Pojdi na vsebino

Katinski pokol

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Za pokol beloruskih civilistov glej Hatinska tragedija.
Katinski pokol
Del dogajanj po sovjetski invaziji na Poljsko in sovjetske represije Poljakov v drugi svetivni vojni
Masovna grobnica poljskih častnikov v Katinskem gozdu, ki so jo ekshumirali Nemci leta 1943
Katinski pokol se nahaja v Rusija
Katinski pokol
LokacijaKatinski gozd, Smolenska oblast, Ruska SFSR, Sovjetska zveza
Datumapril–maj 1940
Ciljpoljski častniki in vojni ujetniki
Tip napadavojni zločin, pokol
Smrti21.857[1] – 25.700[2]
StorilecNKVD
Motiv
  • protipoljsko razpoloženje
  • uničenje poljskega vojaškega vrha
  • rusifikacija in sovjetizacija
Množični grobovi v Katinskem gozdu

Katinski pokol (poljsko zbrodnia katyńska, mord katyński, slovensko katinski zločin, rusko Катынский расстрел, katinski rasstrel, slovensko katinsko streljanje) je bil niz masovnih streljanj poljskih državljanov, ki jih je izvršil Narodni komisarijat za notranje zadeve (NKVD), tajna policija Sovjetske zveze, aprila in maja 1940. Naziv katinski pokol se izvorno nanaša na pokol v Katinskem gozdu, kjer je bilo odkrito prvo in največje prizorišče streljanj.

Pobudnik pokola je bi načelnik NKVD Lavrentij Berija, ki je želel pobiti vse zajete poljske častnike. Ukaz je bil izdan 5. marca 1940. Odobril ga je sovjetski politbiro, vključno z njegovim vodjem Josifom Stalinom. Število ubitih se ocenjuje na okoli 22.000.[3] Vojaške osebe, ubite v Katinskem gozdu, so pripeljali iz bližnjih taborišč vojnih ujetnikov v Kozelsku, Starobelsku in Ostaškovu, civine žrtve pa iz zaporov v Tverju, Harkovu in od drugod.

Med žrtvami je bilo okoli 8000 častnikov, ujetih v sovjetski invaziji na Poljsko, in 6000 policijskih častnikov, ostali pa so bili poljski intelektualci, ki so jih Sovjeti šteli za tajne agente, žandarmerijo, zemljiške posestnike, saboterje, tovarnarje, advokate, državne uradnike in duhovščino.[3] Med žrtvami je bilo največ Poljakov, usmrčeni pa so bili tudi Judje, Ukrajinci in Belorusi.

Število žrtev, pokopanih v treh množičnih grobovih, ni natančno opredeljeno in sega od 1.803 (poročilo BBC iz leta 2005) do 14.540 (poročilo Ruskega vojaškega tožilstva iz leta 2005) in 25.700 (ukaz za ustrelitev iz leta 1940).[4]

Po podatkih CIE[5] so bili v Katinskem gozdu ubiti: 1 admiral, 2 generala, 24 polkovnikov, 79 podpolkovnikov, 258 majorjev, 654 stotnikov, 17 kapitanov, 3.420 podčastnikov, 7 kaplanov, 3 posestniki, knez, 43 uradnikov, 85 civilistov, 131 beguncev, 20 univerzitetnih profesorjev, 300 zdravnikov, več sto odvetnikov, inženirjev ter učiteljev, več kot 100 pisateljev in novinarjev in 200 pilotov.

Sam pokol je bil odkrit leta 1943, ko je Wehrmacht preiskal poročila okoliških prebivalcev o teh usmrtitvah. 30. aprila 1943 je mednarodna komisija sodnih medicincev in patologov z 12 univerz in nevtralnih držav začela prvo preiskavo tega zločina. Dokazi so pokazali na odgovornost Sovjetske zveze. Januarja 1944 je posebna sovjetska komisija objavila svoje poročilo, v katerem je "ugotovila", da so poboj 11.000 Poljakov storili Nemci in leta 1943 objavili lažna poročila ter dokaze. Na nürnberških procesih je Sovjetska zveza zvalila krivdo na Tretji rajh.

Leta 1952 je Kongres ZDA[6] ugotovil odgovornost ZSSR za vojni zločin. Leta 1959 je KGB podal poročilo o medvojnih pobojih poljskih državljanov, v kateri navaja, da je bilo v Katinu ubitih 4421 poljskih častnikov.

Sovjetska zveza je krivdo zanikala do leta 1990, ko je priznala odgovornost za ta vojni zločin.

Ozadje

[uredi | uredi kodo]

Nemška invazija pa Poljsko

[uredi | uredi kodo]
Sovjetski zunaji minister Vjačeslav Molotov podpisuje Pakt Ribbentrop-Molotov; za njim stojita Ribbentrop in Stalin

1. septembra 1939 se je začela invazija nacistične Nemčije na Poljsko. Velika Britanija in Francija[7] sta v skladu s sporazumom o zavezništvu iz leta 1921 Tretjemu rajhu napovedali vojno,[8] vendar sta izvedli le nekaj manjših vojaških aktivnosti, ki so postale znane kot lažna vojna.[9]

Sovjetska invazija na Poljsko se je v skladu s Paktom Molotov–Ribbentrop začela 17. septembra 1939. Rdeča armada je hitro napredovala in naletela na majhen odpor,[10] saj so imele poljske sile ukaz, naj se ne spopadajo s Sovjeti. Sovjetske oblasti so zajele in internirale okoli 250.000[11][12] do 454.700[13] poljskih vojakov in policistov. Večino so izpustili ali so pobegnili, 125.000 pa jih je bilo zaprtih v taboriščih, ki jih je vodil NKVD.[11] Oktobra je bilo izpuščenih še 42.400 vojakov, večinoma ukrajinske in beloruske narodnosti, ki so služili v poljski vojski in so živeli na ozemljih Poljske, ki jih je priključila Sovjetska zveza.[12][14][15] 43.000 vojakov, rojenih v zahodni Poljski, takrat že pod nacistično oblastjo, je bilo predanih Nemcem. Po drugi strani so Sovjeti od Nemcev prejeli 13.575 poljskih ujetnikov.[12][15]

Poljski vojni ujetniki

[uredi | uredi kodo]

V tem obdobju je prišlo tudi do sovjetskih represij nad poljskimi državljani. Ker je poljski naborniški sistem od vsakega univerzitetnega diplomanta, ki ni bil izvzet, zahteval, da postane vojaški rezervni častnik,[16] je NKVD lahko precejšen del poljskih izobražencev štel za vojne ujetnike. Po ocenah Inštituta za nacionalni spomin (INS) je bilo v Sovjetsko zvezo deportiranih približno 320.000 poljskih državljanov. V to številko drugi zgodovinarji dvomijo in se držijo starejših ocen, da je bilo deportiranih okoli 700.000–1.000.000 ljudi.[17][18] INS ocenjuje, da je pod sovjetsko oblastjo med drugo svetovno vojno umrlo okoli 150.000 poljskih državljanov, medtem ko starejše ocene trdijo, da jih je bilo 500.000.[17][18] Od 12.000 Poljakov, večinoma vojnih ujetnikov, ki so bili v letih 1940–1941 poslani v taborišče Dalstroj blizu Kolime, je preživelo le 583 mož. Preživeli so bili leta 1942 izpuščeni, da bi se pridružili poljskim oboroženim silam na vzhodu.[19] Po besedah Tadeusza Piotrowskega je bilo "med vojno in po letu 1944 570.387 poljskih državljanov podvrženih neki obliki sovjetske politične represije".[20] Šef NKVD Lavrentij Berija je že 19. septembra 1939 ukazal tajni policiji, naj ustanovi Glavno upravo za zadeve vojnih ujetnikov in internirancev, ki bo upravljala s poljskimi ujetniki. Skrbništvo nad poljskimi ujetniki Rdeče armade je prevzel NKVD, ki je organiziral mrežo sprejemnih centrov in tranzitnih taborišč ter uredil železniški prevoz v taborišča za vojne ujetnike v zahodni Sovjetski zvezi. Največja taborišča so bila Kozelsk (samostan Optina), Ostaškov (otok Stolobni na jezeru Seliger blizu Ostaškova) in Starobilsk. Druga taborišča so bila v Juhnovem (železniška postaja Babinino), Južah (Talici), železniški postaji Tjotkino (90 kilometrov od Putivla), Kozelščini, Orankiju, Vologdi (železniška postaja Zaonikejevo) in Grjazovecu.[21]

Kozelsk in Starobelsk sta bila namenjena predvsem za častnike, medtem ko so bili v Ostaškovu predvsem poljski skavti, žandarji, policaji in zaporniki. [22] Nekateri zaporniki so bili pripadniki poljske inteligence, kot so duhovniki, posestniki in sodno osebje.[22] V Kozelsku je bilo približno 5000 mož, v Ostaškovu 6.570 in v Starobelsku 4.000, skupaj 15.570 mož.[23]

Po poročilu z dne 19. novembra 1939 je imela NKVD okoli 40.000 poljskih ujetnikov: 8.000–8.500 častnikov, 6.000–6.500 policistov ter 25.000 vojakov in podčastnikov.[24][25][26] Decembra je sledil nov val aretacij poljskih častnikov. Ivan Serov je 3. decembra poročal Lavrentiju Beriji, da je bilo " aretiranih vsega skupaj 1057 nekdanjih častnikov poljske vojske". [27] 25.000 vojakov in podčastnikov je bilo razporejenih na prisilno delo (gradnja cest, težka metalurgija).[27]

Priprave

[uredi | uredi kodo]

Med bivanjem v taboriščih so bili Poljaki od oktobra 1939 do februarja 1940 podvrženi dolgotrajnim zasliševanjem in stalnemu političnemu pritisku častnikov NKVD, kot je bil Vasilij Zarubin. Zaporniki so domnevali, da bodo kmalu izpuščeni, zaslišanja pa so bila pravzaprav izbirni proces za odločanje, kdo bo ustreljen in kdo ne.[2][28] Po poročilih NKVD so ujetnike, ki jih ni bilo mogoče pripraviti do prosovjetske drže, razglasili za "prekaljene in brezkompromisne sovražnika sovjetske oblasti".

5. marca 1940 je šest članov sovjetskega politbiroja Stalin, Vjačeslav Molotov, Lazar Kaganovič, Kliment Vorošilov, Anastas Mikojan in Mihail Kalinin v skladu z Berijevo noto Stalinu podpisalo ukaz o usmrtitvi 25.700 poljskih "nacionalistov in protirevolucionarjev", zaprtih v taboriščih in zaporih v okupirani zahodni Ukrajini in Belorusiji.[29] Razlog za pokol je bil po mnenju zgodovinarja Gerharda Weinberga ta, da je Stalin želel morebitno bodočo poljsko vojsko prikrajšati za velik del njenega poveljniškega kadra.[30] Sovjetsko vodstvo, zlasti Stalin, je na poljske zapornike gledalo kot na "problem", saj bi se pod sovjetsko oblastjo lahko upirali. Vodstvo se je zato odločilo, da se ujetnike v posebnih taboriščih postreli kot "zaprisežene sovražnike sovjetske oblasti".[24]

Usmrtitve

[uredi | uredi kodo]
Letter in Cyrillic, dated 5 March 1940, contents per caption
Nota Lavrentija Berije Stalinu, v kateri predlaga usmrtitev poljskih častnikov, policajev in drugih

Število žrtev je ocenjeno na 22.000, s spodnjo mejo potrjenih mrtvih 21.768.[24] Po sovjetskih dokumentih, razveljavljenih leta 1990, je bilo po 3. aprilu 1940 usmrčenih 21.857 poljskih internirancev in ujetnikov: 14.552 vojnih ujetnikov, večina ali vsi iz treh taborišč, in 7.305 ujetnikov v zahodnih delih beloruske in ukrajinske SSR.[31] Od tega jih je bilo 4421 iz Kozelska, 3820 iz Starobelska, 6311 iz Ostaškova in 7305 iz beloruskih in ukrajinskih zaporov.[31]

V izbiri poljskih častnikov, ki naj bi jih usmrtili v Katinu in drugod, je sodeloval generalmajor Pjotr Soprunenko, vodja Uprave NKVD za zadeve vojnih ujetnikov in internirancev, rojen blizu Kijeva v Ukrajinski SSR.[32][33] Soprunenko je bil v začetku leta 1940 stotnik NKVD in je od septembra 1939 do februarja 1943 vodil organizacijo, imenovano tudi Direktorat za vojne ujetnike in internirance.[34] V tej vlogi naj bi bil v skladu z ukazi Berije in Merkulova vpleten v načrtovanje in operativni nadzor nad usmrtitvami.[35]

Med usmrčenimi v Katinu so bili vojaki (admiral, dva generala, 24 polkovnikov, 79 podpolkovnikov, 258 majorjev, 654 kapitanov, 17 mornariških kapitanov, 85 vojakov, 3420 podčastnikov in sedem kaplanov), 200 pilotov, vladni predstavniki in člani kraljeve družine (princ, 43 uradnikov) in civilisti (trije veleposestniki, 131 beguncev, 20 univerzitetnih profesorjev, 300 zdravnikov, več sto odvetnikov, inženirjev in učiteljev ter več kot 100 pisateljev in novinarjev).[2] NKVD je usmrtil skoraj polovico poljskih častnikov.[2] Med štirinajstimi usmrčenimi generali so bili:[36] Leon Billewicz (upokojen), Bronisław Bohaterewicz (upokojen), Xaweryj Czernicki (admiral), Stanisław Haller (ušpokojen), Aleksander Kowalewski, Henryk Minkiewicz (upokojen), Kazimierz Orlika-Łukoski, Konstantyj Plisowski (umrl), Rudolf Prich (umrl v Lvovu), Franciszek Sikorski (umrl), Leonard Skierski (umrl), Piotr Skuratowicz, Mieczysław Smorawiński in Alojzy Wir-Konas (posmrtno povišan). Vsi usmrčeni niso bili etnični Poljaki, ker je bila Druga poljska republika večetnična država in so bili v njen častniški zbor vključeni tudi Belorusi, Ukrajinci in Judje.[37] Ocenjuje se, da je bilo približno 8 % žrtev pokola v Katinu poljskih Judov.[37] 395 ujetnikom je bilo prizaneseno pred pobojem.[24] Med njimi sta bila Stanisław Swianiewicz in Józef Czapski.[2] Slednje so odpeljali v taborišče Juhnov ali Pavliščev Bor in nato v Grjazovec.[21] Do 99 % preostalih ujetnikov je bilo ubitih. Ujetniki iz taborišča Kozelsk so bili usmrčeni v Katinskem gozdu, ujetniki iz taborišča Starobelsk pa v notranjem zaporu NKVD v Harkovu. Njihova trupla so pokopali v bližini vasi Piatykhatky. Policisti iz taborišča Ostaškov so bili ubiti v notranjem zaporu NKVD Kalinin (Tver) in pokopani v Mednem.[21] Vsa tri grobišča so bila pred tem že tajna pokopališča žrtev velike čistke 1937–1938. Kasneje so bila tam ustanovljena rekreacijska območja NKVD/KGB.[38]

Pogled iz zraka na katinsko grobišče
A mass grave, with multiple corpses visible
Množični grob v Katinu, odkrit leta 1943

Podrobne informacije o usmrtitvah v zaporu NKVD v Kalininu je med zaslišanjem posredoval Dmitrij Tokarev, nekdanji vodja odbora okrožnega NKVD v Kalininu. Po besedah Tokareva se je streljanje začelo zvečer in končalo ob zori. V prvem transportu, 4. aprila 1940, je bilo 390 ujetnikov in krvniki so s težavo pobili toliko ljudi v eni noči. V naslednjih transportih ni bilo več kot 250 ljudi. Usmrtitve so običajno izvajali z nemškimi pištolami .25 ACP Walther Model 2, ki jih je dobavila Moskva,[39] uporabljene pa so bile tudi sovjetske pištole 7,62×38 mm R Nagant M1895.[40] Krvniki so uporabljali nemško orožje namesto standardnih sovjetskih pištol, saj naj bi slednje imela prevelik odboj, zaradi česar je streljanje po nekaj deset usmrtitvah postalo boleče.[41] Vasilij Mihajlovič Blohin, glavni krvnik NKVD, naj bi v 28 dneh aprila 1940 v zaporu Kalinin osebno ustrelil 7.000 obsojenih iz taborišča Ostaškov, nekaterih starih samo osemnajst let.[33][42]

Potem ko so bili osebni podatki obsojenega posameznika preverjeni in potrjeni, so ga vklenili in odpeljali v celico, izolirano z vrečami peska ob stenah in težkimi, s klobučevino obloženimi vrati. Žrtvi je bilo rečeno, naj poklekne sredi celice, nato pa se ji je krvnik približal od zadaj in jo takoj ustrelil v zatilje ali vrat. Truplo so odnesli skozi nasprotna vrata in položili v enega od petih ali šestih čakajočih tovornjakov. Sledila je eksekucija naslednjega obsojenca. Strele pištol so poskušali prikriti tudi z delovanjem glasnih strojev, morda ventilatorjev. Nekatera odkritja po letu 1991 kažejo, da so bili na enak način usmrčeni tudi ujetniki na sedežu NKVD v Smolensku. Nekaj ujetnikov je bilo morda usmrčenih na robu množičnega groba.[43] Streljanja so potekala vsak večer, razen za prvomajski praznik.[44]

Približno 3.000 do 4.000 poljskih zapornikov iz ukrajinskih zaporov in tistih iz beloruskih zaporov je bilo verjetno pokopanih v Bikivniji oziroma v Kurapatih.[45][46] Od približno 50 ujetnic je bila v Katinu usmrčena edino poročnica Janina Lewandowska, hči generala Józefa Dowbor-Muśnickega.[44][47]

Poljski potni list zdravnika in rezervnega majorja Zygmunta Słonińskega, umorjenega v Katinu
Državni sekretar vichyjskega režima Fernand de Brinon in drugi v Katinu na grobovih Mieczysława Smorawińskega in Bronisława Bohaterewicza aprila 1943

Odkritje

[uredi | uredi kodo]

Vprašanje usode poljskih ujetnikov se je pojavilo kmalu po začetku operacije Barbarossa junija 1941. Poljska vlada v izgnanstvu in sovjetska vlada sta podpisali sporazum Sikorski–Majski, ki je napovedal pripravljenost obeh strani na skupen boj proti nacistični Nemčiji in na oblikovanje poljske vojske na sovjetskem ozemlju. Poljski general Władysław Anders je začel organizirati vojsko v izgnanstvu in kmalu zahteval podatke o pogrešanih poljskih častnikih. Med osebnim srečanjem je Stalin njemu in poljskemu premierju Władysławu Sikorskemu zagotovil, da so bili vsi Poljaki osvobojeni in da vseh ni bilo mogoče popisati, ker so Sovjeti v Mandžuriji za njimi "izgubili sled".[48][49] Med letoma 1941 in 1942 je usodo poljskih častnikov raziskoval Józef Czapski. Leta 1942, ko je bilo ozemlje okoli Smolenska že pod nemško okupacijo, so ujeti poljski železničarji od domačinov izvedeli za množično grobišče poljskih vojakov v Kozelsku pri Katinu. Ko so našli prvega od grobov, so o tem poročali Poljski podzemni državi.[50] Odkritje se sprva ni zdelo pomembno, saj si ni nihče mislil, da bi lahko bilo v odkritem grobu toliko žrtev. [50]

Nemško obvestilo

[uredi | uredi kodo]

V začetku leta 1943 je Rudolf Christoph Freiherr von Gersdorff, nemški častnik, ki je služil kot obveščevalna zveza med Wehrmachtovo armadno skupino Center in Abwehrom, prejel poročila o množičnih grobiščih poljskih vojaških častnikov. Poročila so navajala, da so grobovi v gozdu blizu Katina. Poročila je posredoval svojim nadrejenim. Kdaj točno so Nemci izvedeli za grobišče, ni znano. To se je zgodilo verjetno konec leta 1942 ali januarja–februarja 1943. Oblast v Berlinu je poročila dobila morda že 1. marca ali šele 4. aprila 1942.[51]

Joseph Goebbels je v odkritju videl odlično orodje za zabijanje klina med Poljsko, zahodnimi zavezniki in Sovjetsko zvezo ter okrepitev nacistične propagande o grozotah boljševizma ter ameriške in britanske podrejenosti temu.[52] Po obsežnih pripravah je Reichssender Berlin 13. aprila svetu sporočil, da so nemške vojaške sile v Katinskem gozdu blizu Smolenska odkrile

"jarek … dolg 28 metrov in širil 16 metrov, v katerem so bila v 12 plasteh zložena trupla 3000 poljskih častnikov".[53]

V oddaji so nato za pokol obtožili Sovjete, ki naj bi ga izvedli leta 1940.[53]

Začetna preiskava

[uredi | uredi kodo]
Poljski bankovci in epolete, najdeni v množičnih grobiščih

Nemci so v Katin pripeljali evropski odbor Rdečega križa, imenovan Katinska komisija, sestavljen iz 12 forenzičnih strokovnjakov in njihovega osebja iz okupirane Belgije, Bolgarije, Hrvaške, Danske, Finske, Vichyjevske Francije, Madžarske, Italije, okupirane Nizozemske, Romunije, Švice ter Češke in Moravske.[54] Nemci so se tako zelo trudili, da bi dokazali, da za pokolom stojijo Sovjeti, da so v preiskavo vključili celo nekaj zavezniških vojnih ujetnikov, med njimi pisatelja Ferdynanda Goetela, poljskega domobranskega častnika iz Pawiaka.[55] Po vojni je Goetel pobegnil s ponarejenim potnim listom zaradi naloga za aretacijo, ki je bil izdan zoper njega. V preiskave je bil vključen tudi Emil Skiwski, Józef Mackiewicz pa je objavil več besedil o zločinu. Bolgar Marko Markov in Čeh František Hájek, sta bila po vojni, ko sta njuni državi postali satelitski državi Sovjetske zveze, prisiljena preklicati svoje dokaze, braniti Sovjete in za zločin obtožiti Nemce.[54] Hrvaškemu patologu Eduardu Miloslaviću je uspelo pobegniti v ZDA. Edini civilist, ki je bil povabljen kot priča, je bil Frank Stroobant, britanski državljan, deportiran iz Guernseyja in taboriščni starešina Ilaga VII.[56]

Katinski pokol je bil za nacistično Nemčijo koristen, ker je z njim diskreditirala Sovjetsko zvezo. 14. aprila 1943 je Goebbels v svoj dnevnik zapisal:

"Zdaj uporabljamo odkritje 12.000 poljskih častnikov, ki jih je ubila NKVD, za protiboljševiško propagando v velikem slogu. Na kraj, kjer so bili najdeni, smo poslali nevtralne novinarje in poljske intelektualce. Njihova poročila so grozljiva. Führer nam je tudi dovolil, da drastično novico posredujemo nemškemu tisku. Dal sem navodila, naj se čim bolj razširi uporaba propagandnega materiala, da bomo lahko [v miru] živeli od tega nekaj tednov."[57]
The decomposing remains of Katyn victims, found in a mass grave.
Razpadajoča trupla v Katinskem gozdu leta 1943

Ko je bil Goebbels septembra 1943 obveščen, da se mora nemška vojska umakniti z območja Katina, je v svoj dnevnik za 29. september 1943 zapisal:

"Na žalost smo se morali odpovedati Katinu. Boljševiki bodo nedvomno kmalu 'ugotovili', da smo mi ustrelili 12.000 poljskih častnikov. Ta epizoda je tista, ki nam bo v prihodnosti povzročila kar nekaj težav. Sovjeti se bodo nedvomno odločili, da bodo odkrili čim več množičnih grobišč in nato krivili nas."[57]

Poljska reakcija

[uredi | uredi kodo]

Poljska vlada v izgnanstvu, ki jo je vodil Sikorski, je vztrajala, da se zadeva predloži za pogajalsko mizo s Sovjeti. 17. aprila 1943 je izdala izjavo o tem vprašanju in zahtevala preiskavo Mednarodnega Rdečega križa. Stalin je zahtevo zavrnil, saj je dejstvo, da so takšno preiskavo zahtevali tudi Nemci, uporabil kot "dokaz" poljsko-nemške zarote. Dogodki so povzročili poslabšanje poljsko-sovjetskih odnosov.[58]

Po navedbah poljskega diplomata Edwarda Bernarda Raczyńskega sta se Raczyński in general Sikorski 15. aprila 1943 zasebno srečala s Churchillom in Alexandrom Cadoganom ter jima povedala, da imajo Poljaki dokaze, da so za pokol odgovorni Sovjeti. Churchill je menda izjavil: "Boljševiki so lahko zelo kruti". Po besedah Raczyńskega je "Churchill ... ne da bi se s tem zavezal, s svojim vedenjem pokazal, da v to ni dvomil".[59]

Leta 1947 je bilo poročilo poljske vlade v izgnanstvu o Katinu posredovano Telfordu Taylorju.[60]

Sovjetski odgovor

[uredi | uredi kodo]

Sovjetska vlada je takoj zanikala nemške obtožbe. Trdila je, da so bili poljski vojni ujetniki vključeni v gradbena dela zahodno od Smolenska in so jih avgusta 1941 zajele in usmrtile nemške okupacijske enote.[61]

V odgovor na poljske zahteve je Stalin obtožil poljsko vlado sodelovanja z nacistično Nemčijo in z njo prekinil diplomatske odnose.[62] Sovjetska zveza je hkrati začela kampanjo, da bi zahodni zavezniki priznali Zvezo poljskih domoljubov, prosovjetsko vlado v izgnanstvu, ki jo je vodila Wanda Wasilewska.[63]

Ko je Rdeča armada ponovno zavzela Smolensk in okolico Katina, je NKVD skoraj takoj po tem, se pravi okoli septembra–oktobra 1943, začel operacijo prikrivanja pokola.[2][64] Uničil je pokopališče, ki so ga Nemci dovolili zgraditi poljskemu Rdečemu križu, in odstranili druge dokaze.[2] Priče so zasliševali in jim grozili z aretacijo zaradi sodelovanja z nacisti, če njihova pričevanja niso bila v skladu z uradno sovjetsko politiko.[64][65] Ker nobeden od najdenih dokumentov o mrtvih ni bil starejši od aprila 1940, je sovjetska tajna policija podtaknila lažne dokaze, da bi čas pokola postavila v sredino leta 1941, ko je območje nadzirala nemška vojska.[65] Operativca NKVD Vsevolod Merkulov in Sergej Kruglov sta izdala predhodno poročilo z dne 10. in 11. januarja 1944, v katerem je bilo ugotovljeno, da so poljske častnike ustrelili nemški vojaki.[64]

Januarja 1944 je sovjetska izredna državna komisija za ugotavljanje in preiskovanje zločinov, ki so jih zagrešili nemški nacistični okupatorji, ustanovila posebno komisijo za odkrivanje in preiskovanje usmrtitev poljskih vojnih ujetnikov s strani nemško-fašističnih zavojevalcev v Katinskem gozdu. Ime komisije je namigovalo na vnaprej določen zaključek.[2][64][65] Komisijo je vodil Nikolaj Burdenko, predsednik Akademije medicinskih znanosti ZSSR, zato je komisija pogosto znana kot Burdenkova komisija.[2][64] Med njenimi člani so bile ugledne sovjetske osebnosti, tudi pisatelj Aleksej Nikolajevič Tolstoj. Pridružitev komisiji ni bilo dovoljeno nobenemu tujemu osebju.[2][64] Burdenkova komisija je izkopala trupla in zavrnila nemške ugotovitve iz leta 1943, da je Poljake ustrelila sovjetska vojska. Krivdo je pripisala nacistom in ugotovila, da so vsa streljanja izvedle nemške okupacijske sile konec leta 1941.[2] Koliko članov komisije so ponarejena poročila in dokazi zavedli in koliko jih je posumilo vanje, je težko reči. Cienciala in Materski ugotavljata, da komisija ni imela druge izbire, kot da izda ugotovitve v skladu s poročilom Merkulov-Kruglov, Burdenko pa se je verjetno zavedal, da gre za prikrivanje. Nekaj takega naj bi priznal prijateljem in družini malo pred smrtjo leta 1946.[64] Sklepe Burdenkove komisije so sovjetski viri dosledno navajali do uradnega priznanja krivde s strani sovjetske vlade 13. aprila 1990.[64]

Januarja 1944 so Sovjeti v Katin povabili tudi skupino več kot deset večinoma ameriških in britanskih novinarjev, ki sta jih spremljala Kathleen Harriman, hči novega ameriškega veleposlanika W. Averella Harrimana, in John F. Melby, tretji sekretar na ameriškem veleposlaništvu v Moskvi.[65] Nekateri so menili, da je bila vključitev Melbyja in Harrimana sovjetski poskus, da bi njuni propagandi dali uradno težo.[65] Melbyjevo poročilo je opozorilo na pomanjkljivosti sovjetskega poročila: problematične priče, poskusi odvračanja od zasliševanja prič, izjave prič, ki so bile očitno dane kot posledica učenja na pamet, in drugih. Melby je takrat kljub temu menil, da je sovjetska predstavitev dogodkov prepričljiva.[65] Harrimanovo poročilo je imela enak zaključek. Po vojni so oba prosili, da pojasnita, zakaj se zdi, da so njuni zaključki v nasprotju z njunimi ugotovitvami, in sumili, da so zaključki tisto, kar je želel slišati State Department.[65] Novinarjev zrežirana sovjetska demonstracija ni navdušila in prepričala.[65]

Primer sovjetske propagande, ki so jo širili nekateri zahodni komunisti, je monografija Alterja Brodyja Behind the Polish-Soviet Break (V ozadju poljsko-sovjetskega preloma) z uvodom Corlissa Lamonta.[65]

Reakcije Zahoda

[uredi | uredi kodo]
Eight soldiers in World War II-era uniforms, as per caption
Britanski, kanadski in ameriški častniki (vojni ujetniki), ki so jih v Katin pripeljali Nemci, da bi opazovali ekshumacije

Naraščajoče poljsko-sovjetske napetosti so začele zaostrovati zahodno-sovjetske odnose v času, ko je pomen Poljakov za zaveznike, pomemben v prvih letih vojne, začel bledeti. V retrospektivnem pregledu zapisov sta bila tako britanski premier Winston Churchill kot predsednik ZDA Franklin D. Roosevelt vedno bolj razpeta med svojimi zavezami Poljski in zahtevami Stalina in njegovih diplomatov.[66]

24. aprila 1943 je britanska vlada uspešno pritisnila na Poljake, naj umaknejo zahtevo po preiskavi Rdečega križa,[58] Churchill pa je Stalinu zagotovil: "Vsekakor bomo odločno nasprotovali vsakršni 'preiskavi' Mednarodnega Rdečega križa ali katerega koli drugega organa na katerem koli ozemlju pod nemško oblastjo. Takšna preiskava bi bila goljufija, njeni zaključki pa temeljijo na terorizmu".[67] Neuradni ali zaupni dokumenti Združenega kraljestva so zaključili, da je sovjetska krivda "skoraj gotova", vendar je zavezništvo s Sovjeti veljalo za pomembnejše od moralnih vprašanj. Uradna različica je zato podpirala Sovjete, vse do cenzuriranja vseh protislovnih poročil.[68] Churchill je prosil Owena O'Malleyja, naj razišče to vprašanje, vendar je v sporočilu zunanjemu ministru zapisal: "Vse to je zgolj za ugotavljanje dejstev, ker nihče od nas ne bi smel nikoli spregovoriti o tem".[65] O'Malley je opozoril na več nedoslednosti in skoraj nemogočih trditev v sovjetski različici poročila.[65]

Kasneje je Churchill 13. avgusta 1943 Rooseveltu poslal kopijo poročila. Poročilo je zrušilo sovjetski prikaz pokola in namigovalo na politične posledice znotraj močno moralnega okvira, vendar je priznalo, da obstoječa politika nima druge možnosti. Rooseveltov komentar na O'Malleyjevo poročilo ni bil najden.[69] Churchillova osebna povojna pripoved o aferi Katin ne daje več vpogleda v prejšnja dogajanja. V svojih spominih se sklicuje na sovjetsko preiskavo pokola leta 1944, ki je ugotovila, da so pokol odgovorni Nemci.[70]

Poročilo podpolkovnika Johna H. Van Vlieta ml. O Katinu

V začetku leta 1944 se je Ron Jeffery, agent britanske in poljske obveščevalne službe v okupirani Poljski, izmuznil Abwehru in odpotoval v London s poročilom britanski vladi. Njegova prizadevanja so bila sprva zelo cenjena, a pozneje prezrta, kar je razočarani Jeffery pozneje pripisal dejanjem Kima Philbyja in drugih visokih komunističnih agentov, zasidranih v britanski vladi. Jeffery je poskušal obvestiti britansko vlado o pokolu v Katinu, vendar je bil zaradi tega odpuščen iz vojske.[71]

V Združenih državah so zavzeli podobno usmeritev, ne glede na dve uradni obveščevalni poročili o pokolu v Katinu, ki sta bili v nasprotju z uradnim stališčem. Leta 1944 je Roosevelt dodelil svojega posebnega odposlanca na Balkanu, podpoveljnika mornarice (rang majorja v kopenski vojski) Georgea Earlea, da pripravi poročilo o Katinu.[2] Earle je zaključil, da je pokol zagrešila Sovjetska zveza. [2] Po posvetovanju z Elmerjem Davisom, direktorjem Urada za vojne informacije Združenih držav, je Roosevelt (uradno) zavrnil sklep in izjavil, da je prepričan o odgovornosti nacistične Nemčije, in ukazal, da se Earlovo poročilo umakne. Ko je Earle zaprosil za dovoljenje za objavo svojih ugotovitev, je predsednik izdal pisni ukaz, naj poskus opusti.[2] Earle je bil prerazporejen in je preostanek vojne preživel na Ameriški Samoi. [2]

Kasnejše poročilo iz leta 1945, ki je podpiralo isti sklep, je bilo prikrito. Leta 1943 so Nemci odpeljali dva ameriška vojna ujetnika, stotnika Donalda B. Stewarta in polkovnika Johna H. Van Vlieta, v Katin na mednarodno tiskovno konferenco.[72] Dokumenti, ki jih je izdala Državna uprava za arhive in evidence septembra 2012, so razkrili, da sta Stewart in Van Vliet poslala kodirana sporočila svojim ameriškim nadrejenim, ki so nakazovala, da sta videla dokaze za vpletenost Sovjetov. Navedeni so bili trije dokazi. Prvič, trupla Poljakov so bila že tako razpadla, da jih niso mogli pobiti nacisti, saj so to območje zavzeli šele leta 1941. Drugič, nobeden od številnih poljskih predmetov, kot so pisma, dnevniki, fotografije in identifikacijske oznake, najdenih v grobovih, ni bil datiran pozneje kot spomladi 1940. Najbolj obremenjujoče je bilo relativno dobro stanje moških uniform in škornjev, ki je kazalo, da žrtve po ujetju niso živele dolgo. Kasneje, leta 1945, je Van Vliet predložil poročilo, v katerem je ugotovil, da so za pokol odgovorni Sovjeti. Njegov nadrejeni, generalmajor Clayton Lawrence Bissell, pomočnik načelnika štaba generala Georgea Marshalla za obveščevalne službe, je njegovo poročilo uničil.[73] Washington je podatke hranil v tajnosti, verjetno zato, da bi pomiril Stalina in ne odvrnil pozornosti od vojne proti nacistom.[74] Med kongresno preiskavo Katina v letih 1951–1952 je Bissell zagovarjal svoje stališče pred kongresom Združenih držav Amerike, pri čemer je trdil, da ni v interesu ZDA nasprotovati zavezniku (ZSSR), katerega pomoč je država potrebovala proti Japonskemu imperiju.[2] Leta 1950 je Van Vliet poustvaril svoje vojno poročilo,[75] potem pa je bila leta 2014 odkrita še kopija poročila, ki ga je Van Vliet napisal v Franciji leta 1945.[76]

Povojni procesi

[uredi | uredi kodo]

Od 28. decembra 1945 do 4. januarja 1946 je sovjetsko vojaško sodišče v Leningradu sodilo sedmim vojakom Wehrmachta. Eden od njih, Arno Dürre, ki je bil obtožen umorov številnih civilistov z mitraljezi v sovjetskih vaseh, je priznal, da je sodeloval pri pokopu, a ne tudi pri usmrtitvi, 15.000 do 20.000 poljskih ujetnikov v Katinu. Za pričevanje mu je bila smrtna kazen zamenjana s 15 leti težkega dela. Njegovo priznanje je bilo polno absurdov, zato Dürre ni bil poklican kot priča sovjetskega tožilstva med nürnberškimi procesi. Kasneje je Dürre svoje priznanje preklical in trdil, da so ga preiskovalci k priznanju prisilili z mučenjem.[77]

Na Londonski konferenci, ki je sestavila obtožnice nemških vojnih zločinov pred nürnberškimi procesi, so sovjetski pogajalci izpostavili naslednjo obtožbo: "Septembra 1941 je bilo v Katinskem gozdu blizu Smolenska ubitih 925 poljskih častnikov, ki so bili vojni ujetniki". Ameriški pogajalci so se strinjali, da jo vključijo v obtožnice, vendar so bili zaradi tega "osramočeni". O obtožnicah se je namreč obsežno razpravljalo v tisku in so se zato odločili, da morajo Sovjeti svojo zahtevo umakniti.[78] Na sojenjih leta 1946 je sovjetski general Roman Rudenko dvignil obtožnico in izjavil, da je "eno najpomembnejših kaznivih dejanj, za katera so odgovorni glavni vojni zločinci, množična usmrtitev poljskih vojnih ujetnikov, ki so jih nemški fašistični napadalci ustrelili v Katinskem gozdu pri Smolensku".[79] Rudenku tega ni uspelo dokazati in ameriški in britanski sodniki so njegovo obtožbo zavrnili.[80] Sovjetska vključitev pokola v Katinu v Nürnberški proces je temeljila na pričakovanju, da bi moralo sodišče na podlagi 21. člena listine o nürnberškem sodišču[81] upoštevati uradne vladne dokumente, ki ne zahtevajo dokazovanja dejstev, vključno s poročili, ki so jih pripravile različne preiskovalne komisije, v sovjetskem primeru Burdenkove komisije.

Šele 70 let pozneje se je izvedelo, da je nekdanjemu vodji OSS Williamu Donovanu uspelo doseči, da je ameriška delegacija v Nürnbergu blokirala obtožnico v Katinu. Nemški častnik Fabian von Schlabrendorff, ki je bil med vojno nameščen v Smolensku, je prepričal Donovana, da krivci niso bili Nemci, ampak Sovjeti,[82] vendar namen sodišča ni bil ugotoviti, ali je za zločin odgovorna Nemčija ali Sovjetska zveza, temveč zločin pripisati vsaj enemu od obtožencev, česar sodišče ni moglo storiti.

1950. leta

[uredi | uredi kodo]

Med korejsko vojno je kongresna komisija, ki ji je predsedoval poslanec Ray Madden in je znana kot Maddenova komisija, leta 1951 in 1952 preiskovala pokol v Katinu. Komisija je zaključila, da je bilo v "katinskem pokolu ubitih približno 4243 od 15.400 častnikov poljske vojske in intelektualnih voditeljev, ki so jih Sovjeti ujeli, ko je Sovjetska zveza septembra 1939 napadla Poljsko". Komisija je sklenila, da je teh 4.243 Poljakov ubil NKVD in da je treba primer predložiti Meddržavnemu sodišču.[72] Vprašanje odgovornosti je ostalo sporno tako na Zahodu kot tudi za železno zaveso. V Združenem kraljestvu so v poznih 70. letih prejšnjega stoletja načrte za spomenik žrtvam z letnico 1940 (in ne 1941) obsodili kot provokativne v političnem ozračju hladne vojne. Domneva se tudi, da je bila izbira lokacije vojnega spomenika Beloruske sovjetske socialistične republike v nekdanji beloruski vasi Hatin leta 1969 načrtovana zato, da bi povzročila zmedo s Katinom pri Smolensku.[83][84] Imeni sta v mnogo jezikih podobni ali celo enaki in se ju pogosto zamenjuje.[2][85]

Na Poljskem so prosovjetske oblasti po sovjetski okupaciji po vojni zadevo prikrile v skladu z uradno sovjetsko propagandno linijo in namerno cenzurirale vse vire, ki bi lahko posredovali informacije o tem zločinu. Katin je bil v povojni Poljski prepovedana tema. Cenzura v Poljski ljudski republiki je bila obsežna in Katin je bil posebej omenjen v "črni knjigi cenzure", ki so jo oblasti uporabljale za nadzor nad mediji in akademskim svetom. Ne samo, da je vladna cenzura zatrla vsa sklicevanja na Katin, ampak je bilo že omenjanje grozodejstva nevarno. V poznih 70. letih prejšnjega stoletja so se demokratične skupine, kot sta bila Komite za obrambo delavcev in Leteča univerza, uprle cenzuri in razpravljale o pokolu in se soočale z aretacijami, pretepi, pridržanji in izobčenji.[86] Leta 1981 je poljski sindikat Solidarność postavil spomenik s preprostim napisom "Katin, 1940". Policija ga je zaplenila in nadomestila z uradnim spomenikom z napisom: "Poljskim vojakom – žrtvam hitlerjevskega fašizma – počivajočim v tleh Katina". Vsako leto so na Zadušni dan kljub temu na pokopališču Powązki in številnih drugih krajih na Poljskem postavili podobne spominske križe, ki jih je policija odstranila. Katin je ostal politični tabu v Poljski ljudski republiki vse do padca vzhodnega bloka leta 1989.[2]

V Sovjetski zvezi je v 50. letih 20. stoletja vodja KGB Aleksander Šelepin predlagal in izvedel uničenje številnih dokumentov, povezanih s pokolom v Katinu, da bi zmanjšal možnost, da bi bila resnica razkrita.[87][88] Njegovo pismo Nikiti Hruščovu z dne 3. marca 1959 z informacijami o usmrtitvi 21.857 Poljakov in s predlogom za uničenje njihovih osebnih datotek je postalo eden od dokumentov, ki so se ohranili in bili sčasoma objavljeni.[87][88][89][90]

Razkritja

[uredi | uredi kodo]
A low stone wall, curving upward. Three statues of Polish soldiers are mounted at its center. Below the statues, Text is mounted as per caption.
Spomenik v Katovicah, posvečen "Katinu, Harkovu, Mednojemu in drugim moriščem v bivši SSSR leta 1940"

V 80. letih prejšnjega stoletja se je povečal pritisk na poljsko in sovjetsko vlado, da objavita dokumente, povezane s pokolom. Poljski akademiki so poskušali leta 1987 vključiti Katin v dnevni red skupne poljsko-sovjetske komisije za preiskavo cenzuriranih obdobij poljsko-ruske zgodovine.[2] Dve leti kasneje so sovjetski znanstveniki razkrili, da je Stalin res ukazal pokol, leta 1990 pa je Mihail Gorbačov priznal, da je Poljake usmrtil NKVD, in potrdil še dve grobišči, podobni tistemu v Katinu: Mednoje in Pjatihadki.

30. oktobra 1989 je Gorbačov dovolil delegaciji več sto Poljakov, ki jo je organiziralo poljsko združenje Družine žrtev Katina, da obišče spomenik v Katinu. Y skupini je bil tudi nekdanji svetovalec ZDA za nacionalno varnost Zbigniew Brzezinski. Na grobišču je potekala maša in bili položeni venci. Prisotni so nosili transparente s pozdravom gibanju Solidarność. Eden od žalujočih je na spomenik pritrdil napis "NKVD", ki je prekril besedo "nacisti" v napisu, tako da se je napis glasil "V spomin na poljske častnike, ki jih je leta 1941 ubil NKVD". Več obiskovalcev je preplezalo ograjo bližnjega KGB-jevega kompleksa in tam pustilo prižgane sveče.[91] Brzezinski je obisk komentiral:

"Sem me ni pripeljala osebna bolečina, kot je v primeru večine teh ljudi, ampak prej priznanje simbolične narave Katin. Rusi in Poljaki, mučeni do smrti, ležijo tukaj skupaj. Zelo pomembno se mi zdi, da se govori resnica o tem, kar se je dogajalo, kajti le z resnico se novo sovjetsko vodstvo lahko distancira od zločinov Stalina in NKVD. Samo resnica je lahko osnova resničnega prijateljstva med sovjetskim in poljskim narodom. Resnica bo sama naredila pot. O tem me prepričuje že samo dejstvo, da sem lahko pripotoval sem."[92]

Sovjetska televizija je o njegovih pripombah obširno poročala.[93] 13. aprila 1990, na sedeminštirideseto obletnico odkritja množičnih grobišč, je ZSSR uradno izrazila "globoko obžalovanje" in priznala odgovornost sovjetske tajne policije.[94] Dan obiska je bil razglašen za Svetovni dan spomina na Katin (poljsko Światowy Dzień Pamięci Ofiar Katynia).[95]

Postkomunistične preiskave

[uredi | uredi kodo]

Leta 1990 je bodoči ruski predsednik Boris Jelcin izdal strogo zaupne dokumente iz zapečatenega "paketa št. 1". in jih prenesel na novega poljskega predsednika Lecha Wałęso.[2][96] Med dokumenti je bil predlog Berije z dne 5. marca 1940 o usmrtitvi 25.700 Poljakov iz taborišč Kozelsk, Ostaškov in Starobelsk ter iz nekaterih zaporov v Zahodni Ukrajini in Belorusiji, ki ga je (med drugimi) podpisal tudi Stalin.[2][96] Drug dokument, ki je bil prenesen na Poljake, je bila Šelepinova nota Hruščovu z dne 3. marca 1959 z informacijami o usmrtitvi 21.857 Poljakov, pa tudi s predlogom za uničenje njihovih osebnih datotek, da bi se zmanjšale možnost, da bi dokumente, povezane s pokolom, kasneje odkrili.[90] Razkritja so bila objavljena tudi v ruskem tisku, ki jih je interpretiral kot rezultat nenehnega boja za oblast med Jelcinom in Gorbačovom.[96]

Poskusi kazenskega pregona in nadaljnja pričevanja

[uredi | uredi kodo]

Leta 1991 je glavni vojaški tožilec Sovjetske zveze začel postopek proti Petru Soprunenku (1908–1992), že omenjenemu nekdanjemu vodji oddelka za vojne ujetnike in internirance NKVD, zaradi njegove vloge pri pobojih v Katinu,[34]Postopek proti njemu je bil zavrnjen, ker je bil Soprunenko star 83 let, skoraj slep in je okreval po operaciji raka.

Med zaslišanjem 29. aprila 1991[35] se je Soprunenko branil z zanikanjem lastnega podpisa.[33] Trdil je tudi, da je bil od konca marca do konca maja 1940 v Viborgu in da po njegovi vrnitvi v Moskvo ujetnikov ni bilo več, vodstvo NKVD pa mu ni hotelo povedati, kam so šli Poljaki. K temu je dodal, da "v tistih časih ni bilo mogoče spraševati".[97]

Nadaljnja pričevanja so bila objavljena oktobra 1991 prek poročila Nicholasa Bethella, britanskega zgodovinarja in konservativnega člana Evropskega parlamenta, ki je pridobil kopije videoposnetkov zaslišanj preživelih udeležencev in izjav in se je srečal z vojaškimi tožilci v Moskvi. Njegovo poročilo omenja Soprunenka in Dmitrija Tokareva (1902–1993),[98] v Bethellovih in drugih virih imenovanega Vladimir Tokarev.[99] Tokarev, vodja kalininskega oddelka NKVD, je bil star 89 let, a se je še vedno spominjal, kako je bilo v Kalininu vsako noč umorjenih 250 Poljakov.[100]

V začetku avgusta 1991 naj bi Tokarev, ki je še vedno živel v Miednojem, polkovniku Aleksandru Treteckemu iz sovjetskega tožilstva povedal natančno lokacijo, kjer so bili ostanki Poljakov.[99] Tokarev je takrat trdil, da jim je bil "dolžan pomagati tako, da jim je dal na razpolago svoje ljudi", v prostorih za usmrtitve pa ni bil.[99]

Še več. Tokarev, ki je 20. marca 1991 dal dolgo izjavo tožilcem, je poudaril, da je taborišče Ostaškov nadzoroval moskovski NKVD, ki je znotraj regije užival nekakšno "ekstrateritorialnost". Trdil je tudi, da on sam ni bil vpleten v nobeno intervencijo ali dejavnost v omenjenem taborišču ali da bi imel opravka z ujetniki, čeprav dokumenti pričajo drugače.[101]

Bethellovo poročilo, objavljeno v The Observerju, je citiralo tudi Tokareva, ki je dejal, da je marca 1940 izvedel za načrt pokola. Z Berijevim namestnikom Bogdanom Kobulovom sta bila poklicana v Moskvo na sestanek, na katerem da je bil prisoten tudi Soprunenko. Na omenjenem sestanku so bile predstavljene podrobnosti operacije.[102] Še več. Bethell je o Soprunenku govoril, da je Soprunenko prejel ukaz politbiroja za izvedbo usmrtitev, ki ga je podpisal Stalin.[100] Bethell je Soprunenka označil tudi kot "izmikajočega se", pri čemer je pokazal le malo obžalovanja svojo vlogo.[103]

A number of candles are arranged in a cross shape in a roadway, while a crowd of people look on.
Slovesnosti v spomin na žrtve Katina v Varšavi 10. novembra 2007

Kasnejši dogodki

[uredi | uredi kodo]

Med obiskom poljskega predsednika Aleksandra Kwaśniewskega v Rusiji septembra 2004 so ruski uradniki napovedali, da so pripravljeni posredovati vse informacije o pokolu v Katinu poljskim oblastem, takoj ko bodo preklicane tajnosti.[104] Marca 2005 je generalno tožilstvo Ruske federacije zaključilo desetletje trajajočo preiskavo pokola in objavilo, da je preiskava uspela potrditi smrt 1.803 od 14.542 poljskih državljanov, ki so bili obsojeni na smrt v treh sovjetskih taboriščih.[105] Usode okoli 7000 žrtev, ki niso bile v taboriščih za vojne ujetnike, ampak v zaporih, tožilstvo ni obravnavalo. Predstavnik sodišča Savenkov je izjavil, da pokol ni bil genocid, da so sovjetski uradniki, ki so bili spoznani za krive zločina, mrtvi in da posledično "ni prav nobene podlage, da bi o tem govorili v sodnem smislu". Od 183 zvezkov dosjejev, zbranih med rusko preiskavo, je bilo 116 razglašenih za državno skrivnost in so bili označeni kot tajni.[106][107] 22. marca 2005 je poljski sejm soglasno sprejel akt, s katerim je zahteval razveljavitev tajnosti ruskih arhivov.[108] Sejm je od Rusije tudi zahteval, naj pokol v Katinu opredeli kot genocid.[109] V resoluciji je bilo poudarjeno, da ruske oblasti "skušajo zmanjšati breme tega zločina tako, da nočejo priznati, da je šlo za genocid, in nočejo omogočiti dostopa do zapisov preiskave tega vprašanja, zaradi česar je težko ugotoviti celotno resnico o umoru in njegovih storilcih".[109]

Leta 2007 je bila Zadeva Janowiec in drugi proti Rusiji predložena Evropskemu sodišču za človekove pravice, pri čemer so družine več žrtev trdile, da je Rusija kršila Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, ko je dokumente prikrila javnosti. Sodišče je za sprejemljivi razglasilo dve pritožbi sorodnikov žrtev pokolov proti Rusiji glede ustreznosti uradne preiskave.[110] V sodbi z dne 16. aprila 2012 je sodišče ugotovilo, da je Rusija kršila pravice sorodnikov žrtev, ker jim ni zagotovila zadostnih informacij o preiskavi, in pokol opisala kot "vojni zločin". Sodišče je hkrati zavrnilo presojo učinkovitosti sovjetsko-ruske preiskave, ker so se z zahtevo povezani dogodki zgodili, preden je Rusija ratificirala Konvencijo o človekovih pravicah leta 1998.[111] Tožniki so vložili pritožbo, vendar je sodba z dne 21. oktobra 2013 v bistvu ponovno potrdila prejšnjo, češ da je zadeva izven pristojnosti sodišča, rusko stran pa je grajala le, ker ni ustrezno utemeljila, zakaj so nekatere kritične informacije ostale tajne.[112] Konec leta 2007 in v začetku leta 2008 je več ruskih časopisov, vključno z Rossikskajo Gazeto, Komsomolskajo Pravdo in Nezavisimajo Gazeto, objavilo zgodbe, ki so v zločine vpletle naciste, kar je spodbudilo zaskrbljenost, da je bilo to storjeno s tiho odobritvijo Kremlja.[113] Posledično se je Poljski inštitut za nacionalni spomin odločil, da začne svojo preiskavo.[11]

Leta 2008 je poljsko zunanje ministrstvo vprašalo rusko vlado o domnevnih posnetkih pokola, ki jih je med poboji posnel NKVD. Rusi so zanikali, da takšni posnetki obstajajo. Poljski uradniki menijo, da je razlog za odločitev Rusije, da večino dokumentov o pokolu označi za tajne, sodelovanje Sovjetov z Gestapom med temi operacijami.[114]

V naslednjih letih je bilo z veliko zvezkov primera umaknjena tajnost in so bili preneseni na poljsko vlado, drugi pa so ostali tajni.[115] Junija 2008 so ruska sodišča privolila v obravnavo o razveljavitvi tajnosti dokumentov o Katinu in sodni rehabilitaciji žrtev.[116]

21. aprila 2010 je rusko vrhovno sodišče moskovskemu mestnemu sodišču odredilo obravnavo pritožbe v tekoči pravni zadevi Katin.[117] Skupina za državljanske pravice, Memorial, je dejala, da bi razsodba lahko vodila do odločitve sodišča, da odpre tajne dokumente, ki vsebujejo podrobnosti o umorih na tisoče poljskih častnikov.[117] Rusija je Poljski izročila kopije 137 od 183 zvezkov nezaupnega gradiva ruske preiskave kazenskega primera Katin.[118] Ruski predsednik Dmitrij Medvedjev je enega od zvezkov izročil vršilcu dolžnosti poljskega predsednika Bronislawu Komorowskemu. Medvedjev in Komorowski sta se strinjala, da bi si morali državi še naprej prizadevati razkriti resnico o tragediji. Ruski predsednik je ponovil, da bo Rusija nadaljevala z umikom tajnosti dokumentov o pokolu v Katinu in ukazal objavo dokumentov, ki dokazujejo krivdo Stalina in Berije.[119] Novembra 2010 je ruska državna duma izdala uradno izjavo, v kateri je Stalina obsodila za pokol v Katinu.[120][121] 35 od 183 datotek o poboju v Katinu je še vedno tajnih.[122]

V beloruskem državnem arhivu obstaja dokument, znan kot "Beloruski katinski seznam". Smrtne obsodbe Poljakom so izrekala tudi sodišča v Beloruski SSR. Na seznamu so imena 3.870 častnikov, katerih identiteto in točen kraj usmrtitve, verjetno Bikivnija in Kuropati, še vedno ni mogoče ugotoviti.[46]

Zapuščina

[uredi | uredi kodo]

Poljsko-ruski odnosi

[uredi | uredi kodo]
Ruski predsednik Dmitrij Medvedjev in poljski predsednik Bronislaw Komorowski 11. aprila 2011 polagata venca v Katinskem spominskem kompleksu

Rusija in Poljska sta ostali razdeljeni glede pravnega opisa zločina v Katinu. Poljaki še vedno menijo, da gre za genocid in zahtevajo nadaljnje preiskave ter popolno razkritje sovjetskih dokumentov.[109][123][124]

Junija 1998 sta se Boris Jelcin in Aleksander Kwaśniewski dogovorila za izgradnjo spominskih kompleksov v Katinu in Mednem, dveh mestih usmrtitev NKVD na ruskem ozemlju. Septembra istega leta so Rusi izpostavili tudi vprašanje smrti sovjetskih vojnih ujetnikov v taboriščih za ruske ujetnike in internirance na Poljskem v letih 1919 do 1924. V teh taboriščih je zaradi nalezljivih bolezni umrlo približno 16.000 do 20.000 ujetnikov.[125] Nekateri ruski uradniki so trdili, da gre za "genocid, primerljiv s Katinom".[2] Podobna trditev je bila izražena leta 1994. Nekateri, zlasti na Poljskem, takšne poskuse vidijo kot zelo provokativen ruski poskus, da bi ustvarili "Antikatin in uravnotežili zgodovinsko enačbo".[124][126] Usoda poljskih ujetnikov in internirancev v sovjetski Rusiji je še vedno slabo raziskana.

4. februarja 2010 je predsednik ruske vlade Vladimir Putin povabil svojega poljskega kolega Donalda Tuska, naj se aprila udeleži spominske slovesnosti v Katinu.[127] Obisk je bil 7. aprila 2010, ko sta se Tusk in Putin skupaj spominjala 70. obletnice pokola.[128] Pred obiskom so na ruski državni televiziji prvič predvajali film Katin iz leta 2007. The Moscow Times je komentiral, da je bila premiera filma v Rusiji verjetno posledica Putinovega posredovanja.[129]

10. aprila 2010 je letalo, na katerem je bil poljski predsednik Lech Kaczyński z ženo in 87 drugimi politiki in visokimi vojaškimi častniki, strmoglavilo pri Smolensku, pri čemer je umrlo vseh 96 ljudi na letalu.[130] Potniki naj bi se udeležili slovesnosti ob 70. obletnici pokola v Katinu. Poljski narod je bil osupel. Premier Donald Tusk, ki ni bil na letalu, je strmoglavljenje označil za "najbolj tragičen poljski dogodek po drugi svetovni vojni". Po dogodku so začele krožiti številne teorije zarote.[131] Katastrofa je imela velik odmev tudi v mednarodnem in zlasti ruskem tisku, kar je spodbudilo ponovno predvajanje filma Katin na ruski televiziji.[132] Poljski predsednik naj bi imel govor na uradni komemoraciji. Govor je bil namenjen počastitvi žrtev, poudarjanju pomena pobojev v kontekstu povojne komunistične politične zgodovine ter poudarjanju potrebe, da se poljsko-ruski odnosi osredotočijo na spravo. Čeprav govor ni bil nikoli izrečen, je bil objavljen v poljščini[133] in bil na voljo tudi v angleščini.[134]

Novembra 2010 je spodnji dom ruskega parlamenta (Duma) sprejel resolucijo, v kateri je razglasil, da so dolgo tajni dokumenti "pokazali, da je bil zločin v Katinu izveden po neposrednem ukazu Stalina in drugih sovjetskih uradnikov". Izjava je tudi pozvala k nadaljnji preiskavi pokola, da bi potrdili seznam žrtev. Člani spodnjega doma iz Komunistične partije so zanikali, da bi bila Sovjetska zveza kriva za pokol v Katinu, in glasovali proti deklaraciji.[120] Zanikanje je veljalo za pomembno priznanje sovjetske odgovornosti, ker ga ni spremljalo uradno opravičilo države. Poteza je sledila večletnim pritiskom poljske vlade in mednarodnih organizacij za človekove pravice. Mednarodni mediji so obširno poročali o odločitvi Rusije, da dokumente objavi na spletu. Na Poljskem so rusko potezo pozdravili, čeprav so nekateri kritiki opozorili, da deli arhiva ostajajo tajni. [135] [136]

Tisti, ki sprejemajo stališča izpred leta 1990

[uredi | uredi kodo]

Komunistična partija Ruske federacije in vrsta drugih prosovjetskih ruskih politikov in komentatorjev trdijo, da je zgodba o sovjetski krivdi zarota in da so dokumenti, objavljeni leta 1990, ponaredki. Vztrajajo, da je prvotna različica dogodkov, ki krivdo pripisuje nacistom, pravilna, in pozivajo rusko vlado, naj začne novo preiskavo, ki bi revidirala ugotovitve iz leta 2004.[137][138][139] Takšne alternativne različice so ovrgli številni ruski zgodovinarji in organizacije, kot je Memorial. Opozorili so na nedoslednosti v tej alternativni različici in sicer podrobnosti o drugem istočasnem kraju množične usmrtitve v Mednem v Tverski regiji.[140] Ta del osrednje Rusije, poudarjajo, nikoli ni bil pod nemško okupacijo, pa vendar so v njem posmrtni ostanki žrtev, ki izvirajo iz istih taborišč kot pobiti v Katinu. Tudi žrtve v Mednem so bile ubite aprila in maja 1940. Medno je bilo pregledano šele v 1990. letih. Ugotovljeno je bilo, da vsebuje dobro ohranjene poljske uniforme, dokumente, spominke in sovjetske časopise iz leta 1940.[141]

Septembra 2009 je Stalinov vnuk Jevgenij Džugašvili tožil ruski opozicijski časopis Novaja gazeta, potem ko je objavil članek, v katerem je trdil, da je njegov stari oče osebno podpisal ukaze o usmrtitvah civilistov.[142] Džugašvili se je osredotočil na verodostojnost dokumenta, ki je pokazal, da je Stalin ukazal pokol v Katinu.[143] 13. oktobra 2009 je rusko sodišče tožbo zavrnilo.[144]

Leta 2021 je rusko Ministrstvo za kulturo spominski kompleks v Katinu v svojem registru območij kulturne dediščine znižalo z mesta zveznega na mesto samo regionalnega pomena.[145]

Stališča po invaziji na Ukrajino leta 2022

[uredi | uredi kodo]
Spomenik "Njet, njyet Sovjet" vsebuje tudi naslednja napisa: "Putin = Hitler" in "Katyn = Bucha"

10. aprila 2022 so ruski provladni aktivisti v odgovor poljskim oblastem na rušenje ali odstranjevanje "spomenikov sovjetske okupacije" in v podporo invaziji na Ukrajino parkirali težke stroje z zastavami Ruske federacije in črko Z pred spominskim pokopališčem v Katinu, kar je bilo interpretirano kot dejanje ustrahovanja. Organizatorji so to zanikali in izjavili, da želijo opozoriti na "rusofobnost poljskih oblasti".[146][147] Številni ruski politiki so se zavzemali za rušenje poljskega dela spominskega kompleksa. Med njimi sta bila poslanca državne dume Anatolij Wasserman in Aleksej Čepa.[147] 28. junija 2022 je Leningrajsko sodišče v Kaliningradu prepovedalo distribucijo knjige Katin. Na sledi zločina.[148] Po mnenju sodišča je knjiga "rehabilitirala nacizem" in "kršila zakon o poveličevanju sovjetske zmage v veliki domovinski vojni".[149][150]

Junija 2022 je Rusija med porastom rusko-poljskih političnih napetosti zaradi ruske invazije na Ukrajino odstranila poljsko zastavo iz Katinskega spominskega kompleksa.[151] Aprila 2023 je Rusija ukazala, da se pred komemoracijo 20. aprila s prizorišča odstranijo vse poljske zastave.[152]

11. aprila 2023 je ruska državna tiskovna agencija RIA poročala, da je oddelek FSB za Sankt Peterburg in Leningrajsko regijo Centralnemu državnemu arhivu Sankt Peterburga predal "edinstvene arhivske dokumente" o Katinu, vključno s pričevanjem nemškega vojaka, ki je trdil, da je sodeloval pri pokopih v Katinskem pokolu v začetku septembra 1941.[153] RIA je nadalje poročala, da so po mnenju "številnih ruskih zgodovinarjev usmrtitve v Katinu izvedli nacisti", da obstajajo "nedoslednosti v bazi dokazov, na katero se opira Varšava" in da Ruska federacija meni, da "trenutni pristop k pokrivanju primera Katin ne ustreza načelom objektivnosti in historicizma" in da je le del "informacijske in propagandne kampanje" tistih, ki krivijo "ZSSR za sprožitev druge svetovne vojne".[153]

Spomeniki

[uredi | uredi kodo]

V spomin na pokol v Katinu so bili po vsem svetu postavljeni številni spomeniki, vključno z vojnim pokopališčem Katin v Katinu, nacionalnim spomenikom Katin v Baltimoru v Marylandu in številnimi spomeniki v Združenem kraljestvu.[154][155]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Gurianov, Aleksander, ur. (2015). Убиты в Катыни. Книга памяти польских военнопленных – узников Козельского лагеря НКВД, расстрелянных по решению Политбюро ЦК ВКП(б) от 5 марта 1940 года [Those Killed in Katyn. The Memorial Book of Polish Prisoners of War – Prisoners of the Kozelsk NKVD Camp, Shot Dead at the Order of the Central Committee of the Bolshevik Communist Party from 5 March 1940 Onwards] (PDF) (v ruščini). Moscow: Memorial. str. 68. ISBN 978-5-78700-123-5.
  2. ↑ 2,00 2,01 2,02 2,03 2,04 2,05 2,06 2,07 2,08 2,09 2,10 2,11 2,12 2,13 2,14 2,15 2,16 2,17 2,18 2,19 2,20 2,21 Fischer, Benjamin B. (1999–2000). „The Katyn Controversy: Stalin's Killing Field”. Studies in Intelligence (CIA) (Winter). Arhivirano iz izvirnika 24. marca 2010. Pridobljeno 10. decembra 2014.
  3. ↑ 3,0 3,1 Kużniar-Plota, Małgorzata (30. november 2004). „Decision to commence investigation into Katyn Massacre”. Decision to commence investigation into Katyn Massacre. Departmental Commission for the Prosecution of Crimes against the Polish Nation. Arhivirano iz izvirnika 30. septembra 2012. Pridobljeno 10. decembra 2014.
  4. ↑ Brown, Archie (2009). The Rise & Fall of Communism. Bodley Head. str. 141.
  5. ↑ [1] Arhivirano 2000-08-16 na Wayback Machine.
  6. ↑ The Katyn Forest Massacre, House Report No. 2505, 82nd Congress, 2nd Session (22. december 1952).
  7. ↑ »Polish-British CDP«. britishmilitaryhistory.co.uk. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. novembra 2014.
  8. ↑ May, Ernest R. (2000). Strange Victory: Hitler's Conquest of France. I. B. Tauris. str. 93. ISBN 978-1850433293.
  9. ↑ Horner, David M.; Havers, Robin (2003). The Second World War: Europe, 1939–1943. Taylor & Francis. str. 34. ISBN 978-0415968461.
  10. ↑ Werth, Nicholas; Kramer, Mark (15. oktober 1999). "A State against Its People: Violence, Repression and Terror in the Soviet Union". V Stéphane Courtois (ed.). Livre noir du Communisme: crimes, terreur, répression. Harvard University Press. str. 208. ISBN 978-0674076082.
  11. ↑ 11,0 11,1 11,2 Kużniar-Plota, Małgorzata (30. november 2004). "Decision to commence investigation into Katyn Massacre". Departmental Commission for the Prosecution of Crimes against the Polish Nation. Arhivirano iz izvirnika 30. septembra 2012. Pridobljeno 4. avgusta 2011.
  12. ↑ 12,0 12,1 12,2 Rieber, Alfred J. (2000). Forced migration in Central and Eastern Europe, 1939–1950. Psychology Press. str. 31–33. ISBN 978-0714651323. Arhivirano iz izvirnika 6. decembra 2020. Pridobljeno 19. maja 2011.
  13. ↑ Meltiukhov, Mikhail. Отчёт Украинского и Белорусского фронтов Красной Армии (rusko). Archived from the original on 13 November 2003. Retrieved 4 August 2011.
  14. ↑ Sanford, George (2005). Katyn and the Soviet Massacre of 1940: Truth, Justice and Memory. Routledge Chapman & Hall. p. 44. ISBN 978-0415338738. Arhivirano iz izvirnika 6. decembra 2020. Pridobljeno 7. maja2011.
  15. ↑ 15,0 15,1 Simon-Dubnow-Institut für Jüdische Geschichte und Kultur (2007). Shared History, Divided Memory: Jews and others in Soviet-occupied Poland, 1939–1941. Leipziger Universitätsverlag. str. 180. ISBN 978-3865832405. Arhivirano iz izvirnika 6. decembra 2020. Pridobljeno 19. maja 2011.
  16. ↑ "Ustawa z dnia 9 kwietnia 1938 r. o powszechnym obowiązku wojskowym". Dziennik Ustaw (poljsko). 25 (220). 1938. Arhivirano iz izvirnika 28. septembra 2007.
  17. ↑ 17,0 17,1 Gmyz, Cezary (18. september 2009). "1.8 mln polskich ofiar Stalina". Rzeczpospolita (in Polish). Arhivirano iz izvirnika 10. septembra 2015. Pridobljeno 4. avgusta 2011.
  18. ↑ 18,0 18,1 Szarota, Tomasz; Materski, Wojciech (2009). Polska 1939–1945. Straty osobowe i ofiary represji pod dwiema okupacjami. Instytut Pamięci Narodowej--Komisja Ścigania Zbrodni przeciwko Narodowi Polskiemu. ISBN 978-8376290676. Arhivirano iz izvirnika 19. novembra 2016. Pridobljeno 19. novembra 2016.
  19. ↑ Davies, Norman (2008). No Simple Victory: World War II in Europe, 1939–1945. Penguin. str. 292. ISBN 978-0143114093. Arhivirano iz izvirnika 18. junija 2013. Pridobljeno 19. maja 2011.
  20. ↑ Piotrowski, Tadeusz (2007). The Polish Deportees of World War II: Recollections of Removal to the Soviet Union and Dispersal Throughout the World. McFarland. str. 4. ISBN 978-0786432585. Arhivirano iz izvirnika 19. junija 2013. Pridobljeno 16. junija 2011.
  21. ↑ 21,0 21,1 21,2 Juretzko, Werner. "The grave unknown elsewhere or any time before ... Katyń – Kharkiv – Mednoe". Arhivirano iz izvirnika 27. septembra 2007. Pridobljeno 4. avgusta 2011. Article includes a note that it is based on a special edition of a "Historic Reference-Book for the Pilgrims to Katyń – Kharkow – Mednoe" by Jędrzej Tucholski
  22. ↑ 22,0 22,1 Cienciala, Anna M., Materski, Wojciech (2007). Katyn: A Crime without Punishment. Yale University Press. str. 30. ISBN 978-0300108514. Arhivirano iz izvirnika 18. junija 2013. Pridobljeno 19. maja 2011.
  23. ↑ Zawodny, Janusz K. (1962). Death in the Forest: The Story of the Katyn Forest Massacre. University of Notre Dame Press. str. 77. ISBN 978-0268008499. Pridobljeno 2. septembra 2017.
  24. ↑ 24,0 24,1 24,2 24,3 Kużniar-Plota, Małgorzata (30. november 2004). "Decision to commence investigation into Katyn Massacre". Departmental Commission for the Prosecution of Crimes against the Polish Nation. Arhivirano iz izvirnika 30. septembra 2012. Pridobljeno 4. avgusta 2011.
  25. ↑ Simon-Dubnow-Institut für Jüdische Geschichte und Kultur (2007). Shared History, Divided Memory: Jews and others in Soviet-occupied Poland, 1939–1941. Leipziger Universitätsverlag. str. 180. ISBN 978-3865832405. Arhivirano iz izvirnika 6. decembra 2020. Pridobljeno 19. maja 2011.
  26. ↑ Cienciala, Anna M.; Materski, Wojciech (2007). Katyn: a crime without punishment. Yale University Press. str. 81. ISBN 978-0300108514. Arhivirano iz izvirnika 18. junija 2013. Pridobljeno 19. maja 2011.
  27. ↑ 27,0 27,1 Rieber, Alfred J. (2000). Forced migration in Central and Eastern Europe, 1939–1950. Psychology Press. pp. 31–33. ISBN 978-0714651323. Arhivirano iz izvirnika 6. decembra 2020. Pridobljeno 19. maja 2011.
  28. ↑ Яжборовская, И. С.; Яблоков, А. Ю.; Парсаданова, B.C. (2001). "ПРИЛОЖЕНИЕ: Заключение комиссии экспертов Главной военной прокуратуры по уголовному делу № 159 о расстреле польских военнопленных из Козельского, Осташковского и Старобельского спецлагерей НКВД в апреле – мае 1940 г". Катынский синдром в советско-польских и российско-польских отношениях [The Katyn Syndrome in Soviet-Polish and Russian-Polish relations] (in Russian) (1st ed.). Росспэн. ISBN 978-5824310870. Arhivirano iz izvirnika 29. aprila 2010. Pridobljeno 9. novembra 2010.
  29. ↑ Brown, Archie (2009). The Rise and Fall of Communism. HarperCollins. str. 140. ISBN 978-0061138799. Arhivirano iz izvirnika 18. junija 2013. Pridobljeno 7. maja 2011.
  30. ↑ Weinberg, Gerhard (2005). A World at Arms. Cambridge University Press. str. 107. ISBN 978-0521618267.
  31. ↑ 31,0 31,1 Łojek, Bożena (2000). Muzeum Katyńskie w Warszawie. Agencja Wydawm. CB Andrzej Zasieczny. str. 174. ISBN 978-8386245857. Arhivirano iz izvirnika 18. junija 2013. Pbljeno 7. maja 2011.
  32. ↑ »Understanding the Ukrainians in WWII. Part 2. Stories of Ukrainians in the Red Army«. Euromaidan Press (v ameriški angleščini). 11. junij 2015. Pridobljeno 29. novembra 2023.
  33. ↑ 33,0 33,1 33,2 Parrish, Michael (1996). The Lesser Terror: Soviet State Security, 1939–1953. Praeger Press. str. 324, 325. ISBN 978-0275951139. Arhivirano iz izvirnika 26. februarja 2022. Pridobljeno 26. februarja 2022.
  34. ↑ 34,0 34,1 "Biography of Major-General Petr Karpovich Soprunenko – (Петр Карпович Сопруненко) (1908–1992), Soviet Union". Generals.dk. Arhivirano iz izvirnika 18. januarja 2022. Pridobljeno 26. februarja 2022.
  35. ↑ 35,0 35,1 "Katyn Files, 1940". Allworldwars.com. Arhivirano iz izvirnika 17. januarja 2022. Pridobljeno 26. februarja 2022.
  36. ↑ Andrzej Leszek Szcześniak, ur. (1989). Katyń; lista ofiar i zaginionych jeńców obozów Kozielsk, Ostaszków, Starobielsk. Warsaw, Alfa. str. 366. ISBN 978-8370012946.; Moszyński, Adam, ur. (1989). Lista katyńska; jeńcy obozów Kozielsk, Ostaszków, Starobielsk i zaginieni w Rosji Sowieckiej. Warsaw, Polskie Towarzystwo Historyczne. str. 336. ISBN 978-8385028819.; Tucholski, Jędrzej (1991). Mord w Katyniu; Kozielsk, Ostaszków, Starobielsk: lista ofiar. Warsaw, Pax. str. 987. ISBN 978-8321114088.; Banaszek, Kazimierz (2000). Kawalerowie Orderu Virtuti Militari w mogiłach katyńskich. Roman, Wanda Krystyna; Sawicki, Zdzisław. Warsaw, Chapter of the Virtuti Militari War Medal & RYTM. str. 351. ISBN 978-8387893798.; Maria Skrzyńska-Pławińska, ur. (1995). Rozstrzelani w Katyniu; alfabetyczny spis 4410 jeńców polskich z Kozielska rozstrzelanych w kwietniu-maju 1940, według źródeł sowieckich, polskich i niemieckich. Stanisław Maria Jankowski. Warsaw, Karta. str. 286. ISBN 978-8386713110.; Skrzyńska-Pławińska, Maria, ed. (1996). Rozstrzelani w Charkowie; alfabetyczny spis 3739 jeńców polskich ze Starobielska rozstrzelanych w kwietniu-maju 1940, według źródeł sowieckich i polskich. Porytskaya, Ileana. Warsaw, Karta. str. 245. ISBN 978-8386713127.; Skrzyńska-Pławińska, Maria, ur. (1997). Rozstrzelani w Twerze; alfabetyczny spis 6314 jeńców polskich z Ostaszkowa rozstrzelanych w kwietniu-maju 1940 i pogrzebanych w Miednoje, według źródeł sowieckich i polskich. Porytskaya, Ileana. Warsaw, Karta. str. 344. ISBN 978-8386713189.
  37. ↑ 37,0 37,1 Snyder, Timothy (2010). Bloodlands: Europe Between Hitler and Stalin. Basic Books. str. 140. ISBN 978-0465002399. Arhivirano iz izvirnika 18. junija 2013. Pridobljeno 7. maja 2011.
  38. ↑ »Katyn massacre: how the truth prevailed«. Katyn massacre: how the truth prevailed | Communist Crimes (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 27. oktobra 2020. Pridobljeno 23. oktobra 2020.
  39. ↑ Sanford, George (2005). Katyn and the Soviet Massacre of 1940: Truth, Justice and Memory. Routledge Chapman & Hall. str. 102. ISBN 978-0415338738. Arhivirano iz izvirnika 26. februarja 2022. Pridobljeno 16. septembra 2014.
  40. ↑ Stepanovich Tokariev, Dmitri (1994). Zeznanie Tokariewa (poljsko). Anatoliy Ablokov, Fryderyk Zbiniewicz. Warsaw, Niezależny Komitet Historyczny Badania Zbrodni Katyńskiej. str. 71., tudi v Gieysztor, Aleksander; Germanovich Pikhoya, Rudolf, ur. (1995). Katyń; dokumenty zbrodni. Materski, Wojciech; Belerska, Aleksandra. Warsaw, Trio. str. 547–567. ISBN 978-8385660620.
  41. ↑ Polak, Barbara (2005). "Zbrodnia katyńska". Biuletyn IPN (poljsko): 4–21. Arhivirano iz izvirnika 8. decembra 2009. Pridobljeno 22. novembra 2007
  42. ↑ Sebag Montefiore, Simon (2004). Stalin: The Court of the Red Tsar. Random House. str. 334. ISBN 978-1400076789.
  43. ↑ "The Katyn Controversy: Stalin's Killing Field". cia.gov. Arhivirano iz izvirnika 24. marca 2010. Pridobljeno 23. julija 2007.
  44. ↑ 44,0 44,1 Zbrodnia katyńska w świetle dokumentów (poljsko). Predgovor Władysław Anders. Gryf. str. 16, 30, 257.
  45. ↑ cheko, Polish Press Agency (21. september 2007). "Odkryto grzebień z nazwiskami Polaków pochowanych w Bykowni". Gazeta Wyborcza (poljsko). Arhivirano iz izvirnika 15. septembra 2012. Pdobljeno 21. septembra 2007.
  46. ↑ 46,0 46,1 »Forgotten document found hidden in Minsk archive could reveal secrets of 'Belarusian List' – an NKVD death list of nearly 4,000 murdered Poles«. www.thefirstnews.com (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 19. aprila 2020. Pridobljeno 17. maja 2020.
  47. ↑ Peszkowski, Zdzisław (2007). "Jedyna kobieta – ofiara Katynia (The only woman victim of Katyn)". Tygodnik Wileńszczyzny (poljsko). Arhivirano iz izvirnika 2. oktobra 2020. Pridobljeno 22. novembra 2007.
  48. ↑ Kukiel, Marian; Jagiełło, Barbara (2003). "Special Edition of Kombatant Bulletin on the occasion of the Year of General Sikorski. Official publication of the Polish government Agency of Combatants and Repressed" (PDF). Kombatant (v poljščini) (148). Arhivirano iz izvirnika (PDF) 17. julija 2011. Pridobljeno 3. avgusta 2011.
  49. ↑ ^ Brackman, Roman (2001). The Secret File of Joseph Stalin: A Hidden Life. Psychology Press. str. 358. ISBN 978-0714650500. Arhivirano iz izvirnika 18. junija 2013. Pridobljeno 16. junija 2011.
  50. ↑ 50,0 50,1 Polak, Barbara (2005). "Zbrodnia katyńska". Biuletyn IPN (v poljščini): 4–21. Arhivirano iz izvirnika 8. decembra 2009. Pridobljeno 22. novembra 2007.
  51. ↑ Basak, Adam (1993). Historia pewnej mistyfikacji: zbrodnia katyńska przed Trybunałem Norymberskim. Wydawn. Uniwersytetu Wrocławskiego. str. 37. ISBN 978-8322908853. Arhivirano iz izvirnika 18. junija 2013. Pridobljeno 7. maja 2011.
  52. ↑ Balfour, Michael (1979). Propaganda in War 1939–1945: Organisation, Policies and Publics in Britain and Germany. Routledge & Kegan Paul. str. 332–333. ISBN 978-0710001931.
  53. ↑ 53,0 53,1 Leslie, Roy Francis (1983). The History of Poland since 1863. Cambridge University Press. str. 244. ISBN 978-0521275019. Arhivirano iz izvirnika 19. maja 2016. Pridobljeno 29. oktobra 2015.
  54. ↑ 54,0 54,1 Sanford, George (2005). Katyn and the Soviet Massacre of 1940: Truth, Justice and Memory. Routledge Chapman & Hall. str. 130. ISBN 978-0415338738. Arhivirano iz izvirnika 6. decembra 2020. Pridobljeno 7 maja 2011.
  55. ↑ Sebastian Chosiński (januar–februar 2005). "Goetel, Skiwski, Mackiewicz" (v poljščini). Magazyn ESENSJA Nr 1 (XLIII). Arhivirano iz izvirnika 4. januarja 2012. Pridobljeno 25. decembra 2011.
  56. ↑ Stroobant, Frank. One Man's War. Guernsey Press 1967. str. 118–145.
  57. ↑ 57,0 57,1 Goebbels, Joseph; prevod Lochner, Louis (1948). The Goebbels Diaries (1942–1943). Doubleday & Company.
  58. ↑ 58,0 58,1 Sanford, George (2006). »The Katyn Massacre and Polish-Soviet Relations, 1941–43«. Journal of Contemporary History. 41 (1): 95–111. doi:10.1177/0022009406058676. ISSN 0022-0094. JSTOR 30036372. S2CID 159589629.
  59. ↑ Raczynski, Edward (1962). In Allied London: The Wartime Diaries of the Polish Ambassador. str. 141.
  60. ↑ »Records Relating to the Katyn Forest Massacre at the National Archives«. National Archives. The U.S. National Archives and Records Administration. 15. avgust 2016. Arhivirano iz spletišča dne 8. aprila 2017. Pridobljeno 11. aprila 2017.
  61. ↑ Zawodny, Janusz K. (1962). Death in the Forest: The Story of the Katyn Forest Massacre. University of Notre Dame Press. str. 15. ISBN 978-0268008499. Pridobljeno 2. septembra 2017.
  62. ↑ Leslie, Roy Francis (1983). The History of Poland since 1863. Cambridge University Press. str. 244. ISBN 978-0521275019. Arhivirano iz izvirnika 19. maja 2016. Pridobljeno 29. oktobra 2015.
  63. ↑ Dean, Martin (2003). Collaboration in the Holocaust: Crimes of the Local Police in Belorussia and Ukraine, 1941–44. Palgrave Macmillan. str. 144. ISBN 978-1403963710. Arhivirano iz izvirnika 18. junija 2013. Pridobljeno 16. junija 2011.
  64. ↑ 64,0 64,1 64,2 64,3 64,4 64,5 64,6 64,7 Cienciala, Anna M.; Materski, Wojciech (2007). Katyn: A Crime without Punishment. Yale University Press. str. 226–229. ISBN 978-0300108514. Pridobljeno 2. junija 2011.
  65. ↑ 65,00 65,01 65,02 65,03 65,04 65,05 65,06 65,07 65,08 65,09 65,10 Rees, Laurence (2010). World War II Behind Closed Doors: Stalin, the Nazis and the West. Random House Digital, Inc. str. 243–246. ISBN 978-0307389626. Arhivirano iz izvirnika 18. junija 2013. Pridobljeno 29. junija 2011.
  66. ↑ Dunn, Dennis J. (1998). Caught between Roosevelt & Stalin: America's ambassadors to Moscow. University Press of Kentucky. str. 184. ISBN 978-0813120232. Arhivirano iz izvirnika 19. junija 2013. Pridobljeno 2. junija 2011.
  67. ↑ Crawford, Steve (2006). The Eastern Front Day by Day, 1941–45: A Photographic Chronology. Potomac Books. str. 20. ISBN 978-1597970105.
  68. ↑ Davies, Norman (1998). Europe: A History. HarperCollins. str. 1004. ISBN 978-0060974688.
  69. ↑ Rees, Laurence (2010). World War II Behind Closed Doors: Stalin, the Nazis and the West. Random House Digital, Inc. str. 188–189. ISBN 978-0307389626. Arhivirano iz izvirnika18. junija 2013. Pridobljeno 29. junija 2011.
  70. ↑ Churchill, Winston (1986). The Hinge of Fate. Houghton Mifflin Harcourt. p. 680. ISBN 978-0395410585. Arhivirano iz izvirnika 20. junija 2013. Pdobljeno 16. junija 2011.
  71. ↑ Jeffery, Ron (1989). Red runs the Vistula. Nevron Associates. str. 308–309. ISBN 978-0908734009. Arhivirano iz izvirnika 19. junija 2013. Pridobljeno 29. junija 2011.
  72. ↑ 72,0 72,1 National Archives and Records Administration, documents related to Committee to Investigate and Study the Facts, Evidence, and Circumstances of the Katyn Forest Massacre (1951–52). Arhivirano 11. aprila 2020 na Wayback Machine. Pridobljeno 14. aprila 2010.
  73. ↑ "The Katyn Controversy: Stalin's Killing Field – Central Intelligence Agency". Cia.gov. Arhivirano iz izvirnika 24. marca 2010. Pridobljeno 21. februarja 2011.
  74. ↑ »Katyn massacre: US hushed up Stalin's slaughter of Polish officers, released memos show«. New York Daily News. 10. september 2012. Arhivirano iz spletišča dne 14. septembra 2012. Pridobljeno 10. septembra 2012.
  75. ↑ »Colonel Van Vliet on the Katyn massacre«. warbirdforum.com. Arhivirano iz spletišča dne 18. julija 2014. Pridobljeno 3. avgusta 2014.
  76. ↑ »Newly-discovered US witness report describes evidence of 1939 Katyn massacre«. Fox News Channe. Associated Press. 9. januar 2014. Arhivirano iz spletišča dne 26. marca 2015. Pridobljeno 6. februarja 2015.
  77. ↑ I. S. Yazhborovskaja, A. Yu. Yablokov, V. S. Parsadanova. Катынский синдром в советско-польских и российско-польских отношениях. Arhivirano 24. februarja 2021 na Wayback Machine. Moskva, ROSSPEN, 2001, ISBN 978-5824301977, str. 336–337.
  78. ↑ Alderman, S. S., "Negotiating the Nuremberg Trial Agreements, 1945". V Raymond Dennett in Joseph E. Johnson, ur. Negotiating With the Russians. Boston, MA: World Peace Foundation, 1951, str. 96
  79. ↑ "Excerpts of Nuremberg archives, Fifty-Ninth Day: Thursday, 14 February 1946". Nizkor. 2. januar 2006. Arhivirano iz izvirnika 6. marca 2018. Pridobljeno 4. avgusta 2011.
  80. ↑ Cook, Bernard A. (2001). Europe Since 1945: An Encyclopedia. Taylor & Francis. str. 712. ISBN 978-0815340584. Arhivirano iz izvirnika 26. januarja 2021. Pridobljeno 6- oktobra 2014.
  81. ↑ »Charter of the International Military Tribunal« (PDF). United Nations. 1951. str. 296.
  82. ↑ Thomas Urban: The Katyn Massacre 1940. History of a Crime. Barnsley 2020, str. 161–165.
  83. ↑ Silitski, Vitali (11. maj 2005). "A Partisan Reality Show". Transitions Online. Arhivirano iz izvirnika 6. oktobra 2011. Pridobljeno 4. avgusta 2011.
  84. ↑ Coatney, Louis Robert (1993). The Katyn Massacre (A Master of Arts Thesis). Western Illinois University. Arhivirano iz izvirnika 2. februarja 2020. Pridovkjeno 29. oktobra 2010.
  85. ↑ Schemann, Serge (julij 1985). "Soldiers Story' Shares Prize at Moscow Film Festival". New York Times: 10. Arhivirano iz izvirnika 31. maja 2009. Pridobljeno 14. aprila 2010.
  86. ↑ Jan Józef Lipski (1985). KOR: a history of the Workers' Defense Committee in Poland, 1976–1981. Berkeley: University of California Press. ISBN 978-0520052437.
  87. ↑ 87,0 87,1 Ouimet, Matthew J. (2003). The rise and fall of the Brezhnev Doctrine in Soviet foreign policy. UNC Press Books. str. 126. ISBN 978-0807854112. Arhivirano iz izvirnika 18. junija 2013. Pridobljeno 7. maja 2011.
  88. ↑ 88,0 88,1 Cienciala, Anna M.; Materski, Wojciech (2007). Katyn: A Crime without Punishment. Yale University Press. str. 240–241. ISBN 978-0300108514. Arhivirano iz izvirnika 18. junija 2013. Pridobljeno 7. maja 2011.
  89. ↑ Sanford, George (2005). Katyn and the Soviet Massacre of 1940: Truth, Justice and Memory. Routledge Chapman & Hall. str. 94. ISBN 978-0415338738. Arhivirano iz izvirnika 18. junija 2013. Pridobljeno 7. maja 2011.
  90. ↑ 90,0 90,1 RFE/RL Research Institute (1993). RFE/RL research report: weekly analyses from the RFE/RL Research Institute. Radio Free Europe/Radio Liberty, Inc. str. 24. Arhivirano iz izvirnika 18. junija 2013. Pridobljeno 7. maja 2011.
  91. ↑ "Weeping Poles visit Katyn massacre site". United Press International. 30. oktober 1989.
  92. ↑ "Commemoration of Victims of Katyn Massacre". BBC News. 1. november 1989.
  93. ↑ "History: Judgment on Katyn". Time. 13. november 1989. Arhivirano iz izvirnika 25. junija 2009. Pridobljeno 4. avgusta 2011.
  94. ↑ "Chronology 1990; The Soviet Union and Eastern Europe". Foreign Affairs. 1990. str. 212.
  95. ↑ Sanford, George (2005). Katyn and the Soviet Massacre of 1940: Truth, Justice and Memory. Routledge Chapman & Hall. str. 199. ISBN 978-0415338738. Arhivirano iz izvirnika 18. junija 2013. Pridobljeno 19. maja 2011.
  96. ↑ 96,0 96,1 96,2 Cienciala, Anna M.; Materski, Wojciech (2007). Katyn: A Crime without Punishment. Yale University Press. str. 256. ISBN 978-0300108514. Arhivirano iz izvirnika 18. junija 2013. Pridobljeno 7. maja 2011.
  97. ↑ »Death at the hands of the NKVD – Pamiętam Katyń en«.
  98. ↑ »Biography of Major-General Dmitrii Stepanovich Tokarev - (Дмитрий Степанович Токарев) (1902 – 1993), Soviet Union«.
  99. ↑ 99,0 99,1 99,2 »Katyń -The Unspeakable Crime – Polish History New Zealand«.
  100. ↑ 100,0 100,1 »Ex-Soviet Secret Police Aide Admits Role in 1940 Murder of Polish Officers«. Los Angeles Times. 7. oktober 1991. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. januarja 2022.
  101. ↑ Sanford, George (7. maj 2007). Katyn and the Soviet Massacre of 1940: Truth, Justice and Memory (v angleščini). Routledge. ISBN 978-1-134-30300-7.
  102. ↑ »Report: Soviet Officer Details Killing of Polish Officers at Kalinin«. AP News. 6. oktober 1991. Arhivirano iz spletišča dne 26. februarja 2022. Pridobljeno 26. februarja 2022.
  103. ↑ AP News, 6. oktober 1991
  104. ↑ "Newsline "...despite Poland's status as 'Key Economic Partner'"". Radio Free Europe. 2. januar 2006. Arhivirano iz izvirnika 23. novembra 2011. Pridobljeno 4. avgusta 2011.
  105. ↑ Kondratov, V. K. (2005). Ответ ГВП на письмо общества "Мемориал" (v ruščini). General Prosecutor's Office of the Russian Federation. Arhivirano iz izvirnika 5. junija 2011. Pridobljeno 8. julija 2011.
  106. ↑ "Statement on investigation of the "Katyn crime" in Russia". Memorial" human rights society. 31. januar 2009. Arhivirano iz izvirnika 5. junija 2011. Pridobljeno 4. avgusta 2011.
  107. ↑ Traynor, Ian (29. april 2005). "Russian victory festivities open old wounds in Europe". Guardian Unlimited. London. Arhivirano iz izvirnika 29. avgusta 2013. Pridobljeno 4. avgusta 2011.
  108. ↑ "Katyn Resolution Adopted". Warsaw Voice. 30 March 2005. Arhivirano iz izvirnika 27. februarja 2012. Pridobljeno 4. avgusta 2011.
  109. ↑ 109,0 109,1 109,2 "Senate pays tribute to Katyn victims". The Embassy of the Polish Republic in Canada. 31. marec 2005. Arhivirano iz izvirnika 20. aprila 2005. Pridobljeno 4. avgusta 2011.
  110. ↑ "HUDOC Search Page". coe.int. "HUDOC Search Page". coe.int. Arhivirano iz izvirnika 12. avgusta 2011. Pridobljeno 3. januarja 2012.
  111. ↑ "European court rules against Russia on 1940 Katyn massacre". Reuters. 16. april 2012. Arhivirano iz izvirnika 27. januarja 2016. Pridobljeno 16. aprila 2012.
  112. ↑ "Court makes final ruling on World War Two Katyń massacre complaint". humanrightseurope.org. Arhivirano iz izvirnika 21. oktobra 2014. Pridobljeno 4. aprila 2014.
  113. ↑ Europe.view (7. februar 2008). "In denial. Russia revives a vicious lie". The Economist. Arhivirano iz izvirnika 10. januarja 2011. Pridobljeno 8. julija 2011.
  114. ↑ (poljsko) wiadomosci.gazeta.pl: "NKWD filmowało rozstrzelania w Katyniu" Arhivirano 17. maj 2013 na Wayback Machine., 17. julij 2008
  115. ↑ Joliet, François (16. april 2012). »Wyrok Trybunału w Strasburgu ws. Katynia: Rosja nie wywiązała się ze zobowiązań« [Judgment of the Court in Strasbourg regarding Katyn: Russia does not comply with its obligations] (v poljščini). Arhivirano iz spletišča dne 24. oktobra 2013. Pridobljeno 20. aprila 2012.
  116. ↑ "Dead leaves in the wind: Poland, Russia and history". The Economist. 19. junij 2008. Arhivirano iz izvirnika 5. avgust 2011. Pridobljeno 4. avugusta 2011.
  117. ↑ 117,0 117,1 "Russian Court Ordered to Hear Appeal in Katyn Case". The New York Times. 21. april 2010. Arhivirano iz izvirnika 28. aprila 2010. Pridobljeno 7. maja 2010.
  118. ↑ "Case Western Reserve Journal of International Law | Vol 45 | Iss 3". scholarlycommons.law.case.edu. Arhivirano iz izvirnika 28. oktobra 2020.
  119. ↑ "Excerpts: Letter to Stalin on Katyn". 28. april 2010. Arhivirano iz izvirnika 8. septembra 2021. Pridobljeno 8. septembra 2021.
  120. ↑ 120,0 120,1 »Russian parliament condemns Stalin for Katyn massacre«. BBC News. 26. november 2010. Arhivirano iz spletišča dne 1. septembra 2019. Pridobljeno 3. avgusta 2011.
  121. ↑ Sterio, Milena (1. januar 2012). »Katyn Forest Massacre: Of Genocide, State Lies, and Secrecy«. Case Western Reserve Journal of International Law. 44 (3): 615. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. septembra 2021.
  122. ↑ »Batch of Katyn files handed over to Institute of National Remembrance«. Polskie Radio dla Zagranicy. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. junija 2017. Pridobljeno 19. aprila 2012.
  123. ↑ "IPN launches investigation into Katyn crime". IPN. 2 Januar 2006. Arhivirano iz izvirnika 19. marca 2005. Pridobljeno 4. avgusta 2011.
  124. ↑ 124,0 124,1 Fredheim, Rolf (2014). »The Memory of Katyn in Polish Political Discourse: A Quantitative Study«. Europe-Asia Studies. 66 (7): 1165–1187. doi:10.1080/09668136.2014.934135. S2CID 143516555. Arhivirano iz spletišča dne 6. oktobra 2019. Pridobljeno 6. septembra 2019.
  125. ↑ Rezmer, Waldemar; Zbigniew, Karpus; Matvejev, Gennadij (2004). Krasnoarmieitsy v polskom plenu v 1919–1922 g. Sbornik dokumentov i materialov (v ruščini). Federal Agency for Russian Archives.
  126. ↑ Sanford, George (2005). Katyn and the Soviet Massacre of 1940: Truth, Justice and Memory. Routledge Chapman & Hall. str. 8. ISBN 978-0415338738. Arhivirano iz izvirnika 18. junija 2013. Pridobljeno 19. maja 2011.
  127. ↑ Easton, Adam (4. februar 2010). "Russia's Putin invites Tusk to Katyn massacre event". BBC News. Arhivirano iz izvirnika 11. februarja 2021. Pridobljeno 19. marca 2010.
  128. ↑ Schwirtz, Michael (7. april 2010). "Putin Marks Soviet Massacre of Polish Officers". The New York Times. Arhivirano iz izvirnika 13. januarja 2017. Pridobljeno 10. februarja 2017.
  129. ↑ The Moscow Times: "'Katyn' Film Premieres on State TV". Arhivirano iz izvirnika 7. aprila 2010 naWayback Machine.
  130. ↑ "Polish President Lech Kaczyński dies in plane crash". BBC News. BBC. 10. april 2010. Arhivirano iz izvirnika 11. aprila 2010. Pridobljeno 10. aprila 2010.
  131. ↑ Macintyre, Ben (13. april 2010). "In dark times Poland needs the sunlight of truth". The Times. London. Arhivirano iz izvirnika 26. maja 2010. Pridobljeno 22. julija 2011.
  132. ↑ PAP (11. april 2010). "Rosyjska telewizja państwowa wieczorem pokaże "Katyń" Wajdy". Gazeta Wyborcza. Arhivirano iz izvirnika 3. oktobra 2012. Pridobljeno 26. avgusta 2011.
  133. ↑ "Słowa które nie padły". Rzeczpospolita (v poljščini). 12. april 2010. Arhivirano iz izvirnika 20. marca 2012. Pridobljeno 4. julija 2011.
  134. ↑ View From The Right "The Speech the Polish President was to give at the Katyn Memorial". Arhivirano iz izvirnika 23. aprila 2010 na Wayback Machine,.
  135. ↑ Harding, Luke (28 April 2010). "Russia publishes Katyn massacre files". The Guardian. Pridobljeno 29. Marca 2025.
  136. ↑ "Katyn massacre files declassified". BBC News. 6. okober 2010. Pridobljeno 29 . marca 2025.
  137. ↑ Mukhin, Yuri (2003). Антироссийская подлость [Anti-Russian Treachery]. Реконструкция эпохи (v ruščini). Форум. ISBN 978-5897470501. Arhivirano iz izvirnika 21. julija 2011. Pridobljeno 8. julija 2011.
  138. ↑ Izyumov, Yury (2005). "Катынь не по Геббельсу." Беседа с Виктором Илюхиным ["Katyn was not as Goebbels said", a discussion with Viktor Ilyukhin]. Досье [Dossier] (v ruščini) (40). Arhivirano iz izvirnika 22. decembra 2018. Pridobljeno 8. julija 2011.
  139. ↑ Natalya Velk (28. april 2010). The Communists Insist: Katyn was Perpetrated by the Fascists [Коммунисты настаивают: Катынь устроили фашисты] (v ruščini). Infox.ru. Arhivirano iz izvirnika 26. decembrar 2012. Pridibljeno 19. aprila 2012.
  140. ↑ "The Mednoye memorial complex", Russia's Necropolis of Terror and the Gulag. Arhivirano 22. novembra 2021 na Wayback Machine.
  141. ↑ The Blue Land (Синяя земля). Новая газета – Novayagazeta.ru (v ruščini). 24. april 2019. Arhivirano iz izvirnika 3. maja 2019. Pridobljeno 3. maja 2019.
  142. ↑ "Grandson sues to clear Stalin over killings". Reuters. 31 August 2009.
  143. ↑ "Josef Stalin grandson loses libel suit". NBC News. Associated Press. 13 October 2009. Retrieved 16 July 2022.
  144. ↑ "Russian court rejects Stalin case". BBC News. 13. oktober 2009.
  145. ↑ "In Russia, they threaten to demolish the memorial to the victims of political repression "Katyn" (video)". The Saxon. 16. april 2022. Pridobljeno 7. maja 2022.
  146. ↑ "In Russia, they threaten to demolish the memorial to the victims of political repression "Katyn" (video)". The Saxon. 16. april 2022. Pdobljeno 7. maja 2022.
  147. ↑ 147,0 147,1 "В России грозятся снести мемориал жертвам политических репрессий "Катынь" (видео)". ФОКУС (in Russian). 15. april 2022. Pridobljeno 7. maja 2022.
  148. ↑ Rogoża, Jadwiga; Wyrwa, Maciej (2020). Катынь по следам преступления. Путеводитель : Козельск – Смоленск – Гнездово – Катынский лес. Centr pol'sko-rossijskogo dialoga i soglasiâ. ISBN 978-8364486784.
  149. ↑ "Калининградский суд запретил распространять книгу о Катынском расстреле". Novaya Gazeta. 20. julij 2022.
  150. ↑ "Ленинградский районный суд г. Калининграда". leningradsky--kln.sudrf.ru.
  151. ↑ "Anger after Russia removes Polish flag from WWII memorial in Katyn". 27. junij 2022. Pridobljeno 4. avgusta 2022.
  152. ↑ "Russia bans Polish flags at Katyn cemetery". 4. april 2023.
  153. ↑ 153,0 153,1 Новости, Р. И. А. (11 April 2023). "ФСБ опубликовало уникальные архивные документы по Катыни". РИА Новости (v ruščini). Arhivirano iz izvirnika 12. aprila 2023. Pridobljeno 22. aprila 2023.
  154. ↑ Cienciala, Anna M.; Materski, Wojciech (2007). Katyn: A Crime without Punishment. Yale University Press. str. 243–245. ISBN 978-0-300-10851-4. Pridobljeno 16. februarja 2011.
  155. ↑ Meller, Hugh (10. marec 1994). London Cemeteries: An Illustrated Guide and Gazetteer. Scolar Press. str. 139. ISBN 978-0-85967-997-8. Pridobljeno 14. januarja 2011.

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]
  • Cienciala, Anna M.; S. Lebedeva, Natalia; Materski, Wojciech, ur. (2008). Katyn: A Crime Without Punishment. Annals of Communism Series. Yale University Press. ISBN 978-0300108514.
  • Davies, Norman (1997). »Katyń Capsule«. Europe: A History (reprinted with corrections) (v angleščini). London: Pimlico, Random House. str. 1004–5. ISBN 0-7126-6633-8.
  • Etkind, Alexander; Finnin, Rory; Blacker, Uilleam; Fedor, Julie; Lewis, Simon; Mälksoo, Maria; Mroz, Matilda (2013). Remembering Katyn (v angleščini). John Wiley & Sons. ISBN 978-0745662961.
  • Eyerman, Ron (2019). »The Worst Was the Silence: The Unfinished Drama of the Katyn Massacre: (With Dominik Bartmanski)«. Memory, Trauma, and Identity (v angleščini). Springer International Publishing. str. 111–142. doi:10.1007/978-3-030-13507-2_6. ISBN 978-3030135072. S2CID 167006815.
  • Paul, Allen (2010). Katyń: Stalin's Massacre and the Triumph of Truth. DeKalb: Northern Illinois University Press. ISBN 978-0875806341.
  • Paul, Allen (1996). Katyń: Stalin's massacre and the seeds of Polish Resurrection. Annapolis, Md.: Naval Institute Press. ISBN 978-1557506702.
  • Paul, Allen (1991). Katyn: The Untold Story of Stalin's Polish Massacre. Scribner Book Company. ISBN 978-0684192154.
  • Przewoźnik, Andrzej; Adamska, Jolanta (2011). Zbrodnia katyńska: mord, kłamstwo, pamięć. Wydawn. Literackie. ISBN 978-8308046340. OCLC 732798404. In Polish.
  • Rogoyska, Jane (2021). Surviving Katyn: Stalin's Polish Massacre and the Search for Truth. Simon & Schuster. ISBN 978-1786078926. Arhivirano iz spletišča dne 10. maja 2021. Pridobljeno 9. maja 2021.
  • Sandford, George (2006). »The Katyn Massacre and Polish–Soviet relations 1941–1943«. Journal of Contemporary History. 41 (1): 95–111. doi:10.1177/0022009406058676. S2CID 159589629.
  • Sanford, George (2007). Katyn and the Soviet Massacre of 1940: Truth, Justice and Memory (v angleščini). Routledge. ISBN 978-1134303007.
  • Swianiewicz, Stanisław (2000) [1976]. W cieniu Katynia [In the Shadow of Katyn: Stalin's Terror]. Borealis Pub. ISBN 978-1894255165.
  • Thomas Urban: The Katyn Massacre 1940. History of a Crime. Barnsley 2020 ISBN 978-1526775351
  • Wawrzynski, Patryk (2012). »The Remembrance of the Katyn Massacre and President Lech Kaczynski's Concept of Polish-Russian Relations [2005–2010]«. Polish Political Science Yearbook. 41: 507.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Katinski pokol.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Katinski_pokol&oldid=6422833«