Sonce

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sonce Sun symbol.svg
Sonce
Slika Sonca, v ozadju zgoraj desno Zemlja
Opazovalni podatki
Srednja razdalja od Zemlje 1 a.e.
149.597.870,691 km
Navidezni sij (V) -26,91m
Absolutni izsev 4,8m
Spektralni razred G2V
Fizikalne značilnosti
Premer 1.392.000 km
Sorazmerni premer (dS/dZ) 109
Sploščenost na tečajih ~0,000009
Površina 6,09 · 1012 km²
Prostornina 1,41 · 1027 m3
Masa ( m_\bigodot ) 1,9891 · 1030

kg

Sorazmerna masa (Zemlja = 1) 333.400
Gostota 1411 kg m−3
Sorazmerna gostota (Zemlja = 1) 0,26
Sorazmerna masa (voda = 1) 1,409
Površinska težnost 274 m s−2
Sorazmerna površinska težnost 27,9 g
Temperatura površine 5780 K
Temperatura korone 5 · 106 K
Sij (LS) 3,827 · 1026 J s−1
Značilnosti tira
Vrtilna doba  
Na ekvatorju: 27d 6h 36m
Na širini 30°: 28d 4h 48m
Na širini 60°: 30d 19h 12m
Na širini 75°: 31d 19h 12m
Obhodni čas okoli
galaktičnega središča
2,2 · 108 let
Zgradba fotosfere
vodik 73,46 %
helij 24,85 %
kisik 0,77 %
ogljik 0,29 %
železo 0,16 %
žveplo 0,12 %
neon 0,12 %
dušik 0,09 %
silicij 0,07 %
magnezij 0,05 %

Sónce je edina zvezda in glavno telo našega Osončja. Planet Zemlja in njeni sestrski planeti, tako drugi zemeljski planeti kot plinski velikani, krožijo okoli Sonca. Druga telesa, ki krožijo okoli Sonca, so še asteroidi, meteoroidi, kometi, čezneptunska telesa je oddaljeno približno 150 milijonov kilometrov (ena astronomska enota) in je daleč najsvetlejši objekt na nebu, z navideznim sijem -26,73. Sonce skupaj z osončjem trenutno potuje skozi lokalni medzvezdni oblak v Orionovem kraku galaksije Rimska cesta približno 24.000–26.000 svetlobnih let od središča galaksije, ki ga obkroži enkrat na 225–250 milijonov let.

V zvezdni klasifikaciji Sonce uvrščajo med zvezde glavnega niza, tip G, sodeč po elektromagnetnemu spektru, ki ga oddaja. Neformalno ga označujemo tudi kot rumeno pritlikavko, saj je mnogo manjše od največjih zvezd v vesolju, in vidni del svetlobnega spektra je najmočnejši v rumeno-zelenem delu. V resnici je njegova barva bela, vendar lahko zaradi sipanja modre v Zemljinem ozračju dobi rumen odtenek. Njegov absolutni izsev je +4,83, s čemer je svetlejši od 85 % zvezd v naši galaksiji, večina od katerih so rdeče pritlikavke.

Zgradba Sonca[uredi | uredi kodo]

Naše sonce JE velikanska vrteča se krogla žarečih plinov. Sestavljena je iz vodika (73,5 %) in helija (24,9 %), sledov kisika, ogljika in drugih elementov. Sončeva površina ni gladka ampak podobna brbotajočem kotlu žarečih plinov. Od časa do časa se z njegove površine odlepijo loki (izbruhi). Preko več let se pojavljajo in izginevajo hladnejše temne lise (Sončeve pege), ki nastanejo ko silnice magnetnega polja prebadajo fotosfero.

V samem središču Sonca je sredica, ki ima 15 milijonov stopinj Celzija. Energija, ki se sprosti v sredici, prehaja skozi sevalno plast v konvektivno plast. Od tod vroči plini privrejo na površje, kjer se ohladijo in potonejo. Energija doseže fotosfero, nato pa seva navzven skozi Sončevo atmosfero nebesnega telesa.

Sončev mrk[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Sončev mrk.

Sončev mrk nastane, ko ležijo Sonce, Luna in Zemlja na premici, v točno tem vrstnem redu. Gledano z Zemlje je Luna pred Soncem in tako je zakrita celotna svetloba s Sonca ali le del nje. Sončev mrk je zelo redek nebesni pojav, a vendar eden najbolj veličastnih. Natančneje ločimo popolne mrke, pri katerih Luna zakrije celotno Sončevo ploskev, delne mrke, pri katerih je zakrit le del, in kolobarjaste mrke, pri katerih luna zakrije le srednji del Sončevega površja.

Sončev mrk leta 1999

Polarni sij[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Polarni sij.

Če oblaki električnih delcev, ki se sproščajo ob Sončevih izbruhih, dosežejo zemljo, na nebu ustvarijo čudovito zaveso migljajoče svetlobe, ki se v polarnih območjih kaže kot polarni sij. Plešoča svetloba aurore borealis je res prelepa, a velikanske eksplozije na Soncu prinašajo tudi nevarnosti. V nekaj sekundah izbrizgnejo več energije, kot so jo doslej proizvedle vse elektrarne na svetu.

Polarnega sija ni mogoče napovedati, zato ga je tudi težko opazovati. Na nebu oblikuje svetlobne loke, žarke in zavese.

Vsakič je drugačen. Pokazati se mora v temni noči, še najlaže pa ga je videti na območjih skrajnih severnih in južnih zemljepisnih širin, na primer na Škotskem, v kanadski Novi Škotski in na Aljaski ter na južnem otoku Nove Zelandije. Kadar je na soncu malo sončevih peg, je malo verjetno, da bo prišlo do pojava severnega oziroma južnega polarnega sija

Polarni sij

Fizikalne in druge značilnosti[uredi | uredi kodo]

Sončni zahod posnet z Zemlje.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]