Plavje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Plavje
Plavje is located in Slovenija
Plavje
Plavje
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 45°34′23.04″N 13°48′4.9″E / 45.5730667°N 13.801361°E / 45.5730667; 13.801361Koordinati: 45°34′23.04″N 13°48′4.9″E / 45.5730667°N 13.801361°E / 45.5730667; 13.801361
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Obalno-kraška regija
Tradicionalna pokrajina Primorska
Občina Koper
Površina
 • Skupno 2,99 km2
Nadmorska višina 84,7 m
Prebivalstvo (2017)[1]
 • Skupno 552
 • Gostota 180 preb./km2
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 6281 Škofije
Zemljevidi Najdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).

Plavje (v času fašizma italijansko preimenovane v Plavia di Montedoro) so naselje v Mestni občini Koper.

Obmejna gručasta vas se nahaja na prisojnem pobočju severozahodnega vznožja Tinjana (374 m), nad dolino Škofijskega potoka in obsega tudi zaselke Badiha, Dogani, Korta, Urbanci in Puberli ter del nekdanjega zaselka Beloglav. V Italiji je ostal tudi njihov nekoč popolnoma slovenski zaselek Rabujez. V jedru vasi stoji cerkev sv. Lucije, ki je bila prenovljena, njen zvonik pa je bil zgrajen/dograjen leta 1885.

Kratka zgodovina Istre[uredi | uredi kodo]

V 2. polovici 8. stoletja je Istra prešla izpod bizantinske pod frankovsko oblast. Leta 840 je bila Istra priključena k Italskemu kraljestvu, leta 952 kot del Furlanske marke vključena v Nemško cesarstvo, po letu 1209 je imel položaj istrskega mejnega grofa oglejski patriarh. Že od sedemdesetih let 9. stoletja so istrska mesta občasno občutila vpliv Benetk, vendar so se kljub temu, vključno s Miljami, še samostojno razvijala in oblikovala lastno upravo in zakonodajo. Milje so leta 1420 morale sprejeti oblast Benetk, ki je trajala vse do propada republike leta 1797.

Glavni članek: Beneška republika.

Po propadu je Istra za kratek čas spadala pod Napoleonovo Francijo.  Od leta 1797 do leta 1813 so si Francozi in Avstrijci podajali celotno ozemlje Istre.

Glavni članek: Ilirske province.

Po Napoleonovem porazu v Rusiji in pri Waterloo-ju je Istra po določbah Dunajskega kongresa ostala pod avstrijsko nadoblastjo. Z razpadom Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 in po podpisu mirovne pogodbe v Rapallu novembra 1920, ter med 2. svetovno vojno je bila celotna Istra v okviru Italije, po vojni, med letoma 1945 in 1954 pa je bila severna Istra del cone B Svobodnega tržaškega ozemlja. 

Zgodovina Plavja[uredi | uredi kodo]

O najzgodnejši in verjetno srednjeveški zgodovini vasi dosedaj še niso bili preučeni obstoječi zgodovinski viri, v starih dokumentih se vas omenja z imenoma Plaula oz. Plauia, verjetno pa je bila od nekdaj tesno povezana z bližnjimi Miljami.

spominska plošča na Spodnjih Škofijah, na lokaciji, kjer je potekala Morganova demarkcijska črta

V 17. stoletju so uskoki vas opustošili in porušili. Delno so porušili tudi cerkveni zvonik, zato so bili do začetka 19. cerkveni vaški zvonovi obešeni kar na lipi. V vasi so od nekdaj živeli Slovenci, o čemer pričata tudi najpogostejša priimka Čok in Bertok. Ti so že leta 1888 ustanovili pevsko-bralno društvo »Straža« in leta 1910 pevsko in godbeno društvo »Slovanski dom«. Z ustanavljanjem ljudskih prosvetnih društev in čitalnic so se borili proti vse večjim pritiskom italijanskega šovinizma in iredentizma, za pravico do uporabe slovenskega jezika in za ohranitev slovenstva.

Po drugi svetovni vojni (od 12. junija 1945 do 5. oktobra 1954), ko so Plavje še spadale pod občino Milje, je v bližini vasi potekala Morganova demarkacijska črta Svobodnega tržaškega ozemlja med conama A in B.

Angloameričani so upravljali njegov severni del (cono A), ki je obsegala Trst z okolico in železniško progo Trst-Gorica. Cona B, ki je obsegala severni del Istre, od Plavij vse do reke Mirne, je bila pod jugoslovansko vojaško upravo. Z londonskim memorandumom iz leta 1954 je STO prenehalo obstajati, cona B pa je bila priključena Jugoslaviji. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z osimskim sporazumom, ki sta ga podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo.

Meja med Italijo in Jugoslavijo je za dolgo vrsto let neživljensko ločila prebivalce nekdaj enotnih zaselkov v okolici Plavij, posebej še Beloglav/Belpoggio. Do leta 1961 so bile del Plavij tudi Spodnje Škofije, ki so tedaj postale samostojno naselje.

Šolstvo[uredi | uredi kodo]

V vasi je že leta 1829 delovala pomožna šola. V časih Avstro-Ogrske so vaščani v vasi sami zgradili stavbo osnovne šole (podružnico škofijske), v kateri je pouk potekal od leta 1904 v slovenskem in nemškem jeziku, po priključitvi Istre k kraljevini Italiji pa le v italijanščini. Med drugo svetovno vojno je v njej delovala partizanska šola, v kateri je poučevala domačinka Hermina Ferluga, vendar le do prihoda Nemcev maja 1944, ki so šolsko stavbo zasedli in imeli v njej svojo postojanko. Leta 1957 je bila šola v vasi ukinjena, nanjo spominja le zapuščena šolska stavba.

Pomniki NOB[uredi | uredi kodo]

Na hiši za cerkvijo je na pročelju vzidana spominska plošča na prvi ustanovni sestanek OF za Slovensko Istro (leta 1941), ki ga je vodil Oskar Kovačič. Borcem, ki so padli med 2. svetovno vojno, je nad vasjo postavljeno obeležje NOB.

Prometne povezave vasi nekdaj in danes[uredi | uredi kodo]

Na bližnjem nizkem prevalu pri Spodnjih Škofijah, med Kaštelirjem (244 m) na zahodu in Tinjanom (374 m) na vzhodu, imenovanem tudi Škofijski prag, so bile (oziroma so) po od 50 do 200 metrov širokem pasu speljane avtocesta, »stara cesta« in ozkotirna železniška proga, ukinjena leta 1935.

Glavni članek: Porečanka.

Avtocesta je bila zgrajena pred nekaj leti, stara cesta pa ima zagotovo zametke v prazgodovini, saj so jo varovala gradišča na obeh okoliških vzpetinah. Rimska cesta je skozi Škofijski prag povezovala Trst (Tergeste) z mesti na obalah Istre. Prvo zgodovinsko poročilo o tej cestni povezavi sega v leti 78 in 79 našega štetja, ko je rimski cesar Tit Flavij Vespazijan dal zgraditi cesto od Trsta do Pulja. Dokončal jo je njegov sin in po njunem rodbinskem imenu je dobila ime Via Flavia. Verjetno prav njej pripadajo leta 2002 najdeni ostanki cestnega tlaka na Ankaranskem križišču Bivje (Bivio). Za časa Beneške republike jo je dal leta 1775 s sredstvi iz javnih financ obnoviti koprski podesta Pietro Dolphino, zato je dobila ime Strada Dolphina, na kar spominja odlomek stebra z napisom, ki stoji ob cerkvenem zvoniku v Spodnjih Škofijah.

Plavje nekoč in danes[uredi | uredi kodo]

Ker so pobočja položna in je podnebje ugodno, se prebivalci vasi od nekdaj ukvarjajo s kmetijstvom, predvsem s pridelavo zgodnjih vrtnin na njivah okoli vasi, vinogradništvom (refošk, malvazija) in oljkarstvom, nekateri pa tudi z obrtjo. V vasi je delovala tudi torkla, v kateri so stiskali oljčno olje. Z vpregami (konji in voli) so nekdaj odhajali v Vinjan ob Osapski reki, kjer so imeli rodovitne njive, na katerih so gojili predvsem radič tržaški solatnik, v sadovnjakih pa češnje in fige. Kmetje so imeli tudi veliko živine, zato je bilo v vasi precej mlekaric, ki so do druge svetovne vojne na osličkih tovorile mleko v Trst. Pred drugo svetovno vojno so ženske z oslički, po letu 1950 pa na avtobusih vozile na glavni tržaški grosistični trg pletene kvadratne košare (kofe) z radičem, blitvo (bledas), berivko (salatino), špinačo in drugo sezonsko zelenjavo, v okroglih pletenih košarah (plenerjih) pa češnje, fige in drugo sadje. Pred ukinitvijo STO in priključitvi Plavij k Jugoslaviji, so si podjetni vaščani že priskrbeli lastna vozila... Danes je veliko vaščanov zaposlenih v slovenskih obmorskih mestih. Zaradi bližine Kopra se danes ljudje v Plavje priseljujejo, vse več je novih hiš, ki pa večinoma ne kažejo povezanosti s tradicionalno istrsko stavbno dediščino.

Sklici[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]