Vlado Habjan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Vlado Habjan
Rojstvo13. november 1919({{padleft:1919|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:13|2|0}})[1]
Tabor
Smrt15. avgust 2003({{padleft:2003|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})[1] (83 let)
neznano
Državljanstvo Slovenija
 SFRJ
 Kraljevina Jugoslavija
Pokliczgodovinar, pisatelj, urednik, publicist

Vlado Habjan, slovenski pisatelj in zgodovinar, * 13. november 1919, Tabor pri Vranskem, † 15. avgust 2003, (?)

Habjan je končal obrtno in trgovsko šolo. Leta 1941 se je priključil partizanom in bil med drugim politični komisar bataljona. Po koncu 2. svetovne vojne je opravljal različne službe, najdlje je bil urednik pri Radiu Ljubljana; leta 1959 je postal svobodni umetnik. Prve novele in črtice je 1947 objavil v periodičnem tisku. Napisal je več romanov in leta 1977 za roman Trotamora dobil nagrado Prešernovega sklada. Habjanova realistična pripovedna proza je tematsko posvečena predvsem 2. svetovni vojni in NOB.

Objavil več zgodovinskih razprav, največ v zvezi s Celjskimi grofi. Bil je tudi ustanovitelj in prvi predsednik Svetovnega slovenskega kongresa.

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Romani:

  • Pomlad vnukov(1955)
  • Trotamora (COBISS)
  • Anton Martin Slomšek (COBISS)

Znanstveno delo:

  • Mejniki slovenske zgodovine (1997) (COBISS)

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Enciklopedija Slovenije; knjiga 3, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1989

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]


  1. 1,0 1,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.