Dimitrij Andrejevič Muratov

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Dimitrij Andrejevič Muratov
Portret
Rojstvo29. oktober 1961({{padleft:1961|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:29|2|0}})[1] (61 let)
Samara[2]
DržavljanstvoFlag of Russia.svg Rusija
Poklicnovinar, televizijski voditelj

Dmitrij Andrejevič Muratov (rusko Дмитрий Андреевич Муратов), ruski novinar in televizijski voditelj, * 29. oktober 1961.

Muratov je glavni urednik ruskega časopisa Novaja gazeta.[3]

Leta 2021 je skupaj z Mario Resso prejel Nobelovo nagrado za mir za »njuna prizadevanja za zaščito svobode izražanja, ki je predpogoj za demokracijo in trajen mir«.[4]

Muratov je leta 1993 skupaj z več drugimi novinarji soustanovil prodemokratični časopis Novaja gazeta. Od leta 1995 do 2017 je bil glavni urednik časopisa, leta 2019 je ponovno prevzel funkcijo. Časopis je znan po poročanju o občutljivih temah.[5]

Zgodnje življenje in izobraževanje[uredi | uredi kodo]

Dmitrij Muratov se je rodil 30. oktobra 1961 v ruski družini v mestu Kujbišev (od leta 1991 uradno preimenovano v staro ime Samara).[6] [7] Pet let je študiral na filološki fakulteti na državni univerzi, kjer se je preusmeril v novinarstvo. Med študijem je navezal stik z lokalnimi časopisi.[8]

Od leta 1983 do 1985 je po diplomi služil v sovjetski vojski kot specialist za varovanje komunikacijske opreme.[9][10]

Novaja gazeta[uredi | uredi kodo]

Leta 1993 so Muratov in več kot 50 drugih kolegov iz Komsomolske Pravde odšli, da bi ustanovili svoj časopis z naslovom Novaja gazeta. Njihov cilj je bil ustvariti publikacijo, ki bi bila »pošten, neodvisen in bogat«[11] vir za državljane Rusije, stari časopis komunističnega podmladka mlade Pravde pa se je spremenil v tabloid in je nadaljeval tehnološki book prvega barvnega časnika. Poslanstvo Gazete je bilo izvajati poglobljene preiskave vprašanj človekovih pravic, korupcije in zlorabe moči. Rusija je doživela velike spremembe in Novaja gazeta bi bila skrbela za nadzor in raziskovalno novinarstvo. Časopis je pričel delo z dvema računalnikoma, dvema sobama, tiskalnikom in brez plače za zaposlene. Nekdanji sovjetski predsednik Mihail Gorbačov je velikodušno podaril nekaj svojega denarja iz Nobelove nagrade za mir za plačilo plač in računalnikov za časopis. Tudi kasneje je večkrat finančno podprl projekt, ki je kar nekajkrat ali zmanjšal naklado ali bil izdan le trikrat na teden.

Od decembra 1994 do januarja 1995 je bil Muratov dopisnik na vojnem območju prve čečenske vojne.[9][10] Tudi kasneje je časopis velikokrat pokrival zaplete na tem področju.

Leta 1995 je postal vodja uredniškega odbora, to funkcijo je opravljal do leta 2017, ko je dejal, da ne bo kandidiral za ponovno izvolitev. Leta 2019 je Muratov kandidiral in bil ponovno izvoljen za vodjo uredniškega odbora Novaja gazeta.[12]

Odbor za zaščito novinarjev je Novaja gazeta znan kot eden »edinih resnično kritičnih časopisov z nacionalnim vplivom v Rusiji danes«. Muratov je pogosto poročal o občutljivih temah, vključno s kršitvami človekovih pravic, korupcijo na visoki ravni in zlorabo moči. Njegovo politično prepričanje, kot je podpiranje svobode tiska, je povzročilo konflikt s kolegi novinarji in vlado. [5]

Novaja Gazeta je znana kot časopis raziskovalnih novinarjev, ki so velikokrat doživeli posege v telo in življenje.

V času Muratova v Novi gazeti je bilo ubitih šest njenih novinarjev.[5] Leta 2000 je bil Igor Domnikov umorjen v stanovanjski hiši v Moskvi. Leta 2001 je Viktor Popkov, sodelavec Nove Gazete, umrl, potem ko je bil ranjen v navzkrižnem streljanju v streljanju v Čečeniji.[5] Leta 2003 je bil Jurij Ščekočikin zastrupljen po preiskavi korupcijskega škandala, v katerega so bili vpleteni visoki ruski uradniki. [5] Ana Politkovska je bila leta 2006 umorjena v svojem stanovanjskem bloku, potem ko je svojo kariero pokrivala Čečenijo in Severni Kavkaz. [5] Leta 2009 je bila Anastasija Baburova ustreljena in ubita na ulici, Natalija Estemirova pa je bila ugrabljena in usmrčena.[13]

Muratov je leta 2017 odstopil iz časopisa in se navedel na izčrpanost vodenja časopisa.[14] Muratov je bil kot glavni urednik več kot 20 let. Njegova odsotnost je bila kratka, saj je leta 2019 ponovno prevzel svoj položaj, potem ko je osebje časopisa glasovalo za njegovo vrnitev.[15]

Nagrade in priznanja[uredi | uredi kodo]

Muratov after having received the Four Freedoms Award
Muratov po prejemu nagrade štirih svoboščin

Muratov je odlikovan novinar, ki je prejel številne nagrade in priznanja za svoj prispevek k svoji obrti. Leta 2007 je prejel mednarodno nagrado CPJ za svobodo tiska od Odbora za zaščito novinarjev za njegov pogum pri obrambi svobode tiska pred nevarnostjo.[16] Francoska vlada mu je 29. januarja 2010 podelila priznanje za predanost svobodi novinarjev. Dobil je red legije časti; Najvišje francosko civilno odlikovanje.[17] Muratov je maja 2010 odpotoval na Nizozemsko, da bi prejel nagrado štirih svoboščin za Novaja gazeta.[18] Leta 2016 je Muratov prejel nagrado Zlato pero svobode Svetovnega združenja časopisov in založnikov novic.[5]

Muratov je v intervjuju za Meduzo komentiral, da njegova Nobelova nagrada pripada vsem novinarjem Novaje gazete, ki so bili ubiti zaradi vodenja svojih preiskav:[19]

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. https://ria.ru/20211008/muratov-1753662577.html
  2. Muratov and Novaya Gazeta: Russia's independent media stalwarts
  3. "Главным редактором 'Новой газеты' стал Сергей Кожеуров". Novaya Gazeta. 17 November 2017. Pridobljeno dne 17 November 2017.
  4. "The Nobel Peace Prize 2021". NobelPrize.org.
  5. 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 5,5 5,6 Lundstrom, Hedvig (3 June 2016). "Biography of 2016 Golden Pen of Freedom Laureate Dmitry Muratov". World Association of Newspapers and News Publishers.
  6. "Dmitry Muratov". Nobelprize.org. Pridobljeno dne 8 October 2021.
  7. Bushuev, Mikhail (2021-10-08). "Who is Nobel Peace Prize laureate Dmitry Muratov?". Deutsche Welle. Pridobljeno dne 2021-10-11.
  8. "Дмитрий Муратов". Лентапедия. Pridobljeno dne 9 October 2021.
  9. 9,0 9,1 "Муратов, Дмитрий Главный редактор "Новой газеты"" [Muratov, Dmitry Editor-in-chief of Novaya Gazeta]. Lenta.ru (ruščina). Pridobljeno dne 8 October 2021.
  10. 10,0 10,1 "Novaya Gazeta editor-in-chief dmitry muratov. Dmitry Muratov: biography, journalistic activities". amorlatinoamericano.ru. 26 July 2019. Pridobljeno dne 9 October 2021.
  11. "Dmitry Muratov, Editor of Novaya Gazeta, Russia".
  12. "Главным редактором "Новой газеты" вновь избрали Дмитрия Муратова". РБК.
  13. "Russian opposition newspaper will arm its journalists". TheGuardian.com. 26 October 2017.
  14. "After 22 Years, Novaya Gazeta Editor Dmitry Muratov Steps Down". 13 November 2017.
  15. "Russian media veteran Dmitry Muratov returns to 'Novaya Gazeta' editor-in-chief post". Meduza.
  16. "CPJ congratulates Maria Ressa and Dmitry Muratov for winning the 2021 Nobel Peace Prize". CPJ. 8 October 2021. Pridobljeno dne 8 October 2021.
  17. "Watchdog". RadioFreeEurope/RadioLiberty.
  18. "Yhe Franklin Delano Roosevelt Four Freedoms Awards 2020" (PDF). od dne oktober 2022[slepa povezava]
  19. ‘This prize belongs to my lost colleagues’ Novaya Gazeta editor-in-chief Dmitry Muratov on winning this year’s Nobel Peace Prize, interview of Muratov to Meduza