Aleksander Valič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Aleksander Valič
Portret
Rojstvo 10. februar 1919({{padleft:1919|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:10|2|0}})
Gorica
Smrt 26. oktober 2015({{padleft:2015|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:26|2|0}}) (96 let)
Državljanstvo Flag of Slovenia.svg Slovenija
Poklic igralec, gledališki igralec, filmski igralec, televizijski igralec

Aleksander Valič, slovenski gledališki in filmski igralec, * 10. februar 1919, Gorica, Italija, † 26. oktober 2015.[1]

Pred vojno je bil član sokolskega ljubiteljskega gledališča na Viču. Med drugo svetovno vojno je bil sodelavec OF, partizan, organizator mitingov, recitator in pevec. Bil je tudi član Frontnega gledališkega VII. korpusa na Dolenjskem. Po osvoboditvi je postal član slovenskega gledališča v Trstu, od sezone 1947/48 pa do upokojitve je deloval v Ljubljanski Drami.

Za svoje delo je bil leta 1972 nagrajen z Borštnikovo nagrado (za vlogo Geronta v Scapinovih zvijačah, Ljubljanska Drama), leta 1967 pa z nagrado Prešernovega sklada (za naslovno vlogo v odrski priredbi Diderotovega dela Rameaujev nečak).

Nastopal je tudi v petnajstih slovenskih filmih (v prvem slovenskem filmu Na svoji zemlji, Decembrski dež, Samorastniki, Naš avto, Dolina miru, ...), na radiu in televiziji ter napisal dve knjigi o gledališkem življenju, Frontniki (1980) in Spomini na prva leta Slovenskega narodnega gledališča za Trst in Primorje: 1945-1947 (1999).

Od 1948 je bil poročen z Danico, ima sina Iztoka, ki je igralec, režiser in ustanovitelj Gledališča za otroke in mlade Ljubljana. Vnuka sta igralec Domen in komik Vid Valič. Znan igralec Dare Valič je njegov nečak, Aleš Valič pa je v daljnem sorodstvu.

Nagrade[uredi | uredi kodo]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]