Sečovlje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sečovlje
Sečovlje is located in Slovenija
Sečovlje
Sečovlje
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 45°28′31.81″N 13°37′0.72″E / 45.4755028°N 13.6168667°E / 45.4755028; 13.6168667Koordinati: 45°28′31.81″N 13°37′0.72″E / 45.4755028°N 13.6168667°E / 45.4755028; 13.6168667
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Obalno-kraška regija
Tradicionalna pokrajina Primorska
Občina Piran
Površina
 • Skupno 5,41 km2
Nadmorska višina 2,4 m
Prebivalstvo (2016)[1]
 • Skupno 788
 • Gostota 150 preb./km2
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 6333 Sečovlje
Zemljevidi Najdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).
Sečovlje - Vas
Lokacija Občina Piran
RKD št. 28313 (opis enote)[2]

Sečovlje (italijansko Sicciole) je naselje v Občini Piran.

Gručasto jedro obmejnega razloženega naselja ob vzhodnem robu solin, se nahaja na koncu nizkega flišnega hrbta, na robu naplavne ravnice Drnice in Dragonje, ter na vznožju flišnih Koprskih brd, kjer so zaselki Košta, Kaštinjol, Loncan in Pišine. Ob meji s Hrvaško, tik ob Dragonji, blizu mednarodnega mejnega prehoda, se nahaja zaselek Mlini. Na levi strani leta 1946 regulirane struge reke Dragonje so še zaselki Bužini, Škrile in Škodelin, ki jih Zakon o ustanovitvi občin in določitvi njihovih območij iz leta 1994 opredeljuje kot samostojna naselja občine Piran. Sečovlje so zadnji slovenski kraj ob Zahodnoistrski obali, v bližini meje s Hrvaško.

Župnijska cerkev sv. Martina, stoječa na dvajset metrov visokem obzidanem pomolu, ki jo koprski škof Paolo Naldini omenja okrog leta 1700 in je bila leta 1822 temeljito obnovljena, je od leta 1894 služila kot podružnična, leta 1940 pa je postala župnijska cerkev.

Kratka zgodovina[uredi | uredi kodo]

Arheološke najdbe dokazujejo tukajšnjo rimsko naselbino. V 2. polovici 8. stoletja je Istra prešla izpod bizantinske pod frankovsko oblast. Leta 840 je bila Istra priključena k Italskemu kraljestvu, leta 952 kot del Furlanske marke vključena v Nemško cesarstvo, po letu 1209 je imel položaj istrskega mejnega grofa oglejski patriarh. Že od sedemdesetih let 9. stoletja so istrska mesta občasno občutila vpliv Benetk, vendar so se kljub temu, vključno s Piranom, še samostojno razvijala in oblikovala lastno upravo in zakonodajo. Bližnje soline se v pisnih virih omenjajo že v 12. stoletju, imajo pa zagotovo antične korenine. Piran je leta 1283 moral sprejeti oblast Benetk, ki je trajala vse do propada republike leta 1797.

Glavni članek: Beneška republika.

Po propadu Serenissime so Sečovlje skupaj s Piranom za kratek čas spadale pod Napoleonovo Francijo. Od leta 1797 do leta 1813 so si Francozi in Avstrijci podajali celotno ozemlje Istre.

Glavni članek: Ilirske province.

Po Napoleonovem porazu v Rusiji in pri Waterloo-ju so tudi Sečovlje po določbah Dunajskega kongresa ostale pod avstrijsko nadoblastjo. Z razpadom Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 in po podpisu mirovne pogodbe v Rapallu novembra 1920, ter med 2. svetovno vojno so bile s preostalo Istro v okviru Italije, po vojni, med letoma 1945 in 1954 pa so bile del cone B Svobodnega tržaškega ozemlja.

Angloameričani so upravljali njegov severni del (cono A), ki je obsegala Trst z okolico in železniško progo Trst-Gorica. Cona B, ki je obsegala severni del Istre do reke Mirne, je bila pod jugoslovansko vojaško upravo. Z londonskim memorandumom iz leta 1954 je STO prenehalo obstajati, cona B pa je bila priključena Jugoslaviji. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z osimskim sporazumom, ki sta ga podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo.

Z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 so Sečovlje postale slovensko obmejno mesto.

Sečoveljske soline[uredi | uredi kodo]

Pridelovanje soli v solinah so modernizirali v 14. stoletju, razcvet pa so doživele v času Avstro-Ogrske. Sečoveljske soline so nekoč obsegale 508 ha in od 24. aprila (sv. Jurij) do 24. avgusta (sv. Jernej) preživljale okoli 500 družin, ki so živele v tamkajšnjih solinarskih hišah. Ena od njih je sedaj Muzej solinarstva, celotno območje pa je razglašeno za krajinski park.

Glavni članek: Sečoveljske soline.

Benediktinski samostan sv. Onofrija[uredi | uredi kodo]

Grič Krog nad Drnico (153 m), imenovan tudi Višina, nad ledenodobno ravnico pod seboj, ima pestro zgodovino kot kaštelir, grajsko poslopje, rimska utrdba in ilirsko gradišče, ki jo kronist Luigi Perentin umešča vsaj dva do tri tisoč let v preteklost. Zemljevid solin iz leta 1139 že prikazuje Krog, nekateri zapisi ga omenjajo kot villo franco, prosto vas, ki ni plačevala dajatev fevdalnemu gospodu. Ob njegovem vznožju, v Loncnu, so ohranjeni temelji rimske zgradbe.

Na njem so benediktinci leta 1432 ustanovili svoj samostan. Samostanska cerkev je posvečena sv. Onofriju, katerega čaščenje so v te kraje prinesli bizantinci in križarji. Benediktinci so nekatera poslopja in 775 ha zemljišč prejeli z oporoko grofa Francesca Grisonija (1772-1841). [3] Samostan je deloval do leta 1957 [4], ko so ga zapustili zadnji menihi, potem so se vanj naselili stanovalci. Pravnoformalno status lastništva od tedaj še ni rešen, za nekdanja samostanska poslopja, ki nezadržno propadajo, ter pripadajoča zemljišča je bil vložen denacionalizacijski zahtevek.

razglednica Sečovelj (1903)

Rudnik Sečovlje[uredi | uredi kodo]

Na stiku Sečoveljske doline in Sečoveljskih solin, so leta 1935 pričeli z geološkim sondiranjem terena in izvrtali 120 sond. Iskali so črni premog in ga v globinah od 100 do 400 metrov pod morsko gladino tudi našli. Debelina slojev premoga je le redko presegla 0,5 metra, le najnižji sloj, ležeč neposredno na krednem apnencu, je mestoma meril do 1 m, v posameznih nekdanjih globelih pa tudi po več metrov. Čeprav je sečoveljski premog vseboval zelo veliko žvepla (podobnega so kopali tudi v Raši) je bila zadovoljiva njegova kalorična vrednost, ki je znašala 5.500 do 6.200 kcal/kg. Rudnik so odprli neposredno za poslopjem malo pred tem opuščene sečoveljske železniške postaje, ob trasi Porečanke.

Izkop premoga se je začel proti koncu tridesetih let preteklega stoletja, pod okriljem rudarskega podjetja ARSA (Società anonima carborifera miniere di Sicciole). Ob solinah so zgradili železni stolp in rudarsko poslopje. Intenzivno rudarjenje pa je pozimi 1940-1941 povzročilo pogrezanje nekaterih solnih fondov v bližnjih solinah, zaradi katerega je rudarska uprava prišla v spor s solinarji. Solinarska družba (Regie Saline di Pirano) je rudnik obtožila, da z miniranjem povzroča pogrezanje trinajstih solnih fondov, zaradi katerega se voda ne pretaka več normalno po bazenih, zato naj bi bila proizvodnja soli močno otežkočena, s čimer je bila narejena storjena škoda in izpad dohodka. O sporu ni bilo nikoli sodno pravnomočno dokončno odločeno. Rudnik je pod Italijo normalno deloval do leta 1944 (strokovni kader za delo v rudniku so predstavljali večinoma priseljenci iz Toskane, potrebe po nekvalificiranih delavcih pa so zadovoljevali domačini). Tega leta so zaradi nerednih dobav električne energije jamske črpalke ostale brez toka in premogovnik je v celoti zalila voda.

nekdanji rudnik Sečovlje
nekdanji rudnik Sečovlje

Jugoslovanska vojaška oblast, ki je cono B Svobodnega tržaškega ozemlja upravljala po drugi svetovni vojni, je v času neposredno pred podpisom mirovne pogodbe z Italijo (ko se še ni zagotovo vedelo, kje bo potekala meja) demontirala železni rudarski stolp nedelujočega rudnika in ga odpeljala v Rašo. Kasneje so ob ponovnem zagonu rudnika postavili novega, začasnega in lesenega. Po odselitvi italijanskega prebivalstva leta 1954 so se v rudniku množično zaposlovali rudarji iz drugih takratnih jugoslovanskih rudnikov. Osuševanje premogovnika je potekalo v letih 1950-1953, nato je izkop premoga rasel do leta 1957, ko je ponovni udor vode delno zalil jamo. Po ugotovitvah hidrogeologa Ivana Žigon, naj bi bil večji del rovov na globini okoli 250 metrov, ponekod tudi več, po nekaterih ocenah so sedaj zaliti rovi skupaj dolgi okoli 10 kilometrov. Zaradi varnosti je bil zgrajen zasilni izhod na bližnjem hribu Krogu, do katerega je iz rudnika vodilo kar 700 stopnic. Večjih nesreč pod zemljo ni bilo, ker je bil premog med kamnitimi sloji, zato v rovih ni bilo potrebno varovanje s podporniki. Rudnik je obsegal pet obratov: jamskega, v katerem je bilo največ zaposlenih, separacijo, elektro-strojnega, zunanjega in upravo. Pred to nesrečo je rudnik zaposloval približno 380 ljudi, največ v njegovi relativno kratki zgodovini. Po ponovni osušitvi v letih 1957-1958 je proizvodnja rasla do leta 1962, ko je dosegla 26.000 ton. Nato je izkop pričel stagnirati. Ponovni vdor vode v letu 1972 je pomenil dokončen propad in zaprtje rudnika. K njegovemu zatonu je tedaj prispevala nizka cena nafte in njenih derivatov, nikakor pa ne slaba kvaliteta premoga ali njegovo pomanjkanje.



Promet[uredi | uredi kodo]

Skozi zahodni del naselja vodi magistralna cesta G2-111 (Koper-Sečovlje), ki v nadaljevanju prečka slovensko-hrvaško državno mejo (mejni prehod za mednarodni promet), vendar se južno od Sečovelj tudi odcepi ob reki Dragonji v dolino Drnice, proti kraju Dragonja, ter notranjemu delu slovenske Istre.


Leta 1986 so južno ob nekdanjega rudnika ob solinah uredili športno in turistično letališče, današnje mednarodno letališče Portorož. Gfi-set01-airport1.png

Glavni članek: Aerodrom Portorož.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Prebivalstvo po naseljih, podrobni podatki, Slovenija, 1. januar 2016". Statistični urad Republike Slovenije. 6. junij 2016. Pridobljeno dne 6. junija 2016. 
  2. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 28313". Register kulturne dediščine, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). 
  3. ^ "Grisoni Francesco Andrea Elio". 4. januar 2017. 
  4. ^ Kladnik Darinka (1994). Sto slovenskih krajev. Prešernova družba. COBISS 43138304. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Tamburrino, Giuseppe I Benedettini di Daila e S. Onofrio in Istria: ultime vicende (1940-1950) Bresseo di Teolo (PD) : Abbazia di Praglia, 1997 (COBISS) (v italijanščini)
  • Černe, Andrej Priročni krajevni leksikon Slovenije, 1996, DZS, (COBISS)
  • Kladnik, Darinka Sto slovenskih krajev Prešernova družba, Ljubljana, 1994 (COBISS)
  • Medeot, Massimo; Maglica Susman, Helena; Zigante, Nadia La miniera di Sicciole - Rudnik Sečovlje - The Sicciole Mine Osnovna šola Vicenzo in Diego de Castro, Piran, 2014 (COBISS)
  • Titl, Julij Primorje, Kras A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka Pomurska založba, Murska Sobota, 1993 (COBISS)
  • Tretjak, Donatella; Fachin, Niki IstraːCres, Lošinjːzgodovinsko-umetnostni vodnik: zgodovina in kultura 50 istrskih občin Bruno Fachin, Trst, 2004, (COBISS)
  • Kladnik, Drago; Pipan, Primož; Gašperič, Primož Poimenovanja Piranskega zaliva, Založba ZRC, 2014, ISBN 978-961-254-701-1, (COBISS)
  • Pucer, Alberto Popotovanje po Slovenski Istri, Libis Koper, Koper , 2005, (COBISS) ISBN: 961-91468-1-6

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]