Erich Honecker

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Erich Honecker
Portret
generalni sekretar Enotne socialistične stranke Nemčije (SED)
Na položaju
1971–1989
PredhodnikWalter Ulbricht
NaslednikEgon Krenz
Predsednik državnega sveta Nemške demokratične republike
Na položaju
1976–1989
PredhodnikWilli Stoph
NaslednikEgon Krenz
Osebni podatki
RojstvoErich Ernst Paul Honecker
25. avgust 1912({{padleft:1912|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:25|2|0}})[1][2][…]
Neunkirchen[d][1]
Smrt29. maj 1994({{padleft:1994|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:29|2|0}})[1][2][…] (81 let)
La Reina[d]
NarodnostNemec
Politična strankaEnotna socialistična stranka Nemčije
ZakonciEdith Baumann (1950-1953), Margot Feist (od 1953)
Poklicpolitik, avtobiograf, član odporniškega gibanja
PodpisErich Honecker Signature.svg

Erich Honecker, nemški komunistični politik, * 25. avgust 1912, Neunkrichen, † 29. maj 1994, Santiago de Chile.

Vodil je Nemško demokratično republiko (Vzhodno Nemčijo) od leta 1971 do oktobra 1989, malo pred padcem Berlinskega zidu. Bil je generalni sekretar Stranke socialistične enotnosti Nemčije (SED) in predsednik Sveta za nacionalno obrambo; leta 1976 je zamenjal Willija Stopha kot predsednik Državnega sveta, uradnega vodje države. Kot vodja Vzhodne Nemčije je imel Honecker tesne prijateljske odnose s Sovjetsko zvezo, ki je imela v državi veliko vojsko.

Honeckerjeva politična kariera se je začela v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je postal uradnik Komunistične partije Nemčije, zaradi česar so ga nacisti zaprli. Po drugi svetovni vojni ga je osvobodila sovjetska vojska in ponovno je začel opravljati svoje politične dejavnosti, leta 1946 je ustanovil mladinsko organizacijo stranke SED, Svobodno nemško mladino, in bil do leta 1955 njen predsednik. Kot varnostni sekretar Centralnega komiteja SED je bil glavni organizator gradnje berlinskega zidu leta 1961 in na tej funkciji upravno odgovoren za ukaze o uporabi strelnega orožja na notranji vzhodnonemški meji.

Leta 1970 je Honecker sprožil boj za politično oblast, v katerem je ob podpori sovjetskega voditelja Leonida Brežnjeva zamenjal Walterja Ulbrichta na položaju generalnega sekretarja SED in predsednika Sveta za nacionalno obrambo. Na njegov ukaz je država sprejela program potrošniškega socializma in se približala mednarodni skupnosti, tako da je normalizirala odnose z Zahodno Nemčijo in postala polnopravna članica ZN, kar velja za enega njegovih največjih političnih uspehov.

Ko so se napetosti hladne vojne v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja s pojavom perestrojke in glasnosti – liberalnih reform, ki jih je uvedel sovjetski voditelj Mihail Gorbačov – povečale, je Honecker zavrnil vse razen kozmetičnih sprememb vzhodnonemškega političnega sistema. Skliceval se je na stalna trdolinijska stališča Kima Il-sunga in Fidela Castra, katerih režima Severne Koreje in Kube sta bila kritična do reform. Ko so se protivladni protesti širili, je Honecker prosil Gorbačova, naj proti protestnikom posreduje sovjetska vojska, da bi ohranila komunistično vladavino v Vzhodni Nemčiji, kot je to storila na Češkoslovaškem ob praški pomladi 1968 in na Madžarskem ob revoluciji leta 1956, vendar je to Gorbačov zavrnil. Politbiro SED je oktobra 1989 prisilil Honeckerja, da je odstopil s položaja, da bi izboljšal podobo vlade v očeh javnosti; prizadevanja so bila neuspešna in režim se je naslednji mesec popolnoma zrušil.

Po ponovni združitvi Nemčije leta 1990 je Honecker zaprosil za azil na čilskem veleposlaništvu v Moskvi, vendar so ga leta 1992 po razpadu Sovjetske zveze izročili nazaj Nemčiji, da bi mu sodili zaradi vloge pri kršitvah človekovih pravic, ki jih je zagrešila vzhodnonemška vlada. Vendar so postopek proti njemu ustavili, saj je Honecker zbolel za terminalnim rakom na jetrih, zaradi česar je bil izpuščen iz pripora, nato pa se je pridružil svoji družini v izgnanstvu v Čilu, kjer je umrl maja 1994.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 Record #118553399 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. 2,0 2,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. 3,0 3,1 SNAC — 2010.