Niko Toš

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Niko Toš
Rojstvo 24. november 1934({{padleft:1934|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:24|2|0}}) (82 let)
Zagreb
Državljanstvo Flag of SFR Yugoslavia.svg SFRJ
Flag of Slovenia.svg Slovenija
Poklic sociolog, pravnik

Niko Toš, (1934). dipl. pravnik, doktor socioloških znanosti, redni profesor za sociologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani; ustanovitelj in predstojnik Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij (1966 - 2014); direktor Centra za razvoj Univerze v Ljubljani (1974 - 1980), podpredsednik (1965 - 1969) in predsednik Slovenskega sociološkega društva (1969 - 1977), podpredsednik (1973 - 1977) in predsednik (1981 - 1985) Jugoslovanskega sociološkega združenja; direktor Raziskovalnega inštituta Fakultete za družbene vede (1980 - 1989); dekan Fakultete za družbene vede (1989 - 1991), predstojnik Sociološkega oddelka FDV (1994 - 1995); častni član Slovenskega sociološkega društva (1994); bil je tudi nacionalni koordinator za področje sociologije pri MZT, bil je predsednik in kasneje član Upravnega odbora ARRS (2004 - 2008), Sveta za znanost in tehnologijo Vlade Republike Slovenije. Leta 2004 je soustanovil kontroverzno politično društvo Forum 21 in postal predsednik programskega sveta tega političnega društva.[1]

Niko Toš je avtor, soavtor in urednik več knjig in preko 200 znanstvenih in strokovnih člankov, razprav in poročil s sociološkega raziskovalnega področja, ki vključujejo predvsem obravnave problematike socialne stratifikacije, mednarodnih migracij, političnega javnega mnenja, raziskovanja vrednot, uveljavljanja demokratičnih institucij, političnih strank, volitev itd. Bil je iniciator vključitve slovenskega družboslovja v mednarodne kooperativne projekte na sociološkem in politološkem področju. Toš sodi v generacijo snovalcev slovenske akademske, pedagoške in raziskovalne sociologije.

Izobraževanje in začetki[uredi | uredi kodo]

Niko Toš je bil rojen leta 1934 v Zagrebu. Po maturi se je leta 1953 vpisal na Pravno fakulteto. V času študija se je poročil in jeseni leta 1955 zaposlil kot deklarant, fakturist oz. statistik. Kot študent prava je prejemal štipendijo javnega tožilstva in zato je bil jeseni 1956 pozvan v službo. Do leta 1958 je opravljal vlogo okrajnega javnega tožilca. Pravniško delo je opustil takoj, ko je diplomiral. Že kot študent prava si je z delom v pravosodju izoblikoval kritičen odnos  do možnosti neodvisnega pravosodnega delovanja in se na spodbude proferosja Jožeta Goričarja posvetil sociologiji. Sprejet je bil na politološki podiplomski študij na Inštitutu za družbene vede v Beogradu, ki ga je predčasno zapustil, zaradi bolezni v družini. Po krajši zaposlitvi na Uradu za prošnje in pritožbe Vlade RS se je kot asistent vključil v novo ustanovljeni Inštitut za sociologijo in filozofijo Univerze v Ljubljani (1960). Sodeloval je pri oblikovanju prvih raziskovalnih projektov: pri izvedbi prve aplikativne medijske raziskave »Nedeljski dnevnik« (1961) ter predvsem pri zasnovi prve in vse doslej najobsežnejše sociološke empirične raziskave v Sloveniji in Jugoslaviji »Sredstva množičnega komuniciranja na Slovenskem – MKS 1962«. Slednja raziskava pomeni iztočnico za ves kasnejši razvoj sociološkega raziskovanja v Sloveniji. V študijskem letu 1960/61 je začel predavati predmet Uvod v družbene vede na FNT, kar je nadaljeval še naslednja tri leta. Spomladi 1962 je začel redno predavati Metodologijo družboslovnega  raziskovanja in se 1.1.1963 kot predavatelj redno zaposlil na takratni Visoki šoli za politične vede. Leta 1977 je magistriral s temo Vidiki socialne diferenciacije in zavest o njih, leta 1986 pa je doktoriral na temo Politična zavest in angažiranje (FSPN).

Delo[uredi | uredi kodo]

Začetki pedagoškega in raziskovalnega delovanja[uredi | uredi kodo]

Leta 1962 je bil Toš povabljen k pripravi programa raziskovanja javnega mnenja za potrebe nadzora delovanja javne uprave. Sočasno je snoval tudi pedagoške programe na povabilo novo ustanovljene Visoke šole za politične vede v Ljubljani. Prevzel je naloge za pripravo študijskih programov predmeta Metodologija družboslovnega raziskovanja in Sociologija javnega mnenja. Kot pedagog, učitelj metodologije sociološkega raziskovanja, je leta 1964 najprej pripravil učni pripomoček, ki ga je postopoma razvijal in objavljal kot učbenik Metode družboslovnega raziskovanja (1975, 1976, 1978, 1988, 1997). Pomembno je prispeval k oblikovanju študijskih programov, ki so dotedanji visoki šoli odprli univerzitetni prostor. Utrjeval je metodološki pouk in že od leta 1964 sistematično vpeljeval študente v raziskovalno delo. Kot prvi je torej zasnoval koncept predmeta družboslovne metodologije in ga več desetletij razvijal in utemeljeval.

Niko Toš je skupaj s kolegi deloval v prid zasnove »družboslovnega središča«, ki naj vključuje temeljne družboslovne discipline: sociologijo, politologijo in komunikologijo, kot povezane pedagoške in raziskovalne programe. Niko Toš sodi v generacijo snovalcev slovenske akademske, pedagoške in raziskovalne sociologije. V prostor slovenskega in jugoslovanskega družboslovja je vstopil v trenutku njegove začetne disciplinarne, izobraževalne in raziskovalne rasti. V izhodišču njegovega delovanja je bilo razumevanje sociologije kot družbeno-kritične discipline, ki strukture in procese v takratni jugoslovanski in slovenski družbi opazuje v širšem, evropskem in svetovnem kontekstu. Ob nerazdružljivi povezanosti pedagoškega in povezovalnega dela uveljavlja zamisel o "javni sociologiji". 

Razvoj raziskovanja in program Slovensko javno mnenje (SMJ)[uredi | uredi kodo]

Toš je bistveno prispeval h gradnji in rasti raziskovalnega stebra današnje Fakultete za družbene vede. Pripravil je zamisel Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij – CJMMK, ki je bil ustanovljen jeseni leta 1966. Kot predstojnik je center od samega začetka vodil vse do leta 2014. V obdobjih 1979-1989 in 1999-2002 je kot direktor vodil raziskovalni inštitut FSPN ter skrbel za raziskovalno utemeljevanje in rast novo nastajajočih družboslovnih disciplin. V času njegovega vodenja se je inštitut razvil v osrednjo slovensko družboslovno raziskovalno ustanovo, ki se je še dodatno okrepila in zaokrožila z združitvijo z Inštitutom za sociologijo. V letih 1989-1991 je bil dekan fakultete. V tem času je izpeljal obsežno prenovo izobraževalnih programov, ki se je v povezavi z razvojem Inštituta za družbene vede izrazila v novem poimenovanju: Fakulteta za družbene vede, Raziskovalni inštitut FSPN pa v Inštitut za družbene vede.

Toševo raziskovalno delovanje je bilo vseskozi osredotočeno v Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij – CJMMK. Še posebej v njegov program Slovensko javno mnenje (SJM), ki ga je zasnoval v letih 1966/67 in ga od leta 1968 naprej vodil kot longitudinalno raziskavo. Metodološka rast projekta SJM. Pod vodstvom Nika Toša je projekt SJM v obdobju 1968-1990 metodološko rastel in se vsebinsko razvijal. Projekt je že zelo zgodaj, konec šestdesetih let pokazal na potrebo pritegovanja in razvoja statistično-analitičnega in računalniško-informatičnega znanja in strokovnjakov. Izhajajoč iz potreb SJM in razvijajočih se posebnih socioloških, politoloških in komunikoloških disciplin se je na fakulteti utrdil program družboslovne statistike in računalništva ter razvil program informatike. Toš je vzpostavil tudi prvo telefonsko anketno delavnico v slovenskem prostoru. V projektu SJM so bili v dvajsetletnem obdobju zbrani, sistematično obdelani in izčrpno dokumentirani podatki o praktično vseh razsežnostih materialnega in duhovnega razvoja Slovenije in Slovencev, ki jih je mogoče zbrati z anketnim instrumentarijem. Raziskava SJM ni bila zgolj politično-mnenjski projekt, temveč predvsem temeljni družboslovno empirični projekt,  ki se je uveljavil kot središče slovenskega empiričnega družboslovja.

Pomen SJM[uredi | uredi kodo]

Ob 20 letnici programa sta Bogdan Osolnik in Slavko Splichal ugotavljala, da si razvoja nekaterih disciplin brez raziskave SJM danes enostavno ni več mogoče predstavljati. Med discipline, ki jih je raziskava SJM empirično utemeljevala, sta navedla sociologijo religije, medetničnih odnosov, kulture, športa, socialne strukture, stratifikacije mobilnosti, politične kulture, strank, množičnih občil, vrednot in mednarodnih odnosov. Ocenila sta , da projekt SJM po dvajsetih letih razvoja zaznamujeta dve ključni razsežnosti: po metodološki plati je z njim neločljivo povezan razvoj empiričnega raziskovanja v Sloveniji, z vidika predmeta raziskovanja – politično pomembnih mnenj – pa je to raziskovanje najtesneje povezano z ustvarjanjem dejanskih možnosti za razvoj demokratične družbe.

Drugi projekti, prispevki in dosežki[uredi | uredi kodo]

Po evropskih zgledih je Toš zasnoval Arhiv družbenih podatkov FDV (ADP), ki se je odtlej uveljavila kot pomembna infrastrukturna dejavnost na področju družboslovja. Program CJMMK je bil tudi neposredni in prvi »uporabnik« računalniških storitev. V tem času je Toš skupaj z matematikom Cvetom Trampužem zasnoval in ustanovil Računalniški center FDV, ki je bila prva tovrstna ustanova na »neki družboslovni fakulteti« v Jugoslaviji in širše.

V začetku sedemdesetih je sooblikoval in vodil projekt Sociološki vidiki emigracije, vključevanja v emigrantsko družbo ter vračanja v domovino. Tematsko podobna raziskava je potekala sredi osemdesetih let pod naslovom Razredna bit sodobne jugoslovanske družbe, katere nosilec je bil Toš. Gre za najobsežnejšo (in zadnjo) vsejugoslovansko sociološko empirično raziskavo, zgrajeno na razredno/stratifikacijskem teoretskem izhodišču in zasnovano na zajetju reprezentativnih vzorcev polnoletnih prebivalcev vseh republik in pokrajin takratne Jugoslavije na osnovi obsežnih standardiziranih vzorcev.

Podatki iz raziskave SJM so v temelju raziskovalne postavitve nove discipline kineziologije. SJM je pomembno prispevala k raziskovalni rasti področij kulture, prostorske sociologije, sociologije zdravstva in medicine, kriminologije ter tematik politike in obramboslovja.

V času po 1990 je opravil vrsto religioloških analiz in jih objavil v obliki člankov in monografij, s čemer se je uvrstil med raziskovalce na področju religiologije. Povabljen je bil v raziskovalno skupino, ki je zasnovala obsežen empirični religiološki in pastoralno-sociološki projekt Religija in cerkev v Vzhodni (Srednji) Evropi.

Bil je prvi direktor Centra za razvoj univerze v Ljubljani (CRU) v letih 1974-1979.

V obdobju 1999-2002 je bil član in predsednik Sveta za znanost in tehnologijo Republike Slovenije.

Toš je bil je iniciator vključitve slovenskega družboslovja v mednarodne kooperativne projekte na sociološkem in politološkem področju in v njih deluje kot član koordinativnih teles, med njimi predvsem: World Value Survey (R. Inglehart, Michigan University) oz. European Value Survey (University of Tilburg), International Social Survey Programme (J. Smith, Michigan University), Ostbarometer (P. Lazarsfeld Gesselschaft, Wien), Comparative Study of Electoral System (Rosenstone, Michigan University), Aufbruch der Kirchen (Pastorales Forum Wien, P. Zulehner), European Social Survey, član SAB (Max Kaase, Bremen). Bil je član raziskovalnega sveta Mednarodne sociološke asociacije (ISA, Research Councije) med letoma 1983 in 1987,itd.

Uredniško delovanje[uredi | uredi kodo]

Niko Toš se v svoji založniški in uredniški vnemi ni omejil le na publiciranje lastnih tekstov oz. tekstov nastalih v okvirih programa SMJ. Skupaj z Francetom Vregom je leta 1972 sodeloval pri zasnovi Sociološke in politološke knjižnice, Založba Obzorja Maribor, v okviru katere je izšlo 24 družboslovnih knjig. S Tonetom Hribarjem je leta 1990 zasnoval in nato uredniško vodil program Znanstvene knjižnice FDV; Toš je urejal serijo Dokumenti SJM in ureja serijo Refleksije, biseri slovenskega komunizma in znanstvene publicistike. Sodeloval je pri ureditvi osmih knjig s področja sociologije religije in pastoralne sociologije pod skupnim naslovom Gott nach dem Kommunismus (Schwabenverlag, BRD). Kot nosilec projekta Slovenci v Nemčiji je zasnoval publikacijo Migracije, ki je v času trajanja projekta izšla v 24 številkah. Sodeloval je pri urejanju serije socioloških knjig v programu Echoraum (Dunaj). Toš je bil član uredništev in uredniških svetov različnih družboslovnih revij.

Slovensko sociološko društvo[uredi | uredi kodo]

Niko Toš je ustanovni član Slovenskega sociološkega (SSD; 1965) politološkega (SPD) društva. V SSD je najprej deloval kot podpredsednik v letih 1965-1969 in nato štiri mandate kot predsednik od leta 1969 do leta 1977. To je bilo obdobje tako imenovanih svinčenih let za slovensko in jugoslovansko sociologijo, ki se je vleklo v začetek osemdesetih let. Niku Tošu je uspelo ohranjati avtonomijo in delovanje SSD, predvsem z organizacijo znanstvenih posvetovanj. Med njimi sta najpomembnejša:

  • Determinante družbenega razvoja, Maribor, 1971
  • Družbeni konflikti in socialistični razvoj Jugoslavije, Portorož, 1972

Slednje so zasnovali Zdravko Mlinar in Veljko Rus skupaj s Tošem, kot nosilcem priprav za to najpomembnejše jugoslovansko posvetovanje na sploh. Gradiva s posvetovanja so bila objavljena v treh knjigah: Društveni konflikti i socialistički razvoj Jugoslavije. 

Ta posvetovanja so zasnovali Z. Mlinar, V. Rus in N. Toš pod okriljem Jugoslovanskega združenja za sociologijo, Slovenskega sociološkega društva ter Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani; posvetovanja so nadaljevanje in poglabljanje družbeno kritične razprave, ki je v šestdesetih in začetku sedemdesetih let potekala v okvirih Korčulanske šole in revije Praxis in bila v začetku sedemdesetih onemogočena in prepovedana.

Pomembnejša priznanja[uredi | uredi kodo]

Leta 2002 je prejel srebrni častni znak svobode Republike Slovenije z naslednjo utemeljitvijo: »za znanstveno, raziskovalno in pedagoško delo ter za prispevek k razvoju slovenske družbene znanosti«[2]. Leta 1981 je prejel priznanje FSPN za uresničevanje smotrov in ugleda FSPN. Leta 1984 je prejel Zahvalo zveznih družbenih svetov za prispevek k delu tako imenovane Kraigherjeve komisije. Leta 1986 je bil odlikovan z Redom dela z zlatim vencem. Za prispevek k razvoju je leta 1998 prejel Plaketo Univerze v Ljubljani. Skupaj s skupino SJM je leta 1989 za delo pri projektu SJM v letu 1987 in publikacije v letih 1987-1988 prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča. Slovensko sociološko društvo mu je leta 1994 podelilo častno članstvo,ljubljanska univerza pa 1998 zlato plaketo. Za zasluge pri razvoju in širjenju ugleda FDV je leta 2009 prejel Plaketo FDV, leta 2015 mu je UL podelila še naslov zaslužni profesor.

Pomembnejše knjižne objave[uredi | uredi kodo]

  • Metode družboslovnega raziskovanja, DZS, Ljubljana, 1988;
  • Družbena neenakost in razvoj. Vidiki socialne diferenciacije in zavest o njih. Maribor, Obzorja 1974;
  • Soavtor, Klasno biče jugoslovenskog društva, Izdavački center Komunist, Beograd, 1989;
  • Soavtor, Jugoslavija na kriznoj prekretnici, Institut društvenih nauka, Univerzitet u Beogradu, Beograd 1991;
  • Soavtor, Ekološke sondaže, FDV IDV, Dokumenti SJM, Ljubljana, 1992;
  • Soavtor, Crossroads of Transition, Praga, 1995
  • Urednik in soavtor, Vrednote v prehodu, knjige I.–IX. FDV IDV, Dokumenti SJM, Ljubljana 1997-2014;
  • Soavtor, Podobe o cerkvi in religiji, FDV IDV, Dokumenti SJM, Ljubljana 1999;
  • Soavtor, Slovenia Between Continuity and Change, 1990-1997, Berlin, 2002;
  • Soavtor, Družbeni vidiki zdravja, FDV IDV, Dokumenti SJM, Ljubljana 2002;
  • Soavtor, Political Faces of Slovenia, Political Orientations and Values at the End of the Century, Echoraum, Wien, 2005;
  • Soavtor, Vrednote Slovencev in Evropejcev, Dokumenti SJM, Ljubljana, 2005;
  • Soavtor, Three roads to Comparative Research: Analytical, Virual and Morphological, Echoraum, Wien, 2009;
  • Soavtor, Primerjalno družboslovje, FDV IDV, Dokumenti SJM, Ljubljana 2010;
  • Soavtor, Modern RISC-Societies, Echoraum, Wien, 2010;
  • Soavtor, Towards a New Kind of Social Science, Echoraum, Wien, 2012

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

http://www.delo.si/novice/slovenija/niko-tos-osemdesetletnik.html

http://www.cjm.si/?q=Niko_Tos

http://www.sociolosko-drustvo.si/niko-tos/

Glej tudi[uredi | uredi kodo]