Milje (Tržaški zaliv)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Za naselje v Sloveniji glej Milje.
Milje
Muggia
Občina (comune)
Comune di Muggia
Muggia

Zastava
Milje (Tržaški zaliv) is located in Italija
Milje
Milje
Geografski položaj v Italiji
Koordinati: 45°36′N 13°46′E / 45.600°N 13.767°E / 45.600; 13.767Koordinati: 45°36′N 13°46′E / 45.600°N 13.767°E / 45.600; 13.767
Država Zastava Italije Italija
Dežela Furlanija - Julijska krajina
Pokrajina Tržaška pokrajina (TS)
Frazioni Aquilinia (Žavlje), S.Barbara (Korošci), Chiampore (Čampore), Zindis, Lazzaretto-S.Bartolomeo (Sveti Jernej), Belpoggio (Beloglav)
Upravljanje
 • Župan Nerio Nesladek
Površina
 • Skupno 13 km2
Nadmorska višina 3 m
Prebivalstvo (31. maj 2007)[1]
 • Skupno 13.412
 • Gostota 1.000 preb./km2
Demonim Miljčan/ka
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 34015
Klicna koda 040
Zavetnik Sv. Janez in Pavel
Dan 26. junij
Spletna stran Uradna spletna stran

Milje (italijansko Muggia in furlansko Mugle) so obalno mesto ob Tržaškem zalivu, sedež istoimenske občine, ki je del Tržaške pokrajine v Italiji, nedaleč od slovensko-italijanske meje.

Milje so hkrati edino istrsko mesto na italijanskem ozemlju. Po mestu se imenuje tudi Miljski polotok, ki predstavlja severozahodno obalo Istre.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Že v obdobju Rimljanov je tu obstajal ribiški zaselek. Leta 931 je vasica prešla pod oblast oglejskih patriarhov. Na griču nad naseljem so vidni ostanki prazgodovinskega gradišča. Tu je nastal pozneje Castrum Muglae in nato srednjeveška naselbina (stare Milje), katere prebivalci so se ukvarjali s kamnoseštvom, solinarstvom in ladjarstvom, poleg tradicionalnega kmetijstva in ribištva. Zametek današnjega mestnega jedra je nastal v 12. stoletju in leta 1256 je bila ustanovljena samostojna mestna občina. Dokončno se je središče kraja na obalo preselilo po napadu Genovežanov leta 1354, saj je od starih Milj ostala nepoškodovana le bazilika sv. Marije iz 11. stoletja. Med večkratnimi zavezništvi, spori in tudi vojnami z bližnjim Trstom naj omenimo samo tistega iz leta 1511, v katerem so Miljčani izšli kot zmagovalci. Leta 1420 je morala lokalna uprava izreči zvestobo Beneški republiki, katere vladavina je trajala do zatona republike leta 1797.

Glavni članek: Beneška republika.

Po ukinitvi napoleonovih Ilirskih provinc so leta 1813 Avstrijci prevzeli oblast nad celotno današnjo Tržaško pokrajino in Istro. Z razpadom Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 in po podpisu mirovne pogodbe v Rapallu novembra 1920, so Milje in Trst skupaj z Istro ter Kvarnerskimi otoki prešle pod Italijo. Po drugi svetovni vojni je od leta 1946 do 5. oktobra 1954 preko območja občine potekala Morganova demarkacijska črta Svobodnega tržaškega ozemlja med conama A in B.

Angloameričani so upravljali njegov severni del (cono A), ki je obsegala Trst z okolico in železniško progo Trst-Gorica. Cona B, ki je obsegala severni del Istre, nekako od Škofij do reke Mirne, je bila pod jugoslovansko vojaško upravo. Z londonskim memorandumom iz leta 1954 je STO prenehalo obstajati, cona A s Trstom vred pa je bila priključena Italiji. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z osimskim sporazumom, ki sta ga podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo.

Po zasutju solin, opustitvi kamnoseštva in zaprtju obeh ladjedelnic se kot glavna dejavnost ob trgovini v mestu vse bolj uveljavlja turizem.

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Staro mestno jedro z manjšim pristanom in mandračem (podobnim nekdanjemu piranskemu), ki skoraj spodjeda okoliške stavbe, kaže arhitekturne elemente beneškega sloga, za katerega so značilne ozke ulice, stavbe s simboli leva sv. Marka, balkoni z gotskimi biforami. Ob glavnem trgu (Piazza Marconi) stoji stolnica sv. Janeza in sv. Pavla, zgrajena leta 1263 na mestu predhodne cerkve iz 11. ali 13. stoletja, pozneje pa je bila večkrat prenovljena. Občinska palača s stolpom z uro ter dvema občinskima grboma na pročelju je iz leta 1265. Leta 1930 jo je precej poškodoval požar. V bližini pristanišča je tudi dvoje mestnih vrat, vrata sv. Roka in na Dantejevi ulici vrata Portizza, z beneškim levom. Nad mestom je grad, katerega začetki segajo v leto 1374, stolp s zobčastimi nadzidki so mu dodali ob prenovi, v začetku 18. stoletja.

stolnica sv. Janeza in sv. Pavla v Miljah


pristanišče sv. Roka (Porto San Rocco)[uredi | uredi kodo]

Približno en kilometer od centra mesta je bila zgrajena moderna marina s pripadajočimi upravnimi stavbami ter stanovanjskim naseljem, za katero je načrte izdelal arhitekt Luigi Vietti, avtor marine v Porto Cervu na Sardiniji. Poleg privezov za jahte obsega tudi obmorsko sprehajališče, razne podhode in nadhode, majhne parke ter osrednji trg. Celoten kompleks predstavlja vizijo kombinacije sodobnega obmorskega in ribiškega naselja, s hotelom, trgovinami, bazenom, fitness centrom in telovadnico.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ All demographics and other statistics: Istituto Nazionale di Statistica Istat.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Tretjak, Donatella; Fachin, Niki (2004). Istraː Cres, Lošinjːzgodovinsko-umetnostni vodnik: zgodovina in kultura 50 istrskih občin. Bruno Fachin, Trst. COBISS 2069228. ISBN 88-85289-67-3. 
  • Vinčec, Milan (2009). Istra: Koper, Izola, Piran: kulturno turistični vodnik. Koper, Arsvideo. COBISS 246454272. ISBN 978-961-269-087-8. 
  • Bufon, Milan; Kalc, Aleksej Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, prva knjigaː Tržaška pokrajina Narodna in študijska knjižnica v Trstu, Slovenski raziskovalni inštitut v Trstu, Trst, Založništvo tržaškega tiska d.d., 1990, (COBISS)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]