Sveti Anton, Koper

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sveti Anton

Pridvor (1952–1991)
Sveti Anton se nahaja v Slovenija
Sveti Anton
Sveti Anton
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 45°31′33.91″N 13°50′7.4″E / 45.5260861°N 13.835389°E / 45.5260861; 13.835389Koordinati: 45°31′33.91″N 13°50′7.4″E / 45.5260861°N 13.835389°E / 45.5260861; 13.835389
DržavaSlovenija Slovenija
Statistična regijaObalno - kraška regija
ObčinaKoper
Površina
 • Skupno7,06 km2
Nadm. višina
123 m
Prebivalstvo
 (2020)[1]
 • Skupno2.048
 • Gostota290 preb./km2
Časovni pasUTC+1 (CET)
 • PoletniUTC+2 (CEST)
Poštna številka
6276 Pobegi
Zemljevidi

Sveti Anton (italijansko Sant'Antonio), okrajšano Sv. Anton, (med leti 1952 - 1991 Pridvor), je naselje v Slovenski Istri[2], ki upravno spada pod Mestno občino Koper.

Naselje z več kot 2000 prebivalci, je jugovzhodno od Kopra.

Etimologija in preimenovanja[uredi | uredi kodo]

Naselje je dobilo ime po sv. Antonu Puščavniku. Kraj z imenom S. Antonio de la corte je naveden na zemljevidu Pietra Coppa iz leta 1525[3] tj. 500 let pred zgraditvijo župnijske cerkve sv. Antona, ko je na njenem mestu stal majhen oratorij.[4] Najbrž je že takratna vaška skupnost v tem majhnem oratoriju, v katerem je delovala tudi bratovščina sv. Antona Puščavnika, častila le-tega kot svojega zavetnika.[4]

Leta 1957 so Sv. Anton preimenovali v Pridvor, v sklopu prizadevanj povojne komunistične oblasti za odstranitev religijskih elementov iz toponimov.[5][6][7] Uradni razlog za preimenovanje je bilo prepričanje takratnih oblasti, da je »ime italijanskega izvora oziroma sad prizadevanj, da bi se imena primorskih krajev poitalijančila«, toda številni krajani so bili prepričani, »da so ime naselja preimenovali, ker je bilo ime svetnika«.[8]

Naselju so vrnili prvotno ime leta 1991, na podlagi opravljene javne ankete prebivalcev. Argumenta za vrnitev starega imena sta bila zlasti dejstvo, da je naselje nosilo ime Sv. Anton več kot pet stoletij in večinska želja, da se ponovno uvede uporaba nekdanjega imena.[9]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

V drugi polovici 8. stoletja je Istra prešla izpod bizantinske pod frankovsko oblast. Leta 840 je bila Istra priključena k Italskemu kraljestvu, leta 952 kot del Furlanske marke vključena v Sveto rimsko cesarstvo, po letu 1209 je imel položaj istrskega mejnega grofa oglejski patriarh. Že od 870-ih so istrska mesta občasno občutila vpliv Benetk, vendar so se kljub temu, vključno s Koprom, še samostojno razvijala in oblikovala lastno upravo in zakonodajo. Koper je leta 1279 moral sprejeti oblast Beneške republike, ki je trajala vse do propada republike leta 1797.

Po propadu je Istra za kratek čas spadala pod Napoleonovo Francijo. Od leta 1797 do leta 1813 so si Francozi in Avstrijci podajali celotno ozemlje Istre.

Po Napoleonovem porazu v Rusiji in v bitki pri Waterlooju je Istra po določbah Dunajskega kongresa ostala pod avstrijsko nadoblastjo. Z razpadom Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 in po podpisu mirovne pogodbe v Rapallu novembra 1920, ter med drugo svetovno vojno je bil Sv. Anton s preostalo slovensko Istro v okviru Italije, po vojni, med letoma 1945 in 1954 pa del cone B Svobodnega tržaškega ozemlja (STO).

Angloameričani so upravljali njegov severni del (cono A), ki je obsegala Trst z okolico in železniško progo Trst-Gorica. Cona B, ki je obsegala severni del Istre do reke Mirne, je bila pod jugoslovansko vojaško upravo. Z londonskim memorandumom iz leta 1954 je STO prenehalo obstajati, cona B pa je bila priključena Jugoslaviji. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z osimskim sporazumom, ki sta ga podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975 v italijanskem kraju Osimo.

Lega in prometne povezave[uredi | uredi kodo]

Naselje je približno 10,1 km jugovzhodno od Kopra,[10] skupaj s številnimi zaselki na pobočju hriba Jazbine ter na slemenu in pobočju Marežganskega hriba. Najlažji dostop je iz smeri Bertokov, po državni cesti, ki povezuje naselja Prade, Pobegi, Čežarji in se nadaljuje do Svetega Antona.

Središče naselja[uredi | uredi kodo]

Središče naselja je ob župnijski cerkvi sv. Antona puščavnika, kjer so zadružni dom z gostilno, nogometno in balinarsko igrišče, trgovina ter nova osnovna šola. V bližini je tudi pokopališče, z nekaterimi zanimivimi nagrobniki iz 19. stoletja.[11] Nekdanjo šolsko stavbo z dvoriščem in travnik, ki leži zahodno od zadružnega doma, obdaja star kamniti zid z železno ograjo. V neposredni bližini šole stojita spominski plošči padlim v NOB, talcem in žrtvam fašizma ter spomenik Jožeta Pohlena Istri.

Zaselki[uredi | uredi kodo]

Sv. Anton je skupno ime tudi za številne zaselke na širokem hrbtu v severnem delu Šavrinskega gričevja, ki je severovzhodni podaljšek Marežganskega slemena, ki se tu spušča v dolino reke Rižane: Boškarji, Bužarji, Cerej, Dolani, Dvori, Farančan, Fikoni, Gregoriči, Hrib, Kavaliči, Klanec, Kocjančiči, Kortina, Pečki, Potok s Čepinjami, Malimi Bonini in Malimi Fikoni, Ravne, Šušteti, Škofarji, Tomažiči, Turki in Vrtine.

Imena so dobili bodisi po svojih prebivalcih (npr. Fikoni, Gregoriči in Turki), po naravnih značilnostih (npr. Ravne in Hrib), živalskem svetu (Kavaliči), značilnostih naselitve (Dvori in Kortina) ter drugih lastnostih.[12]

Znane osebnosti[uredi | uredi kodo]

  • Dušan Jakomin - roj. 11. januarja 1925, umrl 12. februarja 2015, slovenski zamejski duhovnik, zborovodja, jezikoslovec in ustanovitelj škedenjskega etnografskega muzeja, ena izmed osrednjih osebnosti tržaških Slovencev.[13][14]
  • Plemiška družina (grofje) Tacco - živeli so na Kortini do 19. stoletja.
  • Miha Turk - lokalni narodni buditelj, obdobje narodne prebuje v Slovenski Istri, 19. stoletje.
  • Josip Valentič - roj. 1863, umrl 1919, učitelj in deželnozborski poslanec, v Sv. Antonu je poučeval v začetku 20. stoletja in organiziral mladinski pevski zbor.
  • Avgušin Vida (Dr. Agustin Vida) - po škofu Paolu Naldiniju »pobožni doktor Avguštin Vida iz znamenite lombardske družine, ki je prišla v Koper iz Cremone okrog leta 1284 ali 1311«,[15][16] podatki iz krstne knjige župnije sv. Antona iz leta 1656 potrjujejo, da je živel v Sv. Antonu in zgradil tudi manjšo zasebno cerkev, umrl je leta 1706.[15]
  • Jadran Ogrin - glasbenik.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. »Prebivalstvo po naseljih, podrobni podatki, Slovenija, 1. januar 2020«. Statistični urad Republike Slovenije. 8. junij 2020. Pridobljeno 8. junija 2020.
  2. »Sklep koordinacije županov št. 1-XXXII/2019 o poimenovanju območja štirih obmorskih občin« (pdf). Pridobljeno 15. marca 2022.
  3. Lago, L. (1981). Desriptio Histriae. Trieste: Lint Editoriale.
  4. 4,0 4,1 Gak, Natali (2009). Sv. Anton, Stoletja na cvetoči in prijetni vzpetini. Sv. Anton: Ars Scriptum. str. 121. ISBN 978-961-269-089-2.
  5. Spremembe naselij 1948-95. Ljubljana: Geografski inštitut, ZRC SAZU, DZS. 1996.
  6. Premk, F. 2004. Slovenska versko-krščanska terminologija v zemljepisnih imenih in spremembe za čas 1921–1967/68. Besedoslovne lastnosti slovenskega jezika: slovenska zemljepisna imena. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije, pp. 113–132
  7. Urbanc, Mimi, & Matej Gabrovec. 2005. Krajevna imena: poligon za dokazovanje moči in odraz lokalne identitete. Geografski vestnik 77(2): 25–43.
  8. Gak, Natali (2009). Sv. Anton, Stoletja na cvetoči in prijetni vzpetini. Sv. Anton: Ars Scriptum. str. 95-96. ISBN 978-961-269-089-2.
  9. Gak, Natali (2009). Sv. Anton, Stoletja na cvetoči in prijetni vzpetini. Sv. Anton: Ars Scriptum. str. 96. ISBN 978-961-269-089-2.
  10. »AMZS - Razdalje med kraji«. Pridobljeno 21. junija 2015.
  11. »Prve dni novembra v novo šolo«. Primorske novice. Pridobljeno 21. junija 2015.
  12. Gak, Natali (2009). Sv. Anton, Stoletja na cvetoči in prijetni vzpetini. Sv. Anton: Ars Scriptum. str. 16. ISBN 978-961-269-089-2.
  13. Gak, Natali (2009). Sv. Anton, Stoletja na cvetoči in prijetni vzpetini. Sv. Anton: Ars Scriptum. str. 89. ISBN 978-961-269-089-2.
  14. »Poslovil se je Dušan Jakomin«. MMC RTV SLO. Pridobljeno 21. junija 2015.
  15. 15,0 15,1 Gak, Natali (2009). Sv. Anton, Stoletja na cvetoči in prijetni vzpetini. Sv. Anton: Ars Scriptum. str. 123. ISBN 978-961-269-089-2.
  16. Naldini, Paolo (1967). Corografia ecclesiastica o sia descrittione della citta e della diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo d'Istria. Bologna: Forni editore. str. 391.

Viri[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]