Pojdi na vsebino

Šanghaj

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Šanghaj

上海市
Občina
Od vrha, od leve proti desni: Pogled na Ludžjadzui; Vrt Jujuan; Staro mesto Šanghaj; Razstavni center v Šanghaju; Nankinška cesta; stavba HSBC in Bund; ter Tempelj Džingan
Zemljevid
Lega občine Šanghaj na Kitajskem
Lega občine Šanghaj na Kitajskem
Koordinati (Ljudski trg): 31°13′43″N 121°28′29″E / 31.22861°N 121.47472°E / 31.22861; 121.47472
DržavaLjudska republika Kitajska
ProvincaVzhodna Kitajska
Poseljenook. 4000 pr. n. št.[1]
Ustanovitev mesta Činglong746
okraj Huating (Tang)751[2]
okraja Šanghaj1292[3]
občine7. julij 1927
Mestni svetObčinski ljudski kongres v Šanghaju
Delitev
 - okrajna raven
 - mestno-okrožna raven		16 okrožij
210 mest in podokrožij
Upravljanje
 • VrstaObčina
 • Sekretar KKPČen Džining
 • Predsednik kongresaHuang Lišin
 • ŽupanGong Dženg
 • Občinski predsednik KLPSK-jaHu Venrong[4]
 • Predstavniki nacionalnega ljudskega kongresa58 poslancev
Površina
 • Občina6.341 km2
 • Voda697 km2
 • Metropolitansko obm.
14.922,7 km2
Nadm. višina
4 m
Najvišja118 m
Prebivalstvo
 (2023)[7]
 • Občina24.874.500
 • Rang1. na Kitajskem
 • Gostota3.900 preb./km2
 • Metropolitansko obm.
41.354.149
 • Metropolitanska gostota2.800 preb./km2
DemonimŠanghajčani
BDP (nominal)(2024)[8]
 • ObčinaCN¥ 5393 mrd (9.)
US$ 757 mrd
 • Per capitaCN¥ 216.791 (2.)
US$ 30.448
Poštne številke
200000–202100
Omrežna skupina21
Koda ISO 3166CN-SH
HDI (2022)0,895[9] (2.) – very high
Spletna stranwww.shanghai.gov.cn
Šanghaj
Šanghaj v običajnih kitajskih pismenkah
Kitajsko上海
Dobesedni pomen"Na morju"

Šanghaj (kitajsko: 上海, šanghajska izgovorjava [zɑ̃̀.hɛ́] (poslušajⓘ), standardna kitajska izgovorjava: [ʂâŋ.xàɪ] (poslušajⓘ)) je neposredno upravljana občina in najbolj naseljeno urbano območje na Kitajskem. Mesto leži na kitajski obali ob južnem ustju reke Jangce, skozi katerega teče reka Huangpu. Prebivalstvo mesta je drugo največje na svetu, takoj za Čongčingom, s približno 24,87 milijona prebivalcev leta 2023, medtem ko je urbano območje najbolj naseljeno na Kitajskem z 29,87 milijona prebivalcev. Leta 2022 je bilo ocenjeno, da metropolitansko območje Velikega Šanghaja ustvari bruto metropolitanski proizvod (nominalno) v višini skoraj 13 mrd RMB (1,9 mrd USD). Šanghaj je eno glavnih svetovnih središč za finance, poslovanje in gospodarstvo, raziskave, znanost in tehnologijo, proizvodnjo, promet, turizem in kulturo. Pristanišče Šanghaj je najbolj prometno kontejnersko pristanišče na svetu.[10]

Šanghaj, prvotno ribiška vas in tržnica, je v 19. stoletju postal svetovno pomemben zaradi domače in zunanje trgovine ter ugodne lokacije pristanišča. Mesto je bilo eno od petih pogodbenih pristanišč, ki so bila po prvi opijski vojni prisiljena odpreti trgovino z Evropejci. Kasneje sta bila ustanovljena Šanghajska mednarodna naselbina in francoska koncesija. Mesto je nato zacvetelo in v 1930-ih postalo glavno trgovsko in finančno središče Azije. Med drugo svetovno vojno je bilo mesto prizorišče velike bitke za Šanghaj. Po vojni se je kmalu nadaljevala komunistična revolucija, ko so komunisti prevzeli mesto in večino celine. Od 1950-ih do 1970-ih je bila trgovina večinoma omejena na druge socialistične države vzhodnega bloka, zaradi česar se je globalni vpliv mesta med hladno vojno zmanjšal.

Večje spremembe v usodi mesta so se zgodile, ko so gospodarske reforme, ki jih je v 1980-ih sprožil vrhovni voditelj Deng Šjaoping, povzročile intenzivno prenovo in revitalizacijo mesta v 1990-ih, zlasti novega območja Pudong, kar je pripomoglo k vrnitvi financ in tujih naložb. Mesto se je od takrat ponovno pojavilo kot središče mednarodne trgovine in financ. Je dom Šanghajske borze, največje borze v azijsko-pacifiški regiji po tržni kapitalizaciji in Šanghajske cone proste trgovine, prve cone proste trgovine na celinski Kitajski. Na indeksu globalnih finančnih središč se uvršča na 4. mesto. Mreža za raziskave globalizacije in svetovnih mest (Globalization and World Cities Research Network) je Šanghaj uvrstila med mesta Alpha+ (globalno mesto prvega reda). Od leta 2024 je tukaj 13 podjetij s seznama Fortune Global 500 – četrto največje število med vsemi mesti. Mesto je tudi pomembno svetovno središče za raziskave in razvoj ter dom številnih univerz dvojnega prvega razreda, vključno z univerzo Fudan in univerzo Šanghaj Džjao Tong. Šanghajski metro, prvič odprt leta 1993, je po dolžini proge največje omrežje metrojev na svetu.

Šanghaj je bil opisan kot razstavni del kitajskega gospodarstva in je eno od desetih največjih gospodarskih središč na svetu. Mesto, ki se ponaša z več arhitekturnimi slogi, kot sta art déco in šikumen, je znano po svojem obzorju Ludžjadzuija, muzejih in zgodovinskih stavbah, kot je tempelj mestnega boga, vrt Jujuan, Kitajski paviljon in stavbami vzdolž nabrežja Bunda. Z nabrežja Bunda je mogoče videti stolp Oriental Pearl. Šanghaj je znan po svoji kulinariki, lokalnem jeziku in svetovljanski kulturi. Je na šestem mestu seznama mest z največ nebotičniki.

Etimologija

[uredi | uredi kodo]

Znak 上 v kitajščini pomeni »zgoraj« znak 海 pa »morje«. Najzgodnejše poimenovanje prihaja iz 11. stoletja, iz časa dinastije Song, ko je bilo na tem mestu sotočje rek in majhno naselje s tem imenom, kar bi se lahko razlagalo kot »zgornji doseg morja«. V imenu je torej izpostavljena dobra lega pristanišča. Kako naj bi ime razumeli, je sporno, vendar so kitajski zgodovinarji ugotovili, da je bilo v času dinastije Tang območje današnjega Šanghaja pod morsko gladino, zato se je zdelo, da je dežela dobesedno »na morju«. Zahodnjaki Šanghaj imenujejo tudi »Pariz Vzhoda« ali »kraljica Orienta«.

Šanghaj je v kitajščini uradno okrajšano ime 沪 (Hù/wu), kar je okrajšava 沪渎 (Hù Dú/wu-doq, 'Harpunski jarek'), ime ljudstva Džin iz 4. ali 5. stoletja za ustje potoka Sudžov, ko je bil to glavni kanal v ocean.[11] Ta znak se pojavlja na vseh registrskih tablicah motornih vozil, izdanih v občini danes.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Antika

[uredi | uredi kodo]

Zahodni del današnjega Šanghaja je bil naseljen pred 6000 leti.[12] V obdobju pomladi in jeseni (približno od 771 do 476 pr. n. št.) je pripadal kraljestvu Vu, ki ga je osvojilo kraljestvo Jue, ki ga je nato osvojilo kraljestvo Ču.[13] V obdobju vojskujočih se držav (475 pr. n. št.) je bil Šanghaj del fevda lorda Čunšena iz Čuja, enega od štirih lordov vojskujočih se držav. Ukazal je izkopavanje reke Huangpu. Njeno nekdanje ali poetično ime, reka Čunšen, je Šanghaju dalo vzdevek Šēn. Ribiči, ki so živeli na območju Šanghaja, so nato ustvarili ribiško orodje, imenovano hù, ki je posodilo ime izlivu potoka Sudžov severno od starega mestnega jedra in je postalo pogost vzdevek in okrajšava za mesto.[14]

Cesarska doba

[uredi | uredi kodo]

Dinastije Tang, Song, Juan

[uredi | uredi kodo]

V času dinastij Tang in [[dinastija Song|Song]g je bilo mesto Činglong (青龙镇[f]) v sodobnem okrožju Čingpu pomembno trgovsko pristanišče. Ustanovljeno leta 746 (peto leto obdobja Tang Tianbao) se je razvilo v tisto, kar so zgodovinsko imenovali »velikansko mesto jugovzhoda«, s trinajstimi templji in sedmimi pagodami. Mi Fu, učenjak in umetnik dinastije Song, je bil njegov župan. Pristanišče je cvetelo s provincami vzdolž Jangceja in kitajske obale, pa tudi s tujimi državami, kot sta Japonska in kraljestvo Sila.[15] Do konca dinastije Song se je središče trgovanja preselilo dolvodno od reke Vusong v Šanghaj. Leta 1074 je bilo iz vasi nadgrajeno v tržno mesto, leta 1172 pa je bil zgrajen drugi morski zid za stabilizacijo oceanske obale, ki je dopolnil prejšnji nasip. Od dinastije Juan leta 1292 do leta 1927, ko je Šanghaj uradno postal občina, je bil osrednji Šanghaj upravljan kot okrožje pod prefekturo Songdžjang, ki je imela sedež v današnjem okrožju Songdžjang.[16]

Dinastija Ming

[uredi | uredi kodo]
Zemljevid starega mestnega jedra Šanghaja iz 17. stoletja

Dva pomembna dogodka sta spodbudila razvoj Šanghaja v dinastiji Ming. Mestno obzidje je bilo prvič zgrajeno leta 1554, da bi mesto zaščitilo pred napadi japonskih piratov. Merilo je 10 m v višino in 5 km v obsegu. Tempelj mestnega boga je bil zgrajen leta 1602 med vladavino Vanlija. Ta čast je bila običajno rezervirana za prestolnice prefektur in običajno ni bila podeljena zgolj okrožnemu sedežu, kot je Šanghaj. Znanstveniki so teoretizirali, da je to verjetno odražalo gospodarski pomen mesta in ne njegov nizek politični status.

Dinastija Čing

[uredi | uredi kodo]

Med dinastijo Čing je Šanghaj postal eno najpomembnejših morskih pristanišč v regiji delte Jangce zaradi dveh pomembnih sprememb politike centralne vlade: leta 1684 je cesar Kangši razveljavil prepoved dinastije Ming za oceanska plovila – prepoved, ki je veljala od leta 1525; in leta 1732 je cesar Čjanlong preselil carinski urad za provinco Džjangsu (江海关;) iz prefekturne prestolnice Songdžjang v Šanghaj in mu dal izključni nadzor nad carinskimi pritoki za zunanjo trgovino Džjangsuja. Zaradi teh dveh ključnih odločitev je Šanghaj do leta 1735 postal glavno trgovsko pristanišče za celotno spodnjo regijo Jangce, čeprav je bil še vedno na najnižji upravni ravni v politični hierarhiji.[17]

Zemljevid Šanghaja leta 1884; kitajsko območje je označeno z rumeno, francosko z rdečo, britansko z modro, ameriško z oranžno.

V 19. stoletju se je mednarodna pozornost do Šanghaja povečala zaradi Evrope in prepoznavanja njegovega gospodarskega in trgovinskega potenciala ob reki Jangce. Med prvo opijsko vojno (1839–1842) so mesto zasedle britanske sile. Vojna se je končala leta 1842 z Nankingško pogodbo, ki je Šanghaj odprla kot eno od petih pogodbenih pristanišč za mednarodno trgovino.[18] Pogodba iz Bogua, pogodba iz Vanghije in pogodba iz Vhampoe (podpisane leta 1843, 1844 in 1844) so Kitajce prisilile k popuščanju evropskim in ameriškim željam po obiskih in trgovini na kitajskih tleh. Velika Britanija, Francija in Združene države so se vse ustalile zunaj obzidanega mesta Šanghaj, ki je ostalo pod neposredno upravo Kitajcev.

Staro mestno jedro Šanghaja, ki so ga imeli Kitajci, je leta 1853 padlo v roke upornikov Društva majhnih mečev, vendar je vlada dinastije Čing februarja 1855 ponovno prevzela nadzor nad mestom. Leta 1854 je bil ustanovljen Šanghajski mestni svet za upravljanje tujih naselij. Med letoma 1860 in 1862 so uporniki Tajpinga dvakrat napadli Šanghaj in uničili vzhodna in južna predmestja mesta, vendar mesta niso uspeli zavzeti. Leta 1863 sta se britanska naselbina južno od potoka Sudžov (severno okrožje Huangpu) in ameriška naselbina severno (južno okrožje Hongkou) združili v mednarodno naselbino Šanghaj. Francozi so se odločili, da ne bodo del mestnega sveta Šanghaja in ohranili svojo koncesijo na jugu in jugozahodu mesta.

Razgradnja starega mestnega obzidja, 1912

Prva kitajsko-japonska vojna se je končala s Šimonosekijsko pogodbo leta 1895, ki je Japonsko povzdignila v še eno tujo silo v Šanghaju. Japonska je v Šanghaju zgradila prve tovarne, ki so jih kmalu posnemale tudi druge tuje sile. Zaradi vse te mednarodne dejavnosti je Šanghaj dobil vzdevek Velike kitajske Atene.[19]

Obdobje republike

[uredi | uredi kodo]

Republika Kitajska je bila ustanovljena leta 1912. Istega leta so podrli obzidje starega mestnega jedra, ker je oviralo širitev mesta. Julija 1921 je bila v francoski koncesiji Šanghaj ustanovljena Kitajska komunistična partija. 30. maja 1925 je izbruhnilo gibanje tridesetega maja, ko je japonski delovodja ustrelil in ubil delavca v japonski bombažni tovarni.[20] Delavci v mestu so nato sprožili splošne stavke proti imperializmu, ki so se spremenile v vsedržavne proteste, ki so spodbudili kitajski nacionalizem.[21]

Zlata doba Šanghaja se je začela z njegovim povzdignjenjem v občino po ločitvi od Džjangsuja 7. julija 1927. Ta nova kitajska občina je pokrivala površino 494,69 km2, vključno s sodobnimi okrožji Baošan, Jangpu, Džabei, Nanši in Pudong, vendar je izključevala ozemlja tujih koncesij. Nova mestna vlada, ki sta jo vodila kitajski župan in občinski svet, je imela za prvo nalogo – načrt Velikega Šanghaja – ustvariti novo mestno središče v mestu Džjangvan v okrožju Jangpu, zunaj meja tujih koncesij. Načrt je vključeval javni muzej, knjižnico, športni stadion in mestno hišo, ki so bili delno zgrajeni, preden jih je prekinila japonska invazija. V 1920-ih je šidaiču postal nova oblika zabave in se je populariziral v Šanghaju.[22]

Mesto je cvetelo in v 1930-ih postalo glavno trgovsko in finančno središče azijsko-pacifiške regije. V naslednjih desetletjih so državljani mnogih držav in vseh celin prihajali v Šanghaj živet in delat; tisti, ki so ostali dlje časa – nekateri več generacij – so se imenovali Šanghajčani. V tem času je skoraj 20.000 belih Rusov pobegnilo iz novo ustanovljene Sovjetske zveze, da bi živeli v Šanghaju.[23] Ti šanghajski Rusi so predstavljali drugo največjo tujo skupnost. Do leta 1932 je Šanghaj postal peto največje mesto na svetu in dom 70.000 tujcem. V 1930-ih je v mesto prispelo približno 30.000 judovskih beguncev iz Evrope.[24]

Doba Ljudske republike

[uredi | uredi kodo]

27. maja 1949 je Ljudska osvobodilna vojska prevzela nadzor nad Šanghajem. Pod novo Ljudsko republiko Kitajsko (LRK) je bil Šanghaj ena od le treh občin, ki niso bile združene s sosednjimi provincami (drugi sta bili Peking in Tiandžin).[25] Večina tujih podjetij je svoje pisarne preselila iz Šanghaja v Hongkong kot del odprodaje tujih naložb zaradi zmage LRK.

Nankinška cesta, 1967, med kulturno revolucijo

Po vojni se je gospodarstvo Šanghaja obnovilo – od leta 1949 do 1952 se je kmetijska in industrijska proizvodnja mesta povečala za 51,5 % oziroma 94,2 %. Takrat je bilo 20 mestnih okrožij in 10 predmestij. 17. januarja 1958 so Džjading, Baošan in okrožje Šanghaj v Džjangsuju postali del občine Šanghaj, ki se je razširila na 863 km2. Naslednjega decembra se je površina Šanghaja dodatno razširila na 5910 km2, potem ko so bila dodana še več okoliških primestnih območij v Džangsuju: Čongming, Džinšan, Čingpu, Fengšjan, Čuanša in Nanhui. Leta 1964 so bile upravne enote mesta prerazporejene v 10 mestnih okrožij in 10 okrožij.

Kot industrijsko središče Kitajske z najbolj usposobljenimi industrijskimi delavci je Šanghaj v 1950-ih in 1960-ih postal središče radikalnega levičarskega gibanja. Radikalna levičarka Džjang Čing in njeni trije zavezniki, skupaj Banda štirih, so imeli sedež v mestu. Med kulturno revolucijo (1966–1976) je bila šanghajska družba močno poškodovana. Večina delavcev v šanghajski podružnici Ljudske banke Kitajske so bili pripadniki rdeče garde, ki so znotraj podružnice ustanovili skupino, imenovano Protigospodarski zvezni štab. Protigospodarski zvezni štab je razstavil gospodarske organizacije v Šanghaju, preiskoval dvige denarja iz bank in motil redne bančne storitve v mestu. Šanghajska ljudska komuna je bila ustanovljena v mestu med januarsko nevihto leta 1967. Kljub motnjam kulturne revolucije je Šanghaj ohranil gospodarsko proizvodnjo s pozitivno letno stopnjo rasti.

Med kampanjo Tretje fronte za razvoj osnovne in težke industrije v kitajskem zaledju v primeru invazije Sovjetske zveze ali Združenih držav Amerike je bilo 354.900 Šanghajcev poslanih na delo pri projektih Tretje fronte. Osrednji del šanghajskega projekta Male tretje fronte je bila 'zadnja baza' v Anhuiju, ki je služila kot »večnamenska proizvodna baza za protiletalsko in protitankovsko orožje«.

Od leta 1949 Šanghaj prispeva relativno veliko davčnih prihodkov k centralni vladi; leta 1983 je bil prispevek mesta k davčnim prihodkom večji od naložb, prejetih v zadnjih 33 letih skupaj.[26]

Leta 1990 je Deng Šjaoping dovolil Šanghaju, da začne gospodarske reforme, ki so v mesto ponovno uvedle tuji kapital in razvile okrožje Pudong, kar je povzročilo rojstvo Ludžjadzuija.[27] Istega leta je kitajska centralna vlada Šanghaj imenovala za Zmajevo glavo gospodarska reforma. Od leta 2020 je Šanghaj s strani Globalization and World Cities Research Network uvrščen med mesta Alpha+, kar ga uvršča med 10 največjih mest na svetu.[28]

V začetku leta 2022 je Šanghaj doživel velik izbruh primerov COVID-19. Potem ko lokalne omejitve gibanja niso uspele zajeziti porasta primerov, je kitajska vlada 5. aprila zaprla celotno mesto. To je povzročilo obsežno pomanjkanje hrane po vsem mestu, saj so bile verige preskrbe s hrano močno motene zaradi vladnih ukrepov za preprečevanje širjenja okužb, ki so bili odpravljeni šele 1. junija.

Geografija

[uredi | uredi kodo]
Urbano območje Šanghaja leta 2016, skupaj z glavnimi otoki. Od severozahoda proti jugovzhodu: Čongming, Čangšing, Hengša in plitvine Džjuduanša ob Pudongu. Viden je naravni izpust sedimentov reke Jangce

Šanghaj je ob estuariju reke Jangce na vzhodni obali Kitajske, z reko Jangce na severu in zalivom Hangdžov na jugu, na vzhodu pa ga obdaja Vzhodnokitajsko morje. Zemljišče je nastalo zaradi naravnega odlaganja Jangce in sodobnih projektov melioracije. Zaradi tega ima peščena tla, nebotičnike pa je treba graditi z globokimi betonskimi piloti, da se izognejo pogrezanju v mehka tla. Občina Šanghaj na ravni province upravlja tako estuarij kot številne okoliške otoke. Na jugu meji na provinco Džedžjang in na zahodu in severu na Džjangsu.[29] Najsevernejša točka občine je na otoku Čongming, ki je po širitvi v 20. stoletju drugi največji otok v celinski Kitajski.

Šanghaj leži na aluvialni ravnini. Zato je velika večina njegove površine 6340,5 km2 ravna, s povprečno nadmorsko višino 4 m. Okoli estuarija obstajajo plimski ravninski ekosistemi, vendar so bili že dolgo obnovljeni za kmetijske namene.[30] Nekaj mestnih hribov, kot je Še Šan, leži na jugozahodu, njegova najvišja točka pa je vrh otoka Dadžinšan (103 m) v zalivu Hangdžov. Šanghaj ima veliko rek, kanalov, potokov in jezer ter je znan po bogatih vodnih virih kot del porečja jezera Tai.

Središče Šanghaja prečka reka Huangpu, umetni pritok Jangceja, ki ga je ustvaril lord Čunšen v obdobju vojskujočih se držav. Zgodovinsko središče mesta je na zahodnem bregu Huangpuja (Puši), blizu ustja potoka Sudžov, ki ga je povezoval z jezerom Tai in Velikim prekopom. Osrednje finančno okrožje Ludžjadzui je bilo ustanovljeno na vzhodnem bregu Huangpuja (Pudong). Uničenje lokalnih mokrišč zaradi gradnje mednarodnega letališča Pudong na vzhodni obali Šanghaja je bilo delno izravnano z zaščito in širitvijo bližnje plitvine Džjuduanša kot naravnega rezervata.[31]

Podnebje

[uredi | uredi kodo]

Šanghaj ima vlažno subtropsko podnebje (Köppen: Cfa) s povprečno letno temperaturo 17,5 °C v središču mesta in 16,2–17,2 °C v predmestjih. Mesto ima štiri različne letne čase. Zime so zmerne do hladne in vlažne – severozahodni vetrovi iz Sibirije lahko povzročijo, da se nočne temperature spustijo pod ledišče. Vsako leto je povprečno 4,7 dni s sneženjem in 1,6 dni s snežno odejo. Poletja so vroča in vlažna, občasno pa se lahko pričakujejo nalivi ali nevihte. V povprečju 14,5 dni letno preseže 35 °C. Poleti in v začetku jeseni je mesto dovzetno za tajfune.[32]

Najbolj prijetna letna časa sta običajno pomlad, čeprav spremenljiva in pogosto deževna, in jesen, ki je običajno sončna in suha. Z mesečnim odstotkom možnega sončnega obsevanja, ki se giblje od 28 % v juniju do 46 % v avgustu, mesto letno prejme 1754 ur močnega sonca. (Vse povprečne vrednosti, omenjene v tem odstavku, so podatki, zabeleženi v okrožju Baošan.) V skladu s kitajskim standardom sezonske delitve je od leta 2001 do 2025 Šanghaj vstopil v pomlad 9. marca, v poletje 15. maja, v jesen 5. oktobra in v zimo 4. decembra. Povprečna temperatura v treh tednih od 19. julija do 8. avgusta je bila nad 30 °C. Ekstremi od leta 1951 so se gibali od -10,1 °C 31. januarja 1977 (neuradni rekord -12,1 °C je bil postavljen 19. januarja 1893) do 40,9 °C 21. julija 2017 in 13. julija 2022 na vremenski postaji v Šudžjahuiju ter 2. avgusta 2024 v okrožju Minhang po rekordno vroči noči, postavljeni ob 32,1 °C kot najvišja dnevna minimalna temperatura v Šudžjahuiju doslej.[33]

Upravna delitev

[uredi | uredi kodo]

Šanghaj je ena od štirih občin pod neposredno upravo Centralne ljudske vlade in je razdeljen na 16 okrožij. Ta so nadalje razdeljena na 108 podokrožij, 106 mest in 2 okrožji.

Ob ustanovitvi Šanghajske občinske ljudske vlade leta 1949 je bila površina, ki jo upravlja, 663,5 kvadratnih kilometrov, večinoma znotraj današnje avtoceste Zunanji obroč. Leta 1958 je bilo deset okrožij premeščenih pod Šanghaj iz Džjangsuja. Reorganizacije okrožij so med letoma 1988 in 2015 pripeljale do tega, da je več okrožij v predmestjih postalo okrožja, Čongming pa je bil zadnji okrožje, ki je bilo leta 2015 preimenovano v okrožje.

Poleg tega Šanghaj upravlja več enklav v provincah Džjangsu in Anhui. Lokalni prebivalci imajo šanghajsko registracijo gospodinjstva in uživajo enake ugodnosti kot prebivalci Šanghaja.

Mestna krajina

[uredi | uredi kodo]

Nabrežje Bund, ki leži ob bregu reke Huangpu, je dom vrste arhitekturnih stavb iz začetka 20. stoletja, od neoklasicistične stavbe HSBC do hiše Sassoon v slogu art deco (danes del hotela Peace). Številna območja v nekdanjih tujih koncesijah so prav tako dobro ohranjena, najbolj opazna pa je francoska koncesija.[34] V Šanghaju je tudi veliko arhitekturno značilnih in celo ekscentričnih stavb, kot je Šanghajski muzej, Veliko gledališče v Šanghaju, Orientalski umetniški center in stolp Oriental Pearl. Kljub obsežni prenovi staro mestno jedro še vedno ohranja nekaj tradicionalne arhitekture in oblik, kot je vrt Jujuan, razkošen vrt v slogu Džjangnan.[35]

Zaradi gradbenega razcveta v 1920-ih in 1930-ih ima Šanghaj množico art deco stavb. Eden najbolj znanih arhitektov, ki so delali v Šanghaju, je bil László Hudec, madžarsko-slovaški, ki je v mestu živel med letoma 1918 in 1947.[36] Med njegovimi najbolj opaznimi stavbami v slogu art deco so Park Hotel, Grand Cinema in Paramount. Drugi pomembni arhitekti, ki so prispevali k slogu art deco, so Clement Palmer in Arthur Turner, ki sta skupaj zasnovala Peace Hotel, Metropole Hotel in Broadway Mansions; ter avstrijski arhitekt C.H. Gonda, ki je zasnoval gledališče Capitol. Bund je bil večkrat revitaliziran. Prvič leta 1986 z novo promenado nizozemskega arhitekta Paulusa Snoerena. Drugič pred razstavo Expo 2010, ki vključuje obnovo stoletnega mostu Vaibaidu in preureditev prometnega toka.

Bund

Eden od značilnih kulturnih elementov je rezidenca šikumen (石库门, 'kamnita vrata za skladiščenje'), običajno dvo- ali trinadstropne sive opečne hiše s sprednjim dvoriščem, zaščitenim s težkimi lesenimi vrati v slogovnem kamnitem loku. Vsaka rezidenca je povezana in razporejena v ravnih ulicah, znanih kot longtang (弄堂; šanghajska romanizacija: longdhang; Wu Chinese: [lòŋdɑ̃́][37]). Hiša je podobna vrstnim hišam ali mestnim hišam v zahodnem slogu, vendar jo odlikuje visoka, težka opečna stena in obokan prehod pred vsako hišo.

Šikumen je kulturna mešanica elementov zahodne arhitekture s tradicionalno kitajsko arhitekturo Džjangnan in družbenim vedenjem. Kot skoraj vsa tradicionalna kitajska bivališča ima dvorišče, ki zmanjšuje zunanji hrup. Na dvorišču se lahko goji rastlinje, omogoča pa tudi sončno svetlobo in prezračevanje prostorov.

svetovni finančni center, Šanghaj (levo) in Jin Mao Tower (desno)

Nekatere šanghajske stavbe so značilne za sovjetsko neoklasicistično ali stalinistično arhitekturo, čeprav ima mesto manj takšnih struktur kot Peking. Te stavbe so bile večinoma zgrajene med ustanovitvijo Ljudske republike leta 1949 in kitajsko-sovjetskim razkolom konec 1960-ih. V tem obdobju se je na Kitajsko zgrinjalo veliko število sovjetskih strokovnjakov, vključno z arhitekti, da bi državi pomagali pri izgradnji komunistične države. Primer sovjetske neoklasicistične arhitekture v Šanghaju je sodobni razstavni center.

Šanghaj – zlasti Ludžjadzui – ima številne nebotičnike, zaradi česar je peto mesto na svetu z največ nebotičniki.[38] Med najvidnejšimi primeri so 421 m visok stolp Džin Mao, 492 m visok svetovni finančni center, Šanghaj in 632 m visok Šanghajski stolp, ki je najvišja stavba na Kitajskem in tretja najvišja na svetu. Stolp, dokončan leta 2015, ima obliko devetih zasukanih delov, zloženih drug na drugega, kar skupaj znaša 128 nadstropij. Odlikuje ga dvoslojna fasada, ki odpravlja potrebo po neprozorni odbojnosti obeh plasti, saj je dvoslojna struktura že zmanjšala absorpcijo toplote. Futurističen stolp Oriental Pearl, visok 468 m, se nahaja v bližini na severni konici Ludžjadzuija.

Gospodarstvo

[uredi | uredi kodo]

Šanghaj je postal pomemben šele v 19. stoletju, ko so Evropejci odkrili potenciale njegovega pristanišča. Šanghaj je bil eno od tistih kitajskih mest, ki so jih po zmagi Britancev nad Kitajsko v prvi opijski vojni odprli mednarodni trgovini. Mesto je postalo center trgovine med vzhodom in zahodom in finančno središče pacifiške Azije v 30. letih 20. stoletja. Po prevzemu oblasti s strani Ljudske republike Kitajske leta 1949, je sledilo obdobje gospodarskega zatona, dokler ni v zadnjih nekaj desetletjih Šanghaj ponovno postal eden najbolj pomembnih gospodarskih in komunikacijskih središč na kitajskem, v Aziji, pa tudi na svetovnem trgu.

Kitajske gospodarske reforme v 1990-ih so povzročile intenziven razvoj mesta, po vrnitvi tujih in domačih investicij v velemesto.

Promet

[uredi | uredi kodo]

V Šanghaju je tudi najbolj prometno pristanišče na svetu, sledita mu Singapur in Rotterdam.

Shematski diagram šanghajskega omrežja podzemne železnice

Javni potniški promet

[uredi | uredi kodo]

Šanghaj spleta javni potniški promet predvsem s pomočjo metro linij, avtobusnih prevozov in taksi služb. Vse te dejavnosti so lahko plačljive s pomočjo enotne kartice Šanghajskega javnega prometa. Metro je sestavljen tako s podzemnimi progami kot lažjimi vagonskimi linijami (tramvaj), povezuje pa vse mestna in primestna naselja. Linij je 14, vsebuje pa 329 postaj, 538 kilometrov pa obsegajo vse linije v prometu, kar prometno metro mrežo Šanghaja uvrsti med najdaljše na svetu. Cena prevoza je odvisna tudi od dolžine proge in števila prestopanj in ni enotna.

V pogonu je skoraj tisoč avtobusnih linij, ki jih vozijo različni prevozniška podjetja.

Ceste

[uredi | uredi kodo]

Šanghaj je pomembna prometna točka na Kitajskem, kar nekaj avtocestnih povezav pa ima celo končno relacijo v Šanghaju. Poleg tega je kar nekaj obvoznih hitrih cest okoli centra, ki so namenjene razbremenitvi prometa. Nič neobičajnega niso prometni zastoji med prometni konico. Kolesarji in motorji so pogosti v mestu, a na mnogo, še posebej hitrih, cestah jim je prepovedan promet.

Avtomobilski promet je nenehno v porastu, prav tako je vedno več zasebnih lastnikov avtomobilov, a država si prizadeva ustaviti nakupe novih avtomobilov. Lastnik avtomobila mora sodelovati na mesečni dražbi, kjer kupujejo registrske tablice izmed okoli 8000-ih, ki so na voljo (povprečna tablica stane več kot 4500€). Cilj ureditve je zmanjšati gnečo in onesnaževanje okolja.

Železnice

[uredi | uredi kodo]

Šanghaj ima štiri velike železniške postaje. Tri od teh so spletene tudi z metro omrežjem mesta.

  • Šanghajska železniška postaja,
  • Šanghajska južna železniška postaja,
  • Šanghajska zahodna železniška postaja,
  • Šanghaj Hongčjao železniška postaja. Postaja Hongčjao služi tudi kot terminal za tri linije hitrih vlakov. To so: Šanghaj–Hangdžov, Šanghaj–Nandžing in Peking–Šanghaj.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »The Shanghainese of 6000 Years Ago – the Majiabang Culture«. Shanghai Qingpu Museum. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. januarja 2017. Pridobljeno 15. julija 2017.
  2. ↑ New Book of Tang, vol. 41 (《新唐書·卷四十一》): Okrožje Huating, večje okrožje, ustanovljeno v desetem letu dinastije Tianbao (751), ki deli prefekturo Džjašing. (華亭。上。天寶十載析嘉興置。)
  3. ↑ 上海镇、上海县、上海县城考录 (v kitajščini). Government of Shanghai. Arhivirano iz spletišča dne 5. marca 2016. Pridobljeno 10. novembra 2017.
  4. ↑ 政协上海市第十三届委员会主席、副主席、秘书长和常务委员选举产生 [Elected by the Chairman, Vice Chairman, Secretary-General and Standing Committee of the 13th CPPCC Shanghai Committee] (v kitajščini). Xinhua. 27. januar 2018. Arhivirano iz spletišča dne 27. januarja 2018.
  5. ↑ »Doing Business in China – Survey«. Ministry of Commerce of the People's Republic of China. Arhivirano iz spletišča dne 26. maja 2014. Pridobljeno 5. avgusta 2013.
  6. ↑ »Land Area«. Basic Facts. Shanghai Municipal People's Government. Arhivirano iz spletišča dne 3. oktobra 2011. Pridobljeno 19. julija 2011.
  7. ↑ »2023年上海市国民经济和社会发展统计公报«. Shanghai Statistics Bureau. 21. marec 2024. Arhivirano iz spletišča dne 30. maja 2024. Pridobljeno 14. julija 2024.
  8. ↑ »National Data«. National Bureau of Statistics of China. Marec 2024. Arhivirano iz spletišča dne 9. januarja 2020. Pridobljeno 22. junija 2024. see also »National Data«. National Bureau of Statistics of China. Marec 2024. Arhivirano iz spletišča dne 9. januarja 2020. Pridobljeno 22. junija 2024. see also »zh: 2023年上海市国民经济和社会发展统计公报«. shanghai.gov.cn. 21. marec 2024. Arhivirano iz spletišča dne 30. maja 2024. Pridobljeno 13. junija 2024. The average exchange rate of 2023 was CNY 7.0467 to 1 USD dollar »Statistical communiqué of the People's Republic of China on the 2023 national economic and social development« (tiskovna objava). China NBS. 29. februar 2024. Arhivirano iz spletišča dne 5. marca 2024. Pridobljeno 22. junija 2024.
  9. ↑ »Human Development Indices (8.0)- China«. Global Data Lab. Pridobljeno 23. septembra 2024.
  10. ↑ Gardham, Richard (17. september 2021). »The ten busiest ports in the world by container traffic«. Investment Monitor. GlobalData plc. Pridobljeno 31. julija 2024. Located on the Yangtze Delta, the port of Shanghai is the busiest in the world, a position it has held since 2010.
  11. ↑ »Geography« (v angleščini). International Services Shanghai. Arhivirano iz spletišča dne 25. aprila 2024. Pridobljeno 9. decembra 2023.
  12. ↑ »The Shanghainese of 6000 Years Ago – the Majiabang Culture«. Shanghai Qingpu Museum. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. januarja 2017. Pridobljeno 24. novembra 2014.
  13. ↑ »Ancient History«. cultural-china.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. junija 2013. Pridobljeno 26. aprila 2014.
  14. ↑ "申"、"沪"的由来. shanghai.gov.cn (v kitajščini). Arhivirano iz spletišča dne 1. oktobra 2019. Pridobljeno 1. oktobra 2019.
  15. ↑ 上海青浦青龙镇遗址 [Ruins of Qinglong Town in Qingpu, Shanghai]. Institute of Archaeology, Chinese Academy of Social Sciences. 24. marec 2017. Arhivirano iz spletišča dne 31. avgusta 2017. Pridobljeno 16. julija 2017.
  16. ↑ Danielson, Eric N., Shanghai and the Yangzi Delta, 2004, p.9, pp.11–12, p.34.
  17. ↑ Danielson, Eric N., Shanghai and the Yangtze Delta, 2004, pp.10–11.
  18. ↑ »The Opium war (or how Hong Kong began)«. South China Morning Post. 24. julij 2011. Arhivirano iz spletišča dne 6. maja 2016. Pridobljeno 2. maja 2016.
  19. ↑ Gordon Cumming, C. F. (Constance Frederica), "The inventor of the numeral-type for China by the use of which illiterate Chinese both blind and sighted can very quickly be taught to read and write fluently", London: Downey, 1899, archive.org Arhivirano 29 July 2014 na Wayback Machine.
  20. ↑ Ku, Hung-Ting [1979] (1979). Urban Mass Movement: The May Thirtieth Movement in Shanghai. Modern Asian Studies, Vol.13, No.2. pp.197–216
  21. ↑ Cathal J. Nolan (2002). The Greenwood Encyclopedia of International Relations: S-Z. Greenwood Publishing Group. str. 1509. ISBN 978-0-313-32383-6.
  22. ↑ Liu, Siyuan (2013). Transforming Tradition (2nd Revised izd.). University of Michigan Press. str. 225. ISBN 9780472132478. Arhivirano iz spletišča dne 13. avgusta 2023. Pridobljeno 25. avgusta 2022 – prek Google Books.
  23. ↑ »Shanghai's White Russians (1937)«. SHANGHAI SOJOURNS. 21. avgust 2018. Arhivirano iz spletišča dne 24. marca 2019. Pridobljeno 2. oktobra 2019.
  24. ↑ »Shanghai Sanctuary«. Time. 31. julij 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. avgusta 2009.
  25. ↑ »Changhai est tombé sans combat«. Le Monde (v francoščini). 27. maj 1949. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. septembra 2011.
  26. ↑ McGregor, Richard (31. julij 2012). The Party: The Secret World of China's Communist Rulers. Harper Perennial; Reprint. ISBN 9780061708763.
  27. ↑ 浦东，改革开放尽显"上海风度". Xinhua News (v kitajščini). 17. september 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. septembra 2019. Pridobljeno 29. septembra 2019.
  28. ↑ »GaWC – The World According to GaWC 2020«. www.lboro.ac.uk. Arhivirano iz spletišča dne 24. avgusta 2020. Pridobljeno 27. septembra 2020.
  29. ↑ »Geography«. english.shanghai.gov.cn. Shanghai Municipal People's Government. Arhivirano iz spletišča dne 25. aprila 2024. Pridobljeno 9. decembra 2023.
  30. ↑ Murray, N.J.; Clemens, R.S.; Phinn, S.R.; Possingham, H.P.; Fuller, R.A. (2014). »Tracking the rapid loss of tidal wetlands in the Yellow Sea«. Frontiers in Ecology and the Environment. 12 (5): 267–272. Bibcode:2014FrEE...12..267M. doi:10.1890/130260. ISSN 1540-9295. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. februarja 2022. Pridobljeno 4. avgusta 2021.
  31. ↑ "Fourth Island Wetland Emerging", pp. 1–2. Arhivirano 24 September 2015 na Wayback Machine. Shanghai Daily. 8 December 2009. Hosted at China.org.
  32. ↑ Spencer, Richard (19. september 2008). »1.6m flee Shanghai typhoon«. The Daily Telegraph. UK. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. oktobra 2007. Pridobljeno 20. marca 2008.
  33. ↑ »HISTORIC HEAT WAVE IN CHINA Shanghai just had its hottest night in history with a brutal minimum of 32.1C. All time high in Minhang with 40.9C and Zhuji with 41.5C. In SOUTH KOREA all time high at Donghae with 37.2C Next tweet: Hundreds of records allover Middle East. (By Extreme Temperatures Around The World)«. X (formerly Twitter). 2. avgust 2024. Pridobljeno 24. oktobra 2024.
  34. ↑ Loh, Juliana (16. februar 2016). »An art deco journey through Shanghai's belle époque«. Lonely Planet. Arhivirano iz spletišča dne 7. oktobra 2019. Pridobljeno 7. oktobra 2019.
  35. ↑ »Shanghai Architectural History«. shanghaiguide.org. Arhivirano iz spletišča dne 23. oktobra 2018. Pridobljeno 7. oktobra 2019.
  36. ↑ Kabos, Ladislav. »The man who changed Shanghai«. Who is L.E.Hudec. Arhivirano iz spletišča dne 4. maja 2011. Pridobljeno 17. maja 2011.
  37. ↑ Qian, Nairong (2007). 上海话大词典. Shanghai Lexicographical Publishing House. ISBN 9787532622481.
  38. ↑ »Number of 150m+ Completed Buildings – The Skyscraper Center«. Skyscrapercenter.com. Arhivirano iz spletišča dne 2. decembra 2017. Pridobljeno 5. novembra 2018.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Čeplak Mencin, Ralf. V deželi nebesnega zmaja: 350 let stikov s Kitajsko, Darima, Ljubljana, 2012, ISBN 978-961-257-042-2 (COBISS)
  • Harper Damian, Lonely Planet, Best of Shanghai, The Ultimate Pocket Guide & Map, Lonely Planet Publications Pyt Ltd, London, 2006, (COBISS) (angleško)

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]



Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Šanghaj&oldid=6515596«