Le Duc Tho

Gre za vietnamsko ime; priimek te osebe je Lê, po vietnamskih običajih pa se jo naziva z osebnim imenom Thọ.

Le Duc Tho
Rojstvo	14. oktober 1911({{padleft:1911|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:14|2|0}})[…] Hà Nam
Smrt	13. oktober 1990({{padleft:1990|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:13|2|0}})[…] (78 let) Hanoj
Državljanstvo	Vietnam
Poklic	politik, diplomat, vojaško osebje, revolucionar

Lê Đức Thọ, vietnamski politik, vojak, diplomat, * 14. oktober 1911, † 13. oktober 1990, Hanoi, Vietnam.

Leta 1973 je bil dobitnik Nobelove nagrade za mir skupaj z ameriškim državnim sekretarjem Henryjem Kissingerjem, a je nagrado zavrnil.

Leta 1930 je sodeloval pri ustanovitvi Indokitajske komunistične partije. Francoske kolonijalne oblasti so ga dvakrat zaprle (1930-36 in 1939-44). Po izpustitvi leta 1945 deluje v Vietnamskem gibanju za osvoboditev izpod kolonizatorjev, predvsem Francozov, ki se je zaključil z Ženevsko pogodbo leta 1954. V tem obdobju je bil pomemben partijski funkcionar antikolonističnega komiteja Južnega Vietnama (1948 v Kočinčini, nekdanjem kraljestvu, ki je obsegalo tudi Sajgon, sedanji Hošiminh), leta 1955 pa se je pridružil predhodnici Vietnamske komunistične partije pri uporu, ki se je pričel z letom 1956. Leta 1963 podpira čistke v stranki.

Od letih med 1978 in 1982 je bil svetovalec Hanoja glede zapletenih mednarodnih razmer na Indokitajskem polotoku, še posebej na področju Kampučije oziroma kasneje po padcu Rdečih kmerov, Kambodže.

Bil je član politbiroja in stalni član sekretariata Centralnega komiteja vietnamske partije (1982-86), kasneje pa svetovalec pcentralnem komiteju.

Pariški mirovni dogovor

Združene države Amerike so se aktivno pridružile Vietnamski vojni v začetku 1960tih let. Več pomiritvenih srečanj pariških mirovnih posvetov se zgodi med letoma 1969 in 1973. Medtem ko je Xuân Thuỷ vodil uradno pogajalsko ekipo, ki predstavlja Demokratično republiko Vietnam v pogovorih v Parizu, Thọ in ameriški svetovalec za nacionalno varnost Henry Kissinger od februarja 1970 skrivoma vodita pogajanja, ki vodijo do prenehanja napadov in Pariški mirovni dogovor, ki nastane 23. januarja 1973. Dogovor je vključeval nadaljevanje ameriške pomoči južnemu Vietnamu, oddajo ameriških vojnih ujetnikov v 80-ih dneh po prenehanju spopadov, nadzor nad ozemljem in vojnimi kapacitetami obeh strani opravi Mednarodna komisija za nadzor, sestavljena iz različnih držav, na področju Južnega Vietnama se izvedejo svobodne in demokratične volitve, vojaki Severnega Vietnama pa so lahko ostali v Južnem Vietnamu.

Čeprav je 23. januar splošno priznan kot dan sklenitve miru, so se pogajanja še nadaljevala, kot tudi incidenti. Zaradi domnevnih kršitev premirja, bombnih napadov itn. se Kissinger in Thọ srečala v Parizu maja in junija 1973 z namenom ponovne vzpostavitve miru. 13. junija 1973 sta ZDA in Severni Vietnam podpisala skupno izjavo (communique) z obljubo medsebojne podpore pri polnem izvajanju Pariškega mirovnega dogovora.

Nobelova nagrada za mir

Thọ in Henry Kissinger sta bila skupaj razglašena za dobitnika Nobelove nagrade za mir leta 1973, a jo je Tho zavrnil, saj mir ni bil dorečen, oziroma je utrjeval kršitve s strani ZDA in južnega dela Vietnama, ki bi porušile premirje. Premirje se je dokončno uresničilo šele leta 1975 po združitvi celotnega Vietnama pod enotno oblastjo in državo. Vojna se je namreč nadaljevala vse do padca Sajgona leta 1975, ko je Severni Vietnam dokončno osvojil Južni Vietnam.