Pojdi na vsebino

Suzana Tratnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Suzana Tratnik
Portret
Rojstvo20. april 1963({{padleft:1963|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:20|2|0}})[1] (62 let)
Murska Sobota
BivališčeLjubljana
Državljanstvo Slovenija
Poklicpisateljica, sociologinja, dramatičarka, prevajalka
GibanjeLGBTQI+
NagradeZa literaturo:

Nagrada Prešernovega sklada, 2007; Nagrada Novo mesto short, 2017; Desetnica, 2018; Levstikova nagrada, 2023; Župančičeva nagrada, 2025

Za aktivizem:

Nagrada ženske o ženskah, 2022

Suzana Tratnik, slovenska pisateljica, prevajalka, sociologinja, publicistka in lezbična aktivistka, * 20. april 1963, Murska Sobota.[2]

Življenje

[uredi | uredi kodo]

Otroštvo in zgodnjo mladost je preživela v Murski Soboti, kjer je obiskovala osnovno šolo in gimnazijo. Po maturi se je preselila v Ljubljano.[2] Na Fakulteti za družbene vede (FSPN) je diplomirala iz sociologije, z nalogo Lezbično in gay gibanje - subkultura ali pravica do življenjskega stila?[3] na Fakulteti za podiplomski študij ISH v Ljubljani pa magistrirala iz antropologije spolov.[4]

Lezbična aktivistka

[uredi | uredi kodo]

Velja za pionirko lezbičnega gibanja v Sloveniji in uveljavljanja pravic slovenske skupnosti LGBTQI+.

Leta 1987 sta skupaj z Natašo Sukič ustanovili lezbično skupino LL pri ženski sekciji Lilit prvo v Jugoslaviji in Vzhodni Evropi.[5][6] To je danes Lezbična sekcija LL pri Društvu Škuc. Skupina je izdala dve številki Lesbozina[7] in organizirala vrsto dogodkov, srečanj in razprav ter tako generirala lezbično kulturo in pravice v Sloveniji (Jugoslaviji).[8]

V lezbičnem klubu Monokel, ki je nastal v okviru Škuceve sekcije LL in deluje na Metelkovi, je med letoma 2001 in 2008 vodila kulturnoumetniški program. Sodelovala je tudi pri oblikovanju programa v Cafeju Open, in sicer med letoma 2008 in 2013.[9] Je dolgoletna sodelavka Festivala LGBT Filma, najstarejšega tovrstnega festivala v Evropi in najstarejšega mednarodnega filmskega festivala v Sloveniji.[10]

Leta 2012 je bila v ustanovni ekipi festivala lezbične ustvarjalnosti in aktivizma Lezbična četrt in bila v organizacijskem odboru vseh kasnejših izdaj.[11]

V okviru Alternative Ljubljana od leta 2017 vodi LGBT-ture, sprehode po urbanih točkah spočetja in razvoja lezbične skupnosti v slovenskem glavnem mestu.[12]

Je dejavna soustvarjalka digitaliziranega Škucovega LGBTQ arhiva (1984-2023) pri Inštitutu za novejšo zgodovino (INZ).[13] Jeseni 2024 je sodelovala pri nastanku razstave Prostori gibanja - 40 let LGBT skupnosti v Ljubljani. S soavtorico, kustosinjo Mestnega muzeja Ljubljana, Corinne Brenko, sta izbrali in v kontekst umestili izvirne dokumente in predmete s spontanih in organiziranih dogodkov, ki pomenijo prelomnico v razvoju gibanja.[14]

Publicistka in javna govorka

[uredi | uredi kodo]
Suzana Tratnik leta 2011

Suzana Tratnik je leta 1995 z Natašo Sukič (pod psevdonim Nataša S. Segan) souredila delo L, zbornik o lezbičnem gibanju na Slovenskem 1984–1995.[15] Leta 2004 je v knjižni obliki izšla njena magistrska naloga z naslovom Lezbična zgodba - literarna konstrukcija seksualnosti.[16] Njeni krajši esejistični teksti so leta 2013 izšli v zbirki spisov Konec strpnosti.[17]

V skladu s feminističnim in aktivističnim geslom »Osebno je politično« se je Tratnik leta 2013 odločila zapisati osebno zgodovino svojega vstopa v lezbični aktivizem v Jugoslaviji, Sloveniji in po svetu, v delu z naslovom Lezbični aktivizem po korakih.[18]

Od 80. let prejšnjega stoletja redno objavlja angažirana publicistične besedila o položaju lezbijk v Sloveniji, tako v medijih, namenjenih najširši javnosti, kot v medijih, namenjenih skupnosti (Revolver, Lesbozine, Lezbomanija, Pandora, Narobe, Lesbo ...).[2]

Pogosto se udeležuje dogodkov o položaju LGBTQI+ skupnosti in javno govori o tej družbeni temi.[19][20][21]

Leta 2025 je postala častna predsednica Društva za promocijo žensk v kulturi Mesto žensk.[22]

Pisateljica in prevajalka

[uredi | uredi kodo]

Suzana Tratnik v delih opisuje družbene neusklajenosti, med deli pa pogosto osvetli življenje pripadnic in pripadnikov LGBT skupnosti, predvsem lezbijk.

Objavila je osem kratkroproznih zbirk, šest romanov, otroško slikanico, monodramo in radijski igri ter številna besedila v literarnih revijah in antologijah (Modra svetloba, 1990, Ženski zalivi, 1996, Ne bomo več pridne, 1997, Sappho küst Europa, 1997, The Vintage Book of International Lesbian Fiction, 1999).[23]

Njena dela so prevedena v prek dvajset jezikov (angleščina, arabščina, bolgarščina, češčina, grščina, hrvaščina, italijanščina, litvanščina, madžarščina, makedonščina, malteščina, nemščina, nizozemščina, romunščina, ruščina, slovaščina, srbščina, španščina, švedščina, ukrajinščina). Najbolj prevajan roman Ime mi je Damjan, 2005, je izšel v nemškem, češkem, romunskem, bolgarskem, srbskem, makedonskem in slovaškem prevodu.[24]

Po motivih iz zbirke kratkih zgodb Noben glas (2016) je režiserka Ester Ivakič posnela igrani film z naslovom Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo. Celovečerec je bil premierno v Sloveniji predvajan na Liffu 2025.[25]

Sama je prevedla več knjig britanske, ameriške, hrvaške in bosanske proze ter strokovne literature.[26]

Nagrade

[uredi | uredi kodo]

Leta 2007 je za zbirko kratkih zgodb Vzporednice prejela nagrado Prešernovega sklada,[27] leta 2017 za zbirko kratkih zgodb Noben glas nagrado Novo mesto short,[28] leta 2018 za roman Tombola ali življenje! nagrado desetnica[29] leta 2023 pa za roman Ava Levstikovo nagrado.[30] Za feministični aktivizem je leta 2022 prejela nagrado ženske o ženskah, ki jo podeljuje Mesto žensk.[31]. Je dobitnica Župančičeve nagrade za dosežke zadnjih dveh let (2025), ko je mdr. izdala zbirko kratke proze Škarje.[32]

Bibliografija

[uredi | uredi kodo]

Proza

[uredi | uredi kodo]
  • Pod ničlo (zbirka kratkih zgodb, 1997)
  • Ime mi je Damjan (roman, 2001; ponatis MK 2014, Rastem s knjigo, 2014)
  • Na svojem dvorišču (zbirka kratkih zgodb, 2003)
  • Vzporednice (zbirka kratkih zgodb, 2005, nagrada Prešernovega sklada 2007, nominacija za nagrado fabula)
  • Tretji svet (roman, 2007, nominaciji za nagrado kresnik in na razpisu CZ za sodobni roman 2006)
  • Česa nisem nikoli razumela na vlaku (kratka proza, 2008, nominacija za nagrado fabula)
  • Dva svetova (kratka proza, 2009, nominacija za nagrado fabula)
  • Zafuškana Ganca (otroška slikanica, 2010, nominacija za nagrado desetnica)
  • Rezervat (kratka proza, 2012)
  • Noben glas (zbirka kratkih zgodb, 2016, nagrada Novo mesto short, 2017)
  • Tombola ali življenje! (roman za mladino, 2017, nagrada Desetnica, 2018, nominacija za nagrado modra ptica)
  • Norhavs na vrhu hriba (roman, 2019, nominaciji za nagrado modra ptica in kresnik)
  • Pontonski most (roman, 2020)
  • Ava (roman za mladino, 2022, Levstikova nagrada, nominacija za nagrado modra ptica)
  • Škarje (kratka proza, 2023), Župančičeva nagrada

Scenariji

[uredi | uredi kodo]
  • Ime mi je Damjan (monodrama, režija Alen Jelen, 2002[33])
  • Lep dan še naprej (radijska igra, režija Alen Jelen, 2011[34])
  • Soba s posebnim vhodom (radijska igra, režija Saška Rakef, 2024[35])

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ BNE authority file
  2. 1 2 3 »TRATNIK, Suzana, Obrazi Slovenski pokrajin«. 23. november 2023. Pridobljeno 21. junija 2024.
  3. ↑ Tratnik, Suzana (1990). Lezbično in gay gibanje - subkultura ali pravica do življenjskega stila?. Diplomska naloga. COBISS 15745629.
  4. ↑ Tratnik, Suzana (2004). Lezbična zgodba - literarna konstrukcija seksualnosti. Magistrsko delo. COBISS 23215965.
  5. ↑ »Petindvajset let Lezbične sekcije LL«. Delo. 9. november 2012. Pridobljeno 21. junija 2024.
  6. ↑ Fajon, Nataša (23. april 2021). »Kako je Lilit ustvarila prvi javni prostor samo za ženske«. Opazovalec.si. Pridobljeno 21. junija 2024.
  7. ↑ Lesbozine. ŠKUC-forum, Lezbiška sekcija. 1988–1989. COBISS 8557568.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: zapis datuma (povezava)
  8. ↑ »LEZBIČNA SEKCIJA ŠKUC LL, zloženka«. 2001. Pridobljeno 21. junija 2024.
  9. ↑ »TRATNIK, Suzana, Obrazi Slovenski pokrajin«. 23. november 2023. Pridobljeno 21. junija 2024.
  10. ↑ »Festival LGBT filma, spletna stran z arhivom od leta 1993«. Pridobljeno 21. junija 2024.
  11. ↑ »Društvo ŠKUC: Jubilejna 10. edicija festivala Lezbična četrt - Re: ciklaža«.
  12. ↑ »Ljubljana LGBT Tour | Alternative Ljubljana | Tours & Workshops«. Alternative Tours Ljubljana (v ameriški angleščini). Pridobljeno 19. junija 2025.
  13. ↑ »Razstava fotografij: Po korakih - Škuc LGBT digitalni arhiv 1984-2021 - Dogodki in novice - Inštitut za novejšo zgodovino Slovenije«. www.inz.si (v angleščini). Pridobljeno 19. junija 2025.
  14. ↑ Balantič, Polona. »Prostori gibanja – razstava o štirih desetletjih LGBT-skupnosti v Ljubljani«. rtvslo.si. Pridobljeno 7. marca 2025.
  15. ↑ Tratnik, Suzana; Segan, Nataša S. (1995). L : zbornik o lezbičnem gibanju na Slovenskem : 1984-1995. COBISS 54169856.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  16. ↑ Tratnik, Suzana (2004). Lezbična zgodba : literarna konstrukcija seksualnosti. COBISS 215497984.
  17. ↑ Tratnik, Suzana (2013). Konec strpnosti. COBISS 270082048.
  18. ↑ Tratnik, Suzana (2013). Lezbični aktivizem po korakih. COBISS 267526656.
  19. ↑ Rituper Rodež, A. Nana (20. februar 2019). »Suzana Tratnik: v 80. letih se je vključevala v lezbično gibanje«. Vestnik. Pridobljeno 21. junija 2024.
  20. ↑ Lesničar, Tina (9. december 2022). »Kulturni boj, ki se nikoli ne konča«. Delo. Pridobljeno 21. junija 2024.
  21. ↑ Božič, Vanda (4. februar 2021). »»Večina ljudi se vsaj del življenja znajde na nekem obrobju.« Pogovor s Suzano Tratnik«. Metropolitan. Pridobljeno 21. junija 2024.
  22. ↑ »To je nova častna predsednica Društva za promocijo žensk v kulturi – Mesta žensk! | City of Women«. mestozensk.org. 13. avgust 2025. Pridobljeno 14. avgusta 2025.
  23. ↑ »Suzana Tratnik, scenaristka«. Vertigo. Pridobljeno 21. junija 2024.
  24. ↑ »Cobiss, prevodi knjige Ime mi je Damjan«.
  25. ↑ »Film Ester Ivakič na Liffu doživel slovensko premiero | 24ur.com«. www.24ur.com. Pridobljeno 17. novembra 2025.
  26. ↑ »Seznam romanov, ki jih je prevedla Suzana Tratnik (Cobiss)«. Pridobljeno 21. junija 2024.
  27. ↑ »Suzana Tratnik ceni tudi trash literaturo«. rtvslo.si. 12. februar 2017. Pridobljeno 21. junija 2024.
  28. ↑ Šučur, Maja (29. september 2017). »Novo mesto short: nagrada v roke Suzani Tratnik za knjigo Noben glas«. Dnevnik. Pridobljeno 21. junija 2024.[mrtva povezava]
  29. ↑ »Nagrada desetnica letos Aksinji Kermauner in Suzani Tratnik«. rtvslo.si. 4. junij 2018. Pridobljeno 21. junija 2024.
  30. ↑ »Levstikovi nagradi za življenjsko delo Desi Muck in Kamili Volčanšek«. Delo. 8. junij 2023. Pridobljeno 8. junija 2023.
  31. ↑ »Nagrada ženske o ženskah Suzani Tratnik in štirim kolektivom«. Mladina. 8. marec 2022. Pridobljeno 21. junija 2024.
  32. ↑ Slovenija, MMC RTV, Podelitev Župančičevih nagrad, pridobljeno 19. junija 2025
  33. ↑ »Ime mi je Damjan (komi-mono-tragedija)«. Sigledal. Pridobljeno 21. junija 2024.
  34. ↑ »Suzana Tratnik: Lep dan še naprej (kratka radijska igra)«. ars.rtvslo.si. 3. marec 2024. Pridobljeno 21. junija 2024.
  35. ↑ Slovenija, R. T. V., Suzana Tratnik: Soba s posebnim vhodom, pridobljeno 7. marca 2025

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Suzana_Tratnik&oldid=6641413«