Branko Gradišnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Branko Gradišnik
Portret
Rojstvo 7. januar 1951({{padleft:1951|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:7|2|0}}) (66 let)
Ljubljana
Državljanstvo Flag of Slovenia.svg Slovenija
Poklic pisatelj, prevajalec, urednik

Branko Gradišnik [bránko gradíšnik], slovenski pisatelj, kolumnist in prevajalec, * 7. januar 1951, Ljubljana.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Je mlajši od dveh sinov književnika Janeza Gradišnika in brat prevajalca Bogdana Gradišnika. Je oče že odrasle hčere in sina iz prvega zakona ter oče raznospolnih dvojčkov iz drugega zakona z ženo diplomatinjo. Živeli so -- z vmesnimi premori v domovini -- 4 leta v Zagrebu, 2 leti na Portugalskem, 4 leta na Slovaškem.

Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, na Univerzi v Ljubljani je diplomiral iz umetnostne zgodovine in sociologije na Filozofski fakulteti; na angleški univerzi v Lancastru je magistriral iz kreativnega pisanja. Za udeležence samopomočnih skupin je v okviru andragoško terapevtske skupnosti za zdravljenje od odvisnosti pri Janezu Ruglju proti koncu 1980. let vodil kreatoterapevtske tečaje.

Zaposlen je bil v 1980. letih dve leti kot urednik leposlovnega programa pri založbi Kmečki glas in pozneje tri mesece kot pomočnik glavnega urednika Frančka Rudolfa na Radiu Slovenija. Preostala leta je preživel v svobodnem poklicu, zdaj je upokojen.

Publicistika, kolumne in prevajanje[uredi | uredi kodo]

Najširši javnosti je znan kot avtor predvsem humornih kolumen v dnevnem časopisju, predvsem v Sobotni prilogi Dela (Iz žaklja za Oraklja; Prav nič zaupno; Pisma iz zmajskega mesta), pozneje v Dnevnikovem Objektivu. Svoja potovanja in bivanja popisuje v seriji šaljivih potopisov ali topografij pod znamko "Strogo zaupno": npr. Strogo zaupno na Irskem; Strogo zaupno po Siciliji; Strogo zaupno o Sloveniji, Strogo zaupno na Portugalskem.

Objavil je tudi dva knjižna izbora svojih kolumen, in sicer Leta sedmih skomin (1997) in Orakelj: Branko Gradišnik & drugi primeri (2001).

V 1990. letih je v Slovenskih novicah imel rubriko o "razvedrilnem hazardu"; iz tega je zrasla knjiga Igre: volčje in ovčje: Priročnik za hazarderje in proti njim (1993).

V 2000. letih je pisal psihološke nasvete za bralke slovenske izdaje revije Elle. Izbori teh in drugih psihoterapevtskih dopisovanj so izšli pozneje v knjigah Sreča - pisma iz moje svetovalnice, 2009/10; Sreča za 2: Nadaljnja pisma iz moje svetovalnice, 2010), Med tvojim kladivom in nakovalom (2013), Zmuzljivi primer Viktorja Zamude (2016).

Je reden sodelavec revije Outsider.

Znan je tudi kot prevajalec. Med pomembnimi avtorji, ki jih je prevajal, so Charles Dickens, Gilbert Keith Chesterton, James M. Caine, Jerome K. Jerome, Richard Adams, Kurt Vonnegut, James Dickey, Mark Twain, William Golding, Vladimir Nabokov, Ralph Ellison, Anthony Burgess, DBC Pierre, J. R. R. Tolkien.

O svojem prevodu (in izvirniku) Tolkienovega dela Gospodar prstanov je napisal in objavil Leksikon Gospodarja prstanov od A do Ž.

Posebej se namenja prevajanju strokovne psihološke literature; objavil je 20 prevodov s tega področja (mdr. Winnicotta, Eriksona, Szasza, Horneyjevo, Storra). Njegovih prevodov je nasploh preveč, da bi jih vse navajali.

Leposlovne knjige[uredi | uredi kodo]

Gradišnik je kot pisatelj začel z objavljanjem kratke proze (Čas) in znanstvenofantastičnih besedil (Mavrična krila), nadaljeval pa z inovativnima metafikcijskima zbirkama Zemlja zemlja zemlja (1982) in Mistifikcije (1987).

Z Emilom Filipčičem je pod skupnim psevdonimom (Jožef Paganel) še kot najstnik napisal humoristično satirični roman Kerubini, ki je izšel precej po nastanku (1979).

Preizkusil se je tudi v scenaristični zvrsti in napisal scenarija za filma Leta odločitve in Nekdo drug (oboje režiral Boštjan Vrhovec). Scenarija je pozneje razširil v "rodbinski roman" Leta in v psihološko kriminalko Nekdo drug. Dialogi v slednji so pisani v narečju, predvsem ljubljanščini.

Leta 2006 je objavil soavtorski roman Kodrlajsasti piton, pisan po predlogi Marka Ješeta, leto zatem pa obsežen, po osebnem dnevniku fikcionaliziran roman v treh delih Roka voda kamen.

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Leposlovje in polliterarni žanri[uredi | uredi kodo]

  • 2017 Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali
  • 2015 Zgodba Ljubljanskega maratona (soavtor z Marjanom Žiberno)
  • 2014 En kuža v Lizboni, da o ljudeh ne govorimo (Strogo zaupno na Portugalskem)
  • 2008 V senci pod zelenim zmajem: Velika Ljubljana za popotnike, prešernovce ino Hrovate
  • 2007 Roka, voda, kamen: Roman v treh letih, Prvo leto: 1990 in nazaj; Drugo leto: 1991; Tretje leto: 1992 in naprej
  • 2006 Strogo zaupno o Sloveniji: Polihisterični blefsikon (v dveh knjigah: Glava vojvodine Kranjske, Rep vojvodine Kranjske)
  • 2006 Kodrlajsasti piton: Roman o narkomanskem življenju (skupaj z Markom Ješetom)
  • 2004 Strogo zaupno po Siciliji
  • 2001 Orakelj: Branko Gradišnik & drugi primeri
  • 1997 Leta sedmih skomin
  • 1996 Strogo zaupno na Irskem
  • 1993 Igre: volčje in ovčje: Priročnik za hazarderje in proti njim
  • 1990 Nekdo drug (s samostojnim neliterarnim dodatkom Nekaj drugega)
  • 1987 Mistifikcije; Izbor prezrte proze
  • 1985 Leta
  • 1981 Zemlja zemlja zemlja
  • 1978 Mavrična krila (le nekaj zgodb v tej antologiji slovenske ZF)
  • 1977 Čas
  • 1973 Kerubini (izšli 1979)

Psihološki priročniki[uredi | uredi kodo]

  • 2015 Zmuzljivi primer Viktorja Zamude
  • 2013 Med tvojim kladivom in nakovalom
  • 2010 Sreča za 2: Nadaljnja pisma iz moje svetovalnice
  • 2009 (z letnico izida 2010) Sreča: Pisma iz moje svetovalnice

Nagrade in priznanja[uredi | uredi kodo]

Branko Gradišnik je prejemnik nagrade Prešernovega sklada za zbirko zgodb Zemlja zemlja zemlja, 1982, in puljske Zlate arene (za scenarij za film Leta odločitve, 1984. Njegova zgodba Memorinth je bila uvrščena v zbornik Best European Fiction 2012 (Dalkey Archive Press) po izboru A. Hemona.

Kot prevajalec je prejel leta 2012 Sovretovo nagrado za prevod Bledega ognja Vladimirja Nabokova. S tem je postal še tretji nagrajenec v svoji primarni družini (že prej sta nagrado prejela oče Janez in brat Bogdan).

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]