Pluton

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Pluton  Astronomski simbol Plutona
Pluton - New Horizons
Pluton, kot ga je posnela sonda New Horizons med približevanjem
Odkritje
Odkritelj: Clyde William Tombaugh
Datum odkritja: 18. februarja 1930
Oznaka MPC: 134340 Pluto
Kategorija pritlikavih planetov: pritlikavi planet
Značilnosti tira
Epoha J2000
Odsončje: 7.375.927.931 km
(49,30503287 a.e.)
Prisončje: 4.436.824.613 km
(29,65834067 a.e.)
Velika polos: 5.906.376.272 km
(39,48168677 a.e.])
Obseg tira: 36,530 Tm
244,186 a.e.
Izsrednost: 0,24880766
Siderska perioda: 90.613,3055 d
(248,09 l)
Sinodska perioda: 366,73 dni
Povp. tirna hitrost: 4,666 km/s
Maks. tirna hitrost: 6,112 km/s
Min. tirna hitrost: 3,676 km/s
Naklon tira: 17,14175°
(11,88° na Sončev ekvator)
Dolžina dvižnega vozla: 110,30347°
Argument prisončja: 113,76329°
Sateliti: 5
Fizikalne značilnosti
Srednji polmer: 1195 km [1]
(19 % Zemljinega)
Površina: 1795 · 107 km²
(0,033 Zemljine)
Prostornina: 7,15 · 109 km³
(0,0066 Zemljine)
Masa: (1,305±0,007) · 1022 kg [2]
(0,0021 Zemljine)
Srednja gostota: 2,03±0,06 g/cm³ [3]
Ekvatorialna površinska težnost: 0,58 m/s²
(0,059 g)
ubežna hitrost: 1,2 km/s
Siderska vrtilna doba: −6,387230 dni
(6 d 9 h 17 m 36 s)
Hitrost vrtenja na ekvatorju: 47,18 km/h (na ekvatorju)
Nagib vrtilne osi: 119,591 ± 0,014° (na tirnico)[1][2]
Rektascenzija severnega pola: 133,046 ± 0,014°[1]
Deklinacija severnega pola: -6,145 ± 0,014°[1]
Albedo: 0,49–0,66 (razlike do 35 %) [4] [5]
Površinska temp.:
   Kelvin
min mean max
33 K 44 K 55 K
Pridevniki: plutonski
Atmosfera
Površinski tlak: 0,30 paskalov (poletni maksimum)
Sestava: dušik, metan

Plúton (tudi 134340 Pluton) je za Erido drugi največji pritlikavi planet v Osončju in največji znani objekt v Kuiperjevem pasu, verjetno pa tudi največje čezneptunsko telo. Kljub temu je razmeroma majhen, s približno tretjino prostornine Zemljine Lune in šestino njene mase.

Od odkritja do leta 2006 je Pluton veljal za najbolj zunanji, deveti in zadnji planet od Sonca. Na srečanju Mednarodne astronomske zveze (IAU) v Pragi avgusta 2006 pa so sodelujoči sprejeli sklep, po katerem Pluton skupaj z nekaterimi podobnimi nebesnimi telesi sodi v ločeno družino.[3]

O Plutonovem statusu planeta so razpravljali dalj časa, zlasti so se zagovorniki statusa planeta znašli v zadregi, ko so astronomi odkrili vesoljsko telo Erido. To telo je namreč večje od Plutona, kar pomeni, da bi morali status planeta dodeliti še več nedavno odkritim nebesnim telesom, tako da bi se lahko število planetov v Osončju povzpelo na 12. Zaradi Plutonove majhnosti in tirnice z veliko izsrednostjo (nekaj časa tudi znotraj Neptunove), je bilo ves čas vprašljivo, ali naj ga dejansko označimo kot planet.

Pluton je 18. februarja 1930 odkril ameriški astronom Clyde William Tombaugh na Lowllovem obsevatoriju v Flagstaffu, Arizona. Znak zanj je kombinacija dveh prvih črk imena »P-L«, kar sta tudi začetnici Percivala Lowella (v Unicode: ). Poimenovali so ga po rimskem bogu Plutonu.

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Masa Plutona znaša 0,005 mase Zemlje, njegova velikost pa 2340 km v premeru, in ima lune Harona (odkrit leta 1978), Hidro in Nikta, in še nepoimenovano luno S/2011 P 1 ("P4"), odkrito julija 2011. Hidra in Niks sta bila odkrita leta 2005, uradno priznana pa junija 2006.

Ker je Pluton predaleč od Zemlje (Sončeva svetloba do njega potuje približno 5,5 ur), ga ni obiskalo še nobeno plovilo in zaradi tega tudi ne poznamo njegove natančne zgradbe. Posredne meritve gostote pa so razkrile, da je sestavljen večinoma iz kamna in v manjši meri iz ledu.[4]

Ameriška sonda New Horizons, izstreljena leta 2006, naj bi dosegla Pluton julija 2015.

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 M. W. Buie, W. M. Grundy, E. F. Young, L. A. Young, S. A. Stern (2006). "Orbits and photometry of Pluto's satellites: Charon, S/2005 P1, and S/2005 P2". Astronomical Journal (v angleščini) 132: 290. arXiv:astro-ph/0512491. 
  2. ^ Na osnovi usmerjenosti Haronove tirnice, ki je zaradi medsebojnega plimnega zaviranja domnevno enaka kot os vrtenja Plutona.
  3. ^ "IAU 2006 General Assembly: Result of the IAU Resolution votes". International Astronomical Union. 2006. Pridobljeno dne 30.12.2009. 
  4. ^ McKinnon, William B.; Mueller, Steve (1988). "Pluto's structure and composition suggest origin in the solar, not a planetary, nebula". Nature 335: 240–243. doi:10.1038/335240a0. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  • Več gradiva o temi Pluton v Wikimedijini zbirki
(v angleščini)