. Do 21:30 zvečer so kip porušili in vesele množice proslavile postavitvijo madžarskih zastav v ostanke kipa, v Stalinove škornje.[310] Protesti so privedli do konfliktov, v katerih so se madžarski vojaki, člani ÁVH, postavili na stran protestnikov, proti Madžarski tajni policiji ÁVH, kar je privedlo do streljanja.[311][312]

Do 2-eh zjutraj, 24. oktobra, so sovjetski tanki po ukazu sovjetskega obrambnega ministra Georgija Žukova vdrli v Budimpešto.[313] Napadi protestnikov na parlament so prisilili vlado v razpustitev parlamenta.[314] Od 28. oktobra in do 30. oktobra je bila dogovorjena prekinitev ognja in večina sovjetskih čet se je umaknila iz Budimpešte v garnizije na madžarsko podeželje.[315] Boji so med 28. oktobrom in 4. novembrom praktično prenehali, kar je mnogim Madžarom dalo občutek, da sovjetske vojaške enote res zapuščajo Madžarsko.[316]

Budimpešta leta 1956

Nova vlada, ki je prišla na oblast med revolucijo, je uradno razpustila ÁVH, in izjavila, da namerava izstopiti iz Varšavskega pakta in se zavezala k ponovni vzpostavitvi svobodnih volitev. Sovjetski politbiro, najvišji vodstveni organ v Sovjetski zvezi, je nato začel zatirati revolucijo. 4. novembra je prišlo do invazije velikih sovjetskih sil, ki so vdrle v Budimpešto in druge regije v državi. [317] Zadnje žarišče odpora je 10. novembra pozvalo k prekinitvi ognja. Več kot 2500 Madžarov in 722 sovjetskih vojakov je bilo ubitih, na tisoče pa je bilo ranjenih.[318][319]

Na tisoče Madžarov so brez dokazov aretirali, zaprli in celo deportirali v Sovjetsko zvezo.[320] Približno 200.000 Madžarov je zbežalo z Madžarske.[321] Nova vlada Jánosa Kádárja, ki jo je postavila Sovjetska zveza, je sodila približno 26.000 Madžarom, od tega jih je bilo 13.000 zaprtih.[322] Imre Nagy je bil po tajnih sojenjih junija 1958 usmrčen skupaj s Pálom Maléterjem in Miklósom Gimesom. Njihova trupla so pokopali v neoznačene grobove na občinskem pokopališču v bližini Budimpešte.[323] Do januarja 1957 je nova sovjetska vlada zatrla vse oblike javnega nasprotovanja.

Praška pomlad in invazija na Češkoslovaško leta 1968[uredi | uredi kodo]

Leta 1968 je na Češkoslovaškem nastopilo obdobje politične liberalizacije, imenovano praška pomlad. Dogodek so spodbudili številni dogodki, vključno z gospodarskimi reformami, uvedene zaradi gospodarske recesije v zgodnjih 60. letih.[324][325] Praška pomlad se je začela 5. januarja 1968, ko je na oblast prišel slovaški reformistični Alexander Dubček. Aprila je Dubček uvedel »Akcijski program« liberalizacij kot so večja svoboda tiska, govora in gibanja. Reforme so prav tako predlagale gospodarski poudarek na potrošniških dobrinah, možnost večstrankarskega sistema in omejitev moči tajne policije.[326] [327]

Začetni mednarodni odziv znotraj Vzhodnega bloka je bil mešan. Na eni strani je madžarski vodja János Kádár izrazil podporo Dubčkovim prizadevanjem. Po drugi strani pa so se pojavile skrbi med drugimi voditelji, vključno s sovjetskim voditeljem Leonidom Brežnjevim, saj bi Dubčkove reforme lahko oslabile enotnost Vzhodnega bloka med hladno vojno.[328][329] 3. avgusta so se predstavniki Sovjetske zveze, Vzhodne Nemčije, Poljske, Madžarske, Bolgarije in Češkoslovaške sestali v Bratislavi in podpisali Bratislavsko deklaracijo. Ta deklaracija je potrdila njihovo zavezanost marksizmu–leninizmu in proletarskemu internacionalizmu ter razglasila neizprosen boj proti »buržoazni« ideologiji in vsem »protisocialističnim« silam.[330]

Češkoslovaški protestniki z nacionalno zastavo mimo gorečega sovjetskega tanka v Pragi, 1968

V noči s 20. na 21. avgust 1968 so vojske Vzhodnega bloka iz petih držav Varšavskega pakta (Sovjetska zveza, Poljska, Vzhodna Nemčija, Madžarska in Bolgarija) napadlle Češkoslovaško.[331] To vojaško dejanje je bilo v skladu z Brežnjevo doktrino, politiko prisile držav Vzhodnega bloka, da svoje nacionalne interese podredijo kupnim interesom bloka . Brežnjeva doktrina je prav tako določala pravico Sovjetske zveze, da intervenira v katerikoli državi Vzhodnega bloka, če se je zdelo, da ta prehaja k kapitalizmu.[332][333] Invazija je imela velike posledice za prebivalstvo Češkoslovaške, saj je sprožila množično emigracijo. Sprva je državo zapustilo okoli 70.000 Čehoslovakov, ki so sprva bežali, skupno število emigrantov pa je na koncu doseglo 300.000.[334]

Aprila 1969 je prišlo do pomembne politične spremembe, ko je bil Alexander Dubček, ki je bil prvotni nosilec reform praške pomladi, odstranjen s položaja prvega sekretarja. Nadomestil ga je Gustáv Husák in začelo se je obdobje znano pod imenom »normalizacija«.[335] Husák je razveljavil Dubčkove reforme, očistil stranko liberalnih članov, odpustil nasprotnike z javnih funkcij, ponovno okrepil moč policijskih organov, si prizadeval za ponovno centralizacijo gospodarstva in omejil svobodo tiska v osrednjih medijih. Tisti, ki niso bili v »celoti zaupanja vredni s političnega vidika« so bili izključeni iz javnega dialoga.[336][337] To obdobje je normalizacije je pomenilo konec upanja, ki ga je prinesla praška pomlad, in povratek k strogi komunistični avtoritarnosti.

Razpad[uredi | uredi kodo]

Hladna vojna leta 1980 pred iransko-iraško vojno

Sovjetski nadzor nad Vzhodnim blokom je bil najprej preizkušen z državnim udarom na Češkoslovaškem leta 1948 in razkolom med Titom in Stalinom glede usmeritve Federativne ljudske republike Jugoslavije, s kitajsko komunistično revolucijo (1949) in njihovo udeležbo v korejski vojni. Po Stalinovi smrti leta 1953 je Ženevska konferenca leta 1954 privedla do premirja v korejski vojni. V Evropi je protisovjetsko razpoloženje leta 1953 izzvalo vzhodnonemško vstajo. Nikita Hruščov je leta 1956 s svojim protistalinističnim govorom O kultu osebnosti in njegovih posledicah kritiziral Stalinov kult osebnosti, ter tako delno vplival na Madžarsko revolucijo leta 1956, ki jo je Sovjetska zveza nasilno zatrla, in na kitajsko-sovjetski razkol. Razkol med Sovjetsko zvezo in Kitajsko je Severni Koreji in Severnemu Vietnamu omogočil večjo neodvisnost od obeh ter olajšal razkol med Albanijo in Sovjetsko zvezo. Kubanska raketna kriza in neuspeh invazije v Prašičjem zalivu sta obvarovala kubansko revolucijo pred zavrnitvijo s strani Združenih držav. Kubanski voditelj Fidel Castro je po tem postajal vse bolj neodvisen od sovjetske podpore, zlasti med kubanskim posredovanjem v Angoli leta 1975.[338] Leta 1975 je komunistična zmaga v nekdanji Francoski Indokini po koncu vietnamske vojne vlila Vzhodnemu bloku novo samozavest, ki jo je leta 1968 omajala invazija sovjetskega voditelja Leonida Brežnjeva na Češkoslovaško, da bi zatrl praško pomlad. To je privedlo do tega, da je Ljudska republika Albanija izstopila iz Varšavskega pakta in se za kratek čas povezala s Kitajsko Mao Zedonga, dokler ni prišlo do kitajsko-albanskega razkola.

Pod Brežnjevo doktrino si je Sovjetska zveza pridržala pravico do vojaške intervencije v drugih socialističnih državah. Po kitajsko-sovjetskem mejnem konfliktu se je Kitajska začela zbliževati z ZDA. Ta premik je bil del širše kitajske zunanje politike, ki je vključevala tudi gospodarske reforme in liberalizacijo, medtem ko je Vzhodni blok v primerjavi s kapitalističnim prvim svetom doživel dobo stagnacije. Sovjetsko-afganistanska vojna je bila poskus širitve vpliva Sovjetske Zveze, vendar se je vojna izkazala za logistično zahtevno in predrago za Sovjete, ki so bili v Vzhodni Evropi soočeni s civilnim odporom Solidarnosti. V poznih 1980-ih je sovjetski voditelj Mihail Gorbačov izvajal politiko glasnosti (odprtosti) in perestrojke (prestrukturiranja), da bi reformiral Vzhodni blok in končal hladno vojno, ki je povzročila nemire v celotnem bloku.

V poznih 1980-ih, se je oslabljena Sovjetska zveza postopoma prenehala vmešavati v notranje zadeve držav Vzhodnega bloka, kar je povzročilo številna gibanja za neodvisnost.

Sovjetski generalni sekretar Mihail Gorbačov, ki si je prizadeval končati hladno vojno med Varšavskim paktom pod vodstvom Sovjetske zveze in NATOm pod vodstvom ZDA ter njegovimi drugimi zahodnimi zavezniki, na srečanju s predsednikom Ronaldom Reaganom

V času svojega vodstva je reformno usmerjeni sovjetski voditelj Mihail Gorbačov leta 1985 nakazal trend k večji liberalizaciji. Gorbačov je zavrnil doktrino Brežnjeva, ki je določala, da bo Moskva intervenirala, če bi bil socializem v kateri koli državi ogrožen.[339] Napovedal je tisto, kar so v šali imenovali »Sinatrova doktrina« po pevcu in njegovi pesmi »My Way«, da bi državam Srednje in Vzhodne Evrope omogočili, da v tem obdobju same odločajo o svojih notranjih zadevah.

Gorbačov je v Sovjetski zvezi uvedel politiko glasnosti (odprtosti) in poudarjal potrebo po perestrojki (gospodarskem prestrukturiranju). Te reforme so bile delno odgovor na gospodarske težave, ki so nastale zaradi dolgotrajne vojne v Afganistanu v gospodarskih težavah in pomanjkanja virov za nadzor nad Srednjo in Vzhodno Evropo.

Začetek proces razpada Vzhodnega bloka se je začel z dogodki konec 1980-ih. Junija 1989 so parlamentarne volitve na Poljskem prinesle pomembne politične spremembe, avgusta istega leta pa je odprtje mejnega prehoda med Avstrijo in Madžarsko na Panevropskem pikniku simboliziralo padec železne zavese. Leta 1990 je po padcu Berlinskega zidu sledila združitev Vzhodne in Zahodne Nemčije. Za razliko od prejšnjih sovjetskih voditeljev je Gorbačov zavrnil uporabo sile proti revolucijam v Vzhodni Evropi leta 1989, ki so potekale proti marksistično-leninistični vladavini. Padec berlinskega zidu in konec Varšavskega pakta sta razširila nacionalistične in liberalne ideale po vsej Sovjetski zvezi. Leta 1991 so v Sovjetski Zvezi konservativne komunistične elite leta 1991 izvedle poskus državnega udara, ki je pospešil konec marksistično-leninistične vladavine v Vzhodni Evropi. Vendar pa so bile demonstracije na Trgu nebeškega miru leta 1989 na Kitajskem nasilno zatrte, tako da je komunistična vlada ohranila oblast.

Leta 1989 je Vzhodni blok zajel val revolucij »jesen narodov«.[340][341]

Po zamenjavi Jánosa Kádárja na mestu generalnega sekretarja Komunistične partije leta 1988 je na Madžarskem prišlo do velikih reform.[342] Na Poljskem so aprila 1989 legalizirali organizacijo Solidarnost in ji dovolili sodelovanje na parlamentarnih volitvah. Osvojila je 99% razpoložljivih poslanskih sedežev.[343]

Otto von Habsburg, ki je imel vodilno vlogo pri padcu železne zavese

Na Panevropskem pikniku 19. avgusta 1989 je padec železne zavese med Avstrijo in Madžarsko sprožil verižno reakcijo, na koncu katere ni bilo več Vzhodne Nemčije, Vzhodni blok pa je razpadel. To je bil javno promoviran dogodek, ki je vabil dopustnike iz Vzhodne Nemčije (NDR), ki so bili na počitnicah na Madžarskem. Avstrijska podružnica Panevropske unije, ki jo je takrat vodil Karl von Habsburg, je razdelila na tisoče brošur, ki so vabila na piknik ob meji pri Sopronu.[344][345] Na dan piknika so tisoči Vzhodnih Nemcev izkoristili priložnost, da prečkajo mejo v Avstrijo, kar je predstavljalo največji množični beg iz Vzhodne Nemčije od postavitve berlinskega zidu leta 1961.[346] Madžarska takrat ni bila več pripravljena imeti popolnoma zaprtih meja in svojim obmejnim enotam ukazati uporabo orožja. Erich Honecker je za Daily Mirror za piknik Paneuropa izjavil: »Habsburžani so daleč v Poljsko razdeljevali letake, na katerih so bili vzhodnonemški dopustniki vabljeni na piknik. Ko so prišli na piknik, so dobili darila, hrano in nemške marke, kar jih je dodatno motiviralo, da pridejo na Zahod«. Vodstvo NDR v Vzhodnem Berlinu si ni upalo popolnoma blokirati meja lastne države, ZSSR pa se sploh ni odzvala. Tako je bil razbit prvi nosilni člen Vzhodnega bloka.[347][348][349]

Erich Honecker
Spremembe državnih meja po razpadu Vzhodnega bloka

9. novembra 1989 je po množičnih protestih v Vzhodni Nemčiji in sprostitvi mejnih omejitev na Češkoslovaškem več deset tisoč prebivalcev Vzhodnega Berlina preplavilo kontrolne točke ob Berlinskem zidu in prestopilo v Zahodni Berlin.[350] Dele zidu so podrli, kar je omogočilo nemoten prehod med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom. Ta dogodek je privedel do ponovne združitve Nemčije 3. oktobra 1990. Dan po množičnih prehodih skozi Berlinski zid je v Bolgariji politbiro odstavil voditelja Todorja Živkova in ga nadomestil s Petrom Mladenovim.[351]

Na Češkoslovaškem so se odvili množični prostesti, v katerih je sodelovalo približno pol milijona Čehov in Slovakov. Demonstranti so zahtevali več svoboščin in izvedli splošno stavko. Kot odziv na proteste so češkoslovaške oblasti odpravile zakonske določbe, ki so Komunistični partiji zagotavljale vodilno vlogo v državi.[352] Predsednik Gustáv Husák je nato imenoval prvo večinsko nekomunistično vlado na Češkoslovaškem po letu 1948 in odstopil v tako imenovani Žametni revoluciji.[352]

Po naraščajočih javnih protestih je diktator Nicolae Ceaușescu ukazal množično zborovanje v svojo podporo pred sedežem Komunistične partije v Bukarešti.[353] Kljub poskusu prikaza podpore seje množično nezadovoljstvo nadaljevalo, in ko so se protesti še stopnjevali, se je romunska vojska postavila na stran protestnikov in se obrnila proti Ceaușescuju. Po kratkem sojenju so ga tri dni kasneje usmrtili.[354]

Varšavski pakt, ki je bil zveza komunističnih držav pod vodstvom Sovjetske zveze, ni bil vedno enoten v svojih akcijah. Na primer, Romunija je obsojala invazijo na Češkoslovaško leta 1968 in v njej ni hotela sodelovati. Albanija je kot odgovor na to invazijo izstopila iz pakta in iz Vzhodnega bloka. V Kambodži se je komunistična vladavina končala leta 1989, štiri leta kasneje pa je bila obnovljena monarhija.

Edine preživele komunistične države so Kitajska, Vietnam, Kuba, Laos in Severna Koreja. Te države so svoje socialistične politike pogosto utemeljevale z bojem proti imperializmu zahodnih držav in procesom dekolonizacije, ne pa z direktnim sovjetskim vplivom, kot je bil značilen za države Vzhodnega bloka. Sirijo še vedno vodi isto neobaasistično vodstvo kot med hladno vojno, čeprav ni bila marksistično-leninistična država. Vseh pet omenjenih držav je različno izvedlo svoje gospodarske reforme. Kitajska in Vietnam sta se razvila v smeri državnega kapitalizma, medtem ko sta Kuba in Laos ostali bolj tradicionalistični. Severna Koreja je edinstvena med preostalimi komunističnimi državami, ker je postopoma izločila vse reference na marksizem-leninizem, ki so bile sprva del njene uradne državne ideologije, in jih nadomestila z ideologijo Džuče. Več postsovjetskih držav je opustilo marksistično-leninistične ideje: Kazahstan do leta 2022, Uzbekista do 2016, Turkmenistan do 2006, Kirgizistan do 2005, Azerbajdžan in Gruzijia do 2003, Armenija do 1998, Moldavija do 1997, Ukrajina in Belorusija do 1994, Tadžikistan do 1992. Vsi predsedniki postsovjetske Rusije so bili nekoč člani Komunistične partije Sovjetske zveze (Boris Jelcin pred letom 1990, Vladimir Putin in Dmitrij Medvedjev pred letom 1991). Azerbajdžan je avtoritarna država z vladajočo stranko in Severna Koreja je totalitarna enostrankarska država, ki pod vodstvom dedičev družine, ki izhaja iz voditeljev Vzhodnega bloka. Kljub temu da sta državi pod močnim vplivom svoje partije, je marksizem-leninizem postopoma odstranjen iz uradne ideologije.

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

Posledice[uredi | uredi kodo]

BDP držav Vzhodnega bloka v poznem 20. stoletju

Po mnenju nemškega zgodovinarja Philipp Ther, leta 2016, so imele neoliberalne politike liberalizacije, deregulacije in privatizacije »uničujoče posledice na države nekdanjega Sovjetskega bloka« in da vsiljevanje »šok terapije«, pod vplivom Washingtonska soglasja, te politike niso prinesle pričakovane gospodarske rasti.[355]

Ocenjuje se, da je v nekdanji ZSSR po njenem razpadu zgodilo okoli sedem milijonov predčasnih smrti, od tega približno štiri milijone samo v Rusiji.[356] Rusija je po razpadu ZSSR doživela največji padec pričakovane življenjske dobe v času miru v zgodovini.[357][358] Učenjaka Kristen Ghodsee in Mitchell A. Orenstein opisujeta to kot »smrtonosni pas« in trdita, da bi se mu lahko izognili z izvajanjem »agresivne zdravstvene politike«, ki bi lahko preprečila mnoge od teh smrti«[359]

Revščina je po razpadu ZSSR skokovito narasla; do konca devetdesetih let se je število ljudi, ki so živeli pod mednarodnim pragom revščine, povečalo s 3% v letih 1987–88 na 20% tj. okoli 88 milijonov ljudi.[360] Pred razpadom ZSSR je le 4% prebivalcev regije živelo z manj kot 4 dolarji na dan, do leta 1994 pa je ta delež narasel na 32%.[361] V Rusiji je hitra privatizacija in varčevalna politika Borisa Jelcina, ki jo je podpiral Mednarodni denarni sklad, povzročile visoko brezposelnost in občuten padec življenjskega standarda.[362]

Kriminal, uživanje alkohola in drog ter samomori so se po padcu Vzhodnega bloka močno povečali.[363][364] V 1990-ih letih je BDP v nekaterih republikah padel za do 50%. Do leta 2000 je bil BDP Rusije med 30 in 50% njegove proizvodnje pred zlomom.[365][366][367][368]

Leta 2011 je The Guardian objavil analizo nekdanjih Sovjetskih držav dvajset let po razpadu ZSSR. Ugotovili so, da je »BDP v 1990-ih letih v nekaterih republikah padel za do 50 odstotkov ... zaradi bega kapitala, propada industrije, hiperinflacije in izogibanja davkom«, vendar je prišlo do ponovnega okrevanja v 2000-ih, in do leta 2010 so » nekatera gospodarstva bila petkrat večja kot leta 1991.« Pričakovana življenjska doba se je od leta 1991 v nekaterih državah povečala, v drugih pa zmanjšala; prav tako so nekatere izvedle svobodne in poštene volitve, medtem ko so druge ostale avtoritarne.[369]

Pričakovana življenjska doba v nekaterih državah Vzhodnega bloka v primerjavi z Zahodno Evropo

Vendar pa so srednjeevropske države nekdanjega Vzhodnega bloka – Poljska, Madžarska, Češka in Slovaška – od 1990-ih let dalje zabeležile povečanje pričakovane življenjske dobe v primerjavi s skoraj tridesetletno stagnacijo pod komunizmom.[370][371][372][373][374] Bolgarija in Romunija sta sledili temu trendu po uvedbi resnejših gospodarskih reform v poznih 1990-ih.[375][376] Ob prelomu stoletja je imela večina njihovih gospodarstev visoko stopnjo rasti, ki jo je spodbudila širitev Evropske unije leta 2004 in 2007, ko so bile Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska, baltske države, Romunija in Bolgarija sprejete v Evropsko unijo. To je privedlo do bistvenega izboljšanja življenjskega standarda, kakovosti življenja, zdravja ljudi in gospodarske uspešnosti v postkomunističnih srednjeevropskih državah v primerjavi s poznim komunističnim in zgodnjim postkomunističnim obdobjem.[377] Nekatere države nekdanjega Vzhodnega bloka so v desetletjih po letu 1989 celo postale bogatejše od nekaterih zahodnoevropskih držav. Leta 2006 naj bi Češka postala bogatejša od Portugalske, podoben dosežek naj bi leta 2019 dosegla tudi Poljska.[378][379]

Leta 2016 je libertarni politični inštitut Cato Institute izjavil, da so bile ocene reform v postkomunističnih državah v 1990-ih »preuranjene« in »da so države, ki so hitro in zgodaj uvedle reforme, daleč presegle države, ki so reforme uvajale postopoma« v smislu BDP na prebivalca, indeksa človekovega razvoja Združenih narodov., politično svobodo in razvoja institucij. Inštitut je izpostavil tudi, da je bil proces privatizacije v Rusiji »globoko pomanjkljiv«, ker so bile ruske reforme »daleč manj hitre« kot tiste v Srednji Evropi in baltskih državah.[380]

Raziskave centra Pew Research Center iz leta 2009 je pokazala, da je 72% Madžarov ter 62% Ukrajincev in Bolgarov menilo, da so po letu 1989, ko so prevladali prosti trgi, živeli slabše.[381] Nadaljnja raziskava Pew Research Center iz leta 2011 je pokazala, da je 45% Litovcev, 42% Rusov in 34% Ukrajincev odobravalo prehod na tržno gospodarstvo.[382] Leta 2018 sta učenjaka Kristen R. Ghodsee in Scott Sehon zatrdila, da »poznejše javnomnenjske raziskave in kvalitativne raziskave po Rusiji in Vzhodni Evropi potrjujejo vztrajnost teh občutkov, saj se je nezadovoljstvo ljudstva zaradi spodletelih obljub o blaginji prostega trga povečalo, zlasti med starejšimi«.[383]

V raziskavi Pew Research Survey o evropskem javnem mnenju leta 2019 so državljanom Rusije, Ukrajine, Litve, Bolgarije, Poljske, Češke, Slovaške, Madžarske in nekdanje Vzhodne Nemčije zastavili dve vprašanji: ali odobravajo prehod na večstrankarsko demokracijo in ali odobravajo prehod na tržno gospodarstvo. Prehod na večstrankarsko demokracijo je podprlo 85% Poljakov in Vzhodnih Nemcev, 82% Čehov, 74% Slovakov, 72% Madžarov, 70% Litovcev, 54% Bolgarov, 51% Ukrajincev in 43% Rusov. Prehod na tržno gospodarstvo 85% Poljakov, 83% Vzhodnih Nemcev, 76% Čehov, 71% Slovakov, 70% Madžarov, 69% Litovcev, 55% Bolgarov, 47% Ukrajincev, in 38% Rusov.[384]

Seznam obstoječih komunističnih držav[uredi | uredi kodo]

Zemljevid komunističnih držav po letu 1993

Preostale komunistične države od leta 1993 naprej:

Država Lokalno ime Od Vladajoča stranka
Kitajska[op. 1] V kitajščini: 中华人民共和国
V pinjinu: Zhōnghuá Rénmín Gònghéguó
1. oktober 1949 Komunistična partija Kitajske
Kuba V španščini: República de Cuba 1. julij 1961 Komunistična partija Kube
Laos v laoščini: Sathalanalat Paxathipatai Paxaxon Lao 2. december 1975 Revolucionarna ljudska stranka Laosa
Vietnam V vietnamščini: Cộng hòa xã hội chủ nghĩa Việt Nam 2. september 1945 (Severni Vietnam)
30. april 1975 (Južni Vietnam)
2. julij 1976 (združitev)
Komunistična partija Vietnama

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Hong Kong in Macau sta upravljana po načeli "Ena država, dva sistema".

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Piero Gleijeses, Conflicting Missions: Havana, Washington and Africa, 1959–1976, ISBN 978-0-8078-5464-8.
  2. Ludlow, N. Piers, European integration and the Cold War: Ostpolitik-Westpolitik, 1965–1973, Routledge, 2007, ISBN 0-415-42109-8, page 37, 39
  3. Ahonen, Pertti, After the expulsion: West Germany and Eastern Europe, 1945–1990, Oxford University Press, 2003, ISBN 0-19-925989-5, page 125-126 & 183
  4. Zwass, Adam, Globalization of Unequal National Economies: Players and Controversies, M.E. Sharpe, 2002, ISBN 0-7656-0731-X, page 214
  5. Skinner, Kiron F., The strategy of campaigning: lessons from Ronald Reagan & Boris Yeltsin, University of Michigan Press, 2007, ISBN 0-472-11627-4, page 137-8
  6. Gasztold-Seń, Trentin, Adamec, Przemysław, Przemysław, Jan (2014). Syria During the Cold War: The East European Connection. University of St Andrews, Centre for Syrian Studies. ISBN 9780956873224.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  7. Ginat, Rami (april 2000). »The Soviet Union and the Syrian Ba'th regime: From hesitation to Rapprochement«. Middle Eastern Studies. 36 (2): 150–171. doi:10.1080/00263200008701312. JSTOR 4284075 – prek JSTOR.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  8. Piero Gleijeses, Conflicting Missions: Havana, Washington and Africa, 1959–1976, ISBN 978-0-8078-5464-8.
  9. Satyendra, Kush (2003), Encyclopaedic Dictionary of Political Science, Sarup & Sons, str. 65, ISBN 978-81-7890-071-1, the countries of Eastern Europe under communism
  10. Janzen, Jörg; Taraschewski, Thomas (2009). Shahshahānī, Suhaylā (ur.). Cities of Pilgrimage. Iuaes-series. Zv. 4. Münster: LIT Verlag. str. 190. ISBN 9783825816186. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. septembra 2015. Do leta 1990 je bila Mongolija kljub formalni neodvisnosti de facto integriran del Sovjetsko dominiranega Vzhodnega bloka.
  11. Satyendra, Kush, Encyclopaedic dictionary of political science, Sarup & Sons, 2003, ISBN 81-7890-071-8, page 65
  12. Hirsch, Donald; Kett, Joseph F.; Trefil, James S. (2002), The New Dictionary of Cultural Literacy, Houghton Mifflin Harcourt, str. 316, ISBN 978-0-618-22647-4, Eastern Bloc. The name applied to the former communist states of eastern Europe, including Yugoslavia and Albania, as well as the countries of the Warsaw Pact
  13. 13,0 13,1 Glisic, Jelena (1976), East-West Trade and Japanese-Yugoslav Relations during the Cold War, Acta Slavica Iaponica, str. 120 and 121, Vzhodni blok je bil sestavljen iz socialističnih držav, ki so bile članice Varšavskega pakta in Sveta za vzajemno gospodarsko pomoč (SEV), pod vodstvom ZSSR. ... V delih, ki preučujejo odnose držav Zahodnega bloka z Vzhodnim blokom, Jugoslavija ni bila šteta za del Vzhodnega bloka.
  14. Hirsch, Donald; Kett, Joseph F.; Trefil, James S. (2002), The New Dictionary of Cultural Literacy, Houghton Mifflin Harcourt, str. 316, ISBN 978-0-618-22647-4, Vzhodni blok. Ime, ki se je uporabljalo za nekdanje komunistične države vzhodne Evrope, vključno z Jugoslavijo in Albanijo, kot tudi za države Varšavskega pakta.
  15. Teichova, Alice; Herbert, Matis (2003), Nation, state, and the economy in history, Cambridge University Press, str. 150, ISBN 978-0-521-79278-3, Znotraj Vzhodnega bloka so Poljska, Jugoslavija in Madžarska težile k reformam in so se najbolj oddaljile od togega sovjetskega modela..
  16. Cook 2001, str. 897.
  17. Ahonen, Pertti (2003), After the Expulsion: West Germany and Eastern Europe, 1945–1990, Oxford University Press, str. 212, Druge države Vzhodnega bloka – razen Romunije in njenih uporniških partneric Albanije in Jugoslavije – so na preboj med Bonnom in Bukarešto reagirale s koordinacijo lastnih stališč do Zvezne republike.
  18. White, N. D. (1990), The United Nations and the maintenance of international peace and security, Manchester University Press, str. 183, ISBN 978-0-7190-3227-1, Kljub temu so države Vzhodnega bloka, vključno z Albanijo, Bolgarijo in Jugoslavijo, trdile, da je bil UNSCOB ustanovljen nezakonito.
  19. Library of Congress (1980), The Quarterly journal of the Library of Congress, zv. 37, Library of Congress, 80 Jugoslavija je morda najbolj mednarodna izmed držav Vzhodnega bloka.
  20. Ryan, James; Mastrini, Hana; Baker, Mark (2009), Eastern Europe, John Wiley and Sons, str. 651, ISBN 978-0-470-39908-8, Tito je dobro igral svoje karte in – za razliko od drugih držav Vzhodnega bloka – je Jugoslavija uživala precej odprt odnose z ostalim svetom.
  21. Stanilov, Kiril (2007), The post-socialist city: urban form and space transformations in Central and Eastern Europe after socialism, Springer, str. 362, ISBN 978-1-4020-6052-6, V času socializma je bil v Jugoslaviji zaznamovana sistemom socialističnega samoupravljanja, ki je dajal večji pomen razvoju tržnih razmerij v gospodarstvu kot katera koli druga socialistična država v Evropi. Ta strategija je bila pomemben dejavnik pri doseganju višjega življenjskega standarda in nižje stopnje podurbanizacije v primerjavi z drugimi članicami Vzhodnega bloka.
  22. Hawkesworth, M. E.; Paynter, John (1992), Encyclopedia of government and politics, Routledge, str. 1244, ISBN 978-0415072250, Procesi sprememb v Vzhodnem bloku so vplivali tudi na Jugoslavijo, čeprav je ta država, ki je bila od leta 1948 izven bloka, razvila lastni politični, gospodarski in federalni sistem.
  23. Binder, David (1982), »Many from Eastern Bloc Seek Yugoslav Asylum«, The New York Times
  24. Julian Towster. Political Power in the U.S.S.R., 1917–1947: The Theory and Structure of Government in the Soviet State Oxford Univ. Press, 1948. p. 106
  25. Tucker 1992
  26. 26,0 26,1 Encyclopædia Britannica, German-Soviet Nonaggression Pact, 2008
  27. 27,0 27,1 Text of the Nazi-Soviet Non-Aggression Pact Arhivirano 14 November 2014 na Wayback Machine., executed 23 August 1939
  28. Christie, Kenneth, Historical Injustice and Democratic Transition in Eastern Asia and Northern Europe: Ghosts at the Table of Democracy, RoutledgeCurzon, 2002, ISBN 0-7007-1599-1
  29. Roberts 2006
  30. Sanford, George (2005), Katyn and the Soviet Massacre Of 1940: Truth, Justice And Memory, London, New York: Routledge, ISBN 978-0-415-33873-8
  31. Nekrich, Ulam & Freeze 1997
  32. Adam Sudol, ur. (1998), Sowietyzacja Kresów Wschodnich II Rzeczypospolitej po 17 wrzesnia 1939 (v poljščini), Bydgoszcz: Wyzsza Szkola Pedagogiczna, str. 441, ISBN 978-83-7096-281-4
  33. Myron Weiner, Sharon Stanton Russell, ur. (2001), »Stalinist Forced Relocation Policies«, Demography and National Security, Berghahn Books, str. 308–315, ISBN 978-1-57181-339-8
  34. Sovjeti so organizirali prirejene volitve,(poljsko) Bartlomiej Kozlowski Wybory" do Zgromadzen Ludowych Zachodniej Ukrainy i Zachodniej Bialorusi Arhivirano 23 September 2009 na Wayback Machine., NASK, 2005, Polska.pl, the result of which was to become a legitimization of Soviet annexation of eastern Poland. Jan Tomasz Gross, Revolution from Abroad Arhivirano 27 September 2015 na Wayback Machine., Princeton University Press, 2003, page 396 ISBN 0-691-09603-1
  35. Sovjetske oblasti so poskušale izbrisati poljsko zgodovino in kulturo, Trela-Mazur, Elzbieta, Sowietyzacja oswiaty w Malopolsce Wschodniej pod radziecka okupacja 1939–1941 (Sovietization of Education in Eastern Lesser Poland During the Soviet Occupation 1939–1941), ed. Wlodzimierz Bonusiak, et al. (eds.), Wyzsza Szkola Pedagogiczna im. Jana Kochanowskiego, 1997, ISBN 978-83-7133-100-8
  36. Sovjetske oblasti so umaknile poljsko valuto brez zamenjave za rublje,(poljsko), Karolina Lanckoronska Wspomnienia wojenne; 22 IX 1939 – 5 IV 1945, 2001, ed, page 364, Chapter I – Lwów Arhivirano 27 March 2009 na Wayback Machine., ZNAK, ISBN 83-240-0077-1
  37. »okupacja sowiecka ziem polskich 1939–41« [Sovjetska okupacija poljskih ozemelj 1939–41]. Encyklopedia PWN (v poljščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. marca 2019. Pridobljeno 6. aprila 2019.
  38. Piotrowski 2007
  39. Sovjetske oblasti so služenje predvojni poljski državi obravnavale kot "zločin proti revoluciji" Gustaw Herling-Grudziński, A World Apart: Imprisonment in a Soviet Labor Camp During World War II, 1996, page 284, Penguin Books, ISBN 0-14-025184-7 and "counter-revolutionary activity",(poljsko) Władysław Anders, Bez ostatniego rozdzialu, 1995, page 540, Test, ISBN 83-7038-168-5 and subsequently started arresting large numbers of Polish citizens.
  40. Med začetno sovjetsko invazijo na Poljsko je bilo zajetih med 230.000 do 450.000 Poljakov, nekateri med njimi so bili usmrčeni (glej tudi Katinski pokol).Sanford, Google Books, p. 20-24. Arhivirano 28 September 2015 na Wayback Machine.; Fischer, Benjamin B., "The Katyn Controversy: Stalin's Killing Field Arhivirano 24 March 2010 na Wayback Machine.", Studies in Intelligence, Winter 1999–2000; Stalin's Killing Field Arhivirano 9 July 2008 na Wayback Machine.
  41. 41,0 41,1 Wettig 2008
  42. Senn, Alfred Erich, Lithuania 1940 : revolution from above, Amsterdam, New York, Rodopi, 2007 ISBN 978-90-420-2225-6
  43. 34,250 Latvians, 75,000 Lithuanians and almost 60,000 Estonians were deported or killed. Simon Sebag Montefiore, Stalin: The Court of the Red Tsar, page 334
  44. 44,0 44,1 Wettig 2008
  45. Poleg tega je znano, da so bili latvijski rezultati izmišljeni, saj so bili po nesreči posredovani tisku v Londonu in objavljeni dan pred načrtovanim. Visvaldis, Mangulis, Latvia in the Wars of the 20th century, 1983, Princeton Junction: Cognition Books, ISBN 0-912881-00-3, Chapter=VIII. September 1939 to June 1941; Švābe, Arvīds. The Story of Latvia. Latvian National Foundation. Stockholm. 1949. Feldbrugge, Ferdinand et al., Encyclopedia of Soviet Law, 1985, Brill, ISBN 90-247-3075-9, page 460
  46. Smith et al. 2002
  47. O'Connor 2003
  48. 48,0 48,1 Kennedy-Pip, Caroline (1995), Stalin's Cold War, Manchester University Press, ISBN 978-0-7190-4201-0
  49. 49,0 49,1 Roberts 2006
  50. Shirer 1990
  51. Okupacijo je med sovjetsko okupacijo Besarabije in severne Bukovine spremljalo versko preganjanje ter deportacije.
  52. »Armistice Agreement«. 1997. Pridobljeno 27. avgusta 2019.
  53. "Churchill and the Germans" in Der Spiegel, 13 August 2010.
  54. Miscamble 2007
  55. Miscamble 2007
  56. 56,0 56,1 Wettig 2008
  57. 57,0 57,1 57,2 57,3 Roberts 2006
  58. Wettig 2008
  59. 59,0 59,1 11 February 1945 Potsdam Report, reprinted in Potsdam Ashley, John, Soames Grenville and Bernard Wasserstein, The Major International Treaties of the Twentieth Century: A History and Guide with Texts, Taylor & Francis, 2001 ISBN 0-415-23798-X
  60. Roberts 2006
  61. 61,0 61,1 Wettig 2008
  62. Wettig 2008
  63. Crampton 1997
  64. Wettig 2008
  65. Lewkowicz, Nicolas (2018). The United States, the Soviet Union and the Geopolitical Implications of the Origins of the Cold War. New York: Anthem Press. str. 119. ISBN 978-1783087990.
  66. Wettig 2008
  67. 67,0 67,1 Wettig 2008
  68. Wettig 2008
  69. Wettig 2008
  70. Wettig 2008
  71. Wettig 2008
  72. Miller 2000
  73. Wettig 2008
  74. Wettig 2008
  75. »Carnations«. Time. 9. februar 1948. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. januarja 2009. Pridobljeno 1. februarja 2009.
  76. Bideleux, Robert and Ian Jeffries, A History of Eastern Europe: Crisis and Change, Routledge, 1998, ISBN 0-415-16111-8
  77. 77,0 77,1 Wettig 2008
  78. 78,0 78,1 Wettig 2008
  79. Wettig 2008
  80. Wettig 2008
  81. Gaddis 2005
  82. Turner 1987
  83. Miller 2000
  84. Turner 1987
  85. Fritsch-Bournazel, Renata, Confronting the German Question: Germans on the East-West Divide, Berg Publishers, 1990, ISBN 0-85496-684-6, page 143
  86. Gaddis 2005
  87. Miller 2000
  88. 88,0 88,1 88,2 Wettig 2008
  89. 89,0 89,1 89,2 89,3 Wettig 2008
  90. 90,0 90,1 Wettig 2008
  91. 91,0 91,1 91,2 91,3 Wettig 2008
  92. Wettig 2008
  93. Lewkowicz, Nicolas (2020). The Role of Ideology in the Origins of the Cold War. Saarbrucken: Scholar's Press. str. 55. ISBN 978-620-2317269.
  94. Christian Jennings "Flashpoint Trieste: The First Battle of the Cold War", (2017), pp 244.
  95. Karlo Ruzicic-Kessler "Togliatti, Tito and the Shadow of Moscow 1944/45-1948: Post-War Territorial Disputes and the Communist World", In: Journal of European Integration History, (2/2014).
  96. Hardt & Kaufman 1995
  97. Wettig 2008
  98. 98,0 98,1 Hardt & Kaufman 1995
  99. Hardt & Kaufman 1995
  100. Crampton 1997
  101. Crampton 1997
  102. Crampton 1997
  103. Hardt & Kaufman 1995
  104. 104,0 104,1 104,2 Wettig 2008
  105. 105,0 105,1 Pollack & Wielgohs 2004
  106. Pollack & Wielgohs 2004
  107. 107,0 107,1 Crampton 1997
  108. O'Neil 1997
  109. 109,0 109,1 O'Neil 1997
  110. O'Neil 1997
  111. 111,0 111,1 O'Neil 1997
  112. Hobby, Jeneen (2009). Worldmark Encyclopedia of Cultures and Daily Life: Europe. Gate. ISBN 978-1-4144-6430-5.
  113. President of Lithuania: Prisoner of the Gulag a Biography of Aleksandras Stulginskis by Afonsas Eidintas Genocide and Research Center of Lithuania ISBN 9986-757-41-X / 9789986757412 / 9986-757-41-X pg 23 "Že avgusta 1920 je Lenin pisal Efraime Sklanskemu, predsedniku Revolucionarne vojne Sovjetov: "Obdani smo z zelenimi (mi jih pošiljamo k njim), premaknili se bomo le za približno 10–20 verst in ročno zadušili buržoazijo, duhovščino in posestnike. Za vsakega obešenega bo nagrada 100.000 rubljev." Govoril je o prihodnjih akcijah v državah, ki mejijo na Rusijo.
  114. Christ Is Calling You : A Course in Catacomb Pastorship by Father George Calciu Published by Saint Hermans Press April 1997 ISBN 978-1-887904-52-0
  115. Dowty 1989
  116. 116,0 116,1 Dowty 1989
  117. Dowty 1989
  118. Dowty 1989
  119. Bayerisches Staatsministerium für Arbeit und Sozialordnung, Familie und Frauen, Statistik Spätaussiedler Arhivirano 19 March 2009 na Wayback Machine., Bundesgebiet Bayern, Dezember 2007, p.3 (in German)
  120. Loescher 2001
  121. Loescher 2001
  122. Dale 2005
  123. 123,0 123,1 Harrison 2003
  124. Dowty 1989
  125. Dowty 1989
  126. Pearson 1998
  127. 127,0 127,1 127,2 Böcker 1998
  128. Krasnov 1985
  129. Krasnov 1985
  130. »Г.А.Зюганов. Система вымирания. Лидер КПРФ анализирует безрадостные итоги правления Путина. Демографическая проблема отражает все недуги общества«. Kprf.ru. 13. april 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. aprila 2015. Pridobljeno 19. novembra 2013.
  131. Sillince 1990
  132. Frucht 2003
  133. Turnock 1997
  134. Crampton 1997
  135. Turnock 1997
  136. Turnock 1997
  137. Andreev, E.M., et al., Naselenie Sovetskogo Soiuza, 1922–1991. Moscow, Nauka, 1993. ISBN 978-5-02-013479-9
  138. Mark, James. "Discrimination, opportunity, and middle-class success in early Communist Hungary". The Historical Journal 48, no. 2 (2005): 499–521.
  139. Machonin, Pavel. "The Social Structure of Soviet-Type Societies, Its Collapse and Legacy". Czech Sociological Review (1993): 231–249.
  140. Tchouikina, Sofia. "Collective Memory and Reconversion of Elite: Former Nobles in Soviet Society after 1917". (2009).
  141. Sillince 1990
  142. Bideleux & Jeffries 2007
  143. 143,0 143,1 Sillince 1990
  144. 144,0 144,1 144,2 Turnock 1997
  145. 145,0 145,1 145,2 Sillince 1990
  146. Sillince 1990, str. 19–20
  147. »Központi Statisztikai Hivatal«. www.nepszamlalas.hu. Arhivirano iz spletišča dne 29. januarja 2005. Pridobljeno 23. marca 2015.
  148. 148,0 148,1 148,2 148,3 Sillince 1990
  149. Pugh 2008
  150. »Germany – Housing«. Country-data.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. septembra 2015. Pridobljeno 19. novembra 2013.
  151. Sillince 1990, str. 15
  152. Sillince 1990
  153. Hardt & Kaufman 1995
  154. Dale 2005
  155. Hardt & Kaufman 1995
  156. Hardt & Kaufman 1995
  157. »Agreements concluded with Paris Club«. clubdeparis.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. septembra 2018. Pridobljeno 12. decembra 2017.
  158. »Agreements concluded with Paris Club«. clubdeparis.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. septembra 2018. Pridobljeno 12. decembra 2017.
  159. »Agreements concluded with Paris Club«. clubdeparis.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. septembra 2018. Pridobljeno 12. decembra 2017.
  160. Historia Polski 1918–1945: Tom 1 Czesław Brzoza, Andrzej Sowa, page 697, Wydawnictwo Literackie, 2006
  161. Poles Vote to Seek War Reparations Arhivirano 3 April 2010 na Wayback Machine., Deutsche Welle, 11 September 2004
  162. 162,0 162,1 Graubard 1991
  163. Hardt & Kaufman 1995
  164. Hardt & Kaufman 1995
  165. 165,0 165,1 Roht-Arriaza 1995
  166. 166,0 166,1 Pollack & Wielgohs 2004
  167. O'Neil 1997
  168. Dowty 1989
  169. Laqueur 1994
  170. 170,0 170,1 Laqueur 1994
  171. Turnock 1997
  172. 172,0 172,1 Turnock 2006
  173. Turnock 1997
  174. 174,0 174,1 Wettig 2008
  175. Wettig 2008
  176. 176,0 176,1 Wettig 2008
  177. Wettig 2008
  178. Pearson 1998
  179. 179,0 179,1 Bideleux & Jeffries 2007
  180. Black et al. 2000
  181. Turnock 2006
  182. Black et al. 2000
  183. Crampton 1997
  184. Black et al. 2000
  185. 185,0 185,1 185,2 Black et al. 2000
  186. Black et al. 2000
  187. Black et al. 2000
  188. Frucht 2003
  189. Turnock 1997
  190. 190,0 190,1 Crampton 1997
  191. »Ирония нашей судьбы : Социум : Еженедельник 2000«. 2000.net.ua. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. oktobra 2013. Pridobljeno 19. novembra 2013.
  192. The world hides, skins, leather and footwear economy. Food and Agriculture Organization of the United Nations, 1970. p.85
  193. Planning of manpower in the Soviet Union. Progress Publishers. 1975. p.101
  194. Hardt & Kaufman 1995
  195. Bideleux & Jeffries 2007
  196. Crampton 1997
  197. Bideleux & Jeffries 2007
  198. Crampton 1997
  199. Hardt & Kaufman 1995
  200. 200,0 200,1 Bideleux & Jeffries 2007
  201. Turnock 1997
  202. Turnock 1997
  203. 203,0 203,1 Crampton 1997
  204. Crampton 1997
  205. 205,0 205,1 Frucht 2003
  206. 206,0 206,1 206,2 Turnock 1997
  207. Dale 2005
  208. Bideleux & Jeffries 2007
  209. Zwass 1984
  210. Zwass 1984
  211. Adelman, Deborah, The "children of Perestroika" come of age: young people of Moscow talk about life in the new Russia, M.E. Sharpe, 1994, ISBN 978-1-56324-287-8, page 162
  212. Nagengast, Carole, Reluctant Socialists, Rural Entrepreneurs: Class, Culture, and the Polish State, Westview Press, 1991, ISBN 978-0-8133-8053-7, page 85
  213. Bugajski & Pollack 1989
  214. Graubard 1991
  215. Bideleux & Jeffries 2007
  216. 216,0 216,1 Bugajski & Pollack 1989
  217. Crampton 1997
  218. Frucht 2003
  219. Bugajski & Pollack 1989
  220. Bugajski & Pollack 1989
  221. 221,0 221,1 Bugajski & Pollack 1989
  222. 222,0 222,1 222,2 Bideleux & Jeffries 2007
  223. 223,0 223,1 Bideleux & Jeffries 2007
  224. 224,0 224,1 Frucht 2003
  225. 225,0 225,1 Frucht 2003
  226. Turnock 1997
  227. Turnock 1997
  228. 228,0 228,1 Bideleux & Jeffries 2007
  229. 229,0 229,1 Bideleux & Jeffries 2007
  230. O'Connor 2003
  231. 231,0 231,1 Bideleux & Jeffries 2007
  232. 232,0 232,1 Bideleux & Jeffries 2007
  233. 233,0 233,1 Frucht 2003
  234. Turnock 1997
  235. Bideleux & Jeffries 2007
  236. 236,0 236,1 Bideleux & Jeffries 2007
  237. 237,0 237,1 237,2 »Советская экономика в эпоху Леонида Брежнева«. 8. november 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. aprila 2015. Pridobljeno 23. marca 2015.
  238. Aleksandr Andreevich Guber. USSR: Intensified Economy and Progress in Science and Technology. Novosti Press Agency Publishing House, 1985. p.14
  239. Yearbook the USSR. Novosti Press Agency Publishing House, 1982. p.174
  240. »Sergey A. Lebedev«. Computer.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. julija 2013. Pridobljeno 19. novembra 2013.
  241. 241,0 241,1 Turnock 1997
  242. 242,0 242,1 Turnock 1997
  243. 243,0 243,1 Turnock 1997
  244. 244,0 244,1 Turnock 1997
  245. 245,0 245,1 245,2 Turnock 1997
  246. Turnock 1997
  247. Turnock 1997
  248. Turnock 1997
  249. Turnock 1997
  250. 250,0 250,1 Turnock 1997
  251. Turnock 1997
  252. »NEI Source Book: Fourth Edition (NEISB_3.3.A1)«. 8. september 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. septembra 2010.
  253. Medvedev, Grigori (1989). The Truth About Chernobyl. VAAP. First American edition published by Basic Books in 1991. ISBN 978-2-226-04031-2.
  254. Medvedev, Zhores A. (1990). The Legacy of Chernobyl. W. W. Norton & Company. ISBN 978-0-393-30814-3.
  255. »Geographical location and extent of radioactive contamination«. Swiss Agency for Development and Cooperation. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. junija 2007. (quoting the "Committee on the Problems of the Consequences of the Catastrophe at the Chernobyl NPP: 15 Years after Chernobyl Disaster", Minsk, 2001, p. 5/6 ff., and the "Chernobyl Interinform Agency, Kiev und", and "Chernobyl Committee: MailTable of official data on the reactor accident")
  256. 256,0 256,1 Turnock 1997
  257. 257,0 257,1 257,2 Turnock 1997
  258. Turnock 1997
  259. Turnock 2006
  260. Turnock 1997
  261. Turnock 1997
  262. 262,0 262,1 262,2 Turnock 1997
  263. Hardt & Kaufman 1995
  264. Teichova & Matis 2003
  265. Hardt & Kaufman 1995
  266. Hardt & Kaufman 1995
  267. »Total Economy Database, November 2016. Output, Labor, and Labor Productivity, 1950–2016«. Arhivirano iz spletišča dne 17. maja 2017. Pridobljeno 4. avgusta 2017.
  268. »UN Statistics Division, December 2016. Growth Rate of GDP and its breakdown«. Pridobljeno 4. avgusta 2017.
  269. »Un statistics Division December 2016«. Pridobljeno 7. marca 2017.
  270. Hardt & Kaufman 1995
  271. 271,0 271,1 Zwass 1984
  272. 272,0 272,1 Graubard 1991
  273. 273,0 273,1 Lipschitz & McDonald 1990
  274. 274,0 274,1 Teichova & Matis 2003
  275. Lipschitz & McDonald 1990
  276. 276,0 276,1 Lipschitz & McDonald 1990
  277. Zwass 1984
  278. Teichova & Matis 2003
  279. 279,0 279,1 Turnock 1997
  280. Frucht 2003
  281. 281,0 281,1 281,2 281,3 Turnock 1997
  282. »Советская экономика в эпоху Леонида Брежнева«. 8. november 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. aprila 2015. Pridobljeno 23. marca 2015.
  283. Update USSR, Volumes 53. April 1986. N.W.R. Publications. p. 11
  284. 284,0 284,1 284,2 Sillince 1990
  285. 285,0 285,1 285,2 Sillince 1990
  286. 286,0 286,1 286,2 Sillince 1990
  287. Sillince 1990
  288. Sillince 1990
  289. 289,0 289,1 Sillince 1990
  290. 290,0 290,1 290,2 Sillince 1990
  291. 291,0 291,1 Sillince 1990
  292. Sillince 1990
  293. Sillince 1990
  294. Sillince 1990
  295. Sillince 1990, str. 11–12
  296. Sillince 1990
  297. Sillince 1990
  298. Turnock 1997
  299. 299,0 299,1 Sillince 1990
  300. Sillince 1990
  301. 301,0 301,1 301,2 301,3 Sillince 1990
  302. 302,0 302,1 302,2 302,3 Sillince 1990
  303. 303,0 303,1 303,2 303,3 Crampton 1997
  304. 304,0 304,1 304,2 304,3 Crampton 1997
  305. 305,0 305,1 305,2 305,3 305,4 Crampton 1997
  306. János M. Rainer (4. oktober 1997), Stalin and Rákosi, Stalin and Hungary, 1949–1953, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. septembra 2006, pridobljeno 8. oktobra 2006 (Paper presented on 4 October 1997 at the workshop "European Archival Evidence. Stalin and the Cold War in Europe", Budapest, 1956 Institute).
  307. »Notes from the Minutes of the CPSU CC Presidium Meeting with Satellite Leaders, 24 October 1956« (PDF). The 1956 Hungarian Revolution, A History in Documents. George Washington University: The National Security Archive. 4. november 2002. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 8. septembra 2006. Pridobljeno 2. septembra 2006.
  308. Internet Modern History Sourcebook: Resolution by students of the Building Industry Technological University: Sixteen Political, Economic, and Ideological Points, Budapest, 22 October 1956 Arhivirano 6 March 2009 na Wayback Machine.. Retrieved 22 October 2006.
  309. UN General Assembly Special Committee on the Problem of Hungary (1957) »Chapter II. A (Meetings and demonstrations), para 54 (p. 19)« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 20. marca 2009. Pridobljeno 9. marca 2009. (1.47 MB)
  310. 310,0 310,1 UN General Assembly Special Committee on the Problem of Hungary (1957) »Chapter II. C (The First Shots), para 55 (p. 20)« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 20. marca 2009. Pridobljeno 9. marca 2009. (1.47 MB)
  311. UN General Assembly Special Committee on the Problem of Hungary (1957) »Chapter II. C (The First Shots), para 56 (p. 20)« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 20. marca 2009. Pridobljeno 9. marca 2009. (1.47 MB)
  312. UN General Assembly Special Committee on the Problem of Hungary 1956 (1957) »Chapter II. C (The First Shots), paragraphs 56–57 (p. 20)« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 20. marca 2009. Pridobljeno 9. marca 2009. (1.47 MB)
  313. UN General Assembly Special Committee on the Problem of Hungary (1957) »Chapter II.C, para 58 (p. 20)« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 20. marca 2009. Pridobljeno 9. marca 2009. (1.47 MB)
  314. UN General Assembly Special Committee on the Problem of Hungary (1957) »Chapter II.F, para 65 (p. 22)« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 20. marca 2009. Pridobljeno 9. marca 2009. (1.47 MB)
  315. UN General Assembly Special Committee on the Problem of Hungary (1957) »Chapter II. F (Political Developments) II. G (Mr. Nagy clarifies his position), paragraphs 67–70 (p. 23)« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 20. marca 2009. Pridobljeno 9. marca 2009. (1.47 MB)
  316. Video: Revolt in Hungary »1956-44«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. novembra 2007. Pridobljeno 8. februarja 2016. Narrator: Walter Cronkite, producer: CBS (1956) – Fonds 306, Audiovisual Materials Relating to the 1956 Hungarian Revolution, OSA Archivum, Budapest, Hungary ID number: HU OSA 306-0-1:40
  317. UN General Assembly Special Committee on the Problem of Hungary (1957) »Chapter IV. E (Logistical deployment of new Soviet troops), para 181 (p. 56)« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 20. marca 2009. Pridobljeno 9. marca 2009. (1.47 MB)
  318. Mark Kramer, "The Soviet Union and the 1956 Crises in Hungary and Poland: Reassessments and New Findings", Journal of Contemporary History, Vol. 33, No. 2, April 1998, p. 210.
  319. Péter Gosztonyi, "Az 1956-os forradalom számokban", Népszabadság (Budapest), 3 November 1990.
  320. »Report by Soviet Deputy Interior Minister M. N. Holodkov to Interior Minister N. P. Dudorov (15 November 1956)« (PDF). The 1956 Hungarian Revolution, A History in Documents. George Washington University: The National Security Archive. 4. november 2002. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 8. septembra 2006. Pridobljeno 2. septembra 2006.
  321. Cseresnyés, Ferenc (Summer 1999), »The '56 Exodus to Austria«, The Hungarian Quarterly, XL (154): 86–101, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. novembra 2004, pridobljeno 9. oktobra 2006.
  322. Molnár, Adrienne; Kõrösi Zsuzsanna (1996). The handing down of experiences in families of the politically condemned in Communist Hungary. Gotegorg. str. 1169–1166. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. junija 2007. Pridobljeno 10. oktobra 2008.
  323. "On This Day 16 June 1989: Hungary reburies fallen hero Imre Nagy" Arhivirano 25 April 2009 na Wayback Machine. British Broadcasting Corporation (BBC) reports on Nagy reburial with full honors. Retrieved 13 October 2006.
  324. »Photius.com, (info from CIA world Factbook)«. Photius Coutsoukis. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. januarja 2009. Pridobljeno 20. januarja 2008.
  325. Williams 1997
  326. Ello (ed.), Paul (April 1968). Control Committee of the Communist Party of Czechoslovakia, "Action Plan of the Communist Party of Czechoslovakia (Prague, April 1968)" in Dubcek's Blueprint for Freedom: His original documents leading to the invasion of Czechoslovakia. William Kimber & Co. 1968, pp 32, 54
  327. Von Geldern, James; Siegelbaum, Lewis. »The Soviet-led Intervention in Czechoslovakia«. Soviethistory.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. avgusta 2009. Pridobljeno 7. marca 2008.
  328. »Document #81: Transcript of Leonid Brezhnev's Telephone Conversation with Alexander Dubček, August 13, 1968«. The Prague Spring '68. The Prague Spring Foundation. 1998. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. januarja 2008. Pridobljeno 23. januarja 2008.
  329. Navrátil 2006
  330. Navrátil 2006
  331. Ouimet, Matthew (2003), The Rise and Fall of the Brezhnev Doctrine in Soviet Foreign Policy, University of North Carolina Press, Chapel Hill and London, str. 34–35
  332. Grenville 2005
  333. Chafetz, Glenn (30. april 1993), Gorbachev, Reform, and the Brezhnev Doctrine: Soviet Policy Toward Eastern Europe, 1985–1990, Praeger Publishers, str. 10, ISBN 978-0-275-94484-1
  334. Čulík, Jan. »Den, kdy tanky zlikvidovaly české sny Pražského jara«. Britské Listy. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. septembra 2007. Pridobljeno 23. januarja 2008.
  335. Williams 1997
  336. Goertz 1995
  337. Williams 1997
  338. Piero Gleijeses, Conflicting Missions: Havana, Washington and Africa, 1959–1976, ISBN 978-0-8078-5464-8.
  339. Crampton 1997
  340. See various uses of this term in the following publications Arhivirano 9 November 2011 na Wayback Machine.. The term is a play on a more widely used term for 1848 revolutions, the Spring of Nations.
  341. E. Szafarz, "The Legal Framework for Political Cooperation in Europe" in The Changing Political Structure of Europe: Aspects of International Law, Martinus Nijhoff Publishers. ISBN 0-7923-1379-8. p.221.
  342. Crampton 1997
  343. Crampton 1997
  344. Hilde Szabo: Die Berliner Mauer begann im Burgenland zu bröckeln (The Berlin Wall began to crumble in Burgenland – German), in Wiener Zeitung 16 August 1999; Otmar Lahodynsky: Paneuropäisches Picknick: Die Generalprobe für den Mauerfall (Pan-European picnic: the dress rehearsal for the fall of the Berlin Wall – German), in: Profil 9 August 2014.
  345. Ludwig Greven "Und dann ging das Tor auf", in Die Zeit, 19 August 2014.
  346. Miklós Németh in Interview, Austrian TV – ORF "Report", 25 June 2019.
  347. Otmar Lahodynsky "Eiserner Vorhang: Picknick an der Grenze" (Iron curtain: picnic at the border – German), in Profil 13 June 2019.
  348. Thomas Roser: DDR-Massenflucht: Ein Picknick hebt die Welt aus den Angeln (German – Mass exodus of the GDR: A picnic clears the world) in: Die Presse 16 August 2018.
  349. Andreas Rödder, Deutschland einig Vaterland – Die Geschichte der Wiedervereinigung (2009).
  350. Crampton 1997
  351. Crampton 1997
  352. 352,0 352,1 Crampton 1997
  353. Crampton 1997
  354. Crampton 1997
  355. Ther, Philipp (2016). Europe since 1989: A History. Princeton University Press. ISBN 9780691167374. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. aprila 2019. Pridobljeno 13. marca 2019.
  356. Azarova, Aytalina; Irdam, Darja; Gugushvili, Alexi; Fazekas, Mihaly; Scheiring, Gábor; Horvat, Pia; Stefler, Denes; Kolesnikova, Irina; Popov, Vladimir; Szelenyi, Ivan; Stuckler, David (1. maj 2017). »The effect of rapid privatisation on mortality in mono-industrial towns in post-Soviet Russia: a retrospective cohort study«. The Lancet Public Health (v angleščini). 2 (5): e231–e238. doi:10.1016/S2468-2667(17)30072-5. ISSN 2468-2667. PMC 5459934. PMID 28626827.
  357. Ciment, James (21. avgust 1999). »Life expectancy of Russian men falls to 58«. BMJ: British Medical Journal. 319 (7208): 468. doi:10.1136/bmj.319.7208.468a. ISSN 0959-8138. PMC 1116380. PMID 10454391.
  358. Men, Tamara; Brennan, Paul; Boffetta, Paolo; Zaridze, David (25. oktober 2003). »Russian mortality trends for 1991-2001: analysis by cause and region«. BMJ: British Medical Journal. 327 (7421): 964. doi:10.1136/bmj.327.7421.964. ISSN 0959-8138. PMC 259165. PMID 14576248.
  359. Ghodsee, Kristen; Orenstein, Mitchell A. (2021). Taking Stock of Shock: Social Consequences of the 1989 Revolutions. New York: Oxford University Press. str. 195–196. doi:10.1093/oso/9780197549230.001.0001. ISBN 978-0197549247. V pasu smrti evropskega dela nekdanje Sovjetske zveze, bi agresivna zdravstvena politična intervencija morda preprečila desetine tisočev presežnih smrti ali vsaj ustvarila drugačno percepcijo zahodnoh namenov. Namesto tega so prevladali zahodni samozadovoljni triumfalizem, politična prioriteta za nepovratno uničenje komunističnega sistema in želja po integraciji vzhodnoevropskih gospodarstev v kapitalistični svet za vsako ceno.
  360. Izyumov, Alexei (2010). »Human Costs of Post-communist Transition: Public Policies and Private Response«. Review of Social Economy. 68 (1): 93–125. doi:10.1080/00346760902968421. ISSN 0034-6764. JSTOR 41288494.
  361. Ciment, James (21. avgust 1999). »Life expectancy of Russian men falls to 58«. BMJ: British Medical Journal. 319 (7208): 468. doi:10.1136/bmj.319.7208.468a. ISSN 0959-8138. PMC 1116380. PMID 10454391.
  362. Mattei, Clara E. (2022). The Capital Order: How Economists Invented Austerity and Paved the Way to Fascism. University of Chicago Press. str. 301–303. ISBN 978-0-226-81839-9. "Če je v letih 1987–1988, 2 odstotka ruskega prebivalstva živelo v revščini (tj. preživelo z manj kot 4 dolarji na dan), je v obdobju 1993–1995 ta številka dosegla 50 odstotkov: v samo sedmih letih je polovica ruskega prebivalstva postala siromašna.
  363. Ciment, James (21. avgust 1999). »Life expectancy of Russian men falls to 58«. BMJ: British Medical Journal. 319 (7208): 468. doi:10.1136/bmj.319.7208.468a. ISSN 0959-8138. PMC 1116380. PMID 10454391.
  364. Izyumov, Alexei (2010). »Human Costs of Post-communist Transition: Public Policies and Private Response«. Review of Social Economy. 68 (1): 93–125. doi:10.1080/00346760902968421. ISSN 0034-6764. JSTOR 41288494.
  365. »End of the USSR: visualising how the former Soviet countries are doing, 20 years on | Russia | The Guardian«. amp.theguardian.com. Pridobljeno 21. januarja 2021.
  366. »Great Depression | Definition, History, Dates, Causes, Effects, & Facts«. Encyclopedia Britannica (v angleščini). Pridobljeno 21. januarja 2021.
  367. »13 mind-blowing facts about Russia's economy«. markets.businessinsider.com (v angleščini). Pridobljeno 21. januarja 2021.
  368. »What Explains the Post-Soviet Russian Economic Collapse?«. The Wire. Pridobljeno 21. januarja 2021.
  369. »End of the USSR: visualising how the former Soviet countries are doing, 20 years on | Russia | The Guardian«. amp.theguardian.com. Pridobljeno 21. januarja 2021.
  370. Hauck, Owen (2 February 2016) Average Life Expectancy in Post-Communist Countries—Progress Varies 25 Years after Communism. Peterson Institute for International Economics. Retrieved 4 January 2021.
  371. Gerr, Christopher J., Yulia Raskina & Daria Tsyplakova (28 October 2017)Convergence or Divergence? Life Expectancy Patterns in Post-communist Countries, 1959–2010 Social Indicators Research. Retrieved 4 January 2021.
  372. Safaei, Jalil (31 August 2011). Post-Communist Health Transitions in Central and Eastern Europe. Economics Research International. Retrieved 4 January 2021
  373. Mackenbach, Johan. Political conditions and life expectancy in Europe, 1900-2008. Social Science and Medicine. December 2012
  374. Leon, David A. "Trends in European Life Expectancy: a Salutary View". OUPblog, Oxford University Press, 23 April 2013. Retrieved 12 March 2021.
  375. C Dolea, E Nolte, M McKee. Changing life expectancy in Romania after the transition Journal of Epidemiology and Community Health. Retrieved 4 January 2021.
  376. Chavez, Lesly Allyn (June 2014). The Effects of Communism on Romania's Population. Retrieved 4 January 2021]
  377. "'This is the golden age': Eastern Europe's extraordinary 30-year revival". The Guardian. 26 October 2019.
  378. "Czech republic leapfrogs Portugal in wealth terms" EU Observer.
  379. "Poland became richer than Portugal in 2019: IMF"
  380. Havrylyshyn, Oleh; Meng, Xiaofan; Tupy, Marian L. (12. julij 2016). »25 Years of Reforms in Ex-Communist Countries«. Cato Institute. Pridobljeno 7. julija 2023.
  381. »End of Communism Cheered but Now with More Reservations«. Pew Research Center's Global Attitudes Project (v ameriški angleščini). 2. november 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. maja 2018. Pridobljeno 14. maja 2018.
  382. »Confidence in Democracy and Capitalism Wanes in Former Soviet Union«. Pew Research Center's Global Attitudes Project (v ameriški angleščini). 5. december 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. maja 2018. Pridobljeno 14. maja 2018.
  383. Ghodsee, Kristen R.; Sehon, Scott (22. marec 2018). »Anti-anti-communism«. Aeon. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. septembra 2018. Pridobljeno 26. septembra 2018.
  384. »European Public Opinion Three Decades After the Fall of Communism«. Pew Research Center's Global Attitudes Project. 15. oktober 2019. Pridobljeno 25. septembra 2020.

Navajana dela[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]