Vesolje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Vesolje
NASA-HS201427a-HubbleUltraDeepField2014-20140603.jpg
Slika najbolj oddaljenega predela Vesolja vidnega s sedanjo optično in vesoljsko tehnologijo. Slika NASA/ESA/S. Bekwith (STScl) in skupina HUDF.
Large-scale structure formation.gif
Superačunalniška simulacija tvorjenja jat in gibanja velikih vlaken v modelu s hladno temno snovjo in temno energijo, NCSA, Andrey Kravtsov (Univerza v Chicagu), Anatoly Klypin (Državna univerza Nove Mehike), 2011
Starost (v modelu Lambda-CDM) 13,799 ± 0,021 milijard let[1]
Premer neznano, verjetno neskončno.[2] Premer vidnega vesolja: 8,8 · 1026 m (28,5 Gpc ali 93 Gly)[3]
Masa (običajna snov) najmaj 1053 kg[4]
Povprečna gostota 4,5 · 10−31 g/cm3[5]
Povprečna temperatura 2,72548 K[6]
Glavna vsebina osnovna (barionska) snov (4,9 %)
temna snov (26,8 %)
temna energija (68,3 %)[7]
Oblika ravno z mejo napake 0,4 %[8]
Št. galaksij 200 · 109[9]
Obsežna zgradba Vesolja kot izgleda v infrardeči svetlobi z valovno dolžino 2,2 mikrona. 1.647.599 registriranih galaksij in drugih virov v katalogu ESC kot rezultat pregleda 2MASS. Svetlost galaksij je prikazana z modro (najsvetlejše) do rdeče (zelo šibko). Temni pas vzdolž diagonalnih robov in slike je senca krajevne Galaksije
Znana prispodoba Vesolja. Nicolas Camille Flammarion, lesores, Pariz 1888, barve Heikenwaelder Hugo, Dunaj 1998

Vesólje ali vsemírje je pojem, s katerim so v prvi polovici 20. stoletja imenovali celotni prostorsko-časovni kontinuum, v katerem se živi skupaj s snovjo in energijo. Tudi bivajoča bitja so snovna. V tem smislu v največjem merilu poskuša razumeti Vesolje kozmologija - znanost, ki se je razvila iz astronomije in fizike. V drugi polovici 20. stoletja je razvoj opazovalne kozmologije, imenovane tudi fizikalna kozmologija, razdelil pomen besede Vesolje med opazovalnimi in teoretičnimi kozmologi. V opazovalni kozmologiji po navadi opuščajo upanje opazovanja celotnega prostorsko-časovnega kontinuuma, teoretični kozmologi pa niso izgubili upanja najti najbolj razumljiva razmišljanja za modeliranje celotnega prostora-časa, navkljub velikim težavam pri predstavljanju kakršnekoli izkustvene zvezanosti s takšnimi razmišljanji in tveganosti preiti v metafiziko.

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Slovenščina in slovanski jeziki[uredi | uredi kodo]

Beseda vesolje etimološko ni povsem pojasnjena.[10] Gre morda za ljudskoetimološko naslonitev. V stari cerkveni slovanščini je vъsel'enaja 'naseljena zemlja', obъšte vъsel'enije 'vesolje', rusko вселенная 'vesolje' in je dobesedni kalk starogrške besede ekumena[11] οἰκουμένη: oikouménē (ge) 'naseljena (zemlja)' in 'cel svet', kar vsebuje žensko obliko trpnega deležnika glagola οἰκέω: oikeō 'stanujem, naselim'. Slovensko *vesoljni je morda nastalo iz *vьsь vъsel'enъjь (svetъ) 'ves' in določno obliko trpnega deležnika glagola *vъseliti 'naseliti, vseliti'. Podoben izvor ima ruska besda. Najpogostejša definicija za vesolje se pri starogrških filozofih kaže pri pitagorejcih τὸ πᾶν: to pan ('vse'), in vključuje celotno snov (τὸ ὅλον: to olon) in celoten kozmos (τὸ κενόν: to kenon).[12]

Krelj in drugi protestantski pisci so rabili vʃe ulnu, rodilnik vʃiga olniga in gre mogoče za sklop iz *ves voljni 'celoten, vseobsegajoč', kar je dobesedno *'od vse (božje) volje'.[10]

Razlogi za obstoj in smisel Vesolja[uredi | uredi kodo]

Hawking je zapisal: »Človeku ne bi bilo treba reči, da je Bog zagnal vesolje tako, da teče na neki poljuben način, ki ga ne moremo razumeti. Moja teorija ne pravi ničesar o obstoju Boga – le to pravi, da se On ne more obnašati, kakor bi se mu zazdelo.« In še: »Čeprav znanost morda lahko reši vprašanje nastanka vesolja, pa ne zna odgovoriti na vprašanje: zakaj se vesolje sploh muči s svojim obstojem? Odgovora na to vprašanje ne poznam.« [Hawking 1994].

Če se na grobo oceni, se lahko dobi tudi število planetov v Vesolju, podobnih Zemlji, ki znaša približno 5 · 1015. Verjetnost, da so življenja na njih razvita v enakih fazah, je majhna.

Fizikalne značilnosti[uredi | uredi kodo]

Od štirih osnovnih interakcij v astronomskih dolžinskih merilih prevladuje gravitacija. Gravitacijski učinki so kumulativni; to je v nasprotju z pozitivnimi in negativnimi učinki, ki se običajno medsebojno izničijo. Zaradi tega je v astronomskih dolžinskih merilih elektromagnetna interakcija relativno nepomembna. Preostali dve interakciji, šibke in močne jedrske sile, z razdaljo zelo hitro upadata; njuni učinki so omejeni predvsem na podatomskem dolžinskem merilu.

Za vesolje se zdi, da vsebuje veliko več snovi kot antimaterije. Ta asimetrija je verjetno povezana z kršitvijo simetrije CP.[13] To neravnovesje med snovjo in antimaterijo je delno odgovorno za obstoj vse snovi, ki obstaja v sedanjosti. Če bi snov in antimaterija ob prapoku nastali v enaki količini, bi se med seboj popolnoma izničili in pustili za sabo le fotone.[14][15] Za vesolje se tudi zdi, da nima niti gibalne niti vrtilne količine, ki bi sledili sprejetim fizikalnim zakonom, če je vesolje končno.[16]

Sestava vidnega vesolja
Earth's Location in the Universe SMALLER (JPEG).jpg
Diagram prikazuje kje se nahaja Zemlja v vesolju.

Velikost in predeli[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: opazljivo vesolje in opazovalna kozmologija

Velikost vesolja je težko določiti. V skladu s splošno teorijo relativnosti, nekateri predeli prostora ne morejo nikoli priti v stik s krajevnim zaradi končne hitrosti svetlobe in stalnega širjenja prostora. Na primer, radijska sporočila poslana z Zemlje verjetno ne bodo nikoli dosegla nekaterih predelov prostora, tudi če bo vesolje obstajalo večno.[17]

Predpostavlja se, da oddaljeni predeli prostora obstajajo in da so del stvarnosti tako kot obstajamo tudi mi, čeprav z njimi nikoli ne bomo mogli imeti stika. Prostorski predel, ki lahko na nas vpliva in na katerega lahko vplivamo mi, je vidno vesolje. Vidno vesolja je odvisno od lege opazovalca. S premikanjem lahko opazovalec pride v stik z večjim predelom prostora-časa (spacetime) kot opazovalec, ki se ne premika. Kljub temu celo najbolj hiter popotnik ne more priti v stik z vsem prostorom. Značilno je, da vidno vesolje označuje del vesolja, ki ga opazujemo z našega vidnega mesta v krajevni galaksiji, Rimski cesti.

Prava razdalja – razdalja, ki se meri v določenem času, vključno s sedanjostjo — med Zemljo in robom vidnega vesolja je 46 milijard svetlobih let (14 milijard parsekov), zaradi česar je premer vidnega vesolja približno 28×10^9 pc (91×10^9 ly). Razdalja, ki jo je svetloba prepotovala od roba vidnega vesolja, je zelo blizu starosti vesolja pomnoženo s hitrostjo svetlobe, 13,8×10^9 ly (4,2×10^9 pc), vendar to ne predstavlja razdalje v vsakem trenutku, ker se rob vidnega vesolja in Zemlja, od izmerjenega trenutka medsebojno oddaljujeta.[18] Za primerjavo, premer tipične galaksije je 30.000 svetlobnih let (9,198 parsekov), in tipična razdalja med dvema sosednjima galaksijama je 3 milijone svetlobnih let (919,8 kiloparsekov).[19] Kot primer: Premer Rimske ceste je približno 100.000–180.000 svetlobnih let,[20][21] in najbližja sestrska galaksija Rimske ceste je Andromedina galaksija, ki se nahaja približno 2,5 milijona svetlobnih let daleč.[22]

Ker se ne da opazovati prostor onstran roba vidnega vesolja, ni znano, ali je velikost vesolja v celoti končno ali neskončno.[2][23][24] Ocene skupne velikosti vesolja, če je končno, dosegajo megaparsekov, podane v resoluciji No-Boundary Proposal.[25][a]

Starost in širitev[uredi | uredi kodo]

Astronomi so izračunali starost vesolja ob predpostavki, da model Lambda-CDM pravilno opisuje evolucijo vesolja iz enotnega, vročega, gostega izvornega stanja v sedanje stanje in da pravilno meri kozmološke parametre, ki sestavljajo model.[navedi vir] Običajno je v nabor opazovanj vključena anizotropija kozmičnega mikrovalovnega sevanja ozadja, razmerje svetlosti/rdečega premika za supernove tipa Ia, in obsežne jate galaksij, ki vsebujejo značilnost barionske akustične oscilacije[navedi vir]. Na splošno so druga opazovanja, kot so Hubblova konstanta, velika količina jat galaksij, šibko gravitacijsko lečenje in starost kroglastih zvezdnih kopic, zagotavljajo preverljivost modela, vendar se trenutno manj točno meri.[navedi vir] Ob predpostavki, da je model Lambda-CDM pravilen, prinaša merjenje parametrov z uporabo različnih tehnik s številnimi preskusi najboljšo oceno starosti vesolja iz leta 2015 13,799 ± 0,021 milijard let.[1]

Sčasoma so se vesolje in njegove komponente razvile; na primer, relativna populacija kvazarjev in galaksij se je spremenila[26]. Tudi prostor sam se je razširil. Zaradi te širitve, lahko znanstveniki na Zemlji opazujejo svetlobo iz galaksij, ki se nahajajo 30 milijard svetlobnih let daleč, čeprav je svetloba potovala le 13 milijard let; prostor med njimi se je razširil. Ta širitev je v skladu z opazovanjem, da je bila svetloba iz oddaljenih galaksij v rdečem premiku; oddani fotoni so se med svojim potovanjem raztegnili na daljše valovne dolžine in nižje frekvence. Analize supernove tipa Ia kažejo, da se prostorska širitev pospešuje.[27][28]

Več kot je snovi v vesolju, močnejša je medsebojna gravitacijska privlačnost snovi. Če bi bilo vesolje preveč gosto, bi se lahko ponovno zrušilo v gravitacijsko singularnost. Vendar, če bi vesolje vsebovalo premalo snovi, bi se širitev prehitro pospeševala in planeti in planetarni sistem se ne bi mogli oblikovati. Od prapoka poka, se je vesolje širilo monotono. Morda ni presenetljivo, da ima krajevno vesolje ravno pravšnjo gostoto mase približno 5 protonov na kubični meter, kar je omogočilo razširitev v zadnjih 13,8 milijarde let, kar je dalo čas za oblikovanje vesolja kot se ga vidi sedaj.[29]


Dinamične sile, ki delujejo na delce v vesolju, vplivajo na stopnjo širitve. Pred letom 1998 se je pričakovalo, da se bo stopnja povečevanja Hubblove konstante z minevanjem časa zmanjšala zaradi vpliva gravitacijskih interakcij v vesolju. V vesolju je še dodatna količina, ki se jo lahko opazuje, ki se imenuje parameter zaviranja (deceleration parameter), za katerega kozmologi pričakujejo, da je neposredno povezan z gostoto snovi v vesolju. Leta 1998, sta dve različni skupini izmerili parameter zaviranja, da je skladen z −1, vendar ne z ničlo, kar pomeni, da se današnja stopnja povečevanja Hubblove konstante povečuje s časom.[30][31]

Prostor-čas[uredi | uredi kodo]

Glavna članka: prostor-čas in svetovnica.
Glej tudi: Lorentzova transformacija

Prostori-časi so arene kjer se dogajajo vsi fizikalni dogodki. Osnovni elementi prostorov-časov so dogodki. V danem prostoru-času je dogodek definiran kot edinstvena lega v nekem času. Prostor-čas je unija vseh dogodkov (enako kot je premica unija vseh svojih točk).[32]

Zdi se, da je vesolje enakomeren prostorsko-časovni kontinuum, ki je sestavljen iz treh prostorskih in ene časovne razsežnosti (dogodek v prostoru-času fizikalnega vesolja se zato lahko določi z nizom štirih koordinat: (x, y, z, t) ). V povprečju je prostor skoraj raven (z ukrivljenostjo blizu nič), kar pomeni, da evklidska geometrija empirično velja z visoko točnostjo v večini vesolja.[33] Za prostor-čas se tudi zdi, da ima preprosto povezano topologijo, analogno s kroglo, vsaj na dolžinski lestvici vidnega vesolja. Vendar pa današnja opazovanja ne izključujejo možnosti, da ima vesolje več razsežnosti (kot domnevajo nekatere teorije, kakor je teorija strun) in da ima lahko njegov prostor-čas več povezanih globalnih topologij, analogno valjastim ali toroidnim topologijam dvorazsežnih prostorov.[34][35]

Prostor-čas vesolja se običajno razlaga z evklidskega stališča, s prostorom s tremi razsežnostmi in časom sestavljenim iz ene razsežnosti, četrte razsežnosti.[36] S kombiniranjem prostora in časa v eno mnogoterost, ki se imenuje prostor Minkowskega, so fiziki poenostavili veliko število fizikalnih teorij, kot so tudi enotneje opisali delovanje vesolja na nadgalaktičnem in podatomskem nivoju.

Prostor-čas dogodki niso absolutno določeni prostorsko in časovno, temveč so določeni relativno glede na gibanje opazovalca. Prostor Minkowskega se približuje vesolju brez gravitacije; psevdoriemannovska mnogoterost splošne teorije relativnosti opisuje prostor-čas s snovjo in gravitacijo.

Oblika[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Oblika Vesolja.
Tri možne oblike vesolja

Splošna relativnost opisuje kako prostor-čas ukrivljata in upogibata masa in energija (gravitacija). Topologija ali geometrija vesolja vključujeta lokalno geometrijo v opazljivem vesolju in globalno geometrijo. Kozmologi pogosto delajo s prostoru-podobno rezino prostora-časa, ki se imenuje comoving coordinates. Rezina prostora-časa, ki se jo lahko opazuje, je narobe obrnjen stožec svetlobe, ki razmejuje kozmološki horizont.

Kozmološki horizont (imenovan tudi horizont delcev ali horizont svetlobe), je največja razdalja iz katere so lahko delci pripotovali do opazovalca v času obstoja vesolja. Ta horizont predstavlja mejo med opaznimi in neopaznimi regijami vesolja.[37][38] Obstoj, lastnosti in pomembnost kozmološkega horizonta je odvisen od posameznega kozmološkega modela.

Pomemben parameter, ki opredeljuje prihodnji razvoj teorije vesolja, je parameter gostote, Omega (Ω). Ta je določen kot povprečna gostota snovi vesolja deljena s kritično gostoto. Parameter določi eno izmed treh geometrij glede na to ali je Ω enak, manjši ali večji kot 1 - te so poimenovana kot ravna, odprta in zaprta vesolja[39]

Opazovanja, vključno s sondama Cosmic Background Explorer (COBE), Wilkinson Microwave Anisotropy Probe (WMAP) in Planckovimi zemljevidi CMB, kažejo na to, da je vesolje neskončno v obsegu s končno starostjo, kar so opisali s Friedmann–Lemaître–Robertson–Walker (FLRW) modeli.[40][41][42] Ti FLRW modeli tako podpirajo inflacijske in standardne modele kozmologije, ki opisujejo ravno, homogeno vesolje v katerem prevladuje temna snov in temna energija.[43][44]

Podpora življenju[uredi | uredi kodo]

Vesolje naj bi bilo natančno naravnano; hipoteza Natančna naravnanost vesolja je teza, da se pogoji, ki omogočajo obstoj opaznega življenja v vesolju, lahko pojavijo le, ko določene univerzalne temeljne fizikalne konstante ležijo znotraj ozkega obsega vrednosti. Če bi bila katerakoli od temeljnih konstant le rahlo drugačna, vesolje verjetno ne bi omogočalo vzpostavitve in razvoja snovi, astronomskih struktur, elementarne raznolikosti ali življenja.[45] O tezi se razpravlja med filozofi, znanstveniki, teologi in zagovorniki kreacionizma.

Usoda Vesolja[uredi | uredi kodo]

Odvisno od povprečne gostote snovi in energije v Vesolju, se bo Vesolje ali večno razširjalo ali pa bo prevladovala težnost in se bo morebiti sesedlo samo vase v »velikem zdrku« ali »velikem kolapsu«. Trenutno kaže, da je za to premalo mase in energije in celo, da širjenje Vesolja narašča in se bo širilo vekomaj.Glej tudi končna usoda Vesolja, toplotna smrt Vesolja.

Mnogovesolje[uredi | uredi kodo]

Obstajajo razmišljanja, da obstaja več vesolij v večnivojskem mnogovesolju. Masa, ki v takšnem vesolju pade v črno luknjo, je lahko prapok, ki naredi drugo vesolje. Vsekakor takšnih zamisli trenutno ne morejo preveriti in so le spretna umovanja.

Drugi pojmi[uredi | uredi kodo]

Skozi zgodovino so uporabili različne besede za označitev »celotnega prostora«, vključno s sopomenkami v različnih jezikih »nebesa«, »kozmos« in »svet«.

Večinoma se sicer besede kot je svet in soznačnice v različnih jezikih sedaj nanašajo na planet Zemljo, včasih pa se nanašajo tudi na vse, kar obstaja.

Pri pojmu mnogovesolja, ki vsebuje veliko »vesolij« (pisano z malo), je Vesolje, pisano z veliko, eno izmed njih.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Although listed in megaparsecs by the cited source, this number is so vast that its digits would remain virtually unchanged for all intents and purposes regardless of which conventional units it is listed in, whether it to be nanometres or gigaparsecs, as the differences would disappear into the error.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Planck Collaboration (2015). "Planck 2015 results. XIII. Cosmological parameters (See Table 4 on page 31 of pfd).". Astronomy & Astrophysics 594: A13. Bibcode:2016A&A...594A..13P. arXiv:1502.01589. doi:10.1051/0004-6361/201525830. 
  2. ^ 2,0 2,1 Greene (2011).
  3. ^ Itzhak Bars; John Terning (November 2009). Extra Dimensions in Space and Time. Springer. str. 27–. ISBN 978-0-387-77637-8. Pridobljeno dne 2011-05-01. 
  4. ^ Paul Davies (2006). The Goldilocks Enigma. First Mariner Books. str. 43ff. ISBN 978-0-618-59226-5. 
  5. ^ NASA/WMAP Science Team (January 24, 2014). "Universe 101: What is the Universe Made Of?". NASA. Pridobljeno dne February 17, 2015. 
  6. ^ Fixsen, D. J. (2009). "The Temperature of the Cosmic Microwave Background". The Astrophysical Journal 707 (2): 916–20. Bibcode:2009ApJ...707..916F. arXiv:0911.1955. doi:10.1088/0004-637X/707/2/916. 
  7. ^ "First Planck results: the Universe is still weird and interesting". Matthew Francis. Ars technica. March 21, 2013. Pridobljeno dne August 21, 2015. 
  8. ^ NASA/WMAP Science Team (January 24, 2014). "Universe 101: Will the Universe expand forever?". NASA. Pridobljeno dne April 16, 2015. 
  9. ^ Hubble Reveals Observable Universe Contains 10 Times More Galaxies Than Previously Thought. In: NASA. Pridobljeno 2018-01-22. od dne 2018-06[slepa povezava]
  10. ^ 10,0 10,1 Snoj (1997), str. 713.
  11. ^ Vasmer (2004), § 1, str. 363.
  12. ^ Grjaznov (2004).
  13. ^ "Antimatter". Particle Physics and Astronomy Research Council. October 28, 2003. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne March 7, 2004. Pridobljeno dne August 10, 2006. 
  14. ^ Adamson, Allan (19 October 2017). "Universe Should Not Actually Exist: Big Bang Produced Equal Amounts Of Matter And Antimatter". TechTimes.com. Pridobljeno dne 26 October 2017. 
  15. ^ Smorra C.; et al. (20 October 2017). "A parts-per-billion measurement of the antiproton magnetic moment". Nature 550 (7676): 371–74. Bibcode:2017Natur.550..371S. doi:10.1038/nature24048. Pridobljeno dne 26 October 2017. 
  16. ^ Landau & Lifshitz (1975, str. 361): "It is interesting to note that in a closed space the total electric charge must be zero. Namely, every closed surface in a finite space encloses on each side of itself a finite region of space. Therefore the flux of the electric field through this surface is equal, on th eone hand, to the total charge located in the interior of the surface, and on the other hand to the total charge outside of it, with opposite sign. Consequently, the sum of the charges on the two sides of the surface is zero."
  17. ^ Michio Kaku (March 11, 2008). Physics of the Impossible: A Scientific Exploration into the World of Phasers, Force Fields, Teleportation, and Time Travel. Knopf Doubleday Publishing Group. str. 202–. ISBN 978-0-385-52544-2. 
  18. ^ Christopher Crockett (February 20, 2013). "What is a light-year?". EarthSky. 
  19. ^ Rindler, p. 196.
  20. ^ Christian, Eric; Samar, Safi-Harb. "How large is the Milky Way?". Pridobljeno dne November 28, 2007. 
  21. ^ Hall, Shannon (May 4, 2015). "Size of the Milky Way Upgraded, Solving Galaxy Puzzle". Space.com. Pridobljeno dne June 9, 2015. 
  22. ^ I. Ribas; C. Jordi; F. Vilardell; E.L. Fitzpatrick; R.W. Hilditch; F. Edward Guinan (2005). "First Determination of the Distance and Fundamental Properties of an Eclipsing Binary in the Andromeda Galaxy". Astrophysical Journal 635 (1): L37–L40. Bibcode:2005ApJ...635L..37R. arXiv:astro-ph/0511045. doi:10.1086/499161. 
  23. ^ "How can space travel faster than the speed of light?". Vannesa Janek. Universe Today. February 20, 2015. Pridobljeno dne June 6, 2015. 
  24. ^ "Is faster-than-light travel or communication possible? Section: Expansion of the Universe". Philip Gibbs. 1997. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne November 17, 2009. Pridobljeno dne June 6, 2015. 
  25. ^ https://arxiv.org/abs/hep-th/0610199 "Susskind's Challenge to the Hartle-Hawking No-Boundary Proposal and Possible Resolutions"
  26. ^ Phil Berardelli (March 25, 2010). "Galaxy Collisions Give Birth to Quasars". Science News. 
  27. ^ Riess, Adam G.; Filippenko; Challis; Clocchiatti; Diercks; Garnavich; Gilliland; Hogan; Jha; Kirshner; Leibundgut; Phillips; Reiss; Schmidt; Schommer; Smith; Spyromilio; Stubbs; Suntzeff; Tonry (1998). "Observational evidence from supernovae for an accelerating universe and a cosmological constant". Astronomical Journal 116 (3): 1009–38. Bibcode:1998AJ....116.1009R. arXiv:astro-ph/9805201. doi:10.1086/300499. 
  28. ^ Perlmutter, S.; Aldering; Goldhaber; Knop; Nugent; Castro; Deustua; Fabbro; Goobar; Groom; Hook; Kim; Kim; Lee; Nunes; Pain; Pennypacker; Quimby; Lidman; Ellis; Irwin; McMahon; Ruiz‐Lapuente; Walton; Schaefer; Boyle; Filippenko; Matheson; Fruchter; et al. (1999). "Measurements of Omega and Lambda from 42 high redshift supernovae". Astrophysical Journal 517 (2): 565–86. Bibcode:1999ApJ...517..565P. arXiv:astro-ph/9812133. doi:10.1086/307221. 
  29. ^ Sean Carroll and Michio Kaku (2014). How the Universe Works 3. End of the Universe. Discovery Channel. 
  30. ^ "The Nobel Prize in Physics 2011". Pridobljeno dne April 16, 2015. 
  31. ^ Overbye, Dennis (October 11, 2003). "A 'Cosmic Jerk' That Reversed the Universe". New York Times. 
  32. ^ Schutz, Bernard (May 31, 2009). A First Course in General Relativity (2 izd.). Cambridge University Press. str. 142 & 171. ISBN 0-521-88705-4. 
  33. ^ WMAP Mission: Results – Age of the Universe. Map.gsfc.nasa.gov. Retrieved November 28, 2011.
  34. ^ Luminet, Jean-Pierre; Weeks, Jeffrey R.; Riazuelo, Alain; Lehoucq, Roland; Uzan, Jean-Philippe (October 9, 2003). "Dodecahedral space topology as an explanation for weak wide-angle temperature correlations in the cosmic microwave background". Nature 425 (6958): 593–95. Bibcode:2003Natur.425..593L. PMID 14534579. arXiv:astro-ph/0310253. doi:10.1038/nature01944. 
  35. ^ Luminet, Jean-Pierre; Boudewijn F. Roukema (1999). "Topology of the Universe: Theory and Observations". Proceedings of Cosmology School held at Cargese, Corsica, August 1998. Bibcode:1999ASIC..541..117L. arXiv:astro-ph/9901364. 
  36. ^ Brill, Dieter; Jacobsen, Ted (2006). "Spacetime and Euclidean geometry". General Relativity and Gravitation 38 (4): 643–651. Bibcode:2006GReGr..38..643B. arXiv:gr-qc/0407022. doi:10.1007/s10714-006-0254-9. 
  37. ^ Edward Robert Harrison (2000). Cosmology: the science of the universe. Cambridge University Press. str. 447–. ISBN 978-0-521-66148-5. Pridobljeno dne May 1, 2011. 
  38. ^ Andrew R. Liddle; David Hilary Lyth (April 13, 2000). Cosmological inflation and large-scale structure. Cambridge University Press. str. 24–. ISBN 978-0-521-57598-0. Pridobljeno dne May 1, 2011. 
  39. ^ "What is the Ultimate Fate of the Universe?". National Aeronautics and Space Administration. NASA. Pridobljeno dne August 23, 2015. 
  40. ^ Roukema, Boudewijn; Zbigniew Buliński; Agnieszka Szaniewska; Nicolas E. Gaudin (2008). "A test of the Poincare dodecahedral space topology hypothesis with the WMAP CMB data". Astronomy and Astrophysics 482 (3): 747–53. Bibcode:2008A&A...482..747L. arXiv:0801.0006. doi:10.1051/0004-6361:20078777. 
  41. ^ Aurich, Ralf; Lustig, S.; Steiner, F.; Then, H. (2004). "Hyperbolic Universes with a Horned Topology and the CMB Anisotropy". Classical and Quantum Gravity 21 (21): 4901–26. Bibcode:2004CQGra..21.4901A. arXiv:astro-ph/0403597. doi:10.1088/0264-9381/21/21/010. 
  42. ^ Planck collaboration (2014). "Planck 2013 results. XVI. Cosmological parameters". Astronomy & Astrophysics 571: A16. Bibcode:2014A&A...571A..16P. arXiv:1303.5076. doi:10.1051/0004-6361/201321591. 
  43. ^ "Planck reveals 'almost perfect' universe". Michael Banks. Physics World. March 21, 2013. Pridobljeno dne March 21, 2013. 
  44. ^ Mark Isaak (ed.) (2005). "CI301: The Anthropic Principle". Index to Creationist Claims. TalkOrigins Archive. Pridobljeno dne October 31, 2007. 

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]