Šanghaj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Šanghaj
上海市
Mesto

Pečat
Šanghaj is located in Ljudska republika Kitajska
Šanghaj
Šanghaj
Koordinati: 31°12′N 121°30′E / 31.200°N 121.500°E / 31.200; 121.500Koordinati: 31°12′N 121°30′E / 31.200°N 121.500°E / 31.200; 121.500
Država Flag of the People's Republic of China Ljudska republika Kitajska
Ustanovitev

Šanghaj (kitajsko: 上海, v pinjin zapisu: O tem zvoku  Shànghǎi ) je velemesto, z več kot 25 milijoni prebivalcev pa tudi največje kitajsko mesto in pomembno gospodarsko središče ter največje pristanišče Kitajske.

Geografija in administracija[uredi | uredi kodo]

Velemesto leži na južnem bregu delte reke Jangce, približno 40 kilometrov oddaljeno od izliva v Južnokitajsko morje. Reka Huangpu središče velemesta deli na dva dela, na četrt Pudong, kjer je moderno poslovno središče z najvišjimi nebotičniki v Aziji, in Pixi (stari del), na drugem bregu reke, kjer je tudi četrt Waitan, znana tudi kot Bund (beseda v angleščini pomeni nabrežje na blatnem bregu), ki je bila poslovno, trgovsko in družabno središče mesta v kolonijalnem obdobju. Obalni predel je pozidan s približno 50 stavbami različnih evropskih arhitekturnih stilov (neogotika, barok, neoromanika, klasicizem, neorenesansa...).

V upravni delitvi Kitajske ima Šanghaj hkrati status mestne občine in province, podobno kot še tri velemesta na Kitajskem.


Etimologija[uredi | uredi kodo]

Znak 上 v kitajščini pomeni »zgoraj« znak 海 pa »morje«. Najzgodnejše poimenovanje prihaja iz 11. stoletja, iz časa dinastije Song, ko je bilo na tem mestu sotočje rek in majhno naselje s tem imenom, kar bi se lahko razlagalo kot »zgornji doseg morja«. V imenu je torej izpostavljena dobra lega pristanišča. Zahodnjaki Šanghaj imenujejo tudi »Pariz Vzhoda« ali »kraljica Orienta«.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Četudi daje velemesto s svojo mogočnostjo vtis, da je vodilno na Kitajskem, se dejansko nahaja izven osrčja kitajske civilizacije in je vse do zadnjih dveh stoletij imelo majhen, skoraj neznaten zgodovinski pomen. Za razliko od zgodovinsko pomembnih kitajskih mest, kot so Xian, Luoyang, Kaifeng, Datong, Nanjing ali Peking ni bil Šanghaj nikoli prestolnica imperija, v obdobjih različnih kitajskih dinastij. Ob vpogledu na tisočletja kitajske zgodovine se zdi Šanghaj kot najnovejše mesto z zahodnjaškim izgledom, ki se je v današnjo podobo razvilo šele ob odprtju kitajske trgovine z zahodom v 19. stoletju. [1].

V obdobju dinastije Čing, je Šanghaj postal eno od najpomembnejših pomorskih pristanišč v regiji delte reke Jangce, kar je bila posledica dveh pomembnih sprememb osrednje vladne politike: Leta 1684 je cesar Kangxi umaknil prepoved iz časov dinastije Ming, ki je bila v veljavi od leta 1525, ter je prepovedovala oceansko plovbo v tujino, leta 1732 pa je cesar Yongzheng dal preseliti carinski urad za provinco Jiangsu (江海关) iz glavnega mesta prefekture Songjiang v Šanghaj in podelil mestu izključni nadzor nad pošiljkami, ki so bile predmet zunanje trgovine. Kot rezultat teh dveh pomembnih odločitev na političnem in gospodarskem področju, je leta 1735 Šanghaj postal glavno trgovsko pristanišče za vso regijo ob spodnje toku reke Jangce, kljub svojemu še vedno najnižjemu položaju znotraj tedanje politične hierarhije v cesarstvu. [2]


Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Šanghaj je postal pomemben šele v 19. stoletju, ko so Evropejci odkrili potenciale njegovega pristanišča. Šanghaj je bil eno od tistih kitajskih mest, ki so jih po zmagi Britancev nad Kitajsko v prvi opijski vojni odprli mednarodni trgovini. Mesto je postalo center trgovine med vzhodom in zahodom in finančno središče pacifiške Azije v 30. letih 20. stoletja. Po prevzemu oblasti s strani Ljudske republike Kitajske leta 1949, je sledilo obdobje gospodarskega zatona, dokler ni v zadnjih nekaj desetletjih Šanghaj ponovno postal eden najbolj pomembnih gospodarskih in komunikacijskih središč na kitajskem, v Aziji, pa tudi na svetovnem trgu.

Kitajske gospodarske reforme v 90. letih preteklega stoletja so povzročile intenziven razvoj mesta, po vrnitvi tujih in domačih investicij v velemesto.


Podnebje[uredi | uredi kodo]

Šanghaj ima milo subtropsko podnebje. Poletja so vroča z veliko dežja, zime pa so v mestu mrzle, toda brez snega, tedaj temperatura pade tudi do ledišča. Veter s Sibirije lahko prinaša izredno mrzlo ozračje v vseh letnih časih.

Promet[uredi | uredi kodo]

V Šanghaju je tudi najbolj prometno pristanišče na svetu, sledita mu Singapur in Rotterdam.

Javni potniški promet[uredi | uredi kodo]

Šanghaj spleta javni potniški promet predvsem s pomočjo metro linij, avtobusnih prevozov in teksi služb. Vse te dejavnosti so lahko plačljive s pomočjo enotne kartice Šanghajskega javnega prometa. Metro je sestavljen tako s podzemnimi progami kot lažjimi vagonskimi linijami (tramvaj), povezuje pa vse mestna in primestna naselja. Linij je 14, vsebuje pa 329 postaj, 538 kilometrov pa obsegajo vse linije v prometu, kar prometno metro mrežo Šanghaja uvrsti med najdaljše na svetu. Cena prevoza je odvisna tudi od dolžine proge in števila prestopanj in ni enotna.

V pogonu je skoraj tisoč avtobusnih linij, ki jih vozijo različni prevozniška podjetja.

Ceste[uredi | uredi kodo]

Šanhhaj je pomembna prometna točka na Kitajskem, kar nekaj avtocestnih povezav pa ima celo končno relacijo v Šanghaju. Poleg tega je kar nekaj obvoznih hitrih cest okoli centra, ki so namenjene razbremenitvi prometa. Nič neobičajnega niso prometni zastoji med prometni konico. Kolesarji in motorji so pogosti v mestu, a na mnogo, še posebej hitrih, cestah jim je prepovedan promet.

Avtomobilski promet je nenehno v porastu, prav tako je vedno več zasebnih lastnikov avtomobilov, a država si prizadeva ustaviti nakupe novih avtomobilov. Lastnik avtomobila mora sodelovati na mesečni dražbi, kjer kupujejo registrske tablice izmed okoli 8000-ih, ki so na voljo (povprečna tablica stane več kot 4500€). Cilj ureditve je zmanjšati gnečo in onesnaževanje okolja. Railway

Železnice[uredi | uredi kodo]

Šanghaj ima štiri velike železniške postaje. Tri od teh so spletene tudi z metro omrežjem mesta.

  • Šanghaj Railway Station,
  • Šanghaj South Railway Station,
  • Šanghaj West Railway Station
  • Šanghaj Hongqiao Railway Station. Postaja Hongqiao služi tudi kot terminal za tri linije hitrih vlakov. To so:Šanghaj–Hangzhou, Šanghaj–Nanjing in Peking–Šanghaj.


PudongSkyline-pjt.jpg

Turistične znamenitosti[uredi | uredi kodo]

  • četrt Lujiazui (Pudong)
  • četrt Waitan (Bund)
  • Nanjing road
  • People's Square (Ljudski trg)
  • Xintiandi

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Harper Damian (2006). Lonely Planet, Best of Shanghai, The Ultimate Pocket Guide & Map. str. 76. COBISS 7896884. 
  2. ^ Harper Damian (2006). Lonely Planet, Best of Shanghai, The Ultimate Pocket Guide & Map. str. 76. COBISS 7896884. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Čeplak Mencin, Ralf. V deželi nebesnega zmaja: 350 let stikov s Kitajsko, Darima, Ljubljana, 2012, ISBN 978-961-257-042-2 (COBISS)
  • Harper Damian, Lonely Planet, Best of Shanghai, The Ultimate Pocket Guide & Map, Lonely Planet Publications Pyt Ltd, London, 2006, (COBISS) (v angleščini)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]


Upravna delitev Ljudske republike Kitajske Zastava Ljudske republike Kitajske
Province: Anhui | Fujian | Gansu | Guangdong | Guizhou | Hainan | Hebei | Heilongjiang | Henan | Hubei | Hunan | Jiangsu | Jiangxi | Jilin | Junan | Liaoning | Qinghai | Shaanxi | Shandong | Shanxi | Sečuan | Zhejiang
Avtonomna območja: Guangxi | Notranja Mongolija | Ningxia | Tibet | Xinjiang
Občina: Peking | Chongqing | Šanghaj | Tianjin
Posebna administrativna območja Kitajske: Hong Kong | Macao