Osončje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Osončje
Planets2013.jpg
Sonce in planeti v Osončju. Velikosti so v razmerju, razdalje pa ne.
Starost 4,568 milijarde let
Lokacija Lokalni medzvezdni oblak, Orionov krak, Rimska cesta
Masa sistema 1,0014 sončevih mas
Najbližja zvezda Proksimo Kentavra (4,22 sv.l.), sistem Alfa Kentavra (4,37 sv.l.)
Najbližji znan planetarni sistem Sistem Alfa Kentavra (4,37 sv.l.)
Planetarni sistem
Velika polos zunanjega planeta (Neptun) 30,10 AU (4.503 milijard km)
Distance to Kuiper cliff 50 AU
Št. zvezd 1
Sonce
Št. planetov 8
Merkur, Venera, Zemlja, Mars, Jupiter, Saturn, Uran, Neptun
Št. znanih pritlikavih planetov Verjetno več sto.[1]
5 (Ceres, Pluton, Haumea, Makemake, Erida) jih trenutno priznava IAU
Št. znanih naravnih satelitov 422 (173 od planetov[2] in 249 od planetoidov[3])
Št. znanih planetoidov 628.057 (od 2013-12-12)[4]
Št. znanih kometov 3.244 (od 2013-12-12)[4]
Št. identificiranih okroglih satelitov 19
Orbita okoli galaktičnega središča
Nagib nespremenljive ravnine na galaktično ravnino 60,19° (ekliptika)
Razdalja do središča galaksije 27.000±1.000 sv.l.
Tirna hitrost 220 km/s
Obhodna doba 225–250 milijonov let
Lastnosti povezane z zvezdami
Spektralni tip G2V
Frost line ≈5 AU[5]
Razdalja do heliopavze ≈120 AU
Polmer Hillove krogle ≈1–2 sv.l.

Naše osónčje (tudi Sónčni sistém ali sestàv) je sestav astronomskih teles, ki ga sestavljajo zvezda Sonce in množica drugih teles, ki kroži okoli njega.[a] Okrog Sonca kroži osem planetov, izmed katerih je tretji - planet Zemlja - naseljen. Poleg planetov Osončje sestavlja še 158 naravnih satelitov, ki krožijo okoli planetov, ter večje število preostalih majhnih teles, kot so asteroidi, planetoidi, kometi in meteoroidi.

Naše Osončje leži v spiralni galaksiji, imenovani Rimska cesta oziroma kar Galaksija z veliko začetnico. Obhodni čas tira Osončja je galaktično leto.

Uporaba izraza »sončni sistem« za druge zvezdne oziroma planetne sestave je neprimerna, saj smo v vesolju le eno zvezdo poimenovali Sonce.

Odkrivanje in raziskovanje[uredi | uredi kodo]

Cellariusova ilustracija Kopernikovega heliocentričnega modela Osončja, iz Harmonia Macrocosmica (1660)

Več tisoč let človeštvo, razen nekaj izjem, ni poznalo obstoja Osončja. Ljudje so verjeli, da Zemlja miruje v središču vesolja in da je kategorično različna od božanskih in eteričnih teles, ki se premikajo čez nebo. Čeprav je grški filozof Aristarh teoretiziral o heliocentrični ureditvi vesolja,[10] je bil Nikolaj Kopernik prvi, ki je razvil matematično predvidljiv heliocentrični sistem.[11] Njegovi nasledniki iz 17. stoletja, Galileo Galilei, Johannes Kepler in Isaac Newton, so povečali razumevanje fizike, kar je vodilo do postopnega sprejemanja ideje, da Zemlja potuje okoli Sonca in da za planete veljajo isti fizikalni zakoni kot za Zemljo. Poleg tega je izum teleskopa vodil do odkritja bolj oddaljenih planetov in lun. V zadnjem času so izboljšave teleskopa in uporaba vesoljskih plovil brez posadke omogočile raziskovanje geoloških pojavov na drugih planetih, kot so gore in kraterji, in sezonskih meteoroloških pojavov, kot so oblaki, puščavski viharji in ledeniške kape.

Struktura in sestava[uredi | uredi kodo]

Glavni sestavni del Osončja je Sonce, G2 zvezda glavnega-niza, ki vsebuje 99,86 % znane mase sistema in gravitacijsko prevladuje.[12] Sončeva štiri največja krožeča telesa, plinski velikani, predstavljajo 99 % preostale mase, od tega samo Jupiter in Saturn skupaj več kot 90 %.[b]

Večina velikih teles, ki krožijo okoli Sonca, se nahajajo blizu ravnine Zemljine tirnice, poznane kot ekliptika. Planeti so zelo blizu ekliptike, medtem ko so kometi in telesa Kuiperjevega pasu pogosto pod večjim kotom.[16][17] Vsi planeti in večina drugih teles krožijo okoli Sonca v isti smeri kot kroži Sonce.[18] Obstajajo izjeme, kot je Halleyjev komet.

Tok nabitih delcev iz Sonca - Sončev veter - odriva navzven medzvezdno snov in tvori mehur, ki se razteza mnogo dlje od najbolj oddaljenih planetov Osončja. Pravimo mu heliosfera. Sončev veter, ki postaja z oddaljenostjo od Sonca vse šibkejši, se v regiji, imenovani terminacijski šok, nenadoma upočasni. Dlje od te regije je ovojnica heliosfere, na njeni zunanji meji - heliopavzi - pa sta pritisk Sončevega vetra in medzvezdne snovi izenačena. Heliopavza je tako meja med Osončjem in medzvezdnim prostorom.[19] Oblika heliosfere ni pravilna, terminacijski šok naj bi se nahajal na oddaljenosti med 75 in 90 astronomskih enot od Sonca.

Ovojnica heliosfere se deloma prekriva z regijo, imenovano razpršeni disk, ki vsebuje zelo malo trdnih teles. Na notranjem robu razpršenega diska se konča Kuiperjev pas asteroidov, na zunanjem pa se začne Oortov oblak, domnevno območje pretežno ledenih planetezimalov, od koder naj bi izvirala večina kometov. Zunanji rob tega oblaka na razdalji okrog 50.000 astronomskih enot oz. skoraj enega svetlobnega leta[20] je kozmografska meja Osončja, kamor še sega gravitacijski vpliv Sonca.

Notranje Osončje[uredi | uredi kodo]

Notranje Osončje je tradicionalno ime za območje, ki sestavlja zemeljske planete in asteroide.[21] Telesa se nahajajo relativno blizu Sonca in so v glavnem sestavljena iz silikatov in kovin; polmer celotnega območja je krajši od razdalje med orbito Jupitra in Saturna.

Notranji planeti[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Zemeljski planet.
Notranji planeti. Od leve proti desni: Zemlja, Mars, Venera in Merkur (velikosti so v razmerju, razdalje pa ne)

Štirje notranji oz. zemeljski planeti imajo gosto, skalnato zgradbo, imajo nekaj ali pa so brez lun in nimajo sistema obročev. V glavnem so sestavljeni iz ognjevzdržnih mineralov, kot so silikati, ki oblikujejo skorjo in plašč, ter kovin kot sta železo in nikelj, ki oblikujejo jedro. Trije od štirih notranjih planetov (Venera, Zemlja in Mars) imajo dovolj izdatno atmosfero, da lahko proizvaja vreme; vsi imajo kraterje in tektonske značilnosti površja, kot so tektonski jarki in vulkani. Izraz notranji planet se ne bi smel zamenjevati s spodnjim planetom, s katerim so označevali tiste planete, ki so bližji Soncu kot Zemlji (tj. Merkur in Venera).

Merkur obkroži Sonce v 88 dneh, Venera v 243 dneh, Zemlja v 365,25 dneh in Mars v 687 dneh. Največji je naša Zemlja, sledi ji dvojčica Venera in kasneje malce večji Mars in Merkur, ki je še zmeraj večji od Plutona.

Merkur[uredi | uredi kodo]

Merkur (0,4 AU od Sonca) je Soncu najbližji planet in je najmanjši v Osončju (0,055 Zemljine mase). Merkur nima naravnih satelitov, in njegova edina znana geološka značilnost poleg udarnih kraterjev so številni ozki grebeni (rupes).[22] Ti naj bi nastali, ko se je skorja že strdila, nato pa sta se skorja in plašč začela ohlajati in krčiti.[23] Merkur ima redko atmosfero, ki je sestavljena iz atomov, ki se zaradi sončevega vetra neprestano izgubljajo v vesolje.[24] Njegovo relativno veliko jedro in tanek plašč še nista ustrezno razložena. Hipoteza vključuje, da je njegove zunanje sloje z njega odtrgal orjaški trk; ali pa je priraščanje plašča preprečevala energija mladega Sonca.[25][26] Imenuje se po rimskemu slu med bogovi in ljudmi, Merkurju.

Venera[uredi | uredi kodo]

Venera (0,7 AU od Sonca) je približno tako velika kot Zemlja (0,815 Zemljine mase) in ima podobno kot Zemlja silikatni plašč okoli železnega jedra, debelo atmosfero in dokaze o notranji geološki aktivnosti. Je veliko bolj suha kot Zemlja in njena atmosfera je 90-krat gostejša. Venera nima naravnih satelitov. Je najbolj vroč planet s temperaturo površja čez 400 °C, najverjetneje zaradi velike količine toplogrednih plinov v ozračju.[27] Ni jasnega dokaza o trenutni geološki aktivnosti, toda brez magnetnega polja, ki bi preprečeval neposreden stik ozračja s sončnim vetrom kaže na to, da se njena atmosfera večkrat obnavlja z izbruhi vulkanov.[28] Ime je dobila po rimski boginji lepote in ljubezni, Veneri.

Zemlja[uredi | uredi kodo]

Zemlja (1 AU od Sonca) je največji in najgostejši notranji planet., edini za katerega se ve, da je trenutno geološko aktiven in edini za katerega se ve, da obstaja življenje.[29] Njena tekoča hidrosfera je edinstvena med zemeljskimi planeti in je edini planet kjer je opazna tektonika plošč. Zemljina atmosfera je zelo drugačna of atmosfer na drugih planetih, saj jo je preoblikovala prisotnost življenja, tako da vsebuje 21% prostega kisika.[30] Ima en naravni satelit, Luno, edini večji satelit zemeljskih planetov v Osončju.

Mars[uredi | uredi kodo]

Mars (1,5 AU od Sonca) je manjši od Zemlje in Venere (0,107 Zemljine mase). Ima atmosfero, ki je večinoma sestavljena iz ogljikovega dioksida, z atmosferskim tlakom 6,1 milibara (približno 0,6% Zemljinega).[31] Njegova površina je posejana s prostranimi vulkani kot je Olympus Mons in kanjoni Valles Marineris, ki kažejo na geološko aktivnost izpred 2 milijonov let.[32] Njegova rdeča barva izhaja iz železovega oksida (rja) v zemlji.[33] Mars ima dva majhna naravna satelita (Deimos in Fobos).[34] Zaradi rdečkastega površja je poimenovan po rimskem bogu nasilne vojne, Marsu.

Asteroidni pas[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Asteroidni pas.

Asteroidi so mala telesa Osončja[a] sestavljena večinoma iz ognjevzdržnih kamnin in kovinskih mineralov, z nekaj ledu.[35]

Asteroidni pas zavzema orbito med Marsom in Jupitrom, med 2,3 and 3,3 AU od Sonca. Za njih se predvideva, da so ostanki tvorjenja našega Osončja, ki se zaradi vpliva Jupitrove gravitacije niso združili.[36]

Asteroidi so različnih velikosti od širine več 100 kilometrov do mikroskopskih. Vsi asteroidi z izjemo Ceresa, so klasificirani kot mala telesa Osončja.[37]

Asteroidni pas vsebuje več 10 tisoč, verjetno milijone, teles, ki imajo polmer večji od enega kilometra.[38] Kljub temu skupna masa asteroidnega pasu najverjetneje na presega tisočino Zemljine.[15] Asteroidni pas je redko posejan; vesoljska vozila potujejo skozi brez incidentov. Asteroidi s premerom med 10 in 10−4 m se imenujejo meteoroidi.[39]

Ceres[uredi | uredi kodo]

Ceres (2,77 AU) je največji asteroid, protoplanet in pritlikavi planet.[a] Njegov premer je malo manjši od 1000 km, in njegova masa je dovolj velika, da ga je lastna gravitacija oblikovala v okroglo obliko. Za Ceres je ob odkritju leta 1891 veljalo, da je planet in so ga v 1850-ih preklasificirali v asteroid.[40] Kot pritlikavi planet je bil klasificiran leta 2006.

Asteroidne skupine[uredi | uredi kodo]

Asteroidi v asteroidnem pasu so razdeljeni v asteroidne skupine in družine, ki imajo podobne elemente tirnic. Asteroidne lune so asteroidi, ki krožijo okoli večjih asteroidov. Ne razlikujejo se veliko od lun planetov in so včasih tako veliki kot njihov partner. Asteroidni pas vsebuje tudi komete asteroidnega pasu za katere se predvideva, da so izvor Zemljine vode.[41]

Jupitrovi trojanci se nahajajo na obeh Jupitrovih L4 ali L5 točkah (gravitacijsko stabilna območja, ki držijo in vodijo planet v svoji orbiti); izraz »trojanec« se nanaša tudi na majhna telesa v katerikoli Lagrangeevi točki satelita ali planeta. Hildini asteroidi so z Jupitrom v resonanci 2:3; t.j. okoli Sonca zakroži trikrat v času dveh Jupitrovih orbit.[42]

Notranje Osončje je zaprašeno tudi z asteroidi od katerih mnogi križajo orbite z notranjimi planeti.[43]

Zunanje Osončje[uredi | uredi kodo]

Zunanje območje Osončja je območje plinskih velikanov in njihovih velikih lun. V tem območju prav tako kroži veliko kometov s kratkotrajno obhodno dobo, vključno s kentavri. Zaradi njihove velike oddaljenosti od Sonca trdna telesa v zunanjem Osončju vsebujejo višji odstotek hlapljivih snovi (kot so voda, amoniak in metan) kot skalnati prebivalci notranjega Osončja, ker nižje temperature omogočajo tem snovem ostati v trdnem stanju.

Zunanji planeti[uredi | uredi kodo]

Od zgoraj navzdol: Neptun, Uran, Saturn in Jupiter (montaža s približno barvo in sorazmerno velikostjo)

Štiri zunanji planeti, ali plinski velikani (včasih imenovani tudi jupitrovski planeti) skupaj tvorijo 99% mase za katero se ve, da kroži okoli Sonca.[b] Jupiter in Saturn imata vsak desetkrat več mase od Zemlje in sestavljena sta večinoma iz vodika in helija; Uran in Neptun imata veliko manjšo maso (<20 Zemljinih mas) in vsebujeta več ledu. Zaradi tega nekateri astronomi predlagajo, da spadajo v lastno kategorijo, »ledeni velikani«.[44] Vsi štirje plinski velikani imajo obroče, čeprav se iz Zemlje enostavno lahko opazuje le Saturnov sistem obročev. Izraz zgornji planet označuje planete, ki ležijo zunaj Zemljine tirnice in zato vključuje poleg zunanjih planetov tudi Mars.

Jupiter[uredi | uredi kodo]

Jupiter (5,2 AU) je 318-krat masivnejši od Zemlje in je 2,5-krat masivnejši od vseh ostalih planetov skupaj. V glavnem je sestavljen iz vodika in helija. Jupitrova vroča notranjost ustvarja v svoji atmosferi polstabilne značilnosti, kot so plasti oblakov in Velika rdeča pega.
Jupiter ima 67 znanih satelitov. Štirje največji, Ganimed, Kalisto, Io in Evropa so podobni zemeljskim planetom, imajo vulkanizem in notranjo toploto.[45] Ganimed, največji satelit v Osončju, je večji od Merkurja. Ker je največji izmed planetov, je dobil ime po rimskem vrhovnem bogu, Jupitru.

Saturn[uredi | uredi kodo]

Saturn (9.5 AU), ki se od drugih ločuje po svojem obsežnem sistemu obročev, je v marsičem podoben Jupitru, tj. v sestavi atmosfere in magnetosfere. Čeprav ima Saturn 60% Jupiterove prostornine, ima maso manjšo za manj kot tretjino, 95 Zemljinih mas - kar ga naredi za najmanj gost planet v Osončju.[46] Saturnovi obroči so majhni kosi ledu in kamnin.
Saturn ima 62 potrjenih satelitov; dva o teh, Titan in Enkelad, kažeta znake geološke aktivnosti, čeprav sta večinoma narejena iz ledu.[47] Titan, druga največja luna v Osončju, je večji kot Merkur in je edini satelit v Osončju z izdatno atmosfero.

Uran[uredi | uredi kodo]

Uran (19.2 AU) je 14-krat masivnejši od Zemlje in je najlažji izmed zunanjih planetov. Edini med planeti se vrti okoli svoje osi skoraj pravokotno na ravnino ekliptike; njegov nagib vrtilne osi je preko 90 stopinj glede na ekliptiko. Ima veliko hladnejše jedro kot ostali plinski velikani in zelo malo toplote oddaja v vesolje.[48]
Uran ima 27 znanih satelitov, največji so Titanija, Oberon, Umbriel, Ariel in Miranda.

Neptun[uredi | uredi kodo]

Neptun (30 AU) je malo manjši od Urana, je pa masivnejši (17 Zemelj) in zato gostejši. Oddaja več notranje toplote, ampak ne toliko kot Jupiter ali Saturn.[49]
Neptun ima 14 znanih satelitov. Največji, Triton, je geološko aktiven, z gejziri tekočega dušika.[50] Triton je edini večji satelit z vzvratno tirnico. Poleg Neptuna je v njegovi orbiti več planetoidov, imenovani Neptunovi trojanci, ki so z njim v 1:1 resonanci. Ker je na pogled modre barve, je poimenovan po rimskem bogu morij in oceanov, Neptunu.

Kentavri[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Kentaver (planetoid).

Kentavri so telesa podobna ledenim kometom, katerih tirnica ima veliko polos daljšo kot je Jupitrova (5,5 AU) in krajšo kot Neptunova (30 AU). Največji znan Kentaver, 10199 Chariklo, ima premer približno 250 km.[51] Prvi odkriti Kentaver, 2060 Hiron, je bil klasificiran kot komet (95P), ker je takrat razvil komo, kot jih razvijejo kometi, ko se približujejo Soncu.[52]

Kometi[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Komet.

Kometi so mala telesa Osončja,[a] običajno široki le nekaj kilometrov, sestavljeni pa so pretežno iz ledu. Imajo visoko eliptično tirnico in imajo običajno prisončje (perihelij) znotraj tirnic notranjih planetov, odsončje (afelij) pa daleč za Plutonom. Ko komet vstopi v notranje Osončje, bližina Sonca povzroči, da se njegova ledena površina sublimira in ionizira, kar ustvari komo: dolg rep plinov in prahu pogosto viden s prostim očesom.

Kometi s kratkotrajno obhodno dobo imajo tirnice z obhodno dobo krajšo kot 200 let, kometi z dolgotrajno obhodno dobo pa več tisoč let. Kratkoperiodočni kometi naj bi izhajali iz Kuiperjevega pasu, medtem ko naj bi dolgoperodični, kot je Hale–Bopp, izvirali iz Oortovega oblaka. Veliko skupin kometov, kot so Kreutzovi blizusončevi kometi, izvirajo iz enega samega kometa.[53] Nekateri kometi s hiperbolično tirnico lahko izvirajo zunaj Osončja, določanje njihove točne tirnice pa je težavno.[54] Stari kometi, ki so zaradi sončne toplote že izgubili svoje hlapljive snovi, pogosto kategorizirajo med asteroide.[55]

Čezneptunska regija[uredi | uredi kodo]

Območje za Neptunom ali »Čezneptunska regija« je še vedno precej neraziskano. Sestavljeno je iz majhnih svetov (največji imajo le petino Zemljinega premera in maso, ki je veliko manjša od Lunine) zgrajenih iz skal in ledu. To regijo včasih imenujejo tudi »zunanje Osončje«, čeprav drugi uporabljajo ta izraz za regijo za asteroidnim pasom.

Kuiperjev pas[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Kuiperjev pas.
V letu 2007 znana telesa v Kuiperjevem pasu, s štirimi zunanjimi planeti

Kuiperjev pas je obroč razbitih delcev, ki so podobni tistim v asteroidnem pasu, vendar so v glavnem zgrajeni iz ledu.[56] Razteza se med 30 in 50 AU od Sonca. Čeprav je ocenjeno, da vsebuje nekje od ducat do nekaj tisoč pritlikavih planetov, je v glavnem sestavljen iz malih teles Osončja. Za več večjih teles Kuiperjevega pasu, kot so Kvaoar, Varuna in Ork, se lahko z nadaljnjimi podatki izkaže, da so pritlikavi planeti. Ocenjuje se, da je v Kuiperjevem pasu čez 100.000 teles s premerom večjim od 50 km, skupna masa Kuiperjevega pasu pa je le desetina ali celo stotina Zemljine mase.[14] Veliko teles Kuiperjevega pasu ima več satelitov,[57] in večina jih ima tirnico, ki jih vodi izven ravnine ekliptike.[58]

Kuiperjev pas se na grobo lahko razdeli v »klasični« pas in resonance.[56] Resonance so orbite povezane z Neptunovo (t.j dvakrat na vsake tri Neptunove orbite, ali enkrat na vsake dve). Prva resonanca se začne znotraj orbite samega Neptuna. Klasični pas je sestavljen iz teles, ki nimajo resonance z Neptunom, okvirno se raztezajo 39,4 AU do 47,7 AU.[59] Telesa klasičnega Kuiperjevega pasu so klasificirana kot kubevani, ki so poimenovani po prvem odkritem telesu, (15760) 1992 QB1.

Pluton in Haron[uredi | uredi kodo]

Umetniška primerjava: Erida, Pluton, Makemake, Haumea, Sedna, Ork, Kvaoar, Varuna in Zemlja.

Pritlikavi planet Pluton (povprečno 39 AU) je največji znani planet v Kuiperjevem pasu. Za Pluton so ob odkritju leta 1930 menili, da je deveti planet, kar pa se je spremenilo leta 2006 ob sprejetju uradne definicije planeta. Pluton ima eliptično orbito, ki je glede na ravnino ekliptike nagnjena za 17 stopinj, ki je oddaljena od Sonca od 29,7 AU v periheliju do 49,5 AU ob apoheliju.

Haron, Plutonova največja luna, se včasih skupaj s Plutonom opisuje kot del dvojnega planetnega sistema, ker obe telesi krožita krožita okrog njunega skupnega težišča (t.j. izgleda kot da »krožita drug okoli drugega«). Za Haronom krožijo štiri poznani manjši sateliti, Stiks, Nikta, Kerber in Hidra.

Pluton ima z Neptunom 3:2 resonanco, kar pomeni, da Pluton zaokroži okoli Sonca vsake 3 Neptunove orbite. Objekti Kuiperjevjevega pasu, katerih orbite se ujemajo s to resonanco, se imenujejo plutini.[60]

Makemake in Haumea[uredi | uredi kodo]

Makemake (45,79 AU povp.), ki je manjši od Plutona, je največji znan objekt v klasičnem Kuiperjevem pasu (t.j, ni v potrjeni resonanci z Neptunom). Makemake je za Plutonom najsvetlejši objekt v Kuiperjevem pasu. Svoje ime in opredelitev za pritlikavi planet je dobil leta 2008.[7] Ima bolj nagnjeno tirnico kot je Plutonova, t.j. 29°.[61]

Haumea (43,13 AU povp.) je v podobni tirnici kot je Makemake, s to razliko, da je ujet v resonanci 7:12 z Neptunom.[62] Je približno iste velikosti kot je Makemake in ima dva naravna satelita. Hitra, 3,9-urna rotacija mu daje ploščato in podolgovato obliko. Svoje ime in opredelitev za pritlikavi planet je dobil leta 2008.[63]

Razpršeni disk[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Razpršeni disk.

Za razpršeni disk, ki se prekriva s Kuiperjevim pasom in širi daleč navzven, se verjame, da je izvor kometov s kratkotrajno obhodno dobo. Nekatere teorije pravijo, da je nastal zaradi razpršitve Kuiperjevega pasu, ki je nastala zaradi težnostnih vplivov zunanjih planetov (predvsem Neptuna). Večina teles razpršenega diska ima perihelij znotraj Kuiperjevega pasu, toda afelij imajo daleč izven njega (nekateri imajo afelij oddaljen več kot 150 AU od Sonca). Tirnice teles razpršenega diska imajo večji naklon na ekliptiko in so pogosto nanjo tudi pravokotne. Nekateri astronomi imajo razpršeni disk le za regijo Kuiperjevega pasu in telesa razpršenega diska opisujejo kot »razpršena telesa Kuiperjevega pasu«.[64] Nekateri astronomi klasificirajo kentavre kot notranja-razpršena telesa Kuiperjevega pasu skupaj z zunaj-razpršenimi telesi razpršenga diska.[65]

Erida[uredi | uredi kodo]

Erida (povprečno 68 AU) je največje znano telo razpršenega diska. Kaj sestavlja planet je še stvar razprave, saj je njegova masa za 25% večja od Plutona[66], imata pa enak premer. Je najmasivnejši znani pritlikavi planet. Znan ima en satelit, Disnomija. Podobno kot Pluton je tirnica Eride visoko eliptična, s perihelijem 38,2 AU (približna razdalja Plutona od Sonca) in afelijem 97,6 AU.

Najbolj oddaljene regije[uredi | uredi kodo]

Točka kjer se konča Osončje in se začne medzvezdni prostor ni točno določena, ker zunanje meje oblikujeta dve ločeni sili: sončni veter in gravitacija Sonca. Zunanja meja vpliva sončevega vetra je približno enaka štirikratni razdalji Plutona od Sonca; za to heliopavzo velja, da je začetek medzvezdne snovi.[67] Sončeva Hillova krogla, kjer ima Sonce gravitacijski vpliv na druga telesa, naj bi segala tisočkrat dlje.[68]

Heliopavza[uredi | uredi kodo]

IBEXov Energetic neutral atoms zemljevid heliosheath in heliopavze. Zasluge: NASA/Goddard Space Flight Center Scientific Visualization Studio.

Heliosfera je razdeljena v dve ločeni regiji. Sončev veter potuje približno 400 km/s dokler ne trči z medzvezdnim vetrom (tok plazme v medzvezdni snovi). Do trka pride v področju terminacijskega šoka (področje, kjer se hitrost sončevega vetra upočasni z nadzvočnih na počasnejše hitrosti),[69], ki je približno 80–100 AU od Sonca v smeri toka in približno 200 AU od Sonca proti toku.[69] Tukaj se veter bistveno upočasni in postane turbulenten,[69] formira veliko ovalno strukturo poznano kot heliosheath. Zunanja meja heliosfere, heliopavza, je točka kjer se sončev veter konča in se prične medzvezdni prostor.[67] Oba Voyager 1 in Voyager 2 sta poročala, da sta prečkala terminacijski šok in vstopila v heliosheath, 94 in 84 AU od Sonca.[70][71] Voyager 1 je poročal tudi, da je dosegel helipavzo.[72]

Na obliko in strukturo zunanjega roba heliosfere najverjetneje vpliva medsebojni vpliv dinamike tekočin in medzvezdne snovi[69]. Za heliopavzo, pri približno 230 AU, se nahaja udarni val (bow shock)[73] (ker se Sonce giblje glede na medzvezdno snov s hitrostjo, ki je večja od hitrosti zvoka v medzvezdni snovi, ustvari v medzvezdni snovi udarni val).

Ločena telesa[uredi | uredi kodo]

90377 Sedna (povprečno 520 AU) je veliko rdeče telo z izredno raztegnjeno eliptično tirnico, ki ga vodi od približno 76 AU v periheliju do 940 AU v aheliju in za obkroženje potrebuje 11.400 let. Mike Brown, ki je leta 2003 ta objekt odkril, je komentiral, da le-ta ne more biti del razpršenega diska ali Kuiperjevega pasu, ker je v periheliju preveč oddaljen, da bi nanj lahko vplival Neptun. Skupaj z drugimi astronomi meni, da je Sedna prva izmed popolnoma nove populacije, poimenovane tudi  »oddaljena ločena telesa« (distant detached objects - DDOs), ki naj bi vključevala tudi telo 2000 CR105 s perihelijem 45 AU, ahelijem 415 AU in orbitalno periodo 3.420 let.[74] Brown imenuje to populacijo »notranji Oortov oblak« (inner Oort cloud), saj se je verjetno formirala s podobnimi procesi, čeprav je veliko bližje Soncu.[75] Sedna je verjetno pritlikavi planet, čeprav se mora njegova oblika še definirati. Drugo nedvoumno ločeno telo, s perihelijem, ki je oddaljen od Sedne za približno 81 AU, je 2012 VP113, ki so ga odkrili leta 2012. Njegov ahelij je pri 400–500 AU.[76][77]

Oortov oblak[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Oortov oblak.
Umetniška upodobitev Oortovega oblaka, Hillovega oblaka in Kuiperjevega pasu (manjša slika)

Oortov oblak je hipotetičen okrogel oblak, ki vsebuje na milijone ledenih teles za katere se verjame, da so izvor vseh kometov z dolgotrajno obhodno dobo in da obkroža Osončje pri približno 50.000 AU (približno 1 svetlobno leto), in sega verjetno do 100.000 AU (1,87 sv.l.). Oortov oblak naj bi bil sestavljen iz kometov, ki so bili izvrženi iz Osončja zaradi gravitacijskega učinka zunanjih planetov. Telesa Oortovega oblaka se premikajo zelo počasi in se lahko preusmerijo iz svojega tira zaradi redkih dogodkov kot so trki in drugi zunanji vplivi. Ti lahko komete preusmerijo proti notranjosti Osončja ali pa v medzvezdni prostor.[78][79]

Meje[uredi | uredi kodo]

Večina Osončja je še neraziskanega. Ocenjen obseg Sončevega gravitacijskega polja, kjer prevlada gravitacijske sile okoliških zvezd je približno 2 svetlobni leti (125.000 AU). Ocena polmera Oortovega oblaka je 50.000 AU.[80] Kljub odkritjem kot je Sedna je območje med Kuiperjevim pasom in Oortovim oblakom s polmerom na desettisoče AU še vedno slabo kartirano. Poleg tega so v teku tudi raziskave regije med Murkurjem in Soncem.[81]

Novembra 2012 je NASA objavila, da se je Voyager 1 približal območju prehoda v zunanje meje Osončja; njegovi instrumenti so zaznali močno povečanje magnetnega polja. Ker se ni zaznala sprememba smeri magnetnega polja, so znanstveniki NASE to intpretirali, da Voyager 1 še ni zapustil Osončja.[82]

Slikovni pregled[uredi | uredi kodo]

To poglavje vsebuje vzorec teles v Osončju, izbran glede na velikost in kvaliteto fotografij in urejeno glede na volumen. Nekatera večja telesa so izpuščena, kot je to Pluton, ker ni na voljo dovolj kvalitetnih slik.

Osončje
TheSun.png
Jupiter by Cassini-Huygens.jpg
Saturn during Equinox.jpg
Uranus2.jpg
Neptune.jpg
The Earth seen from Apollo 17.jpg
Venus-real.jpg
Sonce
(zvezda)
Jupiter
(planet)
Saturn
(planet)
Uran
(planet)
Neptun
(planet)
Zemlja
(planet)
Venera
(planet)
Mars Hubble.jpg
Ganymede g1 true 2.jpg
Two Halves of Titan.png
Mercury in color - Prockter07-edit1.jpg
Callisto.jpg
Io highest resolution true color.jpg
FullMoon2010.jpg
Mars
(planet)
Ganimed
(Jupitrov satelit)
Titan
(Saturnov satelit)
Merkur
(planet)
Kalisto
(Jupitrov satelit)
Io
(Jupitrov satelit)
Luna
(Zemljin satelit)
Europa-moon.jpg
Triton Voyager 2.jpg
Titania (moon) color cropped.jpg
PIA07763 Rhea full globe5.jpg
Voyager 2 picture of Oberon.jpg
Iapetus as seen by the Cassini probe - 20071008.jpg
PIA00040 Umbrielx2.47.jpg
Evropa
(Jupitrov satelit)
Triton
(Neptunov satelit)
Titanija
(Uranov satelit)
Rea
(Saturnov satelit)
Oberon
(Uranov satelit)
Japet
(Saturnov satelit)
Umbriel
(Uranov satelit)
Ariel-NASA.jpg
Dione (Mond) (30823363).jpg
Inset-sat tethys-large.jpg
Ceres optimized.jpg
Vesta full mosaic.jpg
Enceladus from Voyager.jpg
Miranda.jpg
Ariel
(Uranov satelit)
Diona
(Saturnov satelit)
Tetija
(Saturnov satelit)
Cerera
(pritlikavi planet)
Vesta
(asteroid)
Enkelad
(Saturnov satelit)
Miranda
(Uranov satelit)
Proteus Voyager 2 croped.jpg
Mimas moon.jpg
Hyperion in natural colours.jpg
Phoebe cassini.jpg
PIA12714 Janus crop.jpg
PIA09813 Epimetheus S. polar region.jpg
Prometheus 12-26-09a.jpg
Proteus
(Neptunov satelit)
Mimas
(Saturnov satelit)
Hiperion
(Saturnov satelit)
Fojba
(Saturnov satelit)
Jan
(Saturnov satelit)
Epimetej
(Saturnov satelit)
Prometej
(Saturnov satelit)
To polje: prikaži · pogovor · uredi · zgodovina

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 Glede na IAU definicije, so telesa v tirnici okoli Sonca razvrščena v tri kategorije: planeti, pritlikavi planeti in mala telesa Osončja. Planet je katerokoli telo v tirnici okoli Sonca, ki ima dovolj veliko maso, da se sam oblikuje v okroglo obliko in da počisti drobir v območju svoje tirnice. S to definicijo ima Osončje osem znanih planetov: Merkur, Venera, Zemlja, Mars, Jupiter, Saturn, Uran in Neptun. Pluton tej definiciji ne ustreza, ker okoli svoje tirnice ni očistil telesa Kuiperjevega pasu.[6] Pritlikavi planet je nebesno telo, ki kroži okoli Sonca in ima zadostno maso, da zaradi lastne gravitacije prevzame okroglo obliko, in nima izpraznjene okolice svoje tirnice in ni naravni satelit.[6] IAU je prepoznala pet pritlikavih planetov: Ceres, Pluton, Haumea, Makemake in Erida.[7] Druga splošno sprejeta telesa tipa pritlikavi planet vključujejo 2007 OR10, Sedna, Ork in Kvaoar.[8] Pritlikavi planeti, ki imajo tirnico dlje od planeta Neptun, se imenujejo »plutoidi«, čeprav ta izraz ni široko razširjen.[9] Preostala telesa v tirnici okoli Sonca so mala telesa Osončja.[6]
  2. ^ 2,0 2,1 Maso Osončja, ki izključuje Sonce, Jupiter in Saturn, se lahko določi s seštevanjem vseh izračunanih mas največjih teles in z uporabo približnih izračunov mas Oortovega oblaka (ocenjeno na približno 3 Zemljine mase),[13] Kuiperjevega pasu (ocenjeno na 0,1 Zemljine mase)[14] in asteroidnega pasu (ocenjeno na 0,0005 Zemljine mase)[15] na skupno, zaokroženo navzgor, ~37 Zemljine mase ali 8,1% mase, ki kroži okoli Sonca. Z odšteto skupno maso Urana in Neptuna(~31 Zemljine mase), ostalih ~6 Zemljinih mas materiala sestavlja skupaj 1,3%.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Mike Brown (August 23, 2011). "Free the dwarf planets!". "Mike Brown's Planets (self-published)". 
  2. ^ Sheppard, Scott S. "The Giant Planet Satellite and Moon Page". Departament of Terrestrial Magnetism at Carniege Institution for science. Pridobljeno dne 2013-07-23. 
  3. ^ Wm. Robert Johnston (2013-12-06). "Asteroids with Satellites". Johnston's Archive. Pridobljeno dne 2013-12-12. 
  4. ^ 4,0 4,1 "How Many Solar System Bodies". NASA/JPL Solar System Dynamics. Pridobljeno dne 2013-12-12. 
  5. ^ Mumma, M. J.; Disanti, M. A.; Dello Russo, N.; Magee-Sauer, K.; Gibb, E.; Novak, R. (2003). "Remote infrared observations of parent volatiles in comets: A window on the early solar system". Advances in Space Research 31 (12): 2563. doi:10.1016/S0273-1177(03)00578-7.  uredi
  6. ^ 6,0 6,1 6,2 "The Final IAU Resolution on the definition of "planet" ready for voting". IAU. 2006-08-24. Pridobljeno dne 2007-03-02. 
  7. ^ 7,0 7,1 "Dwarf Planets and their Systems". Working Group for Planetary System Nomenclature (WGPSN). U.S. Geological Survey. 2008-11-07. Pridobljeno dne 2008-07-13. 
  8. ^ Ron Ekers. "IAU Planet Definition Committee". International Astronomical Union. Pridobljeno dne 2008-10-13. 
  9. ^ "Plutoid chosen as name for Solar System objects like Pluto". International Astronomical Union. June 11, 2008, Paris. Pridobljeno dne 2008-06-11. 
  10. ^ WC Rufus (1923). "The astronomical system of Copernicus". Popular Astronomy 31: 510. Bibcode:1923PA.....31..510R. 
  11. ^ Weinert, Friedel (2009). Copernicus, Darwin, & Freud: revolutions in the history and philosophy of science. Wiley-Blackwell. str. 21. ISBN 978-1-4051-8183-9. 
  12. ^ M Woolfson (2000). "The origin and evolution of the solar system". Astronomy & Geophysics 41 (1): 1.12. doi:10.1046/j.1468-4004.2000.00012.x. 
  13. ^ Alessandro Morbidelli (2005). "Origin and dynamical evolution of comets and their reservoirs". arXiv:astro-ph/0512256 [astro-ph]. 
  14. ^ 14,0 14,1 Audrey Delsanti and David Jewitt (2006). "The Solar System Beyond The Planets" (PDF). Institute for Astronomy, University of Hawaii. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne January 29, 2007. Pridobljeno dne 2007-01-03. 
  15. ^ 15,0 15,1 Krasinsky, G. A.; Pitjeva, E. V.; Vasilyev, M. V.; Yagudina, E. I. (July 2002). "Hidden Mass in the Asteroid Belt". Icarus 158 (1): 98–105. Bibcode:2002Icar..158...98K. doi:10.1006/icar.2002.6837. 
  16. ^ Levison, H. F.; Morbidelli, A. (2003-11-27). "The formation of the Kuiper belt by the outward transport of bodies during Neptune's migration". Nature 426 (6965): 419–421. doi:10.1038/nature02120. PMID 14647375. Pridobljeno dne 2012-05-26. 
  17. ^ Harold F. Levison, Martin J Duncan (1997). "From the Kuiper Belt to Jupiter-Family Comets: The Spatial Distribution of Ecliptic Comets". Icarus 127 (1): 13–32. Bibcode:1997Icar..127...13L. doi:10.1006/icar.1996.5637. 
  18. ^ Grossman, Lisa (13 August 2009). "Planet found orbiting its star backwards for first time". NewScientist. Pridobljeno dne 10 October 2009. 
  19. ^ "Voyager - The Interstellar Mission". NASA/JPL. Pridobljeno dne 8.1.2014. 
  20. ^ Lago, B.; Cazenave, A. (1983). "Evolution of cometary perihelion distances in oort cloud: Another statistical approach". Icarus 53 (1): 68–83. doi:10.1016/0019-1035(83)90021-0. 
  21. ^ "Inner Solar System". NASA Science (Planets). Pridobljeno dne 2009-05-09. 
  22. ^ Schenk P., Melosh H. J. (1994), Lobate Thrust Scarps and the Thickness of Mercury's Lithosphere, Abstracts of the 25th Lunar and Planetary Science Conference, 1994LPI....25.1203S
  23. ^ "Merkur". Arhivske spletne strani študentov, Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko. 2008. Pridobljeno dne 2014-01-10. 
  24. ^ Bill Arnett (2006). "Mercury". The Nine Planets. Pridobljeno dne 2006-09-14. 
  25. ^ Benz, W., Slattery, W. L., Cameron, A. G. W. (1988), Collisional stripping of Mercury's mantle, Icarus, v. 74, p. 516–528.
  26. ^ Cameron, A. G. W. (1985), The partial volatilization of Mercury, Icarus, v. 64, p. 285–294.
  27. ^ Mark Alan Bullock (1997). The Stability of Climate on Venus (PDF). Southwest Research Institute. Pridobljeno dne 2006-12-26. 
  28. ^ Paul Rincon (1999). "Climate Change as a Regulator of Tectonics on Venus" (PDF). Johnson Space Center Houston, TX, Institute of Meteoritics, University of New Mexico, Albuquerque, NM. Pridobljeno dne 2006-11-19. 
  29. ^ "What are the characteristics of the Solar System that lead to the origins of life?". NASA Science (Big Questions). Pridobljeno dne 2011-08-30. 
  30. ^ Anne E. Egger, M.A./M.S. "Earth's Atmosphere: Composition and Structure". VisionLearning.com. Pridobljeno dne 2006-12-26. 
  31. ^ David C. Gatling, Conway Leovy (2007). "Mars Atmosphere: History and Surface Interactions". V Lucy-Ann McFadden et al. Encyclopaedia of the Solar System. str. 301–314. 
  32. ^ David Noever (2004). "Modern Martian Marvels: Volcanoes?". NASA Astrobiology Magazine. Pridobljeno dne 2006-07-23. 
  33. ^ "Mars: A Kid's Eye View". NASA. Pridobljeno dne 2009-05-14. 
  34. ^ Scott S. Sheppard, David Jewitt, and Jan Kleyna (2004). "A Survey for Outer Satellites of Mars: Limits to Completeness". Astronomical Journal. Pridobljeno dne 2006-12-26. 
  35. ^ "Are Kuiper Belt Objects asteroids? Are large Kuiper Belt Objects planets?". Cornell University. Pridobljeno dne 2009-03-01. 
  36. ^ Petit, J.-M.; Morbidelli, A.; Chambers, J. (2001). "The Primordial Excitation and Clearing of the Asteroid Belt" (PDF). Icarus 153 (2): 338–347. Bibcode:2001Icar..153..338P. doi:10.1006/icar.2001.6702. Pridobljeno dne 2007-03-22. 
  37. ^ "IAU Planet Definition Committee". International Astronomical Union. 2006. Pridobljeno dne 2009-03-01. 
  38. ^ "New study reveals twice as many asteroids as previously believed". ESA. 2002. Pridobljeno dne 2006-06-23. 
  39. ^ "On the Definition of the Term Meteoroid". Quarterly Journal of the Royal Astronomical Society 36 (3): 281–284. September 1995. Bibcode:1995QJRAS..36..281B. 
  40. ^ "History and Discovery of Asteroids" (DOC). NASA. Pridobljeno dne 2006-08-29. 
  41. ^ Phil Berardelli (2006). "Main-Belt Comets May Have Been Source Of Earths Water". SpaceDaily. Pridobljeno dne 2006-06-23. 
  42. ^ Barucci, M. A.; Kruikshank, D.P.; Mottola S.; Lazzarin M. (2002). "Physical Properties of Trojan and Centaur Asteroids". Asteroids III. Tucson, Arizona: University of Arizona Press. str. 273–87. 
  43. ^ W. F. Bottke Jr., A. Cellino, P. Paolicchi, and R. P. Binzel, ur. (January 2002). "Origin and Evolution of Near-Earth Objects" (PDF). Asteroids III (University of Arizona Press): 409–422. Bibcode:2002aste.conf..409M. 
  44. ^ Jack J. Lissauer, David J. Stevenson (2006). "Formation of Giant Planets" (PDF). NASA Ames Research Center; California Institute of Technology. Pridobljeno dne 2006-01-16. 
  45. ^ Pappalardo, R T (1999). "Geology of the Icy Galilean Satellites: A Framework for Compositional Studies". Brown University. Pridobljeno dne 2006-01-16. 
  46. ^ "Density of Saturn". Fraser Cain. universetoday.com. Pridobljeno dne 2013-08-09. 
  47. ^ Kargel, J. S. (1994). "Cryovolcanism on the icy satellites". Earth, Moon, and Planets 67: 101–113. Bibcode:1995EM&P...67..101K. doi:10.1007/BF00613296. 
  48. ^ "10 Mysteries of the Solar System". Astronomy Now 19: 65. 2005. Bibcode:2005AsNow..19h..65H. 
  49. ^ Podolak, M.; Reynolds, R. T.; Young, R. (1990). "Post Voyager comparisons of the interiors of Uranus and Neptune". Geophysical Research Letters 17 (10): 1737. Bibcode:1990GeoRL..17.1737P. doi:10.1029/GL017i010p01737. 
  50. ^ Duxbury, N. S., Brown, R. H. (1995). "The Plausibility of Boiling Geysers on Triton". Beacon eSpace. Pridobljeno dne 2006-01-16. 
  51. ^ John Stansberry, Will Grundy, Mike Brown, Dale Cruikshank, John Spencer, David Trilling, Jean-Luc Margot (2007). "Physical Properties of Kuiper Belt and Centaur Objects: Constraints from Spitzer Space Telescope". The Solar System Beyond Neptune. str. 161. arXiv:astro-ph/0702538. Bibcode:2008ssbn.book..161S. 
  52. ^ Patrick Vanouplines (1995). "Chiron biography". Vrije Universitiet Brussel. Pridobljeno dne 2006-06-23. 
  53. ^ Sekanina, Zdeněk (2001). "Kreutz sungrazers: the ultimate case of cometary fragmentation and disintegration?". Publications of the Astronomical Institute of the Academy of Sciences of the Czech Republic 89: 78–93. Bibcode:2001PAICz..89...78S. 
  54. ^ Królikowska, M. (2001). "A study of the original orbits of hyperbolic comets". Astronomy & Astrophysics 376 (1): 316–324. Bibcode:2001A&A...376..316K. doi:10.1051/0004-6361:20010945. 
  55. ^ Whipple, Fred L. (1992). "The activities of comets related to their aging and origin". Celestial Mechanics and Dynamical Astronomy 54: 1–11. Bibcode:1992CeMDA..54....1W. doi:10.1007/BF00049540. 
  56. ^ 56,0 56,1 Stephen C. Tegler (2007). "Kuiper Belt Objects: Physical Studies". V Lucy-Ann McFadden et al. Encyclopedia of the Solar System. str. 605–620. 
  57. ^ DOI: 10.1086/501524 10.1086/501524
    This citation will be automatically completed in the next few minutes. You can jump the queue or ročna razširitev
  58. ^ Chiang et al.; Jordan, A. B.; Millis, R. L.; Buie, M. W.; Wasserman, L. H.; Elliot, J. L.; Kern, S. D.; Trilling, D. E.; Meech, K. J. (2003). "Resonance Occupation in the Kuiper Belt: Case Examples of the 5:2 and Trojan Resonances". The Astronomical Journal 126 (1): 430–443. Bibcode:2003AJ....126..430C. doi:10.1086/375207. Pridobljeno dne 2009-08-15. 
  59. ^ M. W. Buie, R. L. Millis, L. H. Wasserman, J. L. Elliot, S. D. Kern, K. B. Clancy, E. I. Chiang, A. B. Jordan, K. J. Meech, R. M. Wagner, D. E. Trilling (2005). "Procedures, Resources and Selected Results of the Deep Ecliptic Survey". Earth, Moon, and Planets 92 (1): 113. arXiv:astro-ph/0309251. Bibcode:2003EM&P...92..113B. doi:10.1023/B:MOON.0000031930.13823.be. 
  60. ^ Fajans, J.; L. Frièdland (October 2001). "Autoresonant (nonstationary) excitation of pendulums, Plutinos, plasmas, and other nonlinear oscillators". American Journal of Physics 69 (10): 1096–1102. doi:10.1119/1.1389278. Pridobljeno dne 2006-12-26. 
  61. ^ Marc W. Buie (2008-04-05). "Orbit Fit and Astrometric record for 136472". SwRI (Space Science Department). Pridobljeno dne 2012-07-15. 
  62. ^ Michael E. Brown. "The largest Kuiper belt objects" (PDF). CalTech. Pridobljeno dne 2012-07-15. 
  63. ^ "News Release – IAU0807: IAU names fifth dwarf planet Haumea". International Astronomical Union. 2008-09-17. Pridobljeno dne 2012-07-15. 
  64. ^ David Jewitt (2005). "The 1000 km Scale KBOs". University of Hawaii. Pridobljeno dne 2006-07-16. 
  65. ^ "List Of Centaurs and Scattered-Disk Objects". IAU: Minor Planet Center. Pridobljeno dne 2007-04-02. 
  66. ^ DOI: 10.1126/science.1139415 10.1126/science.1139415
    This citation will be automatically completed in the next few minutes. You can jump the queue or ročna razširitev
  67. ^ 67,0 67,1 "Voyager Enters Solar System's Final Frontier". NASA. Pridobljeno dne 2007-04-02. 
  68. ^ Littmann, Mark (2004). Planets Beyond: Discovering the Outer Solar System. Courier Dover Publications. str. 162–163. ISBN 978-0-486-43602-9. 
  69. ^ 69,0 69,1 69,2 69,3 "A 5-fluid hydrodynamic approach to model the Solar System-interstellar medium interaction" (PDF). Astronomy & Astrophysics 357: 268. 2000. Bibcode:2000A&A...357..268F.  See Figures 1 and 2.
  70. ^ Stone, E. C.; Cummings, A. C.; McDonald, F. B.; Heikkila, B. C.; Lal, N.; Webber, W. R. (September 2005). "Voyager 1 explores the termination shock region and the heliosheath beyond". Science 309 (5743): 2017–20. Bibcode:2005Sci...309.2017S. doi:10.1126/science.1117684. PMID 16179468. 
  71. ^ Stone, E. C.; Cummings, A. C.; McDonald, F. B.; Heikkila, B. C.; Lal, N.; Webber, W. R. (July 2008). "An asymmetric solar wind termination shock". Nature 454 (7200): 71–4. doi:10.1038/nature07022. PMID 18596802. 
  72. ^ Cook, Jia-Rui C.; Agle, D. C.; Brown, Dwayne (12 September 2013). "NASA Spacecraft Embarks on Historic Journey Into Interstellar Space". NASA. Pridobljeno dne 12 September 2013. 
  73. ^ P. C. Frisch (University of Chicago) (June 24, 2002). "The Sun's Heliosphere & Heliopause". Astronomy Picture of the Day. Pridobljeno dne 2006-06-23. 
  74. ^ David Jewitt (2004). "Sedna – 2003 VB12". University of Hawaii. Pridobljeno dne 2006-06-23. 
  75. ^ Mike Brown (2004). "Sedna". CalTech. Pridobljeno dne 2007-05-02. 
  76. ^ "JPL Small-Body Database Browser: (2012 VP113)". Jet Propulsion Laboratory. 2013-10-30 last obs. Pridobljeno dne 2014-03-26. 
  77. ^ "A new object at the edge of our Solar System discovered". Physorg.com. 26 March 2014. 
  78. ^ Stern SA, Weissman PR. (2001). "Rapid collisional evolution of comets during the formation of the Oort cloud.". Space Studies Department, Southwest Research Institute, Boulder, Colorado. Pridobljeno dne 2006-11-19. 
  79. ^ Bill Arnett (2006). "The Kuiper Belt and the Oort Cloud". nineplanets.org. Pridobljeno dne 2006-06-23. 
  80. ^ T. Encrenaz, JP. Bibring, M. Blanc, MA. Barucci, F. Roques, PH. Zarka (2004). The Solar System: Third edition. Springer. str. 1. 
  81. ^ Durda D. D.; Stern S. A.; Colwell W. B.; Parker J. W.; Levison H. F.; Hassler D. M. (2004). "A New Observational Search for Vulcanoids in SOHO/LASCO Coronagraph Images". Icarus 148: 312–315. Bibcode:2000Icar..148..312D. doi:10.1006/icar.2000.6520. 
  82. ^ Greicius, Tony (3 December 2012). "NASA Voyager 1 Encounters New Region in Deep Space". NASA. Pridobljeno dne 26 January 2013. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)