Močunigi
Močunigi | |
|---|---|
  Močunigi Geografska lega v Sloveniji | |
| Koordinati: 45°27′4.09″N 13°48′35.83″E / 45.4511361°N 13.8099528°EKoordinati: 45°27′4.09″N 13°48′35.83″E / 45.4511361°N 13.8099528°E | |
| Država |  Slovenija |
| Statistična regija | Obalno - kraška regija |
| Tradicionalna pokrajina | Primorska |
| Občina | Koper |
| Površina | |
| • Skupno | 1,13 km2 |
| Nadm. višina | 421 m |
| Prebivalstvo (2020)[1] | |
| • Skupno | 0 |
| • Gostota | 0,0 preb./km2 |
| Časovni pas | UTC+1 (CET) |
| • Poletni | UTC+2 (CEST) |
| Poštna številka | 6272 Gračišče |
| Zemljevidi | |
Močunigi so nekdanje naselje v Slovenski Istri[2], ki upravno spada pod Mestno občino Koper, dejansko pa opuščeni zaselek dveh hiš na južnem delu Šavrinskega gričevja, na slemenu nad dolino potoka Malinske, tik ob državni meji s Hrvaško.
Zgodovina[uredi | uredi kodo]
V franciscejskem katastru se zaselek omenja pod imenom Kocjančiči, kar je zelo pogost priimek v okolici in je bilo ime naselja verjetno povezano s priimkom tedanjih prebivalcev. Zadnji prebivalci Močunigov naj bi bila rodbina Bembič. Imeli so mlatilnico s katero so mlatili žito tudi za okoliške kmetije. V tistem času naj bi na družinskem posestvu živelo devet ljudi. Ivan Bembič z ženo in štirimi otroci so bili zadnji potomci nekdanje velike rodbine. Ko so se člani rodbine izselili v Italijo leta 1971, so se Močunigi izpraznili.
Opis[uredi | uredi kodo]
Od najbližjega zaselka Hrvoji so Močunigi oddaljeni zgolj približno dva kilometra. Mimo teče manjši potok Valica, ki se kmalu izliva v nekoliko večjo Malinsko. Na južni strani Močunigov se dviga hrib Sovinjak, ki pa je sedaj povsem porasel z gozdom. Zaradi neobdelave je tudi v tem delu Istre gozd sčasoma prerasel polja in senožeti. Ko je zaselek še živel, so se njegovi prebivalci ukvarjali s kmetijstvom in gozdarstvom, opravljali so tudi druge dejavnosti, ki so bile vezane na podeželsko življenje.
Na osrednjem dvorišču v Močunigih je še sedaj ohranjen velik vodnjak (šterna), ki je svoje dni oskrbovala posestvo s svežo pitno vodo. Tako kot v mnogih istrskih zaselkih je bil tudi tu urejen puč, kjer se je napajala živina.
Dostop[uredi | uredi kodo]
Dostop do nekdanjega naselja, ki nima stalnih prebivalcev, je samo s ceste Hrvoji - Kućibreg, s hrvaške strani.
Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]
- ↑ »Prebivalstvo po naseljih, podrobni podatki, Slovenija, 1. januar 2020«. Statistični urad Republike Slovenije. 8. junij 2020. Pridobljeno 8. junija 2020.
- ↑ »Sklep koordinacije županov št. 1-XXXII/2019 o poimenovanju območja štirih obmorskih občin« (pdf). Pridobljeno 15. marca 2022.
