Socialna demokracija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Mednarodni logotip socialne demokracije


Socialna demokracija je svetovno politično gibanje, ki se zavzema za reforme kapitalistične družbe z demokratičnimi sredstvi v korist delavskega razreda. Enakomernejšo razdelitev sadov skupnega dela v družbi naj bi dosegli z večjo vlogo države (in ali lokalnih oblasti) pri nadzoru nad delovanjem konkurenčnega trga in s prerazdeljevanjem dobrin, posebno možnosti šolanja, zdravstvenega in pokojninskega varstva.

Zgodovinski pregled[uredi | uredi kodo]

Razcep med socialdemokrati in komunisti[uredi | uredi kodo]

Socialne demokracije v prvotnem pomenu besede ne smemo enačiti s socialno demokracijo v današnjem pomenu besede[1][2]. Socialna demokracija se je prvotno pojavila kot dopolnitev in nasprotovanje liberalni demokraciji. Slednja se je zadovoljila s pravno enakostjo državljanov, torej enakostjo teh državljanov pred zakonom; pri tem je pozabila na razredne razlike med temi državljani, pozabila pa je tudi, da samo pravo te razredne razlike priznava, legitimira in utrjuje. Pridevnik »socialna« v socialni demokraciji (v prvotnem pomenu besede) tako izhaja iz upoštevanja razrednih razlik med pravno enakimi državljani. Opozarja, da je ravno ta razredna razlika temeljna ovira, ki preprečuje družbeno enakost; vzpostavitev družbene enakosti iz tega vidika zahteva tudi odpravo razredne družbe kot take.

Socialni šovinizem[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: socialni šovinizem.

Socialna demokracija in komunizem sta postala uradno ločena pojma šele po začetku prve svetovne vojne. Temeljni prevrat se je zgodil pri vprašanju vojnih kreditov in splošne podpore vojni pod imenom domoljubja in »obrambe pred tujimi barbari«[3]. V Franciji je takšna podpora socialdemokratov bila znana pod imenom »Sveta zveza« (v izvirniku: »union sacrée«), v Nemčiji pa je taka podpora vojni nosila ime »Burgfriedenspolitik«. V Rusiji so podobno pozicijo zavzeli menjševiki; zmerno socialdemokratsko krilo, ki se je od revolucionarnega krila (boljševikov) ločilo že ob drugem kongresu ruske socialdemokratske partije leta 1903.

Socialdemokratska podpora buržoazni in imperialistični državi ni bila omejena le na glasovanje v prid vojnim kreditom. Vključevala je tudi premirje med proletariatom in buržoazijo, znan kot "civilni mir". V praksi je to pomenilo, da sedaj zmerna socialna demokracija ni vzpodbujala delavskega nasprotovanja kapitalu, ampak je ta antagonizem celo mirila. Takšno pozicijo je branila z retoričnim pristopom, da so razredni konflikti na nacionalnem nivoju »nepotrebno sektaštvo«, da se bodo razrešili po koncu vojne in »zmago nad barbari«. Socialna demokracija navkljub svojim pozicijam ni zavrgla razredne retorike, ampak jo je spreobrnila sebi v prid; mir z buržoazijo je predstavila kot interes delavstva, saj naj bi oba razreda bila izpostavljena skupni zunanji nevarnosti[3].

Takšna politična linija je bila bistveno odstopanje od tudi uradne socialdemokratske linije, ki je prevladovala tudi tik pred začetkom prve svetovne vojne. To odstopanje se je prikazalo na dveh območjih: na odnosu do imperializma in odnosu do razrednega boja.

Evropska socialna demokracija je še tedne pred začetkom vojne izpostavljala, da konflikt med Centralnimi silami in Antanto (glavnima taboroma prve svetovne vojne) ni boj za obrambo domovine, ampak je povsem imperialističnega značaja; borbeno geslo je tudi po atentatu Franca Ferdinanda ostalo »Boj proti imperializmu!«. Ko je dejansko prišlo do vojne, pa so socialdemokrati spremenili svoja stališča; vprašanje imperializma so postavili na stran, so ga označili za problem, ki se ga bo razrešilo, ko se bo odpravila eksistenčna grožnja domovini. Boj proti imperializmu je zamenjala »obramba domovine«, boj proti domači imperialistični buržoaziji je bil prestavljen na »ugodnejše razmere«; razredni boj tako na nacionalnem (v naslednjem odstavku) kot internacionalnem nivoju (tj. boj proti imperialistični vojni) je nadomestil skupni boj naroda proti zunanjemu sovražniku, kritika imperializma lastne dežele pa je utihnila[3].

Vpliv socialnega šovinizma na razredni boj[uredi | uredi kodo]

Iz vidika razrednega boja, torej konflikta med delavskim razredom in kapitalom, je socialna demokracija zavzela pozicijo, da je to vprašanje neprimerno nasloviti v času vojne. Vprašanja, kot na primer imperializem, militarizem (vpliv vojske v družbenem življenju ter naslavljanje njene družbene vloge nasploh) in produkcija presežne vrednosti ter razredni boj nasploh, so bila v očeh socialne demokracije drugotnega pomena; bila so celo nezaželena motnja »narodne enotnosti proti sovražniku«.

Zmerna in sporazumaška narava socialne demokracije je prišla najbolj do izraza tekom neuspele nemške revolucije leta 1918-1919. Socialna demokracija ne le, da ni podprla delavskih vstaj (npr. v Berlinu), ampak je tudi podprla desničarske milice (Freikorps enote), ki so redni vojski pomagale pri zadušitvi vstaje; pri tem je treba še dodati, da je tekom nemške revolucije minister za obrambo bil socialdemokrat Gustav Noske[4]. Socialna demokracija je revoluciji nasprotovala tudi v bodočih letih; pri tem se je sklicevala na vrsto argumentov, kot na primer, da »razmerje moči« ni ugodno za revolucijo, kot tudi, da slednja uporablja nasilje, da se brani pred svojimi sovražniki. Primer takšne linije je Karl Kautsky, ki je leta 1919 izdal kritiko Oktobrske revolucije z naslovom »Terorizem in komunizem«; na to delo je leto kasneje Lev Trocki odgovoril z istoimensko polemiko[5].

Takšen razcep med zmernim in revolucionarnim socialdemokratskim krilom ni bil posledica nenadnih sprememb ali spontanih odločitev; reformistične in oportunistične tendence so v socialni demokraciji bile prisotne in se krepile že daljše obdobje, odkrita podpora kapitalizmu ob izbruhu vojne pa je bila le iskra v sod smodnika[6]. Iz Nemčija sta primera del, ki naslavljata vprašanje, »Socialna reforma ali revolucija«[7] iz leta 1899 ter »Množična stavka, partija in sindikati« iz leta 1906[8]. V Rusiji je do razkola med revolucionarnim in reformističnim (današnjim socialdemokratskim) krilom prišlo že na drugem kongresu socialdemokratske stranke leta 1903[9]; predlog za preimenovanje v komunistično partijo je boljševikom Lenin podal šele v Aprilskih tezah leta 1917[10] (v Nemčiji je revolucionarno krilo socialne demokracije bilo izobčeno in se je preoblikovalo v Spartakovo zvezo (Spartakusbund) že leta 1914, ob izbruhu vojne)[11].

New Deal in Zahod po drugi svetovni vojni[uredi | uredi kodo]

Velika gospodarska kriza, ki se je začela z zlomom ameriške borze leta 1929 in je trajala še naslednjo desetletje (razširila se je tudi na vse države, ekonomske povezane z ZDA, vključno z večino evropskih držav), je bila velik udarec stabilnosti kapitalistične družbe. Liberalne ekonomske pozicije, kot na primer laissez-faire kapitalizem, so izgubile večino svoje avtoritete. Njihova trditev, da je tržno gospodarstvo zmožno samo razrešiti ekonomske probleme, se je izkazala za problematično, saj so ravno za tržno gospodarstvo (in kapitalistično ekonomijo) značilne periodične krize, vključno s takrat aktualno krizo.

Nadalje se je delavski boj razvil do mere, kjer je predstavljal relevantno grožnjo buržoazni politiki. Večji sindikati, kot na primer Ameriška zveza dela (American Federation of Labor, AFL), so sicer zavzemali reformistične pozicije; je pa kot radikalna alternativa bila relevantna politična sila tudi Komunistična partija ZDA (CPUSA). Ta je pod svojim okriljem, na primer, organizirala tudi črnce in ženske, ki so jih zmerni sindikati zapostavljali, v nekaterih primerih pa so se tudi aktivno borili proti njihovi emancipaciji[12].

Kot posebno zgodovinsko okoliščino je treba omeniti še obstoj Sovjetske Zveze kot politične sile, ki je predstavljala alternativo kapitalizmu. To je za delavski boj v kapitalističnih deželah imelo pomembne posledice; dokler je obstajala Sovjetska Zveza, je obstajal tudi praktičen odgovor na vprašanje, kaj naj bi bilo alternativa kapitalizmu (ki je pogosto postavljen kot »naravno stanje« in nespremenljiv, kot nekaj, čemur ni alternative)[13]. Ta argument je dobil toliko večjo težo, ker Sovjetske Zveze zaradi (vsiljene)[14] trgovske izolacije kriza ni prizadela[15].

Nadalje navkljub protikomunistični propagandi povezanost gibanja s Sovjetsko Zvezo (obtožba, da je agitator »sovjetski agent«), ampak je ta propaganda lahko bila celo kontraproduktivna. Če se je za gibanje smatralo, da je povezano s Sovjetsko Zvezo (ali Kominterno), je to lahko celo povečalo avtoriteto gibanja; če uživa materialno in ideološko podporo tuje socialistične dežele, ima po takšni logiki toliko večje možnosti, da uspe[12].

Model socialne demokracije, ki se je vzpostavil tekom gospodarske krize, v zahodnih evropskih državah pa po koncu druge svetovne vojne, je tako treba razumeti kot odgovor na grožnjo komunistične revolucije. Keynesianizem kot ekonomski model, kjer država zapolni pomanjkanje povpraševanja na trgu, hkrati pa nadzoruje nivo brezposelnosti, je postal širše uveljavljen, ker se je moral vzpostaviti sistem, v katerem lahko kapitalizem vsaj delno obvlada svoja lastna protislovja. V nasprotnem primeru bi ta bil odpravljen, nadomestil pa bi ga komunizem; za buržoazijo je izguba v profitu manjše zlo kot odprava njenega obstoja, zato je na ta model tudi pristala. Nadalje je takšen ekonomski model na kratki in srednji rok bil ugoden za buržoazijo, saj so državni izdatki predstavljali dodatne investicijske možnosti[16].

V Zahodni Evropi je vzrok za uvedbo socialdemokratskega modela zelo podoben. Glavna razlika je v tem, da je Sovjetska Zveza imela toliko večjo vlogo (tudi zaradi geografske bližine); vpliv komunističnih gibanj (in političnih strank) je nadalje povečal njihov prispevek k zlomu fašizma. Na tem območju je narava socialne demokracije kot zmerne, reformistične alternative komunizmu bila toliko bolj očitna. To toliko bolj drži, ker sta socialna demokracija in socializem bila medsebojno izključujoča; ZDA so, na primer, državam, kjer so komunisti imeli »preveliko« politično vlogo, zagrozila, da jim bo odtegnila finančno pomoč, če situacije ne »popravijo« in postavijo na oblast zmernejše opcije[17].

V deželah, kjer situacija ni bila tako delikatna, kjer buržoaziji ni bilo treba delovati »v rokavicah«, da bi zavarovala svoje interese, je situacija bila drugačna. Primer je Latinska Amerika, ki po Monroe doktrini spada v interesno sfero ZDA. Tukaj ZDA niso zatirale le komunistov, ki so odkrito podpirali Sovjetsko Zvezo, ampak tudi politične pozicije, ki so se od Sovjetske Zveze distancirale; primer iz Čila je demokratični socializem Salvadora Allendeja, ki je padel pod vojaškim udarom (s podporo obveščevalne agencije CIA) leta 1973[18]. Takšna usoda je doletela tudi socialdemokratske režime; takšen primer je bil v Gvatemali, kjer je leta 1954 z državnim udarom bil odstavljen takratni predsednik države Jacobo Árbenz[17].

Vzpon neo-liberalizma[uredi | uredi kodo]

Socialdemokratski model ne odpravi tržnega gospodarstva in kapitalistične privatne lastnine, s čimer obdrži tudi dovzetnost za gospodarsko krizo. Do te je v začetku 70' let tudi prišlo; delno je k temu pripomogel tudi dvig cen nafte (tako imenovana naftna kriza leta 1974), pomembno pa je bilo tudi splošno pregrevanje gospodarstva.

Za razliko od gospodarske krize v 30' letih, kjer je kapitalistična država zaradi pritiska delavskega razreda vzpostavila socialdemokratski model (opis spodaj), pa je tokrat ta pritisk bil nesorazmerno manjši. Sovjetska Zveza je pod Nikito Hruščom razvijala politiko mirne koeksistence[19]; pod Leonidom Brežnjem je sicer zavzela bolj intervencionistično držo, a je de facto ta bila defenzivna. V samih kapitalističnih deželah je revolucionarna politika izgubila iniciativo reformističnim sindikatom; ti so sicer bili močni, a so svoje zahteve omejili na mezdni boj (tj. rast plač) in omejevanje brezposelnosti[20].

Oba faktorja sta bila pomembna pri določanju ekonomske politike; zaradi teh sprememb odgovor na krizo ni bil nadaljnje vzdrževanje socialdemokratskega modela, ampak liberalizacija gospodarstva. Dva pomembna ukrepa liberalizacije gospodarstva sta deregulacija in privatizacija. Deregulacija se nanaša tako na finančne trge kot delavske pravice; oboje se je začelo spreminjati v prid kapitalu. Privatizacija se je izvajala tako na področju storitev socialne države (npr. privatizacija državnih stanovanj, šolstva in zdravstva) kot v ostalih ekonomskih sektorjih[21].

Značilnosti socialne demokracije[uredi | uredi kodo]

Socialni dialog[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: reformizem.

Socialna demokracija do vprašanja razrednega boja zavzame pristop, da se konflikt med delom in kapitalom, torej med proletariatom in buržoazijo, da pomiriti preko kompromisov in socialnega dialoga. Po socialdemokratskem modelu je socialni dialog sestavljen iz treh ključnih partnerjev: delavcev (ki jih zastopajo sindikati), delodajalcev (buržoazije) in države, ki igra vlogo posrednika med obema stranema. Iz vidika delavske pozicije lahko cilje socialne demokracije povzamemo s tremi večjimi gesli: rast plač (mezd), rast delovnih mest (tj. zmanjševanje brezposelnosti) in varnost zaposlitve.

Predstavljena shema je poenostavitev; pod zahteve socialne demokracije spadajo na primer tudi soudeležba delavcev pri dobičku podjetja in soupravljanje slednjega. Kljub temu pa je ključna značilnost takšnih zahtev, da so te de facto v drugi obliki izražena zahteva po rasti plač; tudi pri delavskem soupravljanju je govor o soupravljanju, sam kapital še vedno ostaja v privatni lasti.

Dodaten pomemben element socialne demokracije je socialna država, ki na eni strani sestoji iz socialnega varstva (kot na primer v primeru brezposelnosti), po drugi strani pa omrežja javnih storitev, kot na primer zdravstva in šolstva. Slednja sama na sebi niso kapitalistična; niso v privatni lasti, hkrati pa njihov osnovni smoter ni ustvarjanje profita, temveč kritje družbene potrebe[16]. Kljub temu pa je socialdemokratska država še vedno kapitalistična, saj v končni fazi še vedno ščiti kapitalistično privatno lastnino. Za socialistično ekonomijo ne zadostuje socialna država, saj ta v primeru socialne demokracije deluje v okviru mešane ekonomije, ki pa je še vedno kapitalistična.

Mešana ekonomija[uredi | uredi kodo]

Socialna demokracija ne napada kapitalistične privatne lastnine; v slednji in v tržnem gospodarstvu ne vidi problema, če sta regulirani. Tipični ekonomski model socialne demokracije je tako mešana ekonomija. V takem modelu so ključni ekonomski sektorji v državni lasti; pod te ključne sektorje poleg javnih storitev, kot na primer javnega šolstva in zdravstva, spadajo prometna in telekomunikacijska infrastruktura ter ostali ekonomski sektorji, ključni za delovanje družbe (npr. industrija ključnih izvoznih artiklov, pa tudi del vojaško-industrijskega kompleksa). Država ravno tako množično financira raziskovalne laboratorije, ki v zastavljanju raziskovalnih ciljev niso obremenjeni z zahtevami po kratkoročnih povrnitvah investicij; rezultati raziskav so nato splošno dostopni družbenemu kapitalu.

Poudarek pa je, da so v državni lasti le ključni ekonomski sektorji, ne celotna družbena ekonomija. Delež državnega lastništva v mešani ekonomiji tako praviloma znaša med 20% in 30%; preostanek nadalje funkcionira v tržnem gospodarstvu pod kapitalistično privatno lastnino[16].

Problemi socialne demokracije[uredi | uredi kodo]

Socialdemokratski model do kapitalizma ni sovražen; z izjemo državnega sektorja v mešani ekonomiji ne predvideva razlastitev buržoazije niti vzpostavitve planskega gospodarstva (še največji približek slednjemu so nezavezujoče direktive privatnemu sektorju). To tudi pomeni, da produkcija presežne vrednosti, temelj kapitalističnega izkoriščanja in profita, ni odpravljena, saj ostanejo temelji kapitalističnih produkcijskih odnosov (mezdno delo in kapitalistični monopol nad produkcijskimi sredstvi) nedotaknjeni. Nadalje to pomeni, da kot glavni način organizacije družbene ekonomije ostane trg; v mešani ekonomiji državni sektor ni alternativa tržnemu gospodarstvu, ampak je vanj integriran. Povedano ima dve pomembni posledici.

Prvič: z ohranitvijo kapitalistične privatne lastnine se razredne strukture, značilne za kapitalizem, ohranjajo. Največja sprememba v teh je, da se opazno poveča sloj med buržoazijo in proletariatom (malomeščanstvo, pa tudi nekateri kvalificirani delavci)[20]; temeljne značilnosti kapitalistične razredne strukture pa ostanejo enake. Nadalje: ker je družbena delovna sila še vedno organizirana po kapitalističnem načinu produkcije (glej industrijska rezervna armada), brezposelnost še vedno obstaja[22].

Drugič: z ohranitvijo tržnega gospodarstva mešana ekonomija ostane dovzetna za periodične gospodarske krize, ki so značilnost kapitalistične ekonomije; zgodovinski primer takšne krize je gospodarska kriza med letoma 1973 in 1975,relevantna je tudi gospodarska kriza, ki se je začela leta 2007.

Socialna demokracija danes[uredi | uredi kodo]

Ideali socialne demokracije so danes pogosto zapisani v temeljne pravne listine kapitalističnih držav. Ustava Republike Slovenije na primer opredeljuje Slovenijo kot demokratično in socialno državo in se tako okvirno istoveti z ideali socialne demokracije[23]. Podobno velja za Evropsko Unijo, ki v svoji ustavi ravno tako vključuje socialdemokratske ideje[24].

Seznam socialdemokratov[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Engels. "Letters: Marx-Engels Correspondence 1875". www.marxists.org. Pridobljeno dne 2018-03-27. 
  2. ^ Lenin, V.I. "Lenin: What the 'Friends of the People' Are and How They Fight the Social-Democrats". www.marxists.org. Pridobljeno dne 2018-03-27. 
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 Luxemburg, Rosa (1977). Kriza socialne demokracije (Juniusova brošura). Izbrana dela (Ljubljana: Cankarjeva založba). str. 551-688. 
  4. ^ Luxemburg, Rosa (1977). Red vlada v Berlinu. Izbrana dela (Ljubljana: Cankarjeva založba). str. 939-947. 
  5. ^ Trocki, Lev. "Terrorism and Communism". marxists.org. Pridobljeno dne 28.3.2018. 
  6. ^ Lenin, V.I. "Lenin: The Junius Pamphlet". www.marxists.org. Pridobljeno dne 2018-03-27. 
  7. ^ Luxemburg, Rosa (1977). Socialna reforma ali revolucija. Izbrana dela (Ljubljana: Cankarjeva založba). str. 49-136. 
  8. ^ Luxemburg, Rosa (1977). Množična stavka, partija in sindikati. Izbrana dela (Ljubljana: Cankarjeva založba). str. 307-398. 
  9. ^ Lenin, V.I. "Lenin: One Step Forward, Two Steps Back". www.marxists.org. Pridobljeno dne 2018-03-27. 
  10. ^ Lenin, V.I. "V. I. Lenin: The Tasks of the Proletariat in the Present Revolution (a.k.a. the April Theses)". www.marxists.org. Pridobljeno dne 2018-03-27. 
  11. ^ "Glossary of Organisations: Sp". www.marxists.org (angleščina). Pridobljeno dne 2018-03-27. 
  12. ^ 12,0 12,1 G., Kelley, Robin D. (1990). Hammer and hoe : Alabama Communists during the Great Depression. Chapel Hill: University of North Carolina Press. ISBN 0807819212. OCLC 21375935. 
  13. ^ Louis., Althusser,; Michael., Sprinker,; Schwarz) (2000). Izbrani spisi. Ljubljana: Založba /*cf. ISBN 9616271253. OCLC 443376840. 
  14. ^ "RUSSIAN GOODS (IMPORT PROHIBITION). (Hansard, 22 June 1933)". hansard.millbanksystems.com (angleščina). Pridobljeno dne 2018-03-27. 
  15. ^ Sorel, George. "Strauss: Soviet Russia: Anatomy of a Social History Part 5". www.marxists.org. Pridobljeno dne 2018-03-27. 
  16. ^ 16,0 16,1 16,2 Iván., Berend, Tibor (2013). Gospodarska zgodovina Evrope v 20. stoletju : ekonomski režimi od laissez-faire do globalizacije (1. izd., 1. natis izd.). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. ISBN 9789612544430. OCLC 858771293. 
  17. ^ 17,0 17,1 William., Blum, (2003). Killing hope : US military and CIA interventions since World War II. London: Zed Books. ISBN 1842773682. OCLC 53391104. 
  18. ^ Naomi., Klein,; Tomaž., Mastnak,; Impress) (2009). Doktrina šoka : razmah uničevalnega kapitalizma (1. izd., 1. dotis izd.). Ljubljana: Mladinska knjiga. ISBN 9789610107064. OCLC 449623879. 
  19. ^ Tse-tung, Mao. "Peaceful Coexistence - Two Diametrically Opposed Policies". www.marxists.org. Pridobljeno dne 2018-03-27. 
  20. ^ 20,0 20,1 Mallet, Serge (1970). Novi delavski razred. Komunist. COBISS 618291. 
  21. ^ 1935-, Harvey, David,; Sašo., Furlan,; Primož., Krašovec,; print), Studio (2012). Kratka zgodovina neoliberalizma. Ljubljana: Studia humanitatis. ISBN 9789616798303. OCLC 821107289. 
  22. ^ "United States Unemployment Rate | 1948-2018 | Data | Chart | Calendar". tradingeconomics.com. Pridobljeno dne 2018-03-27. 
  23. ^ "Ustava Republike Slovenije (URS)". pisrs. Pridobljeno dne 2018-03-27. 
  24. ^ Treaty Establishing a Constitution for Europe. Luxembourg: Office for Official Publications of the European Communities. 2005. ISBN 9282431002. OCLC 57713294. 
  25. ^ Martti Ahtisaari: a New Kind of President for an Era of Change by Jaakko Iloniemi
  26. ^ Commission for Racial Equality: Clement Attlee Lecture: Trevor Phillips's speech, 21 April 2005
  27. ^ Eduard Bernstein Reference Archive
  28. ^ Rubén Berríos Martínez
  29. ^ UXL Newsmakers: Rodrigo Borja Cevallos
  30. ^ Encyclopædia Britannica: Willy Brandt
  31. ^ Hjalmar Branting: The Nobel Peace Prize 1921
  32. ^ The Canadian Encyclopedia: Social Democracy
  33. ^ Fernando Henrique Cardoso: Harry Walker Lecturing Agency
  34. ^ Government of Sweden: Governments and Prime Ministers since 1900
  35. ^ BBC News: Profile of Helen Clark
  36. ^ The Canadian Encyclopedia: Social Democracy
  37. ^ Kemal Derviş: Curriculum Vitae
  38. ^ The Canadian Encyclopedia: Social Democracy
  39. ^ The Federal Authorities of the Swiss Confederation: Ruth Dreifuss
  40. ^ BBC News: Bulent Ecevit: Survivor finally falls
  41. ^ Encyclopædia Britannica: Tag Erlander
  42. ^ Anthony Giddens: Biography
  43. ^ Voice of America News: Gorbachev Says Russia Reversing Democratic Freedoms, US Acting Unilaterally
  44. ^ Encyclopædia Britannica: Per Albin Hansson
  45. ^ Eurasia Daily Monitor: Ilves wins Estonia's Presidency
  46. ^ History of the Social Democratic Populist Party (of Turkey)
  47. ^ Paul Keating: Australian Launch of the International Year for the World's Indigenous People
  48. ^ George Bush (41) Presidential Library and Museum: The Diary of Friedrich Kellner
  49. ^ Social Democracy in Neoliberal Times: The Left and Economic Policy Since 1980, Ch. 4, p.80
  50. ^ Everything for Sale: The Virtues and Limits of Markets.
  51. ^ Germany: What is Oskar Lafontaine up to?
  52. ^ New Democratic Party: Jack's Biography
  53. ^ Julius Leber: A Biography
  54. ^ The Canadian Encyclopedia: Social Democracy
  55. ^ Mandela is 'greatest political hero'
  56. ^ Encyclopædia Britannica: Olaf Palme
  57. ^ Encyclopædia Britannica: Andreas Papandreou
  58. ^ Encyclopædia Britannica: Göran Persson
  59. ^ The Columbia Encyclopedia, Sixth Edition: Plekhanov, Georgi Valentinovich
  60. ^ Poul Nyrup Rasmussen
  61. ^ The Guardian: Is this the face of France's first Madame la Présidente?
  62. ^ The Monthly: Howard's Brutopia: What the Prime Minister doesn't want to talk about by Kevin Rudd
  63. ^ The President of the Republic of Estonia: August Rei
  64. ^ BBC News: Profile: Manuel Rosales
  65. ^ Encyclopædia Britannica: Giuseppe Saragat
  66. ^ Prime Ministers of New Zealand: Michael Joseph Savage
  67. ^ CNN: Gerhard Schröder: Upstart at the chancellor's gate, 2000
  68. ^ Encyclopædia Britannica: Throvald Stauning
  69. ^ Norway.org: Jagland steps down
  70. ^ CBC: A new brand of Canadian social democracy
  71. ^ José Luis Rodríguez Zapatero: President of the Government and Secretary General of the PSOE (Spanish Socialist Workers' Party)