Pavel Kunaver

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Pavel Kunaver
Portret
Rojstvo 19. december 1889({{padleft:1889|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:19|2|0}})
Ljubljana
Smrt 19. april 1988({{padleft:1988|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:19|2|0}}) (98 let)
Ljubljana
Državljanstvo Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Poklic astronom, pisatelj, geograf, alpinist, učitelj

Pavel Kunaver [pável kunáver], slovenski pedagog, pedagoški svetnik, kot Drenovec, eden od začetnikov slovenskega alpinizma, smučanja, jamarstva, predvojni vodja slovenskih skavtov, povojni soustanovitelj tabornikov, popularizator astronomije, zagovornik varstva narave, amaterski slikar in poljudnoznanstveni pisec, * 19. december 1889, Ljubljana, † 19. april 1988, Ljubljana.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v Ljubljani v družini Franca Kunaverja, doma iz Dobrove pri Ljubljani, višjega paznika v takratni prisilni delavnici na Poljanskem nasipu. Mati Celestina Pristav je bila iz Črne vasi na Barju. V družini je bilo pet bratov in ena sestra. Poleg Pavla je znan še Jože /Josip Kunaver (1882–1967), ki je bil prav tako gornik – Drenovec (v Ljubljano je prvi prinesel smuči, ki jih je uporabljal tudi Pavel)

Leta 1910 je končal Državno učiteljišče v Ljubljani, nato je do leta 1919 služboval v osnovnih šolah na Viču in v Spodnji Šiški. Vmes je od 1912 do 1913 opravil tečaj za meščanskošolske učitelje, od 1913 do 1914 je obiskoval učiteljsko akademijo na Dunaju ter hkrati eno leto kot izredni študent študiral geografijo na dunajski univerzi. Deloval je kot predmetni učitelj geografije, zgodovine in slovenščine.

V 1. svetovni vojni je bil od 1915 do 1916 kot črnovojnik v ruskem ujetniškem taborišču Marchtrenk. Od 1917 do 1918 je v neposrednem zaledju soške fronte kot član vojaške skupine za raziskovanje jam najprej na doberdobskem krasu, v glavnem pa v Trnovskem gozdu in na Banjšicah. Skupaj z Ivanom Michlerjem je na novo raziskal in dokumentiral prek 100 kraških jam. Kot poznavalec krasa je po 1. svetovni vojni opozoril generala Maistra na nevarnost krivične razmejitve in na njegovo pobudo sodeloval v razmejitveni komisiji na enem od kraških sektorjev meje.

Po 1. svetovni vojni je poučeval geografijo na 2. meščanski šoli v Spodnji Šiški (1919–1929), nato je postal njen ravnatelj (1929–1945). Po 2. svetovni vojni je poučeval geografijo na Klasični gimnaziji (1945–1961) in nato astronomijo na gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani (1961–1970).

Njegova sinova sta geograf Jurij Kunaver, ki je izdal knjigo o njem (Pavel Kunaver - Sivi volk : pričevanja o vzgojitelju, geografu, alpinistu drenovcu, jamarju, skavtu - taborniku, astronomu, umetniku, naravovarstveniku in pisatelju, 2018) in alpinist Aleš Kunaver.

Zunaj šolske dejavnosti[uredi | uredi kodo]

Pavlu Kunaverju so rojenice položile v zibelko tri velike ljubezni: ljubezen do gora, do krasa in jam in ljubezen do zvezd oziroma do astronomije. Naravo je občudoval, spoštoval, raziskoval, opisoval in risal. Za vse kar se mu je zdelo poučno, zanimivo in lepo, je znal navdušiti vso svojo okolico, zlasti mladino, ki jo je imel še posebej rad.

Okoli leta 1910 se je skupaj s prijatelji pridružil neformalnemu planinskemu klubu Dren, ki je pred 1. svetovno vojno kot prvi pri nas med mladimi gojil hojo in plezanje ter smučanje v gorah. Skupaj s starejšim bratom Jožetom, njegovim mladostnim mentorjem, je bil med začetniki smučanja, alpinizma in jamarstva na Slovenskem. Z Ivanom Kovačem in Ivanom Michlerjem je kot prvi brez vodnika preplezal Slovensko smer Triglavske stene. Kot Drenovec je bil tudi med ustanovnimi člani Društva za raziskovanje jam (1910). Do 1. svetovne vojne je v njegovem okviru raziskoval jame na Dolenjskem, risal jamske načrte ter sprva objavljal v Laibacher Zeitung.

Svoja doživetja iz tega obdobja je opisal predvsem v knjigah-uspešnicah Na planine, Ljubljana,1921 in Po gorah in dolinah, Ljubljana 1923, ki so za Slovence, podobno kot leta 1922 izdana prva slovenska poljudnoznanstvena knjiga o krasu Kraški svet in njegovi pojavi, pozneje pa še V prepadih, 1932, takrat pomenile popolno novost. Kunaver velja tudi za začetnika opazovanja in opisovanja Triglavskega ledenika. V svojem dnevniku ga je prvič omenil leta 1905, pozneje, zlasti po 2. svetovni vojni pa mu je posvetil številne članke.

Leta 1923 se je pridružil mladi skavtski organizaciji, ker je v njej videl idealno obliko za vzgojo takratne mladine. Od takrat do 2. svetovne vojne je bil kot starešina Dravske župe vodja slovenskih skavtov. Udeležil se je več mednarodnih skavtskih jamboreejev in konferenc (Kandersteg, Švica, 1926; Arrow Park, Upton, Merseyside, Anglija, 1929; Baden, Avstrija, 1931, Gödölö, Madžarska, 1933) in tako prišel v stik z mednarodnimi skavtskimi krogi, kar mu je dodatno razširilo obzorje. Po vojni je bil med ustanovnimi člani slovenske taborniške organizacije in starešina Zmajevega odreda ter odreda Sivega volka.

Kunaver ni bistveno razlikoval pedagoškega delovanja v šolskih prostorih ali na taborjenjih, ekskurzijah ali izletih. V vseh okoliščinah je skušal dati od sebe vse, kar je znal in zmogel najboljšega, da bi tudi mladi, ki so ga obdajali, odnesli iz narave čim več doživetij in vtisov. Bil je vodja številnih skavtskih in taborniških taborov, pa tudi precej mladinskih raziskovalnih taborov in vodja stotin izletov. Vodil je tudi nekaj raziskovalnih taborov angleške The LePlay Society in The Brathay Hall Exploration Group – Rugby.

Varstvo naravne dediščine[uredi | uredi kodo]

Kunaver je bil pri nas med prvimi borci za varstvo naravne dediščine, zlasti za varstvo Škocjanskih jam pred onesnaženjem Reke, Postojnske jame in za ohranitev Planinskega polja in Cerkniškega jezera v njuni naravni obliki. Še posebej je zaslužen in se je proslavil z javnim pozivanjem za ohranitev in varstvo Cerkniškega jezera, ki mu je konec šestdesetih let grozila nevarnost umetne ojezeritve. Že pred tem se je v javnosti zavzemal proti izrabi Triglava in njegove okolice za smučarsko turistično središče in proti izrabi voda Bohinjskega jezera, Kamniške Bistrice in Soče za hidroelektrarne. Nekaj let (od 1962 dalje) je vodil komisijo za zaščito jam in jamski turizem.

Astronomija[uredi | uredi kodo]

Kot eden od pionirjev poljudne astronomije v Sloveniji je s pisano in govorjeno besedo, tudi po radiu, širil astronomsko znanje zlasti med šolsko mladino. V pedagoške namene je ustanovil prve astronomske opazovalnice v Sloveniji, najprej na meščanski šoli v Zgornji Šiški (1939), po vojni pa na Montanističnem inštitutu, na gimnaziji v Šubičevi ulici, na strehi tovarne Vega in na gimnaziji v Šentvidu. Od leta 1939 dalje je več desetletij opravljal redna astronomska opazovanja Sončeve dejavnosti in podatke pošiljal v središče v Zürichu. S področja astronomije je osem njegovih poljudnih knjig, brezštevilni pa so njegovi astronomski in drugi strokovni in poljudnoznanstveni članki, objavljeni večinoma v Planinskem vestniku, v Proteusu, v dnevnem časopisju in v radiu, pred vojno tudi v takratnih mladinskih revijah.

Priznanja[uredi | uredi kodo]

Kot vzoren učitelj geografije je imel hospitacije za študente Filozofske fakultete in Pedagoške akademije. Za dejavno šolsko in zunaj šolsko pedagoško delo ter številne objave je dobil naslednja priznanja:

Bil je častni član osmih društev (Prirodoslovno društvo Slovenije, Geografsko društvo Slovenije, Zveza društev za varstvo narave, PD Ljubljana Matica, Jamarska zveza Slovenije, Zveza speleologov Jugoslavije, Društvo za raziskovanje jam Ljubljana in Astronomsko društvo Javornik). Bil je častni starešina taborniškega odreda Sivega volka iz Ljubljane.

Prejel je srebrno in zlato plaketo Zveze tabornikov Slovenije, zlato plaketo Ljudske tehnike in druga priznanja, značke in plakete.

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Napisal je 39 knjig, med njimi je nekaj prevodov, dve njegovi knjigi sta bili prevedeni v češčino (Do hor) in hrvaščino. Njegov bibliografski opus strokovnih in poljudnih člankov ter knjig s področja krasoslovja, astronomije, geografije, planinstva, varstva okolja, vzgoje, skavtstva, taborništva, zgodovine geografskih odkritij in leposlovja šteje blizu 800 naslovov. Med njimi:

  • Pavel Kunaver Na planine (s 16 slikami; učiteljska tiskarna, 1921),
  • Pavel Kunaver Po gorah in dolinah (Ljubljana 1923),
  • Pavel Kunaver Zadnja pot kapitana Scotta (monografija, 1926),
  • Sven Henin V azijskih puščavah prevod Pavel Kunaver; potopis, 1927),
  • Pavel Kunaver V prepadih (Celje 1932),
  • Pavel Kunaver Skozi led in sneg (Povest za mladino; Nova založba, 1944),
  • Pavel Kunaver Sprehodi po nebu (Ljubljana 1944),
  • Pavel Kunaver Pastir v Zlatorogovem kraljestvu (Nova založba, 1945),
  • Pavel Kunaver Potovanje po nebu (Mladinska knjiga, Ljubljana 1951),
  • Pavel Kunaver Nebo nad nami (slikanica; Mladinska knjiga, Ljubljana 1956),
  • Pavel Kunaver Neizprosen sever (Mladinska knjiga, Ljubljana 1958),
  • Pavel Kunaver Cerkniško jezero (Mladinska knjiga, Ljubljana 1961; ponatis 1967),
  • Pavel Kunaver Brezna in vrhovi (Maribor 1974),
  • Pavel Kunaver Kažipot po nebu (Državna založba Slovenije, Ljubljana 1975),
  • Pavel Kunaver Moje steze (Obzorja, Maribor 1979),
  • Pavel Kunaver Pravljica in resnica o zvezdah' (Mladinska knjiga, Ljubljana 1981).

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]