Pojdi na vsebino

Sabotinska cesta

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pogled na sabotinsko cesto iz Gorice.

Sabotinska cesta je državna cesta št. 402, ki preko italijanskega ozemlja povezuje slovenski naselji Solkan in Podsabotin. Cesta je bila zgrajena na osnovi Osimskih sporazumov, ki so bili podpisani 10. novembra 1975 in 6. člena sporazuma o pospeševanju gospodarskega sodelovanja, tako imenovanega Osimskega sporazuma, ki je bil podpisan 10. novembra 1983 v Osimu. V zameno za kasnejšo izgradnjo te ceste so bile že 24. oktobra 1954 iz nekdanje cone A Svobodnega tržaškega ozemlja, ki je sicer pripadlo Italiji, izločene Plavje, ki so bile priključene Jugoslaviji. Sporazuma sta podala tudi pravni okvir za izgradnjo in vzdrževanje ceste. Cesta je bila odprta 15. junija 1985.

Začetek ceste s solkanskim cestnim mostom.

Cesta se prične v Solkanu, kjer se odcepi od glavne ceste 103, prečka Sočo z velikim ločnim Solkanskim mostom, se v dveh serpentinah dvigne do državne meje na pobočju Sabotina in v nadaljevanju poteka v zaprtem koridorju preko italijanskega ozemlja. Dolžina koridorja znaša 1600 m. Cesta je v tem delu zgrajena v vkopu in ima na obeh straneh 2 m visoko ograjo z vrati, ki jih vzdržujejo italijanski organi. Ta del ceste je namenjen izključno tranzitnemu prometu, ustavljanje na njej je prepovedano, po tem odseku pa ne smejo voziti vojaška vozila. Prav tako je prepovedano fotografiranje. Promet na odseku ureja Slovenska policija.

Cesta doseže državno mejo pred naseljem Podsabotin in v nadaljevanju poteka po dolini potoka Pevnica do Huma, kjer se priključi na starejše cestno omrežje. Skupna dolžina novogradnje oziroma rekonstrukcije je znašala 7,6 km. Cesta je bila odprta junija 1985. Režim v koridorju določa Pravilnik o uporabi Sabotinske ceste, ki je bil objavljen v prilogi Uradnega lista št. 8 - Mednarodne pogodbe, dne 7. oktobra 1983.

Gradnja

[uredi | uredi kodo]

Več manjših mejnih prehodov za obmejni promet v Brdih je imelo neustrezen urnik, ki je ljudem onemogočal normalno povezavo z matično državo oziroma jih je silil k uporabi ceste preko Plavij in naprej v Novo Gorico, kamor se je večina prebivalcev Brd vozila na delo.

Gradnja se je začela leta 1980 na odseku od meje z Italijo do Podsabotina. Spomladi leta 1982 so bila dela prekinjena zaradi pomanjkanja denarja. Gradnja se je nadaljevala aprila leta 1983. Pri zemeljskih delih je sodelovala tudi inženirska enota Jugoslovanske ljudske armade, ki je skrbela za odstranjevanje neeksplodiranih vojnih sredstev, ki so se nahajala na območju iz časa soške fronte. V sklopu gradnje ceste je bilo, poleg Solkanskega mostu, zgrajenih še 10 manjših objektov za premostitev vodotokov, razpetine od 1 do 11 m, izkopanih ali nasutih je bilo skoraj 400.000 m3 materialov. Gradnjo sta financirali Jugoslavija in Italija, vsaka za svoj del ceste.