Čang Kaj-Šek

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Čang Kaj-Šek
蔣介石 / 蔣中正
Čang Kaj-Šek

1. ~ 5. predsednik republike Kitajske
Mandat:
20. maj 19485. april, 1975
Podpredsednik(i): Li Tsung-jen
(1948 - 1954)
Chen Cheng
(1954 - 1965)
Yen Chia-kan
(1966 - 1975)
Predhodnik: ne obstaja
Naslednik: Yen Chia-kan

predsednik Kuomintanga
Mandat:
29. marec 19385. april 1975
Predhodnik: ne obstaja
Naslednik: Chiang Ching-kuo

Rojstvo: 31. oktober 1887
China Qing Dynasty Flag 1862.png dinastija Qing Fenghua, Zhejiang, Kitajska
Smrt: 5. april 1975 (star 87)
Flag of the Republic of China Tajpej, Tajvan
Politična stranka: Naval Jack of the Republic of China.svg Kuomintang (KMT)
Zakonec: Soong May-ling (Madame Chiang Kai-shek)
Alma mater: Japonska cesarska vojaška akademija
Narodnost: Flag of the Republic of China.svg Republika Kitajska
Vera: krščanstvo

Čang Kaj-Šek (tudi Čangkajšek in Chiang Kai-shek, uradno Jiang Jieshi), kitajski general, * 31. oktober 1887, † 5. april 1975.

Ime in priimek[uredi | uredi kodo]

Njegov priimek se v klasični kitajščini piše z znakom , v sodobni poenostavljeni kitajščini pa z znakom , ki mu ustreza v pinyin transkripciji zapis Jiǎng (poslovenjena izgovorjava: Džjiang).

Uporabljal je več različnih osebnih imen in vzdevkov. V otroštvu so ga klicali 周泰 Zhoutai in 瑞元 Ruiyuan.

Od srednje šole naprej je uporabljal ime 蔣志清 Jiang Zhiqing (poslovenjeno:Džjiang Dži-čjing).

Po letu 1912 je uporabljal ime 蔣介石 Jiǎng Jièshí (poslovenjeno: Džjiang Džjie-ši). Iz tega imena izhaja bolj znana oblika Čang Kaj-Šek - gre za poslovenjeno verzijo angleške transkripcije izgovorjave tega imena v kantonskem narečju. Po tem imenu je danes znan v Ljudski republiki Kitajski.

Po letu 1918 je uporabljal tudi ime 蔣中正 Jiang Zhongzheng (poslovenjeno: Džjiang Džong-dženg), po katerem je danes znan zlasti na Tajvanu. Ime Zhongzheng se včasih vidi zapisano v latinici tudi kot Chung-cheng.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Za vojaščino se je odločil iz domoljubnih razlogov in začel z izobraževanjem na Vojaški Akademiji Parting leta 1906, kasneje v Japonski Državni Akademiji (1907) in tu od leta 1909 do 1911 služil v cesarski vojski. Pridružil se je uspešni Wuchangovi vstaji, tako da je vodil regiment v Šanghaju in postal član - ustanovitelj Kuomintanga (Guomindaga) ter, nenazadnje, učenec Sun Yat-sena.

Tri mesece je preživel v Rusiji, da bi preučil njen politični in militarni sistem, nato je bil imenovan za voditelja Vojaške Akademije Wham Poa, kjer si je pridobil nekaj privržencev. Po smrti Sun Yat-sena 1925 je prevzel vodstvo Kuomintanga in uspešno vodil (junija 1926) »severno ekspedicijo« proti Gospodom vojne, da bi združil Kitajsko in izpostavil enotnost pod Kuomintangom. V naslednjem letu si je pridobil še nekaj ozemlja in nato iz Kuomintanga izključil sovjetske zaveznike ter izgnal komuniste. Leta 1928 je postal vodja republike; to vlogo je ohranil do leta 1932 in spet od 19431948.

Od 1928 do 1937 je vlada izvedla mnogo reform: modernizirala je upravni in kazenski sistem, stabilizirala je cene, olajšala dolg, prenovila bančni in denarni sistem, zgradila železnice in ceste, izboljšala zdravstveno pomoč in šolstvo, skušala omejiti preprodajo mamil in povečala agrarno ter industrijsko proizvodnjo. V pomoč družbeni unifikaciji je bilo ustanovljeno gibanje Novega življenja, ki je temeljilo na konfucanizmu in mandarinščina je postala uradni jezik.

Chiang Kai-shek je moral stalno braniti svojo oblast: v boju se je znašel z večino svojih zaveznikov (Gospodje vojne); leta 1930 je protinapad na severu terjal 250.000 žrtev in Chiang Kai-shek se komaj izognil bankrotu.

Nikoli mu ni uspelo docela pregnati komunistov, ki so se v Jiangxiju zbrali in sestavili Kitajsko Sovjetsko Republiko. Antikomunistična pozicija mu je zagotovila zavezništvo nacistične Nemčije, s katero je leta 1934 obkolil Rdečo Armado in jo prisilil na Dolgi Pohod proti Yan’an-u.

Z japonskim vdorom v Mančurijo leta 1931 je Chang izpostavil sledeči slogan: »Najprej notranjo pomiritev, nato zunanji odpor.« Leta 1936 je zavezniški general Zhang Xueliang organiziral ugrabitev Chianga, da bi lahko zbral vojake proti Japonski v Odprti vojni iz leta 1937 (do 1945). Japonska je izkorisitla incident pri Mostu Marka Pola pri Pekingu in napadla Kitajsko. Chian Kai Shek je bil na vojno nepripravljen, saj je svoje sile izčrpaval v nenehnih bojih s komunisti. Japonci so avgusta napadli Shanghai. Chiang je končno poslal 500.000 vojakov, da bi branili Shanghai, vendar je le-ta padel po polletnem obleganju v katerem je zaradi posledic bombardiranja izgubilo življenje več desettisoč nedolžnih ljudi. Chiang Kai Shek je po padcu Nankinga januarja 1938 premaknil sedež vlade globje v notranjost, v Chongqing. Od tam je vodil odpor proti japonskim okupatorjem. Zaradi hudih ekonomskih in industrijskih težav se Chiang ni več vpletel v boje, če ne zato, da bi ohranil ozemlje, ki mu je še preostajalo. Napad na Pearl Harbor in vojna v Tihem oceanu sta zaznamovali Kitajsko kot silo Zaveznikov in stroga cenzura je krepila podobo krščanske in demokratične Kitajske, ki v resici sploh ni ustrezala ameriškemu idealiziranju. Bil je prištet med Štiri velike vodje Zaveznikov, skupaj z Rooseveltom, Churchillom in Stalinom.

ZDA so tudi dalje podpirale Chiang Kai-sheka v državljanskih bojih za kontrolo Kitajske proti Ljudski Liberalni Vojski, ki jo je vodil Mao Cetung. Kljub zunanji slavi je Chiangova vlada pešala zaradi korupcije in inflacije; vojna je hudo oslabila nacionaliste in krepila komunistične sile z naraščajočim številom privržencev.

Z Ustavo iz leta 1947 je Chiang postal Predsednik Državne skupščine. Dve leti kasneje pa je odstopil zaradi prevelikih izgub Kuomintanga v boju proti komunistom, ki so 10. decembra 1949 zasedle še Chegdu, mesto, ki ga je branil Chiang s Centralno Vojaško Akademijo Chegduja. Chianga so z letalom prepeljali na Tajvan, od koder se ni več vrnil.

1. marca 1950 je v novi prestolnici Tajvana Tajpej spet postal predsednik, nato bil izvoljen še v letih 1954, 1960, 1966 in 1972, vendar priznan le od nekaterih držav.


26 let po begu na Tajvan je Chiang umrl v 89. letu starosti. Dandanes ga nihče ne omenja ali slavi, kajti njegova avtoritarna vlada in Mao Cetungov uspeh na kontinentu sta zabrisali njegove dosežke. Še zdaj je v svetu uveljavljeno lažno prepričanje da so se komunisti in naconalisti skupaj borili proti japonski invaziji, v resnici pa so Mao Ze dongovi komunisti le zabadali nož v hrbet edinemu resničnemu voditelju Kitajske- Chiang Kai Sheku.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]