Titoizem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Titoizem je politična filozofija, ki je najbolj povezana z Josipom Brozom Titom med hladno vojno. Zanj je značilna široka jugoslovanska identiteta, delavsko samoupravljanje, politična ločitev od Sovjetske zveze in vodstvo v Gibanju neuvrščenih.

Tito je med drugo svetovno vojno v Jugoslaviji vodil jugoslovanske partizane. Po vojni so med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo nastale napetosti. Čeprav so se ta vprašanja sčasoma zmanjšala, je Jugoslavija še vedno ostala relativno neodvisna v razmišljanju in politiki. Tito je vodil Jugoslavijo do svoje smrti leta 1980.[1]

Danes se izraz "titoizem" včasih uporablja za označevanje jugonostalgije, hrepenenja po ponovni vzpostavitvi ali oživitvi jugoslovanstva ali Jugoslavije s strani državljanov držav naslednic Jugoslavije.

Kult osebnosti[uredi | uredi kodo]

Temeljni del titoizma je Titov kult osebnosti, ki je bil glavni instrument partijskega jugoslovanskega trženja. Celotna javna podoba Josipa Broza Tita je bila izredno dobro režirana: od portretov, javnih nastopov in govorov, ki so močno prispevali k uspehu promocije titoizma v državi in ​​svetu.[navedi vir]

Osnove titoizma[uredi | uredi kodo]

Titoizem je, tako kot večina drugih političnih gibanj, doživljal evolucijo, tako da je dokončno obliko dobil šele leta 1953 z novo ustavo. Kljub nesoglasjem z drugimi komunističnimi državami, v katerih je prevladovala ZSSR, osnovna politika titoizma ostaja zvestoba komunizmu in nasprotovanju parlamentarni demokraciji. Ta politična podlaga je bila najprej nadgrajena z javno politiko nevtralnosti ali enake politične razdalje med Washingtonom in Moskvo, ki je v poznejših letih prerasla v gibanje neuvrščenih, katerega ustanoviteljica je bila SFR Jugoslavija.[navedi vir]

Na notranjepolitični ravni je osnova titoizma samouprava, ki se je pojavila leta 1950. Teoretično so imeli delavci po tem zakonu pravico do upravljanja tovarn, zato so birokrati odvzeli oblast. Preprosto povedano, cilj samouprave, ki bi bil izpostavljen stalnim propagandnim napadom ZSSR, je bil, da delavci uživajo sadove svojega dela.[navedi vir]

Represija[uredi | uredi kodo]

Titoizem je bil tako kot skoraj vse druge oblike pravega socializma enopartijska diktatura. Za vzdrževanje takšnega sistema je bil uporabljen represivni aparat, katerega najbolj znan element je bila UDBA. V prvem obdobju po nastanku titoizma so represivni aparat napadli antikomunisti in Stalinovi zagovorniki in simpatizerji ZSSR, ki so bili poslani na prestajanje kazni na Goli otok, tako da je bilo leta 1949 sprejetih 6000 zapornikov. Nasprotnike komunističnega enopartijskega režima so v ta in druge zapore poslali na »predizobraževanje«, tako da nobenega od njih domnevno niso ubili stražarji. Edini umor na golem otoku naj bi se zgodil v bojih med obsojenci. Po zaprtju Golega otoka, torej po tem, ko je bil izročen upravi SR Hrvaške, so bili politični zaporniki poslani na prestajanje kazni v običajne zapore.[navedi vir]

Zunaj meja Jugoslavije je UDBA obravnavala usmritve pripadnikov ustašev (primer: Vjekoslav Luburić, Ante Pavelić), četnikov in podobnih gibanj, ki so zagovarjali suvereno Hrvaško, med katerimi so nekateri izvajali napade in atentate, Hrvati, Srbi, Bosanci, slovenski politični emigranti, ki niso sodelovali pri množičnih pobojih, ampak so se borili le za demokratizacijo Jugoslavije (npr. Bruno Bušić), po mnenju jugoslovanskih uradnikov pa so predstavljali grožnjo političnemu redu. Skupaj naj bi UDBA v času titoizma ubila 69 ljudi, od katerih jih je večino pobila v obdobju 1965-1981.[navedi vir]

Slabosti Titoizma[uredi | uredi kodo]

Tako kot druge politične ideologije je tudi titoizem zagovarjal polno zaposlenost, se pravi, da bi to lahko storil vsak, ki bi to hotel, toda za razliko od drugih socialističnih držav je SFR Jugoslavija svojim državljanom dala potne liste za brezplačno potovanje v zahodnoevropske države. V šestdesetih in sedemdesetih letih je to priložnost za reševanje problema brezposelnosti izkoristilo večje število Jugoslovanov. Na splošno se ocenjuje, da je v zahodni Evropi živelo med 800.000 in 7 milijonov ljudi, od katerih jih je veliko prispelo med letoma 1945 in 1981. Po podatkih profesorja Miljenka Hajdarovića je Hrvaško v obdobju 1948-1981 zapustilo 265.000 prebivalcev.[navedi vir]

Tudi v času obstoja SFR Jugoslavije je bila očitna politična šibkost države in s tem ideologija. V dobi titoizma je SFR Jugoslavija dvakrat sprejela novo ustavo in izvedla nešteto drugih ustavnih sprememb. Te pogoste spremembe je komunistični sistem razlagal z napredkom države in ideologije, vendar je bil za zunanje opazovalce simbol nestabilnosti sistema. Tito si je ustvaril vlogo razsvetljenega absolutista z izrazitim kultom osebnosti, ki je glavni sodnik v primeru težav z delovanjem države. Z njegovo smrtjo leta 1980 je bil vrhovni sodnik odstranjen z odra, sistem titoizma in Jugoslavije pa sta se znašla na robu razpada.[navedi vir]

Razpad Titoizma[uredi | uredi kodo]

Titova dediščina se je večinoma končala z razpadom SFRJ, toda že leta 2015 je mit o Titu ostal živ, kar dokazujejo redni letni protesti civilne iniciative "Krog za trg", ki si od leta 2015 prizadeva preimenovati Trg maršala Tita v Zagrebu: Pobuda "Krog za trg". Zaradi številnih zločinov, storjeni v času komunizma, pa tudi zaradi totalitarnega režima pod vodstvom maršala Tita, se že več let zahteva preimenovanje številnih zgradb, ulic, trgov, univerz in drugih krajev v vseh državah nekdanje Jugoslavije.[navedi vir]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Schindler, John (4 February 2010), Doctor of Espionage: The Victims of UDBA, Sarajevo: Slobodna Bosna, str. 35–38