Leopold Suhodolčan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Leopold Suhodolčan
Portret
Rojstvo 10. avgust 1928({{padleft:1928|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:10|2|0}})
Žiri
Smrt 8. februar 1980({{padleft:1980|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:8|2|0}}) (51 let)
Golnik
Državljanstvo Flag of Slovenia.svg Slovenija
Poklic pisatelj, mladinski pisatelj

Leopold Suhodolčan [léopold suhodólčan], slovenski pisatelj, * 10. avgust 1928, Žiri, † 8. februar 1980, Golnik, pokopan na Prevaljah.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Prvih šest let je preživel v Žireh. Ker je bil njegov oče finančni stražnik, se je družina veliko selila. Najprej so se selili na Plač pri Svečini, zaradi velike oddaljenosti od šole pa kmalu v Šentilj v Slovenskih goricah. Ko se je začela 2. svetovna vojna, so Nemci zajeli očeta, mama pa je sama skrbela za družino.

Obiskoval je klasično gimnazijo v Mariboru, kasneje pa se je prepisal na meščansko šolo in jo dokončal. Med šolanjem se je spoprijateljil s Smiljanom Rozmanom, pri literarnem krožku pa s Kajetanom Kovičem. Pedagoško delo je začel v Radljah ob Dravi, leta 1950 pa ga nadaljeval na Osnovna šola Franja Goloba Prevalje. Leto dni kasneje se je odločil za nadaljevanje študija nemščine in slovenščine na Višji pedagoški šoli v Ljubljani. Po diplomi se je vrnil na prevaljsko osnovno šolo, kjer je bil za učitelja slovenskega jezika, srbohrvaščine, risanja in marksistične vzgoje, od leta 1957 do 1974 pa je bil ravnatelj.

Že iz dijaških let je imel izkušnje z odrom, zato so ga gledališki navdušenci sprejeli v svoj krog. Bil je režiser, igralec in scenograf. Tukaj je spoznal svojo kasnejšo ženo Marijo in si z njo na Fari postavil novo hišo. Rodila sta se jima hči Zala, po poklicu zdravnica, ter sin Primož Suhodolčan, ki piše za mladino.

Bil je prvi predsednik Kulturne skupnosti ter dolga leta predsednik Sveta za kulturo občine Ravne na Koroškem.

Po njem je v okviru Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika na Ravnah poimenovana pionirska knjižnica, v kateri je od leta 1998 spominska soba, kjer hranijo originalne izdaje njegovih del, ponatise, prevode in drugo gradivo. V Spominskem parku na Prevaljah stoji doprsni kip, ki ga je leta 1985 izdelal Mirsad Begić.

Delo[uredi | uredi kodo]

Pisatelj[uredi | uredi kodo]

Pisati je začel že v šoli, svoja dela pa je objavljal v glasilu Mlada greda. Pisal je predvsem za otroke, z mladinsko prozo je postal znan tudi v tujini. Njegova dela so prevedena v šestindvajset jezikov, ponatisi del pa izhajajo še danes. Pisal je kratke pripovedi, povesti, radijske in televizijske igre, novele, romane, za odrasle pa predvsem sodobnejšo realistično prozo. Upodabljal je življenje v malem mestu, lotil se je tudi ljubezenske (npr. Trenutki in leta) in vojne tematike (npr. Snežno znamenje). Ideje za pisanje je črpal iz domačega kraja, večkrat je opisal resnične ljudi in kraje, ki jim je spremenil imena. Za pisateljevanje je navdušil tudi svojega sina Primoža Suhodolčana.

Mentor in urednik[uredi | uredi kodo]

Bil je prvi mentor in ustanovitelj literarnega glasila Vigred (1955), ki danes sodi med najstarejša šolska literarna glasila v Sloveniji. Veliko pozornosti je namenil lepoti jezika. Glasilo je prejelo številne nagrade za vsebino, likovno opremo, tematiko in splošno kvaliteto. Kot urednik je med letoma 1974 in 1977 deloval pri otroški reviji Kurirček, med letoma 1977 in 1980 pa kot glavni in odgovorni urednik pri knjižnih izdajah založbe Borec.

Slikar[uredi | uredi kodo]

S slikarstvom se je začel ukvarjati na učiteljišču, kjer je obiskoval slikarski krožek. Upodabljal je predvsem naravo, lotil pa se je tudi portretov. Desetletje je vodil Likovni salon v Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem, kjer je bila ob peti obletnici pisateljeve smrti samostojna razstava njegovih akvarelov.

Bralna značka[uredi | uredi kodo]

S profesorjem slovenskega jezika Stankom Kotnikom sta Bralno značko ustanovila leta 1961 na prevaljski šoli. Srečanja s številnimi literati in pogovori o prebranih knjigah so učence le še spodbudili k branju, podelitev bralnih značk pa je veljala za pravi slavnostni dogodek v kraju. Prva značka je bila podeljena na Osnovni šoli Franjo Golob na Prevaljah. Danes bralna značka poteka na skoraj vseh slovenskih osnovnih šolah. Gibanje je poimenovano po slovenskih pisateljih, tako na Koroškem poteka tekmovanje za Suhodolčanovo bralno značko.

Priznanja in nagrade[uredi | uredi kodo]

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Romani[uredi | uredi kodo]

Kratka proza[uredi | uredi kodo]

Pripovedna dela za mladino[uredi | uredi kodo]

Najbolj znane gledališke in lutkovne igre[uredi | uredi kodo]

Nekatere radijske igre za otroke[uredi | uredi kodo]

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

  • Jasmina Pečovnik: Romani Leopolda Suhodolčana. Diplomsko delo. Ljubljana: FF UL, 1996. (COBISS)
  • Leopold Suhodolčan: Rdeči lev. Ljubljana: Karantanija, 1994. (173–182). (COBISS)
  • Marija Suhodolčan Dolenc: Leopold Suhodolčan 1928–1980. Ljubljana: Karantanija, 2000. (COBISS)
  • Marjeta Žebovec: Slovenski književniki, rojeni od leta 1920 do 1929. Ljubljana: Karantanija, 2007. (COBISS)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]