Jože Stabej

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Jože Stabej
Rojstvo (1932-08-21) 21. avgust 1932 (85 let)
Maribor, Kraljevina Jugoslavija
Državljanstvo Flag of Slovenia.svg Slovenija
Poklic prevajalec, operni pevec, urednik  *
Poznan po prevajalec, operni pevec, urednik, ugankar

Jože Stabej, slovenski prevajalec, operni pevec, urednik in ugankar, * 21. avgust 1932, Maribor, Kraljevina Jugoslavija.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Jože Stabej se je rodil v Mariboru, na levem bregu reke Drave, kjer je preživel prvih devet let svojega življenja. Leta 1941 je bila vsa družina s strani nemških okupacijskih sil preseljena v Srbijo. Med vojno je družina živela v Zemunu, pozneje pa se je družina preselila v Zagreb, kjer je dočakala konec vojne. Prva tri leta po osvoboditvi je preživel v rojstnem Mariboru, pozneje pa se je preselil v Ljubljano. Po maturi na klasični gimnaziji je nadaljeval študij na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani na oddelku za svetovno književnost in literarno teorijo. Na fakulteti je bil eden med njegovimi profesorji slovenski literarni zgodovinar Anton Ocvirk, ki je od njih zahteval znanje francoskega jezika. Že naslednji dan se je pričel učiti francoski jezik. Diplomira leta 1960, istega leta je diplomiral tudi na Akademiji za glasbo v Ljubljani na oddelku za operno igro. Leta 1960 se je poročil, v zakonu s soprogo Mojco (slavistko) sta se jima rodila dva otroka, sin Marko Stabej, jezikoslovec in hči Veronika Stabej, pedagoginja in anglistka, ki dela v diplomaciji Republike Slovenije. Je nekdanja veleposlanica v Franciji in Kanadi. Danes Jože Stabej živi v Hruševem v bližini Polhovega Gradca.

Prevajalska dejavnost[uredi | uredi kodo]

Stabej je poznan po svojem širokem prevajalskem opusu, ki obsega popularno, biografsko, zgodovinsko, znanstveno in strokovno glasbeno literaturo. V svojem opusu beleži čez 150 naslovov knjig, ki jih je prevedel. Njegov prvi prevod je bil roman angleškega pisatelja Cecila Scott Foresterja z naslovom Odloženo plačilo leta 1963. Jože Stabej prevaja ne samo iz angleščine, temveč tudi iz francoščine, nemščine, italijanščine in ruščine. Prevaja tudi iz jezikov na teritoriji nekdanje Jugoslavije. Eden njegovih prvih prevodov je bil prevod zbirke kratke proze Iva Andrića (Putevi, obrazi, pokrajine) v zgodnjih šestdesetih letih dvajsetega stoletja.

Jože Stabej je prevajal tako prejemnike Nobelove nagrade, kot so Nadine Gordimer, John Maxwell Coetzee, Ivo Andrić, Toni Morrison, Doris Lessing in Samuel Beckett, kot tudi ostale pomembne pisatelje, kot so Theodore Dreiser, Fulvio Tomizza, Sinclair Lewis, Louis Adamič, Italo Tomassoni, Frederic Lepage, Viktor Frankl. Ni mu tuje niti prevajanje žanrsko različnih avtorjev, kot so Karl May, Victoria Holt, Agatha Christie, Mary Higgins Clark, Jules Verne, Giorgio Bassani, Jack London, Pierre Daninos, Edna Ferber in Susanna Tamaro.

Za svoje prevajalsko delo je leta 1986 dobil najvišje slovensko priznanje za prevajanje Sovretovo nagrado. To priznanje je dobil za prevod romansirane trilogije Williama Goldinga To the Ends of Earth z naslovom Obredi ob prehodu.

Vseskozi je tudi reden udeleženec prevajalskih simpozijev in aktiven član Društva slovenskih književnih prevajalcev. Zaradi njegove prevajalske odličnosti in uspehov, ga je društvo leta 2007 imenovalo za svojega častnega člana.

Uredniška dejavnost[uredi | uredi kodo]

Jože Stabej ni samo prevajal, ampak je tudi aktivno urednikoval, saj je deloval kot urednik na Radiu Ljubljana, pri tedenski reviji Tovariš, reviji Jana, na Delu pri urejanju Slovenskega almanaha, pri založbi Borec in pozneje pri založbi Mladika. Bil je tudi vodja prireditvene poslovalnice ljubljanskega Pionirskega doma.

Ugankarska dejavnost[uredi | uredi kodo]

Širši javnosti je Jože Stabej znan predvsem kot ugankar. Zanj je ugankarstvo, bodisi kot reševalca, bodisi kot sestavljalca darežljiva igra besed združena z užitkom. Ljubezen do ugankarstva je prevzel od matere in ugankarstvo se je po njegovem mnenju začelo že v pradavnini, ko se je človek začel spraševati zakaj grmi, zakaj se je to zgodilo in zakaj se to ni zgodilo. Jože Stabej meni, da je lepota uganke v tem, da človeka zoperstavi nečemu neznanemu, kar pa bo zanesljivo zelo hitro odkril in zvedel. Od tod izvira tudi dobra mera zadovoljstva in užitka ob sestavljanju črk in besed. Zaradi tega mora biti dobra uganka rešljiva, da je vredna svojega imena.

Prve svoje uganke je objavil leta 1949 v zagrebškem časopisu Problem s psevdonimom Jozo, ker v tem času v Sloveniji ni bilo časopisov ali revij, kjer bi lahko objavil svoje uganke. Pozneje je sodeloval v vseh časopisih z ugankarsko vsebino, bodisi kot sestavljalec ali urednik. V slovensko ugankarstvo je uvedel celo vrsto različnih križank, kot so italijanska križanka, križanka iz sredine, skrita križanka. Te vrste križank še danes ob številnih drobnih ugankah tvorijo jedro kakovostnega slovenskega ugankarstva.

V svojem ugankarskem opusu je Stabej delal dve leti kot urednik prve slovenske ugankarske revije Kaj veš, kaj znaš. Že od prve številke ugankarske revije KIH junija 1971 do zadnje številke 1075 avgusta 2015 je sodeloval v reviji kot sestavljalec in je imel stalno rubriko v reviji. Na enak način nadaljuje tudi v reviji Kajveš?, ki nadaljuje tradicijo KIH-a. Redno objavlja v dnevniku Delo, kjer ima sobotna križanka z njegovim podpisom poseben status, naziv "stabejka". V njegovih križankah je vgrajeno vse tisto, kar po njegovem mnenju ustvarja vrhunski užitek v ugankarstvu.

Jože Stabej je sodeloval tudi na Radiu in Televiziji Slovenija kot snovalec kvizov, pri čemer je nekatere od teh kvizov tudi vodil. Najbolj znani kviz je bil Križ Kraž z Mišo Molk.

Jože Stabej je do danes sestavil prek 1000 različnih vrst klasičnih križank in prek 4000 ostalih ugank. Izdal je tudi tri knjige ugank. Sodeloval je tudi kot član ekipe Slovenije na prvem svetovnem prvenstvuv ugankarstvu leta 1992 v New Yorku. Občasno se udeležeju turnirjev v igri Križemkražem.

Pevska dejavnost[uredi | uredi kodo]

Svojo kariero opernega pevca je Stabej pričel v Ljubljanski operi kot basist, član opernega zbora. Pozneje je bil znan predvsem kot koncertni pevec. Nastopal je po celotni nekdanji državi, kot tudi po evropskih državah, vključno z nekdanjo Sovjetsko zvezo, na Kitajskem. Veliko je tudi snemal in je za svoje delo leta 1982 prejel Betettovo nagrado. Je član Društva glasbenih umetnikov Slovenije, kjer je bil štiri leta predsednik društva.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]