Mjanmar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Myanmar long form.svg
Pyi-daung-zu Myan-ma Naing-ngan-daw
Republika zveze Mjanmar
Zastava Mjanmarja Grb  Mjanmarja
HimnaKaba Ma Kyei
Lega Mjanmarja
Glavno mesto Najpjidav1
19°45′N, 96°12′E
Največje mesto Jangon (prej Rangun)
Uradni jeziki burmanščina
Demonim Mjanmárec, Mjanmárka
Upravljanje vojaška hunta
 -  predsednik, SPDC: Than Shwe
 -  predsednik vlade: Soe Win
 -  vršilec dolžnosti predsednika vlade: Thein Sein
Ustanovitev
 -  Pogansko kraljestvo: 849-1287 
 -  Dinastija Toungoo: 1486-1752 
 -  Dinastija Konbaung: 1753-1885 
 -  Neodvisnost od Združenega kraljestva: 4. januarja 1948 
Površina
 -  skupaj: 676,578 km² (40.
 -  voda (%): 3,06
Prebivalstvo
 -  ocena julij 2005: 50.519.000² (24.)
 -  štetje 1983: 33.234.000 
BDP (PKM) ocena 2005
 -  skupaj: 93,77 milijarde USD (59.)
 -  na prebivalca: 1691 USD (150.)
HDI (2004) Rast0,581 (srednji) (130.)
Valuta čat (K) (mmK)
Časovni pas MMT (UTC+6:30)
Vrhnja domena (TLD) .mm
Klicna koda +95
1 Nekatere države priznavajo kot glavno mesto Mjanmarja Rangon.
2 Ocene za državo izrecno upoštevajo vplive povečane umrljivosti zaradi aidsa. To lahko pomeni nižjo pričakovano življenjsko dobo, večjo umrljivost otrok, počasnejšo rast prebivalstva in neznačilne spremembe v starostni in spolni sestavi prebivalstva.

Mjanmár, uradno Zvezna republika Mjanmár ali Zveza Mjanmar, je obmorska država v jugovzhodni Aziji, pred letom 1989 znana pod imenom Burma. Mjanmar na zahodu meji na Bangladeš in Indijo, na severovzhodu na Kitajsko, na vzhodu na Laos in Tajsko, na jugu na Andamansko morje ter na zahodu na Bengalski zaliv. Tretjina skupne mjanmarske kopenske meje je neprekinjena obala (1930 km). Območje tromeje z Laosom in Tajsko sestavlja t. i. Zlati trikotnik.

Prestolnica Mjanmarja je Najpjidav, največje mesto in včasih prestolnica pa Jangon (prej Rangun).

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Leta 1989 je vojaška vlada uradno spremenila angleške prevode mnogih imen, ki segajo v kolonialno obdobje Burme ali prej, tudi ime države same: "Burma" je postala "Mjanmar". Preimenovanje je še vedno sporna tema. [1] Mnoge politične in etnične opozicijske skupine in države še naprej uporabljajo ime "Burma", ker ne priznavajo legitimnosti vladajoče vojaške vlade ali njenega organa za preimenovanje države. [2]

Uradno polno ime države je "Zvezna republika Mjanmar" (burmansko: Pyidaunzu Thanmăda Myăma Nainngandaw). Nekatere države, ki niso priznale tega imena, uporabljajo kratko obliko "Union of Burma". [3][4]

"Burma" ali "Mjanmar" je ime, ki izhaja iz imena burmanske večine, narodne skupine Bamar. Mjanmar je literarna oblika imena skupine, medtem ko Burma izvira iz "Bamar", pogovorne oblike imena skupine. Ime Burma je bilo v uporabi v angleškem jeziku od 18. stoletja.

Burma se še naprej uporablja v angleščini v številnih državah, vključno z Združenim kraljestvom in Kanado. Uradne ZDA ohranjajo ime Burma kot ime države, čeprav na spletni strani State Departmenta navajajo državo kot "Burma (Mjanmar)" in Barack Obama se sklicuje na državo kot Mjanmar. Združeni narodi uporabljajo Mjanmar in tudi Združenje držav jugovzhodne Azije, Rusija, Nemčija, Kitajska, Indija, Norveška in Japonska.

Večina angleško govorečih mednarodnih medijskih hiš uradno navaja ime Mjanmar, vključno z BBC, CNN, Al Džaziro, Reutersom in Russio Today.

Burma je v španščini, italijanščini in romunščini znana kot "Birmania", kot "Birmânia" v portugalščini in kot "Birmanie" v francoščini. Vlada Brazilije uporablja "Mianmar".

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Zgodovina Burme.

Prazgodovina[uredi | uredi kodo]

Mestna država Pju okoli 8. stoletja; Pagan je prikazan za primerjavo, ne kot sodobno mesto Pju.

Arheološki dokazi kažejo, da je homo erectus živel na območju današnje Burme že pred 400.000 leti. [5] Prvi dokaz o homo sapiensu je iz okoli 11.000 pred našim štetjem, v kamenodobni kulturi imenovani Anyathian z odkritji kamnitega orodja v osrednji Burmi. Dokazi o neolitski udomačitvi živali in rastlin ter uporabi poliranega kamnitega orodja, ki segajo med 10.000 in 6.000 pred našim štetjem, so odkrili v obliki jamskih poslikav v bližini mesta Taungji. [6]

Bronasta doba je bila okoli leta 1500 pred našim štetjem, ko so ljudje v regiji namesto bakra začeli uporabljati bron; bili so med prvimi ljudmi na svetu, ki so gojili riž, perutnino in prašiče. Železna doba se je začela okoli 500 pred našim štetjem, ko se je v naseljih na območju, južno od današnjega Mandalaja, pojavilo železo. Dokazano je, da so imeli na rižu temelječa naselja, velike vasi in manjša mesta in so trgovali s svojo okolico in tudi s Kitajsko med 500 pred našim štetjem in 200 našega štetja. V železni dobi so na burmansko kulturo vplivali tudi zunanji viri, kot sta Indija in Tajska, kar je razvidno iz načina pogrebov otrok in njihovih pokopov. To kaže na neko obliko komunikacije med skupinami v Burmi in drugod, verjetno prek trgovine. [7]

Okoli 2. stoletja pred našim štetjem so se v osrednji Burmi pojavile prve znane mestne države. Mestne države so ob selitvah proti jugu ustanavljali tibetansko-burmansko govoreči Pju, najzgodnejši prebivalci Burme, o katerih so ohranjeni podatki iz današnjega Junana. Kultura Pjujev je močno vplivala na trgovino z Indijo, uvoz budizma in tudi druge kulturne, arhitekturne in politične koncepte, ki so trajno vplivali na poznejšo burmansko kulturo in politično organiziranost. [8][9]

V 9. stoletju je nastalo več mestnih držav: Pju v osrednjem suhem območju, Mon ob južni obali in Arakanese vzdolž zahodnega primorja. Ravnotežje je bilo porušeno, ko so državo Pju začeli ponavljajoče napadati iz kraljevine Nančao med letoma 750 in 830. V sredini poznega 9. stoletja Mranma (Burmanci/Bamar) iz Nančaa ustanovijo majhno naselje Pagan (danes Bagan. To je bila ena od konkurenčnih mestnih državic do poznega 10. stoletja, v kateri sta se krepili oblast in pomembnost.

Cesarska Burma[uredi | uredi kodo]

Pagode in templji v današnjem Baganu (Pagan), glavno mesto kraljestva Pagan.

Pagan je postopoma rasel, povezal okoliške države, dokler ni v 1050-1060-tih Anavrahta ustanovil Paganski imperij, prvo poenotenje doline reke Iravadi in njenega obrobja. V 12. in 13. stoletju sta bila Paganski in Khmerski imperij dve glavni sili na celinski jugovzhodni Aziji. Burmanski jezik in kultura sta postopoma prevladala v zgornji dolini Iravadija, v poznem 12. stoletju pa so zamrle norme Pju, Mon in Pali. [10]

Teravadski budizem se je počasi začel širiti po vaseh, čeprav so tantrične, mahajana, brahmanske in animistične prakse ostale močno zakoreninjene. Vladarji Pagana in bogataši so zgradili več kot 10.000 budističnih templjev samo v osrednjem Paganu. Ponavljajoče mongolske invazije (1277-1301) so zrušile štiri stoletja staro kraljestvo leta 1287.

Templji pri Mrauk Uju.

Po koncu Paganskega kraljestva sta sledila upad in 250 let politične razdrobljenosti, ki je trajala tudi v 16. stoletju. Priseljenci Šani, ki so prispeli z vdori Mongolov,so kot Burmanci štiri stoletja prej ostali v ozadju. Več konkurenčnih šanskih državic je obvladovalo celotni severozahod do vzhodnega loka okrog doline Iravadi. Za dolino je bilo preveč spopadov med majhnimi državami do poznega 14. stoletja, ko sta se pojavili dve močni sili, kraljestvo Ava in kraljestvo Hanthavadi. Na zahodu je bil politično razdrobljen Arakan pod konkurenčnimi vplivi svojih močnejših sosedov, dokler prvič leta 1437 Kraljevina Mrauk U ni poenotila arakanske obale.

Že zgodaj so se pripadniki kraljestva Ava borili za poenotenje (1385-1424), vendar niso nikoli povsem sestavili izgubljenega imperija. Potem ko je Hanthavadi zadržal kraljestvo Ava, se je začela zlata doba. Arakan je postal močan na svojem ozemlju naslednjih 350 let. V nasprotju s tem je stalno bojevanje kraljestvo Ava močno oslabilo in počasi je od 1481 dalje razpadalo. Leta 1527 je Konfederacija držav Šan osvojila kraljestvo Ava in zavladala zgornji Burmi do 1555.

Kot Pagansko kraljestvo so bile države Ava, Hanthavadi in Šan večnarodne. Kljub vojnam se je kulturno usklajevanje nadaljevalo. To obdobje velja za zlato dobo burmanske kulture. Burmanska literatura je "zrasla v bolj samozavestno, priljubljeno in slogovno raznoliko", pojavila se je druga generacija burmanskega prava, pa tudi zgodnje panburmanske kronike. Hanthavadski vladarji so predstavili verske reforme, ki so se nato razširile v druge dele države. V tem obdobju so bili zgrajeni čudoviti templji Mrauk U.

Imperij Bajinaung leta 1580.

Politična združitev se je vrnila v sredini 16. stoletja zaradi prizadevanj dinastije Toungu (Taungu), nekdanje vazalne države Ava. Toungujev mlad, ambiciozen kralj Tabinshvehti je premagal močnejše Hanthavadije leta 1541. Njegov naslednik Bajinaung je šel osvojit ogromno območje celinske jugovzhodne Azije, vključno z državami Šan, Lan Na, Manipur, kitajski Šan, Siam, Lan Čang in južni Arakan. Vendar pa je največji imperij v zgodovini jugovzhodne Azije razpadel kmalu po Bajinaungovi smrti leta 1581, popolnoma propadel pa 1599. Siam je zasedel Tenaserim, Lan Na in portugalski plačanci so ustanovili portugalsko posest Siriam (danes Thanljin).

Dinastija se je reorganizirala in premagala Portugalce leta 1613 in Siam leta 1614. Obnovljeno je bilo manjše, obvladljivejše kraljestvo, ki je zajemalo Spodnjo in Zgornjo Burmo, državo Šan, Lan Na in zgornji Tenaserim. Obnovljeni kralji dinastije Toungu so ustvarili pravni in politični okvir, katerega osnovne lastnosti so se nadaljevale do 19. stoletja. Krona se v celoti nadomesti z dednimi poglavarji, pooblaščenimi guvernerji (upravniki) v celotni dolini Iravadija in močno se zmanjšajo dedne pravice poglavarjev Šan. Njegova trgovina in posvetne upravne reforme so zgradile uspešno gospodarstvo za več kot 80 let. Od leta 1720 dalje se je kraljestvo spopadalo s ponavljajočimi napadi Manipurijev v Zgornji Burmi in tečnimi upori v Lan Naju. Leta 1740 je bilo v Spodnji Burmi ustanovljeno obnovljeno kraljestvo Hanthavadi.

Britanska litografija pagode Švegadon, ki kaže britansko zasedbo med prvo anglo-burmansko vojno, 1825.

Po padcu kraljestva Ava je uporna skupina Alaungpaja iz dinastije Konbaung premagala obnovljeni Hanthavadi in leta 1759 so združili vso Burmo (in Manipur), izrinili Francoze in Britance, ki so ponudili roko Hanthavadiju. Leta 1770 so dediči Alaungpaje obvladali velik del Laosa (1765), premagali Siam (1767) in porazili štiri invazije iz Kitajske (1765-1769).

Od Burme, zaskrbljene zaradi kitajske grožnje, je Siam 1770 izterjal svoja ozemlja in leta 1776 odšel osvojit Lan Na. Burma in Siam sta bila v vojni do leta 1855, toda nastal je zastoj, izmenjava Tenaserima (v Burmo) in Lan Naja (v Siam). Kralj Bodavpaja se je zaradi močne Kitajske in oživljenega Siama na vzhodu obrnil na zahod in osvojil Arakan (1785), Manipur (1814) in Asam (1817. To je bil drugi največji imperij v burmanski zgodovini, pa tudi z dolgo nejasno mejo z Britansko Indijo.

Obsežnost tega imperija je bila kratkotrajna. Burma je izgubila Arakan, Manipur, Asam in Tenaserim z Britanci v prvi anglo-burmanski vojni (1824-1826). Leta 1852 je Britanija enostavno zasegla Spodnjo Burmo v drugi anglo-burmanski vojni. Kralj Mindon je poskušal posodobiti kraljestvo in se leta 1875 komaj izognil priključitvi z državo Kareni. Britanci, vznemirjeni zaradi učvrstitve francoske Indokitajske, so priključili preostali del države v tretji anglo-burmanski vojni leta 1885.

Kralji Konbaung so obnovili toungujske upravne reforme in dosegli najvišjo raven notranjega nadzora in zunanje širitve. Prvič v zgodovini sta burmanski jezik in kultura prevladovala v celotni dolini Iravadija. Razvoj in rast burmanske literature in gledališča sta se nadaljevala z zelo visoko stopnjo pismenosti odraslih (polovica vseh moških in 5 % žensk). [55] Kljub temu sta bila obseg in uresničevanje reform neenakomerna in na koncu sta se pokazala kot nezadostna za zajezitev britanskega kolonializma.

Britanska Burma (1824–1948)[uredi | uredi kodo]

Britanci so izstrelili mino na cesto Mavči, julij 1944.

Državo so kolonizirali Britanci po treh anglo-burmanskih vojnah (1824-1885). Britanska oblast je prinesla družbene, gospodarske, kulturne in druge spremembe.

1. januarja 1886 in s padcem Mandalaja je celotna Burma prišla pod britansko oblast. V času kolonializma so prišli mnogi Indijci kot vojaki, javni uslužbenci, gradbeni delavci in trgovci ter skupaj z anglo-burmansko skupnostjo obvladovali gospodarsko in civilno življenje v Burmi. Rangun (danes Jangon) je postal prestolnica britanske Burme in pomembno pristanišče med Kalkuto in Singapurjem.

Burmanska zamera je bila močna in se je kazala v nasilnih izgredih, ki so ohromili Jangon (Rangun) vse tja do leta 1930. Nekaj nezadovoljstva je zaradi nespoštovanja burmanske kulture in tradicije povzročila britanska zavrnitev sezuvanja čevljev, ko so vstopili v pagodo. Budistični menihi so postali vodilni v gibanju za neodvisnost. U Visara, menih aktivist, je umrl v zaporu po 166-dnevni gladovni stavki v protest pravilom, ki so mu prepovedovala, da bi v zaporu nosil budistična oblačila.[11]

1. aprila 1937 je Burma postala ločena upravna kolonija Velike Britanije in Ba Maw prvi premier Burme. Ba Maw je bil brez dlake na jeziku zagovornik burmanske samouprave in je nasprotoval sodelovanju z Veliko Britanijo in sodelovanju Burme v drugi svetovni vojni. Izstopil je iz zakonodajne skupščine in bil prijet zaradi upora. Leta 1940 je pred uradnim vstopom Japonske v drugo svetovno vojno Aung San oblikoval burmansko osvobodilno vojsko na Japonskem.

Kot glavno bojišče je bila Burma med drugo svetovno vojno opustošena. Marca 1942, je nekaj mesecev po tem, ko so vstopili v vojno, japonska vojska napredovala v Jangon in uničila britansko upravo. Burmanska izvršna uprava z Ba Mawjem na čelu je bila ustanovljena pod Japonci v avgustu 1942. Činditi so pod britanskim pokroviteljstvom oblikovali skupine, usposobljene za delovanje globoko v zaledju japonskih linij [12] Podobno so pod ameriškkim okriljem delovali Merrillovi roparji in sledili Činditom v burmansko džunglo leta 1943. [13] Konec leta 1944 so zavezniški vojaki sprožili vrsto ofenziv, ki so julija 1945 pripeljale do konca japonske vladavine. Japonci so v Burmi izgubili okoli 150.000 ljudi. [14]

Čeprav so se mnogi Burmanci sprva borili za Japonce kot del burmanske osvobodilne vojske, je veliko Burmancev, predvsem pripadnikov narodnih manjšin, služilo v britanski vojski. Burmanska narodna armada in Arakanska narodna armada sta se borili z Japonci od leta 1942 do 1944 in se leta 1945 priključili zavezniškim silam. Med japonsko zasedbo je umrlo 170.000 do 250.000 civilistov. [15][16]

Po drugi svetovni vojni je general Aung San z etničnimi voditelji dosegel Sporazum Panglong, ki je jamčil neodvisnost Burme kot enotne države. Aung Zan Wai, Pe Khin, Bo Hmu Aung, sir Maung Gyi, dr. Sein Mya Maung, Myoma U Than Kywe so bili med pogajalci zgodovinske panglonške konference z vodjo bamarskim generalom Aung San in drugimi narodnimi voditelji leta 1947. Leta 1947 je Aung San postal namestnik predsednika Izvršnega sveta Burme, prehodne vlade. Toda julija 1947 so politični tekmeci Aung Sana in več sodelavcev umorili. [17]

Neodvisnost (1948–1962)[uredi | uredi kodo]

Britanski guverner Hubert Elvin Rance in Sao Shwe Thaik dvigujeta zastavo na ceremoniji 4. januarja 1948 (dan neodvisnosti Burme).

4. januarja 1948 je nastala samostojna republika Burmanska zveza s Sao Shwe Thaikom kot njenim prvim predsednikom in U Nujem kot prvim predsednikom vlade. Kot večina drugih nekdanjih britanskih kolonij in čezmorskih ozemelj pa Burma ni postala članica Commonwealtha. Oblikovan je bil dvodomni parlament, sestavljen iz poslanske zbornice in senata narodnosti, večstrankarske volitve so bile leta 1951-1952, 1956 in 1960.

Geografsko območje Burme zajema danes območje, kot je bilo določeno v Sporazumu Panglong, in je kombinacija Prave Burme, ki je obsegala Spodnjo in Zgornjo Burmo in obmejna območja, ki so jih Britanci ločili.

Leta 1961 je postal U Tant stalni predstavnik Burme v Združenih narodih in nekdanji sekretar predsednika vlade je bil izvoljen za generalnega sekretarja Združenih narodov. Na položaju je bil deset let. Ko je bil generalni sekretar, je v ZN delala mlada Aung San Su Či, ki je postala dobitnica Nobelove nagrade za mir 1991.

Vojaška oblast (1962–2011)[uredi | uredi kodo]

2. marca 1962 je general Ne Win prevzel nadzor nad Burmo s pomočjo državnega udara in vojske. Od takrat je bila vlada pod neposrednim ali posrednim nadzorom. Med letoma 1962 in 1974 je Burmi vladal revolucionarni svet. Skoraj vsa področja družbe (podjetja, mediji, proizvodnja) so bila nacionalizirana ali pod vladnim nadzorom z burmanskim načinom socializma, ki je bil kombinacija sovjetskega nacionalizma in centralnega planiranja.

Nova ustava Socialistične zvezne republike Burma je bila sprejeta leta 1974. Do leta 1988 so imeli enopartijski sistem z generalom in drugimi vojaškimi častniki na oblasti. V tem obdobju je Burma postala ena najrevnejših držav na svetu. [18]

V naslednjih letih so se ponavljali protesti proti vojaški vladavini, a so bili skoraj vedno nasilno zatrti. 7. julija 1962 so se demonstracije razširile na Rangunsko univerzo, kar je terjalo smrt 15 študentov. Leta 1974 so bili z vojsko nasilno zatrti protivladni protesti na pogrebu U Tanta. Študentski protesti leta 1975, 1976 in 1977 so bili prav tako hitro in nasilno zatrti.

Leta 1988 so se, ker so bili ljudje nezadovoljni zaradi slabega gospodarskega upravljanja in političnega zatiranja, začele razširjene prodemokratične demonstracije po vsej državi, znane kot vstaja 8888. Varnostne sile so ubile več tisoč protestnikov, general Saw Maung je uprizoril državni udar in oblikoval Državo za mir in razvojni svet (State Peace and Development Council - SLORC). Leta 1989 je SLORC po razširjenju protestov razglasila vojno stanje. Vojaška vlada je pripravila načrte za volitve Ljudske skupščine 31. maja 1989. SLORC je v letu 1989 spremenila uradno ime države iz angleške "Socialistične zvezne republike Burme" (Socialist Republic of the Union of Burma) v "Zvezo Mjanmar".

V maju 1990 so prvič v skoraj 30 letih potekale svobodne volitve in Nacionalna liga za demokracijo (NLD), stranka Aung San Su Či, je dobila 392 od skupaj 489 sedežev (tj. 80 % sedežev). Vendar pa jih je vojaška hunta zavrnila in še naprej do leta 1997 je vladala SLORC, nato pa kot Država miru in razvojnega sveta (SPDC) do njene razpustitve marca 2011.

Protesti v Jangonu 2007 (Saffron Revolution) z geslom, ki se glasi nenasilje: nacionalna gibanja. V ozadju je pagoda Švedagon.

23. junija 1997 je bila Burma sprejeta v Združenje držav jugovzhodne Azije (ASEAN). 27. marca 2006 je vojaška hunta, ki je v novembru 2005 preselila glavno mesto iz Jangona v bližnji Pjinman, uradno imenovala novo glavno mesto Najpjidav, kar pomeni "mesto kraljev". [19]

Orkan Nargis v južni Burmi, maja 2008.

V avgustu 2007 je povečanje cen dizelskega goriva in bencina privedla do vrste protivladnih protestov, ki jih je vlada ostro obravnavala. Protesti so nato postali kampanja civilnega odpora (imenovan tudi žafranasta revolucija), ki so jo vodili budistični menihi, na stotine jih je kljubovalo hišnim priporom in zagovarjalo demokracijo Aung San Su Či.

Vlada jih je zatrla 26. septembra 2007. Vojaško zatrtje neoboroženih protestnikov žafranaste revolucije je bilo široko obsojeno kot del mednarodnega odziva na burmanske protivladne proteste 2007 in je privedla do povečanja gospodarskih sankcij proti burmanski vladi.

V maju 2008 je ciklon Nargis povzročil veliko škodo v gosto poseljeni riževi delti reke Iravadi. [20] To je bila najhujša naravna katastrofa v burmanski zgodovini s poročili o 200.000 mrtvih ali pogrešanih in škodi, ki je znašala do 10.000.000.000 $, več kot 1 milijon ljudi je ostalo brez domov. V kritičnih dneh po tej nesreči je bila vlada Burme obtožena, da ovira prizadevanja Združenih narodov za pomoč. Humanitarno pomoč je sicer zaprosila, ampak pomisleki glede tujih vojaških sil ali prisotnost strokovnjakov v državi je odložila vstop ameriških vojaških letal, ki so dostavljala zdravila, hrano in druge potrebščine.

V začetku avgusta 2009 je konflikt, znan kot incident Kokang, izbruhnil v državi Šan v severni Burmi. Več tednov se je vojaška hunta borila proti narodnim manjšinam, vključno s Kitajci Han, Va in Kačini. Med 8. in 12. avgustom, v prvih dnevih konflikta, je kar 10.000 burmanskih civilistov pobegnilo v provinco Junan v sosednjo Kitajsko. [21]

Demokratične reforme[uredi | uredi kodo]

Cilj burmanskega ustavnega referenduma leta 2008, ki je bil 10. maja 2008, je bil vzpostavitev "disciplinirane cvetoče demokracije". Spremenjeno je bilo tudi ime države v "Zvezno republiko Mjanmar", splošne volitve so potekale v skladu z novo ustavo leta 2010. Opazovalke volitev 2010 so opisale dogodek kot večinoma miren, vendar pa so bili izraženi očitki o nepravilnostih na voliščih, zato so Združeni narodi (ZN) in številne zahodne države obsodile volitve kot lažne.

Vojaško podprta "Unija za solidarnost in razvoj" je razglasila zmago na volitvah leta 2010, češ da je dobila 80 odstotkov glasov. To trditev so izpodbijale številne prodemokratične opozicijske skupine, ki so zatrjevale, da je vojaški režim goljufal.

Od izvolitve 2010 se je vlada lotila vrste reform, da bi se država razvijala v smeri liberalne demokracije, mešanega gospodarstva in sprave. Reforme vključujejo izpustitev vodje prodemokracije Aung San Su Či iz hišnega pripora, ustanovitev nacionalne komisije za človekove pravice, dodelitev splošne amnestije za več kot 200 političnih zapornikov, novo delovno zakonodajo, ki bi omogočala sindikate in stavke, sprostitev tiskovne cenzure in ureditev deviznega trga.

Vpliv reform je bil viden na številnih področjih, vključno s ponudbo ASEAN-a za sedež Burme leta 2014. Obisk državne sekretarke ZDA Hillary Clinton v decembru 2011 je spodbudil nadaljnji napredek. To je bil prvi obisk državnega sekretarja v več kot petdesetih letih (Clintonova se je srečala z burmanskim predsednikom in nekdanjim vojaškim poveljnikom Thein Seinom kot tudi opozicijsko voditeljico Aung San Su Či). Julija 2013 je bilo okoli 100 političnih zapornikov še vedno v zaporu, medtem ko se spopadi med burmansko vojsko in lokalnimi uporniškimi skupinami nadaljujejo.

Državljanska vojna[uredi | uredi kodo]

Državljanske vojne so bile stalnica na družbenopolitičnem prizorišču Burme od osamosvojitve leta 1948. Te vojne so pretežno boji za etnično in subnacionalno avtonomijo na območjih, ki obkrožajo etnično burmanske osrednje dele države. Tuji novinarji in obiskovalci potrebujejo posebno dovoljenje za obisk območij, na katerih potekajo državljanske vojne.

Oborožen spopad med kitajskimi uporniki in mjanmarsko vojsko je povzročil ofenzivo Kokang v februarju 2015. Spopad je prisilil 40.000 do 50.000 civilistov, da so zapustili svoje domove in poiskali zavetje na kitajski strani meje. Kitajska vlada je bila obtožena dajanja vojaške pomoči kitajskim upornikom. [22]

Geografija[uredi | uredi kodo]

Karta Burme

Burma ima skupno površino 678.500 kvadratnih kilometrov. Leži med zemljepisno širino 9 ° in 29 ° N in zemljepisno dolžino 92 ° in 102 ° E. Februarja 2011 je Burmo sestavljalo 14 držav in regij, 67 okrožij, 330 mestnih okrožij, 64 podokrožij, 377 mest, 2914 oddelkov, 14.220 vaških skupnosti in 68.290 vasi.

Burma meji na severozahodu z Bangladešem in državami Mizoram, Manipur, Nagaland in Arunačal Pradeš Indije. Na severu in severovzhodu meji na avtonomno pokrajino Tibet in provinco Junan; kitajsko-burmanska meja je skupaj dolga 2185 km. Meji tudi z Laosom in Tajsko na jugovzhodu. Burma ima 1930 km morske obale ob Bengalskem zalivu in Andamanskem morju na jugozahodu in jugu, kar je četrtina njenega celotnega obsega. [23]

Na severu gore Hengduan je meja s Kitajsko. Hkakabo Razi, ki je v državi Kačin, je z nadmorsko višino 5881 metrov najvišja točka v Burmi. Mnoge gorske verige, kot so Rakhine Joma, Bago Yoma, Šan in Tenaserim prav tako oblikujejo Burmo, in vse ležijo na severu do južno od Himalaje.

Gorske verige delijo trije rečni sistemi: reka Iravadi, Salvin (Thanlvin) in Sitaung. Iravadi je najdaljša reka v Burmi, dolga skoraj 2170 kilometrov in se izliva v zaliv Martaban. Med gorskimi verigami ležijo rodovitne ravnice. Večina prebivalstva Burme živi v dolini reke Iravadi med planotama Rakhine Joma in Šan.

Upravne enote[uredi | uredi kodo]

Burma je razdeljena na sedem držav in sedem regij, prej imenovanih oddelki. Regije so pretežno burmanske (v glavnem jih naseljujejo prevladujoče narodnostne skupine). Države so v bistvu regije, v katerih so doma posamezne narodnostne manjšine. Administrativni oddelki se nadalje delijo na okrožja, ki se naprej delijo na podokrožja, občine, mesta in vasi.

V preglednici je stanje na dan 31. decembra 2001: [24]

Št. država/regija okrožje mestno
okrožje
podokrožje/
mesto
občina vaška
skupnost
vas
1 država Kačin 4 18 20 116 606 2630
2 država Kajah 2 7 7 29 79 624
3 država Kajin 3 7 10 46 376 2092
4 država Čin 2 9 9 29 475 1355
5 regija Sagaing 8 37 37 171 1769 6095
6 regija Tanintharji 3 10 10 63 265 1255
7 regija Bago 4 28 33 246 1424 6498
8 regija Magvaj 5 25 26 160 1543 4774
9 regija Mandalaj 7 31 29 259 1611 5472
10 država Mon 2 10 11 69 381 1199
11 država Rakhine 4 17 17 120 1041 3871
12 regija Jangon 4 45 20 685 634 2119
13 država Šan 11 54 54 336 1626 15513
14 regija Ajejarvadi 6 26 29 219 1912 11651
skupaj 63 324 312 2548 13742 65148

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Apnenčasta pokrajina v državi Mon.

Velik del države leži med rakovim povratnikom in ekvatorjem. S svojimi obalnimi regijami leži v monsunskem delu Azije, ki prejme več kot 5000 mm dežja letno. Letna količina padavin v regiji delte je približno 2500 mm, medtem ko je povprečna letna količina padavin v suhi coni v osrednji Burmi manj kot 1000 mm. Severne regije so hladnejše, s povprečno temperaturo 21 °C. Obalne in regija delte imajo povprečno najvišjo temperaturo 32 °C.

Rastlinstvo in živalstvo[uredi | uredi kodo]

Upočasnjena gospodarska rast Burme je prispevala k ohranjanju večjega dela okolja in ekosistemov. Gozdovi, vključno z gostim tropskim rastjem in dragoceno tikovino (Tectona grandis) v spodnji Burmi, pokrivajo več kot 49 % države, vključno z območji akacije, bambusa, Hopea odorata in Magnolia champaca,kokosove palme in palmo Areca catechu ter kavčukovca. V severnem višavju veliko zemlje zajemajo hrast, bor in različni rododendroni. [25]

Močna sečnja po zakonu o gozdarstvu iz leta 1995 je resno zmanjšala gozdne površine in habitat prostoživečih živali. Zemljišča ob obali so prekrita z raznimi vrstami tropskega sadja in mangrovami, čeprav je veliko zaščitenih mangrov izginilo. V večjem delu osrednje Burme (suha cona) je vegetacija redka in zakrnela.

Tipične džungelske živali, predvsem tigri in leopardi, se v Burmi redko pojavljajo. V zgornji Burmi so nosorogi, divji bivoli (Bubalus), divje svinje, Jeleni, antilope in sloni, ki so tudi udomačeni ali vzrejeni v ujetništvu za uporabo kot delovna žival, zlasti v gozdarstvu. Manjši sesalci so številni, to so giboni, opice, leteče lisice in tapirji. Številčnost ptic je opazna z več kot 800 vrstami, vključno papige, pavi, fazani, vrane, čaplje in paddybirds (riževe ptice). Med plazilci so krokodili, gekoni, kobre, burmanski piton in želve. [26] Na stotine vrst sladkovodnih rib so velik in zelo pomemben vir hrane. Za seznam zaščitenih območij glej seznam zavarovanih območij v Burmi. [27]

Družba[uredi | uredi kodo]

Demografija[uredi | uredi kodo]

Stanovanjski blok v središču Jangona, nasproti trgovine Bogjoke. Veliko mestnega prebivalstva živi v gosto naseljenih stanovanjih.

Začasni popisi 2014 kažejo, da je vsega prebivalstva 51.419.420. [28] Ta številka ne vključuje ocenjenih 1.206.353 oseb v delih severne Rakhine, držav Kačin in Kajin, ki niso bili prešteti. Ljudje, ki so bili v času popisa v tujini, niso vključeni. Obstaja več kot 600.000 registriranih delavcev migrantov iz Burme na Tajskem in milijon več, ki delajo na črno. Burmanski delavci migranti predstavljajo 80 % delavcev migrantov na Tajskem. Gostota prebivalstva je 76 na kvadratni kilometer in je med najnižjimi v jugovzhodni Aziji.

Rodnost v Burmi je bila leta 2011 2,23 in je nizka v primerjavi z državami jugovzhodne Azije v podobnem gospodarskem položaju (Kambodža 3,18 in Laos 4,41). Kljub odsotnosti nacionalne politike prebivalstva je rodnost veliko nižja v urbanih območjih. Sorazmerno hiter upad rodnosti je pripisati več dejavnikom, vključno z ekstremno poznimi sklenitvami zakonske zveze, razširjenostjo nezakonitih splavov in visokega deleža samskih, neporočenih žensk v rodni dobi (25,9 % žensk, starih 30-34 in 33,1% moških in žensk, starih od 25-34 let).

Največja mesta[uredi | uredi kodo]


Etnične skupine[uredi | uredi kodo]

Ethnic Composition in Burma
(rough estimate)
ethnic group percent
Burmanci
  
68%
Šani
  
9%
Kareni
  
7%
Rakini
  
3.5%
burmanski Kitajci
  
2.5%
Moni
  
2%
Kačini
  
1.5%
burmanski Indijci
  
1.3%
Čini
  
1%
Kareni
  
0.8%
drugi
  
5%
Karta etnolingvističnih skupin Burme.

Burma je etnično raznovrstna. Vlada se zaveda, da v državi živi 135 različnih etničnih skupin. Čeprav je zelo težko preveriti to izjavo, obstaja vsaj 108 različnih etnolingvističnih skupin, ki sestojijo v glavnem iz različnih tibetansko-burmanskih narodov, tajsko-kadajskih, hmongsko-mienskih in azijskih (Mon-Kmeri).

Burmancev je okoli 68 %, Šanov 10 %, Kajinov 7 %, Rakinov 4 %, raznih kitajskih skupin je približno 3 %. Burmanske narodne manjšine raje imenujejo "etnični državljani" kot "narodne manjšine", saj izraz "manjšine" povečuje njihov občutek manjvrednosti in prevlado burmanske kulture nad manjšinskimi kulturami. [29]

Ob mejah z Indijo, Bangladešem in Tajsko so begunska taborišča, v katerih je več kot 295.800 manjšinskih beguncev iz Burme, predvsem Rohingji in Kareni. Od leta 2006 se je več kot 55.000 burmanskih beguncev preselilo v Združene države Amerike. [30]

Preganjanje burmanskih Indijcev, burmanskih Kitajcev in drugih narodnih skupin po vojaškem udaru generala Ne Wina v letu 1962 je povzročilo izgon ali izseljevanje 300.000 ljudi. Angloburmanci so takrat pobegnili iz države ali spremenili svoja imena in se pomešali s širšo burmansko družbo.

Veliko Rohingjev muslimanov je pobegnilo iz Burme. Številni begunci so šli v sosednji Bangladeš, vključno z 200.000 v letu 1978 kot posledica operacije Kralj Dragon v Arakanu in nato jih je odšlo še 250.000 leta 1991. [31]

Jeziki[uredi | uredi kodo]

V Burmi so štiri glavne jezikovne družine: kitajsko-tibetanska, tajsko-kadajska, avstroazijska in indoevropska. [32] Kitajsko-tibetanski jeziki so najbolj razširjeni. Vključujejo burmanščino, karenščino, kačinščico, jezik čin in kitajščino. Primarni tajsko-kadajski jezik je šan. Mon, palaung in va so glavni avstroazijski govorjeni jeziki v Burmi. Dva glavna indoevropska jezika sta pali, liturgični jezik teravadskega budizma, in angleščina.

Burmanščina, materni jezik Burmancev in uradni jezik v Burmi, je povezana s tibetanskim in kitajskim jezikom. To se vidi v pisavi, ki sestoji iz krožnih in polkrožnih pismenk, ki so bile prilagojene južnoindijskim v 5. stoletju. Najstarejši znani zapisi v burmanščini so iz 11. stoletja. Uporabljajo jih tudi pali, sveti jezik teravadskega budizma, in več jezikov narodnih manjšin, vključno šan, več karenskih narečij in kajah (Kareni) z dodatkom posebnih znakov za vsak jezik. [33]

Burmanska družba je tradicionalno poudarjala pomen izobraževanja. V vaseh se otroci pogosto šolajo v samostanih. Sekundarno in terciarno izobraževanje poteka v državnih šolah.

Religija[uredi | uredi kodo]

Religija v Mjanmarju (Pew Research)[34]
budizem
  
80%
krščanstvo
  
7%
burmanska ljudska religija
  
6%
islam
  
4%
Hinduizem
  
2%
drugo
  
1%

V Burmi poznajo različne religije. Verska poslopja in pravila imajo že mnogo let. Praznovanj se navadno udeleži veliko ljudi. Kristjane in muslimane kljub temu preganjajo. Če nisi budist, se težko pridružiš vojski ali dobiš državno službo. To je še posebej opazno v vzhodni Burmi, kjer je bilo v zadnjih desetih letih uničenih več kot 3000 vasi. V zadnjih 20 letih je več kot 200.000 muslimanov zaradi preganjanja zbežalo v Bangladeš.

V Burmi so v glavnem budisti (od 80 % do 89 %). Teravadski budizem je najbolj razširjen. 4 % je muslimanov, 7 % kristjanov, 1 % ljudi je tradicionalnega animističnega prepričanja in 2 % pripada drugim religijam, kot so mahajana budizem, hinduizem in vzhodnoazijska verstva. V mednarodnem poročilu o verski svobodi ameriškega zunanjega ministrstva za leto 2010 piše, da uradna statistika podcenjuje nebudistično prebivalstvo. Neodvisni raziskovalci menijo, da je med 6 in 10 % muslimanov. Majhna judovska skupnost je imela v Jangonu sinagogo, ne pa rabina rezidenta. [35]

Čeprav je hindujcev le 2 %, je bila to v preteklosti glavna religija v Burmi. V prvem tisočletju n. št. pa do obdobja Pagan (9. do 13. stoletje) v obdobju Mon in Pju je bilo več vej hinduizma poleg teravadskega in mahajana budizma.

Izobraževanje[uredi | uredi kodo]

Šolarji gredo v šolo, Kalajmjo, regija Sagaing, Burma.

Glede na podatke Unescovega inštituta za statistiko je bila uradna stopnja pismenosti v Burmi leta 2000 90-odstotna. [36] V preteklosti je imela Burma vedno visoko stopnjo pismenosti.

Izobraževalni sistem Burme upravlja vladna agencija, Ministrstvo za šolstvo. Izobraževalni sistem temelji na sistemu Združenega kraljestva zaradi skoraj stoletne britanske in krščanske navzočnosti v Burmi. Skoraj vse šole so državne, vendar se je nedavno povečalo število zasebnih angleških jezikovnih šol. Šolanje je obvezno do konca osnovne šole, približno do starosti okoli 9 let, medtem ko je obvezno šolanje do starosti 15 ali 16 let na mednarodni ravni.

Burma ima 101 univerzo, 12 inštitutov, 9 stopenjskih šol in 24 kolidžev, skupno 146 visokošolskih ustanov. Imajo še 2047 osnovnih visokih šol, 2605 osnovnih srednjih šol, 29.944 osnovnih šol in 5952 šol po osnovni. V okviru tega sistema obstaja 1692 multimedijskih učilnic.

Imajo štiri mednarodne šole: WASC in College Board-International School Yangon (ISY), Crane International School Yangon (CISM), Yangon International School (Yis) in Mednarodna šola Mjanmar (ISM) v Jangonu.

Kriminal[uredi | uredi kodo]

Burma je ena izmed najbolj skorumpiranih držav na svetu. Indeks 2012, Transparency International Corruption Perceptions uvršča državo na 171. mesto od 176 držav. [37]

Burma je druga največja svetovna proizvajalka opija za Afganistanom. Pridelajo približno 25 % opija v svetu. Je del tako imenovanega Zlatega trikotnika. Industrija opija je imela monopol v kolonialnih časih in je od takrat s pomočjo podkupljivih uradnikov nezakonito delovala med burmanskimi vojaškimi in uporniškimi borci, predvsem kot osnova za proizvodnjo heroina.

Burma je največji proizvajalec metamfetamina na svetu, vključno z drogo yaba, ki jo najdemo na Tajskem, proizvedejo v Burmi, zlasti v Zlatem trikotniku in severovzhodni državi Šan, ki meji s Tajsko, Laosom in Kitajsko. Burmanski yaba se običajno proda na Tajsko prek Laosa, preden ga odpeljejo skozi severovzhodno tajsko regijo Isan.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Prodaja pridelkov na ulici v Jangonu selling produce

Burma je ena izmed najrevnejših držav v jugovzhodni Aziji, ki trpijo zaradi desetletij stagnacije, slabega upravljanja in izolacije. Pomanjkanje izobražene delovne sile, usposobljene za sodobne tehnologije, ovira burmansko gospodarstvo.

Burma nima ustrezne infrastrukture. Blago potuje predvsem čez tajsko mejo in vzdolž reke Iravadi. Železnice so stare in nepopolne ter slabo vzdrževane, saj so bile zgrajene v poznem 19. stoletju. Ceste so običajno netlakovane, razen v večjih mestih. Pomanjkanje energije se pojavlja po vsej državi, tudi v Jangonu, le 25 % prebivalcev v državi ima elektriko.

Vojaška vlada ima položaj večine zainteresiranih strani v vseh glavnih industrijskih korporacijah v državi (od proizvodnje olja in potrošniškega blaga, do prometa in turizma). [38][39]

Nacionalna valuta je kjat. Med letoma 2005 in 2007 je bila inflacija 30,1-odstotna. Inflacija je resen problem za gospodarstvo.

V obdobju 2010-2011 je Bangladeš izvozil v Mjanmar izdelkov v vrednosti 9.650.000 $. Letni uvoz zdravil in medicinske opreme v Burmo je v letu 2000 znašal 160 milijonov USD.

V zadnjih letih sta Kitajska in Indija skušali okrepiti vezi z vlado v gospodarsko korist. Mnogi narodi, vključno z Združenimi državami Amerike in Kanado ter Evropsko unijo, so uvedli naložbene in trgovinske sankcije. Združene države Amerike in Evropska unija sta večino svojih sankcij omilile v letu 2012. Tuje naložbe prihajajo predvsem iz Kitajske, Singapurja, Filipinov, Južne Koreje, Indije in Tajske.

Riž je burmanski največji kmetijski pridelek.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Pod britansko upravo je bila Burma druga najbogatejša država v jugovzhodni Aziji. Bila je največja svetovna izvoznica riža. Imela je tudi veliko naravnih bogastev in delovne sile. Britanska Burma je začela izvažati surovo nafto leta 1853 in bila ena prvih proizvajalcev nafte na svetu. Burma proizvaja 75 % tikovine na svetu. Bogastvo je bilo v glavnem v rokah Evropejcev. Leta 1930 je kmetijska proizvodnja padla, mednarodne cene riža so se zmanjšale in si niso opomogle več desetletij.

Med drugo svetovno vojno so Britanci uničili glavne vladne stavbe, naftne vrelce in rudnike volframa, kositra, svinca in srebra, da jih ne bi dobili Japonci. Burmo sta bombardirali obe strani. Po osamosvojitvi je bila država v ruševinah, njena glavna infrastruktura je bila popolnoma uničena. Potem ko je bila leta 1948 oblikovana parlamentarna vlada, se je premier U Nu lotil nacionalizacije in je bila država razglašena za lastnico vseh zemljišč. Vlada je tudi poskušala izvajati osemletni načrt razvoja. Leta 1950 je izvoz riža padel za dve tretjini in izvoz mineralnih surovin za več kot 96 % (v primerjavi z obdobjem pred drugo svetovno vojno). Načrti so bili delno financirani s tiskanjem denarja, kar je privedlo do inflacije.

Leta 1962 so sledili gospodarskemu sistemu, imenovanemu burmanska pot v socializem, načrtovali so, da bodo nacionalizirali vso industrijo, razen kmetijstva. Katastrofalen program je pahnil Burmo v položaj ene najrevnejših držav na svetu. Burma je imela status najmanj razvite države v ZN leta 1987, ki je razglasila svoj gospodarski stečaj. [40]

Kmetijstvo[uredi | uredi kodo]

Glavni kmetijski pridelek je riž, ki pokriva približno 60 % celotne površine obdelovalnih površin v državi. Riž predstavlja 97 % celotne proizvodnje zrnja za hrano. Z uvajanjem 52 modernih sort riža z International Rice Research Institute, uvedenih med letoma 1966 in 1997, se je proizvodnja povečala do 14 milijonov ton v letu 1987 in 19 milijonov ton v letu 1996. Do leta 1988 so bile moderne sorte posajene na polovici riževih polj v državi, vključno z 98 odstotkov na namakanih površinah. Proizvodnja riža je bila v letu 2008 ocenjena na 50 milijonov ton.

Pridelava droge[uredi | uredi kodo]

Burma je tudi druga največja svetovna proizvajalka opija, kar je 8 % celotne svetovne proizvodnje in je glavni vir prepovedanih drog, vključno z amfetamini. Prepoved proizvodnje opija od leta 2002 kot posledica mednarodnih pritiskov je pomenila, da so kmetje v regijah Kokang in Va ostali brez trajnih virov prihodkov. Zdaj so odvisni od priložnostnih del.

Naravni viri[uredi | uredi kodo]

Burma ima drage kamne, kot so rubini, safirji, biseri in žad. Rubini prinesejo največ dohodka; 90 % rubinov na svetu prihaja iz Burme, rdeči kamni so cenjeni zaradi svoje čistosti in odtenka. Tajska kupi večino draguljev. "Dolina rubinov" leži v goratem območju okoli Mogoka, 200 km severno od Mandalaja in je znana po redkih golobje rdečih rubinih in modrih safirjih. [41]

Veliko ameriških in evropskih draguljarjev, vključno Bulgari, Tiffany in Cartier, zavračajo uvoz teh kamnov zaradi bednih delovnih razmer v rudnikih. Human Rights Watch je spodbudila popolno prepoved nakupa burmanskih draguljev na podlagi poročil in ker skoraj vsi dobički pristanejo pri vladajoči hunti, saj je bila večina rudarske dejavnosti v državi nacionalizirana. Vlada Burme nadzoruje trgovino draguljev v neposredni lasti ali s skupnimi vlaganji z zasebnimi lastniki rudnikov.

Druge panoge vključujejo kmetijske pridelke, tekstil, lesene izdelke, gradbeni material, kovine, nafto in zemeljski plin.

Turizem[uredi | uredi kodo]

Hiše na kolih na jezeru Inle.

Leta 1992 je vlada začela spodbujati turizem v državi. V letu 2006 je bilo manj kot 270.000 turistov kljub prizadevanju burmanskega ministrstva za hotelirstvo in turizem.

Najbolj priljubljeni turistični cilji v Burmi so velika mesta, kot sta Jangon in Mandalaj, verska mesta po državi Mon, Pindaja, Bago in Hpa-An, naravne poti ob jezeru Inle, Kengtung, Putao, Pjin O Lvin, starodavna mesta, kot so Bagan in Mrauk U, kot tudi plaže v krajih Nabule, Ngapali, Ngve-Saung, Mergui. Kljub temu je velik del države zaprt za turiste zaradi povezav med tujci in ljudmi v Burmi, zlasti v obmejnih regijah, ki so pod policijskim nadzorom. O politiki se s tujci ne sme razpravljati, zagrožena je kazen zapora. Letu 2001 je Myanmar Tourism Promotion Board izdal odredbo lokalnim uradnikom za zaščito turistov in omejil "nepotrebne stike" med tujci in navadnimi burmanskimi ljudmi.

Najpogostejši način za vstop v državo je z letalom. Vse drugo je praktično nemogoče. Tujci ne morejo v Mjanmar ali iz njega po morju ali reki. Je zelo malo mejnih prehodov, ki omogočajo prehod zasebnih vozil, kot je na meji med krajem Ruili (Kitajska) in Mu-se, na meji med Htee Kee (Burma) in Ban Phu Nam Ron (Tajska) (najbolj neposredna povezava med Daveiem in Kančanaburijem) in meja med Mjavadijem (Burma) in Mae Sotom (Tajska).

Letalske povezave so na voljo v večino držav, čeprav so direktni leti omejeni predvsem na Tajsko in druge letalske družbe ASEAN-a. Po reviji Eleven: "V preteklosti je bilo le 15 mednarodnih letalskih linij, a se je število letalskih povezav z direktnimi leti v zadnjem času povečalo: iz Japonske, Katarja, Tajvana, Južne Koreje, Nemčije in Singapurja.« [42] Pričakujejo sicer povečanje, a še vedno so v glavnem tajske in druge azijske letalske družbe.

Ekonomske sankcije[uredi | uredi kodo]

Vlada Burme je pod gospodarskimi sankcijami Ministrstva za finance ZDA (31 CFR Part 537, 16. avgusta 2005) in odredb 13047 (1997), 13310 (2003), 13448 (2007), 13464 (2008) in najnovejše, 13619 (2012). Vprašanje je, ali so imele ameriške sankcije več negativnih učinkov na civilno prebivalstvo ali na vojaško oblast.

Od maja 2012 do februarja 2013 so Združene države začele zaostrovati gospodarske sankcije proti Burmi "v odgovor na zgodovinske reforme, ki so se odvijale v tej državi". Sankcije ostajajo za blokirane banke in vse poslovne subjekte, ki so v več kot 50-odstotni lasti oseb, ki so "posebej označene in blokirane osebe na seznamu OFAC (seznam SDN)". [43]

Ekonomska sprostitev po letu 2011[uredi | uredi kodo]

V marcu 2012 se je pojavil osnutek zakona za tuje naložbe, prvi po več kot dveh desetletjih. Tujci ne bodo več potrebovali lokalnega partnerja za začetek poslovanja v državi in bodo lahko zakonito zakupili lastno premoženje, ne pa ga kupili. Predlog zakona tudi določa, da mora biti v podjetju vsaj 25 % burmanskih državljanov kot usposobljene delovne sile, s poznejšim usposabljanjem pa od 50 do 75 %.

V letu 2012 je Azijska razvojna banka uradno začela ponovno sodelovati z državo pri financiranju infrastrukturnih in razvojnih projektov. Združene države Amerike, Japonska in države Evropske unije so prav tako začele zmanjševati ali odpravljati gospodarske sankcije ter omogočati neposredne tuje naložbe, ki bodo zagotavljale burmanski vladi dodatne davčne prihodke.

V decembru 2014 je Mjanmar podpisal sporazum za ustanovitev svoje prve borze. Yangon Stock Exchange Joint Venture Co. Ltd je bila ustanovljena z 51 odstotki Mjanmarske gospodarske banke, 30,25 odstotka japonske Daiwa Institute of Research Ltd in 18,75 odstotka japonske Exchange Group.

Merske enote[uredi | uredi kodo]

Po podatkih World Factbook je Burma je ena od treh držav skupaj z Liberijo in Združenimi državami Amerike, ki niso sprejele mednarodnega sistema enot (SI) - metričnega sistema kot uradnega sistema za uteži in mere. Skupne enote za mere so posebne za Burmo, vendar spletne vladne strani uporabljajo obe imperialni enoti in metrični sistem.[44] The common units of measure are unique to Burma, but the government web pages use both imperial units[45] and metric units.[46]

V juniju 2011 je v burmanski vladi ministrstvo za trgovino začelo razpravo o predlogih za reformo sistema merjenja in sprejetje mednarodnega sistema enot z večino svojih trgovinskih partnerjev. V oktobru 2013 so poročali, da je dr. Pwint San, namestnik ministra za trgovino, napovedal, da se država pripravlja na sprejetje mednarodnega sistema enot. [47]

Kultura[uredi | uredi kodo]

Mitična zgodba budističnega nauka opisuje zvestobo para, ki premaguje težave s pomočjo resnice
Arakanska (Rakhine) dekle nosi čisto vodo v času burmanskega novega leta - Thingyan - festival vode v Jangonu.
Budistična Shinbyu slovesnost v Mandalaju.
Pyu Ancient Cities
Flag of UNESCO.svg Unescova svetovna dediščina
BawbawgyiPaya.jpg
Bawbawgyi Paya pri Sri Ksetra, prototip pagode iz obdobja Pagan

Države Mjanmar
Tip Kulturni
Kriterij ii, iii, iv
Referenca 1444
UNESCO regija Azija in Pacifik
Zgodovina vpisa
Vpis 2014 (38 zasedanje)

V Burmi imajo veliko raznovrstnih avtohtonih kultur. Večina je predvsem budistična in burmanska. Na burmansko kulturo so vplivale kulture sosednjih držav. To se kaže v jeziku, kulinariki, glasbi, plesu in gledališču. Na umetnost, še posebej literaturo, so v preteklosti vplivale lokalne oblike teravada budizma. Narodni ep Burme, Yama Zatdaw je priredba indijskega epa Ramajana, nanj je močno vplivala tajska, monska in indijska različica igre. V Burmi v budizmu častijo nat (duh), ki vključuje zapletene obrede za pridobitev naklonjenosti enega od 37 natov panteona.

V tradicionalnih vaseh je samostan središče kulturnega življenja. Menihi so častili, laiki pa so jih podpirali. Slovesnost noviciat, imenovana šinbju, je najpomembnejši dogodek za dozorevajočega dečka, ki vstopa v samostan. Vsi fantje v budističnih družinah so želeli postati novinci (začetnik budizma), preden so dopolnili starost dvajset let in postati menihi po dvajsetem letu. Dekleta imajo obred ušesnega piercinga v istem času. Burmanska kultura je najbolj očitna v vaseh, kjer imajo lokalne festivale vse leto, pri čemer je najpomembnejši festival pagoda. Mnoge vasi so skrbniki natov, vraževerje in tabuji so vsakdanjost.

Britanski kolonialisti so v Burmo uvedli zahodne kulturne prvine. Izobraževalni sistem Burme je po zgledu Združenega kraljestva. Vplivi kolonialne arhitekturne so najbolj očitni v večjih mestih, kot je Jangon. Veliko narodnih manjšin, zlasti Kareni na jugovzhodu ter Kačini in Čini na severu in severovzhodu izvajajo krščanske obrede.

Kuhinja[uredi | uredi kodo]

Za burmansko kuhinjo je značilna obsežna uporaba ribjih izdelkov, kot so ribje omake, ngapi (fermentirana morska hrana) in posušene kozice.

Mohinga je tradicionalna jed za zajtrk in je narodna jed Burme. Morska hrana je pogosta sestavina v obalnih mestih, kot so Sitve, Kjaukpju, Mavlamjaing (prej Moulmein), Mergui (Mjeik) in Davei, medtem ko sta meso in perutnina pogostejša v celinskih mestih, kot je Mandalaj. Sladkovodne ribe in kozice so bile sestavina celinske kuhinje kot primaren vir beljakovin in se uporabljajo na različne načine, sveže, soljene cele ali v filejih, soljene in sušene, kot slana pasta ali fermentirano kislo in stisnjeno.

Burmanska kuhinja vsebuje tudi različne solate (a thoke) z eno glavno sestavino, ki je iz škroba, kot je riž, pšenica in riževi rezanci, stekleni rezanci, krompir, ingver, paradižnik, kombava, dolgi fižol, lahpet (fermentirani ali vloženi čajni listi) in ngapi (ribja krema).

Umetnost[uredi | uredi kodo]

Burmanska sodobna umetnost se je razvila precej samostojno in precej hitro.

Eden prvih študentov zahodne umetnosti je bil Ba Nyan (1897–1945). Skupaj z Ngwe Gaing (1901–1967) in peščico drugih umetnikov so bili pionirji zahodnega sloga slikarstva v Burmi. Večina študentov se je pozneje učila od mojstrov prek vajeništva. Nekaj znanih sodobnih umetnikov: Lun Gywe, Aung Kyaw Htet, MPP Yei Myint, Myint Swe, Min Wai Aung, Aung Myint, Khin Maung Yin, Po Po in Zaw Zaw Aung.

Večina mladih umetnikov, ki so bili rojeni leta 1980, ima večje možnosti za umetniško ustvarjanje v državi in zunaj nje. Performans je priljubljena zvrst med burmanskimi mladimi umetniki.

Unescova dediščina[uredi | uredi kodo]

Starodavno mesto Pju (Pyu Ancient Cities) vsebuje ostanke opečnatih stup, zidov in obrambnih jarkov v mestih Halin (regija Sagaing, okrožje Švebo; 22°28′24″N 95°48′55″E / 22.473415°N 95.815159°E / 22.473415; 95.815159), Beikthano (regija Magve, okrožje Taungdvingji; 20°00′25″N 95°22′27″E / 20.006993°N 95.374134°E / 20.006993; 95.374134) in Šri Ksetra (regija Bago, okrožje Pjaj; 18°48′35″N 95°17′23″E / 18.809632°N 95.289602°E / 18.809632; 95.289602), ki so v obsežni namakani pokrajini v suhem območju porečja reke Iravadi. Kažejo razcvet kraljestva Pju v več kot 1000 letih, med 200 pr. n. št. in 900 n. št. Pokrivajo kombinirano površino več kot 5000 hektarjev, ki so v varovalnih pasovih z dodatno površino skoraj 7000 hektarjev. So precej nedotaknjena mestna naselja za visokimi zidovi in obrambnimi jarki, urejena v veliki namakani pokrajini, vsebujejo ostanke monumentalnih opečnih budističnih stup (relikviariji), druge ritualne strukture, palače - trdnjave, pokopališča, naprave za upravljanja voda - nekatere še vedno v uporabi, ki temeljijo na organiziranem intenzivnem kmetijstvu, in zgodnje lokacije industrijske proizvodnje. Tri mesta so delno izkopana arheološka najdišča.

Starodavna mesta Pju so zaznamovala nastanek prve zgodovinsko dokumentirane budistične urbane civilizacije v jugovzhodni Aziji. Skupaj ta tri mesta zagotavljajo materialne dokaze v zgodnjih, zrelih in poznih fazah civilizacije Pju. Ustanovitev pismenih budističnih samostanskih skupnosti je nastala v povezavi z organizacijo kmetijske proizvodnje, specializirane industrijske proizvodnje pri proizvajalcih izdelkov, gradnjo verskih spomenikov iz opeke in razvojem edinstvenih pogrebnih praks. Tehnološke inovacije upravljanja virov, hidravlika, kmetijstvo, proizvodnja opeke in uporaba železa v starodavnih mestih so ustvarile predpogoj, ki je vodil do pomembnega napredka v urbanizmu in pri gradnji objektov, ki so nastali pri ustvarjanju urbanih prototipov, ki so se pozneje, v naslednjih tisoč letih, pokazali kot kritičen vpliv na tvorbo mest v jugovzhodni Aziji.

Urbana morfologija mest Pju je bila izdelana za značilnimi masivnimi zidovi, obdanimi z jarki; omrežje cest in kanalov, ki so povezovali urbani prostor znotraj obzidja z obsežnim območjem dislociranega razvoja; skladišča za kmetijske pridelke in izdelano blago pred pošiljanjem po kopenskih in rečnih poteh; področja specializirane proizvodnje; javne službe in objekti za shranjevanje hrane; monumentalne verske strukture, kot so visoke stupe in sveta vodna telesa. V bližini središča mesta Pju so bile palače - trdnjave, ki so označevale kozmično mešanico političnega in družbenega vesolja.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Houtman, Gustaaf (1999). Mental culture in Burmese crisis politics. ILCAA Study of Languages and Cultures of Asia and Africa Monograph Series No. 33. Institute for the Study of Languages and Cultures of Asia and Africa. str. 43–47. ISBN 978-4-87297-748-6. 
  2. ^ Steinberg, David I. (2002). Burma: The State of Myanmar. Georgetown University Press. str. xi. ISBN 1-58901-285-2. 
  3. ^ "Burma". The World Factbook. Central Intelligence Agency. Pridobljeno dne 18 November 2012. 
  4. ^ "Government of the Union of Burma". Pridobljeno dne 3 May 2012. 
  5. ^ Bowman, John Stewart Bowman (2013). Columbia Chronologies of Asian History and Culture. Columbia University Press. str. 476. ISBN 978-0-231-50004-3. 
  6. ^ Cooler, Richard M. (2002). "Ch. 1". The Art and Culture of Burma. DeKalb: Northern Illinois University. 
  7. ^ Coupey, A. S. (2008). Infant and child burials in the Samon valley, Myanmar. In Archaeology in Southeast Asia, from Homo Erectus to the living traditions: choice of papers from the 11th International Conference of the European Association of Southeast Asian Archaeologists, 25–29 September 2006, Bougon, France
  8. ^ Hall, D.G.E. (1960). Burma (3rd izd.). Hutchinson University Library. str. 8–10. ISBN 978-1-4067-3503-1. 
  9. ^ Moore, Elizabeth H. (2007). Early Landscapes of Myanmar. Bangkok: River Books. str. 236. ISBN 974-9863-31-3. 
  10. ^ Htin Aung, Maung (1967). A History of Burma. New York and London: Cambridge University Press. str. 63–65. 
  11. ^ Bechert, Heinz (1984). The World of Buddhism-Buddhist Monks and Nuns in Society and Culture. New York, N.Y.: Facts on File. ISBN 978-0-87196-982-8. 
  12. ^ Bennett, Will (20 August 1995). "Chindits remember their fallen comrades". The Independent (London). Pridobljeno dne 20 November 2012. 
  13. ^ "China-Burma-India: Merrill's Marauders. Veterans History Project, Library of Congress". Loc.gov. 14 November 2012. Pridobljeno dne 20 November 2012. 
  14. ^ Towle, Philip; Kosuge, Margaret; Kibata, Yōichi (2000). Japanese prisoners of war. Continuum International Publishing Group. str. 48. ISBN 1-85285-192-9. 
  15. ^ Michael Clodfelter. Warfare and Armed Conflicts: A Statistical Reference to Casualty and Other Figures, 1500–2000. 2nd Ed. 2002 ISBN 0-7864-1204-6. p. 556
  16. ^ Werner Gruhl, Imperial Japan's World War Two, 1931–1945 Transaction 2007 ISBN 978-0-7658-0352-8 (Werner Gruhl is former chief of NASA's Cost and Economic Analysis Branch with a lifetime interest in the study of the First and Second World Wars.)
  17. ^ Houtman, Gustaaf (1999). Mental Culture in Burmese Crisis Politics: Aung San Suu Kyi and the National League for Democracy. Tokyo: Tokyo University of Foreign Studies, Institute for the Study of Languages and Cultures of Asia and Africa. ISBN 4-87297-748-3. 
  18. ^ Tallentire, Mark (28 September 2007). "The Burma road to ruin". The Guardian (London). 
  19. ^ "Burma's new capital stages parade". BBC News. 27 March 2006. Pridobljeno dne 24 June 2006. 
  20. ^ Fountain, Henry (6 May 2008). "Aid arrives in Myanmar as death toll passes 22,000, but worst-hit area still cut off –". International Herald Tribune. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2008-10-11. 
  21. ^ "Thousands Flee Burma Violence". BBC News. 26 August 2009. Pridobljeno dne 28 August 2009. 
  22. ^ "Myanmar Kokang Rebels Deny Receiving Chinese Weapons". Radio Free Asia.
  23. ^ CIA The World Factbook [ https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/geos/bm.html]
  24. ^ List of Districts, Townships, Cities/Towns, Wards, Village Groups and Villages in Union of Myanmar published by Ministry of Home Affairs, Government of Union of Myanmar on 31 December 2001
  25. ^ "Myanmar's Forest Law and Rules". BurmaLibrary.org. Pridobljeno dne 15 July 2006. 
  26. ^ ""Flora and Fauna" at". Myanmars.net. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2012-05-14. Pridobljeno dne 17 April 2010. 
  27. ^ [1]
  28. ^ Spoorenberg, Thomas (2015). "Provisional results of the 2014 census of Myanmar: The surprise that wasn't". Asian Population Studies (Taylor & Francis) 11 (1): 4–6. doi:10.1080/17441730.2014.972084. 
  29. ^ Gordon, Raymond G., Jr. (2005). "Languages of Myanmar". Ethnologue: Languages of the World, Fifteenth edition. SIL International. Pridobljeno dne 13 January 2007. 
  30. ^ "Office Of Refugee Resettlement: Data". U.S. Department of Health and Human Services.
  31. ^ Ford, Peter (12 June 2012). "Why deadly race riots could rattle Myanmar's fledgling reforms". The Christian Science Monitor. Pridobljeno dne 6 August 2014. 
  32. ^ Gordon, Raymond G., Jr. (2005). "Languages of Myanmar". SIL International. Pridobljeno dne 14 July 2006. 
  33. ^ "Proposal for encoding characters for Myanmar minority languages in the UCS" (PDF). International Organization for Standardization. 2 April 2006. Pridobljeno dne 9 July 2006. 
  34. ^ Pew Research Center's Religion & Public Life Project: Burma. Pew Research Center. 2010.
  35. ^ "Burma—International Religious Freedom Report 2010". U.S. Department of State. 17 November 2010. Pridobljeno dne 22 February 2011. 
  36. ^ "Adult (15+) Literacy Rates and Illiterate Population by Region and Gender for" (XLS). UNESCO Institute of Statistics. April 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2007-06-25. Pridobljeno dne 13 July 2006. 
  37. ^ "Myanmar still near bottom of corruption rankings in 2012 despite reforms". Thomson Reuters Foundation. 5 December 2012. 
  38. ^ McCartan, Brian (28 February 2012). "Myanmar military in the money". Asia Times. Pridobljeno dne 30 September 2012. 
  39. ^ Brady, Brendan (7 September 2012). "Boom Days In Burma". Newsweek. Pridobljeno dne 30 September 2012. 
  40. ^ "List of Least Developed Countries". UN-OHRLLS. 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2013-10-26. 
  41. ^ "Gems of Burma and their Environmental Impact". Uvm.edu. Pridobljeno dne 20 November 2012. 
  42. ^ "International airlines to open direct flights to Myanmar". 2 August 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2013-11-10. 
  43. ^ "Frequently Asked Questions and Answers". U.S. Department of the Treasury. 18 March 2013. Pridobljeno dne 4 August 2013. 
  44. ^ "The World Factbook, Appendix G: Weights and Measures". Web Pages. Central Intelligence Agency. 2010. Pridobljeno dne 10 May 2010. 
  45. ^ "Ministry of Agriculture and Information". Web Page. Myanmar Agriculture. 2009–2010. Arhivirano iz [http://www.moai.gov.mm/ind ex.php?option=com_content&view=category&layout=blog&id=16&Itemid=2 prvotnega spletišča] dne 2013-06-13. Pridobljeno dne 10 May 2010. 
  46. ^ "About Myanmar : Geography". Web Page. Ministry of Foreign Affairs. 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2013-07-23. Pridobljeno dne 10 May 2010. 
  47. ^ "Myanmar to adopt metric system". elevenmyanmar.com. 10 October 2013. Pridobljeno dne 27 March 2014. 

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Lieberman, Victor B. (2003). Strange Parallels: Southeast Asia in Global Context, c. 800–1830, volume 1, Integration on the Mainland. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-80496-7.
  • Myint-U, Thant (2006). The River of Lost Footsteps—Histories of Burma. Farrar, Straus and Giroux. ISBN 978-0-374-16342-6.
  • Charney, Michael W. (1999). History of Modern Burma. Cambridge University Press.
  • Kemp, Hans (2013). Burmese Light, Impressions of the Golden Land (illustrated with text by Tom Vater ed.). Visionary World.
  • "Burma's Western Border as Reported by the Diplomatic Correspondence(1947–1975)" by Aye Chan

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Podatki o pojmu Mjanmar so morda na razpolago tudi v katerem izmed sorodnih projektov Wikipedije:

* Slovarske definicije v Wikislovarju
* Učbeniki v Wikiknjigah
* Navedki v Wikinavedku
* Izvorna besedila v Wikiviru
* Slike, zvok in animacije v Zbirki
Popotniški vodič v Wikivoyage

Vlada
Splošne informacije
Gospodarstvo
Kmetijstvo
Trgovina