Vito Turk

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Vito Turk
Rojstvo (1937-06-27) 27. junij 1937 (80 let)
Osijek, Hrvaška  *
Narodnost Slovenec
Področja biokemija, molekularna biologija
Alma mater Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani
Pomembne nagrade Zoisova nagrada za življenjsko delo

Vito Turk, slovenski biokemik, * 27. junij 1937, Osijek.

Turk je leta 1961 diplomiral na ljubljanski FNT in prav tam 1965 tudi doktoriral. Med leti 1969/1970 se je strokovno izpopolnjeval na Univerzi Arizona v Tucsonu (ZDA).

Turk se je leta 1961 zaposlil na Institutu Jožef Stefan (IJS) v Ljubljani, od leta 1978 kot znanstveni svetnik in kjer je med leti 1971-1996 vodil odsek za biokemijo in molekularno biologijo. 1996-2005 je bil direktor IJS (Instituta Jožef Stefan). Dr. Turk deluje tudi na FKKT, kjer je bil 1976 izvoljen za docenta, 1980 za izrednega, 1985 pa za rednega profesorja za biokemijo (do 1996 je vodil katedro za biokemijo) in na BF v Ljubljani; bil je tudi gostujoči profesor na več tujih univerzah, v letih 1991-2005 na Ludwig-Maximilians-Universität v Münchnu.

Na področju biokemije raziskuje proteine, predvsem proteinaz in njihove inhibitorje. S sodelavci je iz človeške krvi izoliral cistatinska inhibitorja, po inštitutu imenovana stefin.[1] . Uvedel je tehnologijo rekombinantne DNK, kar je bilo ključnega pomena za delo pri pripravah rekombinantnih proteinov. Mednarodna odmevnost teh dosežkov je pripeljala tudi do uspešnega sodelovanja z nobelovcem prof. Robertom Huberjem. Raziskovalno delo prof. Turka je ključnega pomena za razumevanje vloge proteinov, tako v normalnih kot tudi patoloških stanjih.

Prof. Turk je objavil okoli 400 člankov v mednarodnih revijah, ki so dosegli okoli 12.000 citatov (web of Science) in ima h-indeks 56. Poleg tega je objavil še okoli 120 referatov in monografij, tako da je skupna citiranost vseh objav okoli 14.000.

Od 1978 do 1988 je bil prvi predsednik Slovenskega biokemijskega društva (SBD), od 1987 do 1991 pa predsednik Zveze biokemijskih društev Jugoslavije. Bil je predsednik Evropskega komiteja za proteolizo (ECOP) (1981–1984) ter predsednik Mednarodnega komiteja za proteolizo (ICOP) (1984–1987). 1987-89 je bil predsednik Izvršnega komiteja Zveze evropskih biokemijskih društev (FEBS), od 1990 do 1998 je bil trikrat zapored izvoljen za generalnega sekretarja FEBS. Od 1997 do 2006 je bil član Izvršnega odbora Mednarodne zveze za biokemijo in molekularno biologijo (IUBMB) in predsednik Komiteja za simpozije in delavnice. Bil je član različnih strokovnih odborov. 2010 je bil imenovan za predsednika znanstvenega sveta Agencije ARRS. Od 2002 je član Slovenske asociacije Rimskega kluba. Prejel je nagradi Sklada Borisa Kidriča (1969 in 1978), 1980 nagrado za izume in inovacije. 1984 nagrado Borisa Kidriča, 1985 nagrado Frey und Werle, LMU, München, Nemčija, 1988 Heyrovsky Silver Medal Češke akademije znanosti in umetnosti za razvoj kemijskih znanosti, 1993 naslov ambasador znanosti Republike Slovenije, 1998 Zoisovo nagrado za vrhunske znanstvene dosežke, 1999 mu je FEBS podelil priznanje Diplôme d'Honneur, 2002 je prejel srebrni častni znak svobode Republike Slovenije, 2007 je prejel zlati znak Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana. Leta 1991 je bil izvoljen za člana Academia Europaea (London), 1998 za rednega člana Mednarodne inženirske akademije (Moskva), od 2003 je dosmrtni častni član The International Proteolysis Society (IPS), od 2005 The World Academy of Art and Science (ZDA). Je član uredniških odborov več mednarodnih revij ter urednik knjige Proteases – New Perspectives (1999), v kateri je avtor poglavja.

Od leta 2005 je postal izredni, od 2013 pa je redni član SAZU (akademik). Leta 2014 je prejel Zoisovo nagrado za življenjsko delo v biokemiji in molekularni biologiji.[2]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Enciklopedija Slovenije. (1999). Knjiga 13. Ljubljana: Mladinska knjiga
  2. ^ "Nagrajeni raziskovalni dosežki". Delo. 21.11.2014. Pridobljeno dne 24.11.2014.