Pojdi na vsebino

Laos

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Laoška ljudska demokratična republika
  • ສາທາລະນະລັດ ປະຊາທິປະໄຕ ປະຊາຊົນລາວ (laoško)
  • Sathalanalat Paxathipatai Paxaxon Lao
Zastava Laos
Zastava
Emblem Laos
Emblem
Geslo: ສັນຕິພາບ ເອກະລາດ ປະຊາທິປະໄຕ ເອກະພາບ ວັດທະນະຖາວອນ
Santiphap, Ekalat, Paxathipatai, Ekaphap, Vatthanathavon
"Peace, Independence, Democracy, Unity and Prosperity"
Himna: ເພງຊາດລາວ
Pheng Xat Lao
"Hymn of the Lao People"
Lega  države (green)

v {{{region2}}}

Glavno mestoVientiane
17°58′N 102°36′E / 17.967°N 102.600°E / 17.967; 102.600
Največje mestoglavno mesto
Uradni jezikilaoščina
Govorjeni jeziki
Etnične skupine
(2015[2])
Demonim(i)
VladaUnitarna marksistično-leninistična enostrankarska socialistična republika[3]
• LPRP General sekretar in predsednik Laosa
Thongloun Sisoulith
• Predsednik vlade
Sonexay Siphandone
• podpredsednik Laosa
Bounthong Chitmany
Pany Yathotou
• Predsednik Državnega zbora
Saysomphone Phomvihane
ZakonodajalecDržavni zbor
Nastanek
• kraljestvo Lan Xang
1353–1707
• kraljestvo Luang Prabang, kraljestvo Vientiane in kraljestvo Champasak
1707–1778
• Vazali kraljestva Rattanakosin (1782–1932) (Siam)
1778–1893
1893–1953
• Lao Issara
1945–1949
• Konec kolonializma v Laosu
11. maj 1947
• Neodvisnost od Francije
22. oktober 1953
• Vzpostavljena komunistična država
2. december 1975
Površina
• skupaj
236.800 km2[4] (82.)
• voda (%)
2
Prebivalstvo
• ocena 2024
7.953.556 (103.)
• gostota
26,7/km2 (183.)
BDP (ocena 2025)
• skupaj (nominal.)
Rast $16,320 mrd (138.)
• skupaj (PKM)
Rast $78.850 mrd[5] (108.)
• na preb. (nominal.)
Rast $2.100 (150.)
• na preb. (PKM)
Rast $10.120 (126th)
Gini (2012)36,4[6]
srednji
HDI (2023)Upad 0,617[7]
srednji · 147.
ValutaKip (₭) (LAK)
Časovni pasUTC +7 (ICT)
Klicna koda+856
Internetna domena.la

Laoška ljudska demokratična republika je edina celinska država v jugovzhodni Aziji. Je na Indokitajskem polotoku in meji na Mjanmar in Kitajsko na severozahodu, Vietnam na vzhodu, Kambodžo na jugovzhodu ter Tajsko na zahodu in jugozahodu. Država ima približno 8 milijonov prebivalcev.[8] Njeno glavno in najbolj naseljeno mesto je Vientiane. Država ima budistične templje, vključno z Luang Prabangom, ki je na Unescovem seznamu svetovne dediščine, in francosko kolonialno arhitekturo.[9]

Država svojo zgodovinsko in kulturno identiteto vleče do Lan Xanga, kraljestva, ki je obstajalo od 13. do 18. stoletja. Zaradi svoje lege je bilo kraljestvo središče kopenske trgovine.[10] Leta 1707 se je Lan Xang razdelil na tri kraljestva: Luang Prabang, Viangchan (Vientiane) in Champasak, te pa si je 1778 podredil Siam. Leta 1893 so bila ta kraljestva združena pod francosko zaščito kot del Francoske Indokine.

Laos je bil med drugo svetovno vojno pod japonsko upravo, leta 1945 pa je pridobil neodvisnost, nato pa se je vrnil pod francosko upravo, kjer je leta 1949 dosegel avtonomijo. Država je leta 1953 ponovno pridobila popolno neodvisnost kot Kraljevina Laos z ustavno monarhijo pod vodstvom Sisavanga Vonga. V državljanski vojni od leta 1959 do 1975 se je komunistični Pathet Lao, ki sta ga podpirala Severni Vietnam in Sovjetska zveza, zoperstavil Kraljevim laoškim oboroženim silam, ki so jih podpirale Združene države. Vojna se je končala z ustanovitvijo Laoške ljudske demokratične republike leta 1975, ljudsko-demokratične države, ki je bila leta 2025 povezana s Sovjetsko zvezo do njenega razpada leta 1991.

Kot ena od petih aktivnih komunističnih držav leta 2025 in edina, ki se samoopredeljuje kot ljudsko-demokratična država, Laos od leta 1975 upravlja Laoška ​​ljudska revolucionarna stranka (LPRP). Uporablja tržno usmerjene reforme.[11][12] Laoška ​​razvojna strategija poudarja regionalno povezljivost z razvojem infrastrukture. Dokončanje železnice Laos-Kitajska (LCR) leta 2021, ki povezuje Vientiane s Kunmingom, je povečalo dostopnost trgovine in turizma.[13] Država sodeluje v programu gospodarskega sodelovanja v podregiji Greater Mekong, ki se osredotoča na čezmejne infrastrukturne in energetske projekte. Svetovna banka je Laos prepoznala kot eno najhitreje rastočih gospodarstev v jugovzhodni Aziji in Pacifiku, z letno rastjo BDP v povprečju 7,4 % od leta 2009, kar je posledica rasti turizma, izvoza energije in tujih naložb. Čeprav ga Združeni narodi uvrščajo med najmanj razvite države, je Laos član ASEAN, Azijsko-pacifiškega trgovinskega sporazuma, Vzhodnoazijskega vrha, Frankofonije in Svetovne trgovinske organizacije.[14]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Zgodovina Laosa.

Prazgodovina

[uredi | uredi kodo]

Leta 2009 so v jami Tam Pa Ling v Annamitskem gorovju v severnem Laosu našli človeško lobanjo; lobanja je stara vsaj 46.000 let, zaradi česar je najstarejši sodobni človeški fosil, ki so ga doslej našli v jugovzhodni Aziji.[15] Kamniti artefakti, vključno s tipi Hoabinhian, so bili najdeni na najdiščih iz pleistocena v severnem Laosu.[16] Arheološki dokazi kažejo, da se je v 4. tisočletju pred našim štetjem razvila kmetijska družba, v kateri so se bronasti predmeti pojavili okoli leta 1500 pr. n. št., železno orodje pa je bilo znano od leta 700 pr. n. št. Za protozgodovinsko obdobje so značilni stiki s kitajsko in indsko civilizacijo. Glede na jezikoslovne in druge zgodovinske dokaze so se plemena, ki govorijo tajsko, nekje med 8. in 10. stoletjem iz Guangšija preselila proti jugozahodu na ozemlja Laosa in Tajske.[17]

Lan Xang

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Lan Xang.

Zgodovina Laosa sega v kraljestvo Lan Xang (»milijon slonov«), ki ga je v 13. stoletju ustanovil laoški princ Fa Ngum,[18]:223 čigar oče je dal družino izgnati iz Kmerskega imperija. Fa Ngum je z 10.000 kmerskimi vojaki osvojil nekaj laoških kneževin v porečju reke Mekong, kar je doseglo vrhunec z zavzetjem Vientiana. Ngum je izhajal iz linije laoških kraljev, ki je segala do Khoun Bouloma.[19] Za državno vero je postavil teravadski budizem. Njegovi ministri, ki niso mogli prenašati njegove neusmiljenosti, so ga leta 1373 prisilili v izgnanstvo v kasnejšo tajsko provinco Nan, kjer je umrl. Fa Ngumov najstarejši sin, Oun Heuan, se je povzpel na prestol pod imenom Samsenethai in vladal 43 let. Lan Xang je postal trgovsko središče med Samsenthaijevim vladanjem, po njegovi smrti leta 1421 pa se je skoraj stoletje razpadel v vojskujoče se frakcije.[20]

Leta 1520 je na prestol prišel Photisarath in preselil prestolnico iz Luang Prabanga v Vientiane, da bi se izognil burmanski invaziji. Setthathirath je postal kralj leta 1548, potem ko je bil njegov oče ubit, in ukazal gradnjo That Luanga. Settathirath je na poti nazaj z vojaške odprave v Kambodžo izginil v gorah, Lan Xang pa je zapadel v več kot 70 let 'nestabilnosti', ki je vključevala burmansko invazijo in državljansko vojno.[21]

Leta 1637, ko je Sourigna Vongsa zasedel prestol, je Lan Xang še razširil svoje meje. Ko je umrl brez dediča, se je kraljestvo razdelilo na tri kneževine. Med letoma 1763 in 1769 so burmanske vojske preplavile severni Laos in priključile Luang Prabang, medtem ko je Champasak sčasoma prišel pod siamsko suzerenstvo.[22]

Chao Anouvonga so Siamci postavili za vazalskega kralja Vientiana. Spodbujal je preporod laoške likovne umetnosti in književnosti ter izboljšal odnose z Luang Phrabangom. Pod vietnamskim pritiskom se je leta 1826 uprl Siamcem. Upor je propadel in Vientiane je bil izropan.[23] Anouvonga so kot ujetnika odpeljali v Bangkok, kjer je umrl.[24]

V obdobju, ko je bilo pridobivanje ljudi prednost pred lastništvom zemlje, se je vojskovanje v predmoderni jugovzhodni Aziji vrtelo okoli zasega ljudi in virov sovražnikom. Britanski opazovalec je siamsko vojaško kampanjo v Laosu leta 1876 opisal kot »spremenjeno v obsežne lovske napade na sužnje«.[25]

Francoski Laos (1893–1953)

[uredi | uredi kodo]
Glavna članka: Francoski protektorat Laos in Prva indokinajska vojna.

V 19. stoletju je Luang Prabang izropala kitajska vojska Črne zastave.[26] Francija je rešila kralja Oun Khama in Luang Phrabang dodala protektoratu Francoske Indokine. Kraljestvo Champasak in ozemlje Vientiane sta bila dodana protektoratu. Kralj Sisavangvong iz Luang Phrabanga je postal vladar združenega Laosa, Vientiane pa je ponovno postal glavno mesto.

Laos je proizvajal kositer, gumo in kavo; država ni nikoli predstavljala več kot 1 % izvoza Francoske Indokine. Do leta 1940 je v Laosu živelo približno 600 francoskih državljanov. Pod francosko oblastjo so Vietnamce spodbujali k selitvi v Laos; francoski kolonisti so to videli kot racionalno rešitev za pomanjkanje delovne sile v mejah kolonialnega prostora, ki je zajemal celotno Indokitajsko.[27] Do leta 1943 je vietnamsko prebivalstvo štelo skoraj 40.000 ljudi, kar je predstavljalo večino v nekaterih mestih Laosa in imelo pravico do volitev lastnih voditeljev. Posledično je bilo 53 % prebivalstva Vientiana, 85 % Thakheka in 62 % Pakseja Vietnamcev; izjema je bil Luang Prabang, kjer so bili prebivalci pretežno Lao. Še leta 1945 so Francozi pripravili načrt za preselitev številnih Vietnamcev na tri območja (tj. Vientiansko nižino, regijo Savannakhet in planoto Bolaven), kar je japonska invazija na Indokitajski polotok iztirila. V nasprotnem primeru bi Laos po mnenju Martina Stuarta-Foxa lahko izgubil nadzor nad lastno državo.[28]

Med drugo svetovno vojno v Laosu so Vichyjska Francija, Tajska, Japonska in Svobodna Francija okupirale Laos.[29] 9. marca 1945 je nacionalistična skupina razglasila ponovno neodvisnost Laosa z Luang Prabangom kot njegovim glavnim mestom; 7. aprila 1945 sta mesto zasedla dva bataljona japonskih čet. Japonci so poskušali prisiliti Sisavanga Vonga (kralja Luang Phrabanga), da razglasi neodvisnost Laosa, ta pa je 8. aprila namesto tega razglasil konec statusa Laosa kot francoskega protektorata. Kralj je nato na skrivaj poslal princa Kindavonga, da bi zastopal Laos pred zavezniškimi silami, princa Sisavanga pa kot predstavnika pred Japonci. Ko se je Japonska predala, so nekateri laoški nacionalisti (vključno s princem Phetsarathom) razglasili neodvisnost Laosa, do leta 1946 pa so francoske čete ponovno zasedle državo in Laosu podelile avtonomijo.

Med prvo indokitajsko vojno je Indokinajska komunistična partija ustanovila organizacijo za neodvisnost Pathet Lao. Pathet Lao je začel vojno proti francoskim kolonialnim silam s pomočjo vietnamske organizacije za neodvisnost Viet Minh. Leta 1950 so bili Francozi prisiljeni podeliti Laosu delno avtonomijo kot 'pridruženi državi' znotraj Francoske unije. Francija je ostala pod dejanskim nadzorom do 22. oktobra 1953, ko je Laos pridobil popolno neodvisnost kot ustavna monarhija.[30][31]

Neodvisnost in komunistična vladavina (1953–)

[uredi | uredi kodo]

Prva indokitajska vojna je potekala po Francoski Indokini in je na Ženevski konferenci leta 1954 privedla do poraza Francije in podpisa mirovnega sporazuma za Laos. Leta 1960 so sredi vrste uporov v Kraljevini Laos izbruhnili boji med Kraljevo laoško vojsko (RLA) in komunističnimi severnovietnamskimi in s strani Sovjetske zveze podprtimi gverilci Pathet Lao. Druga začasna vlada narodne enotnosti, ki jo je leta 1962 ustanovil princ Souvanna Phouma, ni bila uspešna in situacija se je spremenila v državljansko vojno med Kraljevo laoško vlado in Pathet Lao. Pathet Lao sta vojaško podpirala Vietnamska ljudska armada (PAVN) in Vietkong.

Ruševine Muang Khouna, nekdanje prestolnice province Xiangkhouang, uničene med ameriškim bombardiranjem Laosa v 1960-ih

Laos je bil del vietnamske vojne, saj so bili deli Laosa od leta 1958 napadeni in okupirani s strani Severnega Vietnama, ki so služili kot oskrbovalna pot za vojno proti Južnemu Vietnamu. Združene države so v odgovor sprožile bombardiranje položajev PAVN, podpirale redne in neredne protikomunistične sile v Laosu ter podpirale vdore vojske Republike Vietnam v Laos.

Zračne napade na sile PAVN/Pathet Lao so Združene države izvajale, da bi preprečile propad centralne vlade Kraljevine Laos in preprečile uporabo Ho Ši Minhove poti za napad na ameriške sile v Južnem Vietnamu. Med letoma 1964 in 1973 so ZDA na Laos odvrgle 2 milijona ton bomb, kar je skoraj enako 2,1 milijona ton bomb, ki so jih ZDA odvrgle na Evropo in Azijo med celotno drugo svetovno vojno. Zaradi tega je Laos postal glede na velikost prebivalstva najbolj bombardirana država v zgodovini; New York Times ugotavlja, da je bilo to »skoraj tona na vsakega prebivalca Laosa«.[32]

Približno 80 milijonov bomb ni eksplodiralo in so ostale raztresene po vsej državi. Neeksplodirana ubojna sredstva (NUS), vključno s kasetnimi bombami in minami, vsako leto ubijejo ali pohabijo približno 50 Laočanov. Zaradi vpliva kasetnih bomb med to vojno je bil Laos zagovornik Konvencije o kasetnih bombah za prepoved tega orožja in je bil novembra 2010 gostitelj prvega srečanja držav pogodbenic konvencije.[33]

Leta 1975 je Pathet Lao strmoglavil rojalistično vlado in prisilil kralja Savanga Vatthano, da je 2. decembra 1975 abdiciral. Kasneje je umrl v prevzgojnem taborišču. Med državljansko vojno je umrlo med 20.000 in 62.000 Laočanov.[34]

2. decembra 1975 je vlada Pathet Lao pod vodstvom Kaysone Phomvihane po prevzemu nadzora nad državo državo preimenovala v Laoško ljudsko demokratično republiko; vlada je podpisala tudi sporazume, ki so Vietnamu dali pravico do namestitve oboroženih sil in imenovanja svetovalcev za pomoč pri nadzoru države. Odnosi med Laosom in Vietnamom so bili formalizirani s pogodbo, podpisano leta 1977, ki od takrat usmerja laoško zunanjo politiko in zagotavlja osnovo za vietnamsko vpletenost na ravneh laoškega političnega in gospodarskega življenja. Leta 1979 je Vietnam od Laosa zahteval, naj prekine odnose z Ljudsko republiko Kitajsko; to je privedlo do izolacije v trgovini s strani Kitajske, Združenih držav in drugih držav. Leta 1979 je bilo v Laosu nameščenih 50.000 vojakov PAVN in kar 6000 civilnih vietnamskih uradnikov, vključno s 1000, ki so bili neposredno povezani z ministrstvi v Vientianeu.[35][36]

Geografija

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Geografija Laosa.
Reka Mekong, ki teče skozi Luang Prabang

Laos je edina celinska država v jugovzhodni Aziji. Leži večinoma med zemljepisnima širinama 14° in 23° severne zemljepisne širine (območje je južno od 14°) ter zemljepisnima dolžinama 100° in 108° vzhodne zemljepisne dolžine. Njena gozdnata pokrajina je večinoma sestavljena iz gora, od katerih je najvišja Phou Bia z 2818 metri, z nekaj ravninami in planotami. Reka Mekong tvori del zahodne meje s Tajsko, kjer Annamitsko gorovje tvori večino vzhodne meje z Vietnamom, gorovje Luang Prabang pa severozahodno mejo s tajskim višavjem. Obstajata dve planoti, Xiangkhoang na severu in planota Bolaven na južnem koncu. Laos lahko obravnavamo kot območje treh geografskih območij: severnega, osrednjega in južnega.[37] Laos je imel leta 2019 povprečno oceno 5,59/10 na indeksu integritete gozdne krajine, kar ga uvršča na 98. mesto od 172 držav na svetu.[38]

Leta 1993 je laoška ​​vlada namenila 21 % kopenske površine za ohranjanje habitatov. Država je ena od štirih držav v regiji gojenja opijskega maka, znani kot Zlati trikotnik.[39] Glede na knjigo dejstev UNODC iz oktobra 2007 z naslovom Gojenje opijskega maka v jugovzhodni Aziji je površina gojenja maka znašala 15 kvadratnih kilometrov; to je manj kot 18 kvadratnih kilometrov leta 2006.[40]

Podnebje

[uredi | uredi kodo]
Köppnov zemljevid podnebne klasifikacije Laosa

Podnebje je večinoma tropsko savansko in pod vplivom monsunskega vzorca. Deževno obdobje traja od maja do oktobra, sledi pa sušno obdobje od novembra do aprila. Lokalno izročilo pravi, da obstajajo trije letni časi: deževno, hladno in vroče. Poleg tega sta zadnja dva meseca klimatološko opredeljene sušne sezone bolj vroča kot prejšnji štirje meseci.[41]

Živalstvo in rastlinstvo

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Živalstvo in rastlinstvo Laosa .

Laos s svojimi gozdovi in ​​rečnimi sistemi je dom številnih divjih živali.[42][43] Narodni parki, kot je Nam Et-Phou Louey, so ključna zatočišča, ki podpirajo ogrožene vrste, kot sta severni belolični gibon (Nomascus leucogenys) in saola (Pseudoryx nghetinhensis).[44] Ti gozdovi nudijo zavetje več kot 50 vrstam sesalcev in skoraj 300 vrstam ptic, skupaj z različnimi plazilci in dvoživkami.

Upravna delitev

[uredi | uredi kodo]
Posodobljen zemljevid laoških provinc (iz leta 2014)

Laos je razdeljen na 17 provinc (khoueng) in eno prefekturo (kampheng nakhon), ki vključuje glavno mesto Vientiane (Nakhon Louang Viangchan).[45]

Demografija

[uredi | uredi kodo]

Po podatkih The World Factbook je bilo leta 2024 prebivalstvo Laosa ocenjeno na 7.953.556, od tega 3.966.320 moških in 3.987.236 žensk. Zaradi tega je Laos 103. najbolj naseljena država na svetu.[46]

Etnična pripadnost

[uredi | uredi kodo]

Prebivalci Laosa so razvrščeni glede na nadmorsko višino (nižine, sredogorje in višje višavje), saj je to nekoliko povezano z etničnimi skupinami. Več kot polovica prebivalstva države so etnični Lao – glavni prebivalci nižavja.[47] Lao pripadajo jezikovni skupini Tai, ki se je začela seliti proti jugu iz Kitajske v prvem tisočletju našega štetja.[48] 10 % pripada drugim 'nižinskim' skupinam, ki skupaj z Lao sestavljajo Lao Loum (nižinsko ljudstvo).

V osrednjih in južnih gorah prevladujejo skupine, ki govorijo mon-kmersko, znane kot Lao Theung ali Laošani s srednjih pobočij. Drugi izrazi so Khmu, Khamu (Kammu) ali Kha, kot jih Lao Loumci imenujejo, da bi označili njihovo avstroazijsko jezikovno pripadnost. Slednje velja za slabšalno in pomeni 'suženj'. Bili so avtohtoni prebivalci severnega Laosa. Nekatere vietnamske, laoške kitajske in tajske manjšine so še vedno prisotne, zlasti v mestih, nekatere pa so odšle po osamosvojitvi v 1940-ih, nekateri so se preselili v Vietnam, Hong Kong ali Francijo. Lao Theung predstavljajo približno 30 % prebivalstva.[49]

Hribovci in manjšinske kulture Laosa, kot so Hmong, Yao (Mien) (Hmong-Mien), Dao, Šan in tibeto-burmansko govoreča ljudstva, že leta živijo v izoliranih regijah Laosa. V severnem Laosu živijo gorska/hribovska plemena z mešano etnično/kulturno-jezikovno dediščino, med katerimi sta tudi ljudstva Lua in Khmu, ki so avtohtoni prebivalci Laosa. Skupaj so znani kot Lao Soung ali gorski Laošani. Lao Soung predstavlja približno 10 % prebivalstva.

Jeziki

[uredi | uredi kodo]

Uradni jezik je laoščina, jezik jezikovne družine Tai-Kadai. Več kot polovica prebivalstva tekoče govori laoščino. Preostali, zlasti na podeželju, govorijo jezike etničnih manjšin. Laoška ​​abeceda, ki se je razvila nekje med 13. in 14. stoletjem, je izpeljana iz kmerske pisave. Jezike, kot sta Khmu (avstroazijski) in Hmong (Hmong-Mien), govorijo manjšine, zlasti v osrednjem in gorskem območju. Številni laoški znakovni jeziki se uporabljajo na območjih z višjo stopnjo prirojene gluhosti.

Francoščina se uporablja v vladi in trgovini, Laos pa je član francosko govoreče organizacije La Frankofonie. Organizacija je leta 2010 ocenila, da je v Laosu 173.800 francosko govorečih.[50] Angleščina, jezik Združenja držav jugovzhodne Azije (ASEAN), se vse bolj poučuje.

Gospodarstvo

[uredi | uredi kodo]

Laoško gospodarstvo je odvisno od naložb in trgovine s sosedami, Tajsko, Vietnamom in zlasti na severu s Kitajsko. Pakxe je doživel rast, ki temelji na čezmejni trgovini s Tajsko in Vietnamom. Leta 2009 je Obamova administracija v ZDA razglasila, da Laos ni več komunistična država, in odpravila prepovedi za laoška ​​podjetja, da prejemajo financiranje od ameriške izvozno-uvozne banke.[51][52] Leta 2016 je bila Kitajska največji tuji vlagatelj v laoško gospodarstvo, saj je od leta 1989 vanj vložila 5,395 milijarde ameriških dolarjev, v skladu s poročilom laoškega ministrstva za načrtovanje in naložbe za obdobje 1989–2014. Tajska (vložila 4,489 milijarde ameriških dolarjev) in Vietnam (vložil 3,108 milijarde ameriških dolarjev) sta drugi in tretji največji vlagatelj.

Samooskrbno kmetijstvo predstavlja polovico BDP in zagotavlja 80 % delovnih mest. 4 % države je obdelovalnih površin, 0,3 % pa se uporablja kot trajni nasadi, kar je najnižji odstotek v širši podregiji Mekong. Namakana območja predstavljajo 28 % celotne obdelovalne površine, kar leta 2012 predstavlja 12 % vseh kmetijskih zemljišč.[106] V kmetijstvu prevladuje riž, saj se približno 80 % obdelovalnih površin uporablja za gojenje riža. Približno 77 % laoških kmečkih gospodinjstev je samozadostnih z rižem.

Laos uvaža nafto in zemeljski plin. Metalurgija je panoga in vlada upa, da bo pritegnila tuje naložbe za razvoj nahajališč premoga, zlata, boksita, kositra, bakra in drugih kovin. Rudarska industrija Laosa je deležna pozornosti z neposrednimi tujimi naložbami. Odkritih, raziskanih in izkopanih je bilo več kot 540 nahajališč zlata, bakra, cinka, svinca in drugih mineralov. Vodni viri in gorato območje države ji omogočajo proizvodnjo in izvoz hidroelektrične energije. Od potencialne zmogljivosti približno 18.000 megavatov je bilo približno 8.000 megavatov namenjenih izvozu na Tajsko in v Vietnam.[53] Laos se od leta 2021 pri domači proizvodnji električne energije še naprej zanaša na fosilna goriva, zlasti premog. Leta 2018 se je država uvrstila na 139. mesto na lestvici indeksa človekovega razvoja (HDI), kar kaže na srednjo stopnjo razvoja.[54] Glede na svetovni indeks lakote (2018) se Laos uvršča na 36. mesto med 52 državami z najhujšimi razmerami glede lakote.[55] Leta 2019 je posebni poročevalec ZN za skrajno revščino in človekove pravice uradno obiskal Laos in ugotovil, da je pristop države od zgoraj navzdol k gospodarski rasti in zmanjševanju revščine »prepogosto kontraproduktiven, saj vodi v osiromašenje in ogroža pravice revnih in marginaliziranih«.[56]

Izdelek Beerlao je bil leta 2017 izvožen v več kot 20 držav po vsem svetu. Proizvaja ga pivovarna Lao Brewery Company.[57]

Turizem

[uredi | uredi kodo]
V bližini svetišča na zgornjem nadstropju Wat Phou, pogled nazaj proti reki Mekong

Turistični sektor se je povečal z 80.000 mednarodnih obiskovalcev leta 1990 na 1,876 milijona leta 2010,[58] ko naj bi se turizem do leta 2020 povečal na 1,585 milijarde ameriških dolarjev. Leta 2010 je bilo v turističnem sektorju vsako enajsto delovno mesto. Pričakuje se, da bodo prihodki od izvoza mednarodnih obiskovalcev in turističnega blaga leta 2010 ustvarili 16 % celotnega izvoza oziroma 270,3 milijona ameriških dolarjev, nominalno pa se bodo leta 2020 povečali na 484,2 milijona ameriških dolarjev (12,5 % celotnega izvoza). Evropski svet za trgovino in turizem je državi podelil naziv Najboljša svetovna turistična destinacija za leto 2013 za arhitekturo in zgodovino.[59] Leta 2024 je število turistov preseglo 5 milijonov, kar je gospodarstvu prispevalo več kot milijardo ameriških dolarjev.[60]

Laoška ​​nacionalna turistična uprava, sorodne vladne agencije in zasebni sektor sodelujejo pri uresničevanju vizije, predstavljene v nacionalni strategiji in akcijskem načrtu za ekoturizem. To vključuje zmanjšanje vpliva turizma na okolje in kulturo; večjo ozaveščenost o pomenu etničnih skupin in biološke raznovrstnosti; zagotavljanje vira dohodka za ohranjanje, vzdrževanje in upravljanje laoškega omrežja zavarovanih območij in območij kulturne dediščine; ter poudarjanje potrebe po načrtih za turistično coniranje in upravljanje območij, ki bodo razvita kot ekoturistične destinacije.[61]

Naravne in kulturne znamenitosti

[uredi | uredi kodo]
  • Khone - slikovite brzice in rečni otoki na Mekongu blizu meje s Kambodžo; v preteklosti velika ovira za plovbo; opuščena 5 km dolga železnica mimo brzic)
  • Luang Prabang, prestolnica države Lan Xang med 1353–1563; kraljevska palača, svetišča na gori Phousi, tempelj Wat Xieng Thong (1560), Wat Sene Soukharam (18. stoletje), Wat Mai; del svetovne dediščine Unesca.
  • Jame Pak Ou - svete jame z množico Budovih kipov v jamah Tham Ting in Tham Phum; kraške jame 25 km od Luang Prabanga.
  • Planota kamnitih kozarcev (Thong Haihin) na severu Laosa blizu kraja Phon Sa Yan; okoli 300 iz kamna izklesanih vrčev starih med 2000–3000 let, ki so jih verjetno uporabljali za pokope.
  • Thakhaek kraj na levem bregu Mekonga z budistično stupo That Sikhotabong (9.–10. stoletje); slikovit kraški svet.
  • Vientiane - glavno mesto s številnimi budističnimi svetišči: Wat Sisaket, That Luang s 35 m visoko stupo, samostani (med njimi Wat Ong Tu), muzej Wat Prakeo
  • Wat Phu - budistično svetišče (12. stoletje) blizu mesta Pakse na jugu Laosa - del svetovne dediščine Unesca

Promet

[uredi | uredi kodo]

Gorska pokrajina Laosa je skozi 20. stoletje ovirala razvoj kopenskega prometa. Prva železniška proga, 3 km dolga metrska železnica, ki povezuje južni Vientiane s Tajsko, je bila odprta leta 2009. Decembra 2021 je bila odprta 414 km dolga železnica Boten–Vientiane, ki poteka od prestolnice Vientiane do Botena na severni meji s Kitajsko in je bila zgrajena v okviru kitajske pobude pas in pot (Belt and Road Initiative (BRI or B&R)) aliNova svilna pot.[62]

Obstajajo zunanje in notranje telekomunikacije. 93 % gospodinjstev ima telefon, bodisi stacionarni bodisi mobilni. Elektrika je na voljo 93 % prebivalstva.

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Vključno z več kot 100 manjšimi etničnimi skupinami

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »The Languages spoken in Laos«. Studycountry. Arhivirano iz spletišča dne 25. februarja 2021. Pridobljeno 16. septembra 2018.
  2. ↑ »Results of Population and Housing Census 2015« (PDF). Lao Statistics Bureau. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 8. marca 2021. Pridobljeno 1. maja 2020.
  3. ↑ Norindr 1982, str. ;50−51; Stuart-Fox 1997a, str. ;201−202; Pholsena 2006, str. 5; Bestari et al. 2006, str. 2; High 2014, str. 91; Chang et al. 2014, str. ;173−174; Son 2020, str. 232.
  4. ↑ »Laos«. Svetovni podatkovnik (2025 izd.). Centralna obveščevalna agencija. Pridobljeno 24. septembra 2022. (Archived 2022 edition)
  5. ↑ »World Economic Outlook Databases« (v angleščini).
  6. ↑ »Gini Index«. World Bank. Arhivirano iz spletišča dne 9. februarja 2015. Pridobljeno 2. marca 2011.
  7. ↑ »Human Development Report 2025« (PDF) (v angleščini). United Nations Development Programme. 2025. Pridobljeno 14. maja 2025.
  8. ↑ »About Laos: Geography«. Asia Pacific Parliamentary Forum. Government of Laos. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. aprila 2016.
  9. ↑ Vongvilay, Xayaphone; Shin, Jai-Eok; Kang, Young-Hwan; Kim, E-Doo; Choi, Joong-Hyun (1. maj 2015). »The Influence of French Colonial Rule on Lao Architecture with a Focus on Residential Buildings«. Journal of Asian Architecture and Building Engineering. 14 (2): 279–286. doi:10.3130/jaabe.14.279. ISSN 1346-7581.
  10. ↑ Stuart-Fox, Martin (1998). The Lao Kingdom of Lan Xang: Rise and Decline. White Lotus Press. str. 49. ISBN 974-8434-33-8.
  11. ↑ Lao PDR: Accelerating Structural Transformation for Inclusive Growth – Country Diagnostic Study (v angleščini). Asian Development Bank. 10. november 2017. doi:10.22617/tcs179052-2. ISBN 978-92-9257-993-7.
  12. ↑ Bird, Kelly; Hill, Hal (Junij 2010). »Tiny, Poor, Land-locked, Indebted, but Growing: Lessons for Late Reforming Transition Economies from Laos«. Oxford Development Studies (v angleščini). 38 (2): 117–143. doi:10.1080/13600811003753776. hdl:1885/52194. ISSN 1360-0818.
  13. ↑ Osaka City University, Japan; Yan, Xuchong (18. september 2024). »A Study on the China-Laos Railway's Economic and Strategic Significance«. Souphanouvong University Journal Multidisciplinary Research and Development. 10 (1): 115–123. doi:10.69692/SUJMRD1001115. {{navedi časopis}}: Preveri vrednost |doi= (pomoč)
  14. ↑ »Lao People's Democratic Republic and the WTO«. World Trade Organization. Arhivirano iz spletišča dne 12. avgusta 2014. Pridobljeno 9. avgusta 2014.
  15. ↑ Demeter, F; in sod. (2012). »Anatomically modern human in Southeast Asia (Laos) by 46 ka«. Proceedings of the National Academy of Sciences. 109 (36): 14375–14380. Bibcode:2012PNAS..10914375D. doi:10.1073/pnas.1208104109. ISSN 0027-8424. PMC 3437904. PMID 22908291.
  16. ↑ White, J.C.; Lewis, H.; Bouasisengpaseuth, B.; Marwick, B.; Arrell, K (2009). »Archaeological Investigations in northern Laos: New contributions to Southeast Asian prehistory«. Antiquity. 83 (319). Arhivirano iz spletišča dne 10. oktobra 2017. Pridobljeno 18. septembra 2016.
  17. ↑ Pittayaporn, Pittayawat (2014). Layers of Chinese Loanwords in Proto-Southwestern Tai as Evidence for the Dating of the Spread of Southwestern Tai Arhivirano 27 June 2015 na Wayback Machine.. MANUSYA: Journal of Humanities, Special Issue No 20: 47–64.
  18. ↑ Coedès, George (1968). Walter F. Vella (ur.). The Indianized States of Southeast Asia. trans. Susan Brown Cowing. University of Hawaii Press. ISBN 978-0-8248-0368-1.
  19. ↑ »Fa Ngum«. Encyclopædia Britannica. Arhivirano iz spletišča dne 8. marca 2021. Pridobljeno 23. decembra 2019.
  20. ↑ Sanda Simms, ch. 3, "Through Chaos to a New Order", in The Kingdoms of Laos (London: Taylor & Francis, 2013). ISBN 9781136863370
  21. ↑ Sanda Simms, ch. 6, "Seventy Years of Anarchy", in The Kingdoms of Laos (London: Taylor & Francis, 2013). ISBN 9781136863370; see also P.C. Sinha, ed., Encyclopaedia of South East and Far East Asia, vol. 3 (Anmol, 2006).
  22. ↑ Askew, Marc. (2010) [2007]. Vientiane : transformations of a Lao landscape. Logan, William Stewart, 1942–, Long, Colin, 1966–. London: Routledge. ISBN 978-0-415-59662-6. OCLC 68416667.
  23. ↑ »Let's hope Laos hangs on to its identity«. Asianewsnet.net. Arhivirano iz prvotnega dne 26. novembra 2010. Pridobljeno 23. januarja 2011.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: neustrezen URL (povezava)
  24. ↑ Showalter, Dennis, ur. (2013). Imperial Wars 1815–1914. Encyclopedia of Warfare Series. London: Amber Books. ISBN 978-1-78274-125-1. OCLC 1152285624.
  25. ↑ »Slavery in Nineteenth-Century Northern Thailand: Archival Anecdotes and Village Voices«. The New Kyoto Review of South East Asia Website. 12. oktober 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. oktobra 2010. Pridobljeno 16. maja 2025.
  26. ↑ Librios Semantic Environment (11. avgust 2006). »Laos: Laos under the French«. Culturalprofiles.net. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. julija 2007. Pridobljeno 23. januarja 2011.
  27. ↑ Ivarsson, Søren (2008). Creating Laos: The Making of a Lao Space Between Indochina and Siam, 1860–1945 (v angleščini). NIAS Press. ISBN 978-87-7694-023-2. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. aprila 2023.
  28. ↑ Stuart-Fox, Martin (28. september 1997). A History of Laos (v angleščini). Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-59746-3. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. aprila 2023.
  29. ↑ Paul Lévy, Histoire du Laos, PUF, 1974.
  30. ↑ »Laos profile«. 9. januar 2018. Arhivirano iz spletišča dne 8. marca 2021. Pridobljeno 26. aprila 2019.
  31. ↑ »Laos – Overview«. Encyclopædia Britannica. Arhivirano iz spletišča dne 11. maja 2011. Pridobljeno 23. januarja 2011.
  32. ↑ Kiernan, Ben; Owen, Taylor (26. april 2015). »Making More Enemies than We Kill? Calculating U.S. Bomb Tonnages Dropped on Laos and Cambodia, and Weighing Their Implications«. The Asia-Pacific Journal. Arhivirano iz spletišča dne 1. marca 2017. Pridobljeno 18. septembra 2016.
  33. ↑ »Disarmament«. The United Nations Office at Geneva. United Nations. november 2011. Arhivirano iz spletišča dne 21. septembra 2013. Pridobljeno 20. septembra 2013.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  34. ↑ Obermeyer, Ziad; Murray, Christopher J. L.; Gakidou, Emmanuela (2008). »Fifty years of violent war deaths from Vietnam to Bosnia: analysis of data from the world health survey programme«. BMJ. 336 (7659): 1482–1486. doi:10.1136/bmj.a137. PMC 2440905. PMID 18566045. See Table 3.
  35. ↑ Savada, Andrea M. (1995). Laos: a country study Arhivirano 19 April 2018 na Wayback Machine.. Federal Research Division, Library of Congress, p. 271. ISBN 0-8444-0832-8
  36. ↑ Prayaga, M. (2005). Renovation in Vietnam since 1988 a study in political, economic and social change Arhivirano 19 April 2018 na Wayback Machine. (PhD thesis). Sri Venkateswara University. Chapter IV: The Metamorphosed Foreign Relations, pg. 154.
  37. ↑ »Nsc Lao Pdr«. Nsc.gov.la. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. januarja 2012.
  38. ↑ Grantham, H. S.; in sod. (2020). »Anthropogenic modification of forests means only 40% of remaining forests have high ecosystem integrity«. Nature Communications. 11 (1) 5978. Bibcode:2020NatCo..11.5978G. doi:10.1038/s41467-020-19493-3. ISSN 2041-1723. PMC 7723057. PMID 33293507.
  39. ↑ »Mekong Divides Different Worlds In 'Golden Triangle'«. NPR.org. Arhivirano iz spletišča dne 4. februarja 2021. Pridobljeno 1. februarja 2019.
  40. ↑ »Opium Poppy Cultivation in South East Asia« (PDF). UNODC. Oktober 2007. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 8. marca 2021. Pridobljeno 28. januarja 2020.
  41. ↑ »Laos – Climate«. Countrystudies.us. Arhivirano iz spletišča dne 20. maja 2011. Pridobljeno 23. januarja 2011.
  42. ↑ »Biodiversity«. dicf.unepgrid.ch. Pridobljeno 4. maja 2025.
  43. ↑ »Lao Biodiversity : A Priority for Resilient Green Growth«. worldbank.org. 17. julij 2020. Pridobljeno 4. maja 2025.
  44. ↑ »Laos wildlife«. worldbank.org. Pridobljeno 4. maja 2025.
  45. ↑ »East Asia/Southeast Asia ::«. The World Factbook. Arhivirano iz spletišča dne 7. marca 2021. Pridobljeno 23. maja 2019.
  46. ↑ »Laos«. 7. maj 2025. Pridobljeno 12. maja 2025.
  47. ↑ »UN Demographic Yearbooks«. Arhivirano iz spletišča dne 27. decembra 2016. Pridobljeno 30. novembra 2018.
  48. ↑ Pittayaporn, Pittayawat (2014). Layers of Chinese Loanwords in Proto-Southwestern Tai as Evidence for the Dating of the Spread of Southwestern Tai Arhivirano 27 June 2015 na Wayback Machine.. MANUSYA: Journal of Humanities, Special Issue No 20: 47–64.
  49. ↑ »Khmu people of Laos. OMF International«. Omf.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. novembra 2007. Pridobljeno 23. januarja 2011.
  50. ↑ »Laos«. La Francophonie. Arhivirano iz spletišča dne 18. maja 2021. Pridobljeno 7. februarja 2021.
  51. ↑ Fuller, Thomas (17. september 2009). »Communism and Capitalism Are Mixing in Laos«. The New York Times (v ameriški angleščini). ISSN 0362-4331. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. marca 2021. Pridobljeno 16. maja 2025.
  52. ↑ »USA: Obama promotes Laos e Cambogia«. La Gazzetta del Mezzogiorno. Arhivirano iz spletišča dne 8. marca 2021. Pridobljeno 1. junija 2019.
  53. ↑ »Preparing the Cumulative Impact Assessment for the Nam Ngum 3 Hydropower Project: Financed by the Japan Special Fund« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 15. maja 2011. Pridobljeno 27. junija 2010.
  54. ↑ »Briefing note for countries on the 2015 Human Development Report – Laos« (PDF). HDRO (Human Development Report Office) United Nations Development Programme. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 1. januarja 2016. Pridobljeno 26. decembra 2015.
  55. ↑ 2015 Global Hunger Index Arhivirano 31 August 2018 na Wayback Machine., International Food Policy Research Institute (IFPRI)
  56. ↑ Alston, Philip (28. marec 2019). »UN expert: Lao PDR's economic strategy entrenches poverty«. Vientiane: Office of the United Nations High Commissioner for Human Rights. Arhivirano iz spletišča dne 11. junija 2019. Pridobljeno 11. junija 2019.
  57. ↑ »The Heart of ASEAN sets pulses racing« (PDF). 14. avgust 2017. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 23. septembra 2020. Pridobljeno 2. avgusta 2020.
  58. ↑ »International visitor data«. World Travel & Tourism Council. Arhivirano iz spletišča dne 2. julija 2014. Pridobljeno 20. januarja 2011.
  59. ↑ »EUROPEAN COUNCIL ON TOURISM AND TRADE DELEGATION VISIT TO LAOS-WORLD BEST TOURIST DESTINATION«. EUROPEAN COUNCIL ON TOURISM AND TRADE. Arhivirano iz spletišča dne 28. septembra 2023. Pridobljeno 16. maja 2025.
  60. ↑ Sitthixay, Phonethida (19. november 2024). »Laos Welcomes Over Five Million Tourists in 2024, Generating Over USD 1 Billion«. Laotian Times (v ameriški angleščini). Pridobljeno 30. januarja 2025.
  61. ↑ »The Lao People's Democratic Republic's Vision for Ecotourism«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. novembra 2010. Pridobljeno 20. januarja 2014.
  62. ↑ »China's BRI and its High-Speed Railways to Nowhere«. Arhivirano iz spletišča dne 20. maja 2021. Pridobljeno 21. januarja 2021.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Laos&oldid=6516175«