Tenzin Gyatso

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Tenzin Gyatso
Portret
14. dalajlama med obiskom v Italiji (2007)
Rojstvo ལྷ་མོ་དོན་འགྲུབ་
6. julij 1935({{padleft:1935|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:6|2|0}})[1][2][3][4] (83 let)
Taktser[d]
Državljanstvo Flag of Tibet.svg Tibet
Flag of the People's Republic of China.svg Kitajska
Flag of the Republic of China.svg Republika Kitajska[d]
Poklic bhikkhu, lama
Podpis Dalai Lama's Signature.svg
Spletna stran
dalailama.com
dalailama.ru

Tenzin Gyatso (rojstno ime Lhamo Dhondrub, med tibetanci tudi Kundün, Yeshe Norbu ali Gyalwa Rinpoche), tibetanski budistični menih in 14. dalajlama, * 6. julij 1935, Taktser, provinca Amdo, Tibet.

Tenzin Gyatso se je rodil kot Lhamo Thondup. Ko je bil star komaj dve leti, so ga menihi razglasili za 14. zemeljsko utelešenje Avalokitešvare, bodhisatve usmiljenja. Izbor so opravili po zelo starem izročilu, po katerem duh umrlega dalajlame preide v telo novorojenega dečka. Menihi so po vsej deželi iskali novorojenčka, ki se je rodil v smrtni uri dalajlame. V vas Taktser na severovzhodu Tibeta so prišli leta 1937 in našli, kar so iskali; dečka, ki se je rodil 6. julija 1935 v kmečki družini. Da bi bili povsem gotovi, ali so res našli ponovno utelešenje dalajlame, so z dečkom opravili vrsto preizkusov. Prestal jih je uspešno in tako so ga priznali za utelešenega prednika. Ko je Lhamo dopolnil pet let, je dobil meniško ime Tenzin Gyatso in bil razglašen za 14. dalajlamo. Začel je študirati budistično filozofijo, tibetansko umetnost in kulturo, slovnico, medicino in dialektiko. S tradicionalnim obredom so ga 17. novembra 1950 v palači Potala v Lhasi tudi uradno ustoličili. Odraščal je v velikanski palači Potala v Lhasi, od koder pa je moral zbežati.

Izgnanstvo[uredi | uredi kodo]

17. marca 1959 se je, ob izbruhu montiranega tibetanskega upora s strani kitajske partije, ob pomoči ameriške tajne službe CIA umaknil čez mejo v Indijo, s čimer je bil rešen načrtovane likvidacije.

Brez pozornosti in spretnosti mednarodnih pravnikov s sedežem v Ženevi, ki jih je v tem primeru vodil indijski odvetnik Purshottam Trikamdas, bi celotnega obsega biološkega in kulturnega genocida, ki ga je Maova kitajska komunistična vojska povzročila tibetancem, nikoli ne dokumentirali, preverili in opozorili Združenih narodov. Po umiku dalajlame so Mao in kitajski komunisti udarili Tibet s terorjem. Institucionalne in izobraževalne institucije so bile sistematično uničene; budistična vera je bila označena kot "bolezen, ki jo je treba izkoreniniti"; skoraj 1,2 milijona od približno 6 milijonov ljudi je umrlo zaradi oboroženih spopadov in lakote; Veliko število tibetanskih otrok je bilo nasilno odvzeto iz njihovih družin in poslano v kitajske sirotišnice za "prevzgojo". Prav tako je na stotisoče nosečih tibetanskih žena moralo na prisilni splav. Raziskave kažejo, da je blizu 1 milijon Tibetancev poskušalo pobegniti v Indijo, Nepal, Butan ali druge regije v svoji državi, vendar se je zaradi velikih razdalj, pomanjkanja hrane na goratem terenu in vojaške invazije, večina predala kitajski ali umrla med umikom. Na koncu je samo 110.000 Tibetancev preživelo potovanje po Himalaji, da bi se pridružili Dalai Lami v Indiji. Pričanje mnogih od teh beguncev je zbral ICJ (The International Court of Justice) v poročilu iz leta 1959 "Tibetansko vprašanje in pravna država".

Dalajlama je o umiku pozneje priznal, da je prvič začutil strah. Ne zase, ampak za milijone ljudi, ki so verovali vanj. Strah je bil upravičen, njegov nočni beg v indijsko pregnanstvo je povzročil smrt tisočev rojakov. Pot v pregnanstvo je bila dolga in naporna, saj je vodila čez najtežje predele Tibeta s številnimi visokimi prelazi, ki so v tem letnem času še pokriti s snegom. Dalajlama je 31. marca 1959 izčrpan in oslabljen zaradi griže stopil na tla dežele, v kateri je sprva nameraval ostati le nekaj časa. Njegovo stočlansko, močno oboroženo spremstvo, ki ga je varovalo na poti od tibetanskega glavnega mesta Lhase do indijske meje, se je vrnilo, da bi sodelovalo v boju proti Kitajcem. Dalajlama je po nekaj mesecih svoje novo stalno bivališče našel v samostanu v severnoindijski Daramsali; v tem mestu ima od takrat sedež tudi tibetanska vlada v izgnanstvu. Sčasoma so tam nastala obrtniška in kmetijska središča, v katerih dela velik del več kot 100.000 tibetanskih beguncev, ki so sledili dalajlami v tujino. V severni Indiji so poleg tega ustanovili tudi šole, ki otrokom omogočajo celovito izobrazbo in spoznavanje tibetanskega jezika, zgodovine, kulture in religije.

Danes je že skoraj pol prebivalstva Tibeta kitajcev, zaradi načrtne okupacijske politikekitajske partije, še posebej v mestih in na vodilnih položajih, nekateri pa menijo, da so tibetanci že v manjšini.

Dalajlama medtem nadaljuje nenasilni boj za pravice Tibeta. V preteklih štirih desetletjih je obiskal številne države in pri vodilnih politikih, ki so ga sprejeli, iskal podporo za svoje cilje. Dalajlama je zaradi vse večjega zanimanja svetovne javnosti za tibetanski spor sčasoma postal karizmatični medijski zvezdnik. Njegova naraščajoča priljubljenost je v številnih evropskih državah vzpodbudila ustanovitev budističnih verskih središč, povečalo pa se je tudi politično zanimanje za tibetansko vprašanje, zlasti v organizacijah za varstvo človekovih pravic. 14. dalajlama se neutrudno zavzema za svoje ljudstvo in išče miroljubno rešitev spora med Tibetom in Kitajsko. Dalajlama priporoča svojim sonarodnjakom strpnost namesto sovraštva, čeprav Kitajska Tibetu še naprej odreka pravico do večje samostojnosti in svobodo. Njegovo sporočilo se glasi, da morajo ljudje med seboj širiti ljubezen in usmiljenje in da je ta cilj mogoče doseči le z nenehnim in neutrudnim prizadevanjem.

10. decembra leta 1989 so mu kot priznanje za njegovo prizadevanje za nenasilno ločitev Tibeta od Kitajske dodelili Nobelovo nagrado za mir. Oblastniki v Pekingu so to počastitev imeli za žalitev in »vmešavanje v notranje zadeve«.

Dalajlama še naprej poskuša v emigraciji ohraniti tibetansko kulturo in religijo, ublažiti trpljenje Tibetancev in za to dobiti mednarodno podporo. Prav tako neutrudno opozarja svetovno javnost na obupni položaj svoje domovine. Danes v Tibetu, »strehi sveta«, živi več Kitajcev kot avtohtonih Tibetancev.

Sklici[uredi | uredi kodo]


Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]