Jurij Souček

Jurij Souček
Jurij Souček
Rojstvo	5. april 1929; Ljubljana
Smrt	17. januar 2024 (94 let)
Državljanstvo	Slovenija; SFRJ; Kraljevina Jugoslavija
Poklic	igralec, filmski režiser
Poznan po	Miškolin; (1957) Ne čakaj na maj; (1973) Pipi in Melkijad; (1975) Maksipes Fik; (1975) Čebelica Maja; (1975) Palček Smuk; (1976) Jakec in čarobna lučka; (1981) 40 zelenih slonov; (1985) Palček David; (1986) Jajo in Pajo; (1987) Čisto pravi gusar; (1987) Buš Buš; (1990) Waitapu

Jurij Souček, slovenski dramski igralec, * 5. april 1929, Ljubljana, † 17. januar 2024.^[4]

Delo

Diplomiral je na trgovski akademiji in kasneje na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani, oddelek za igro pri prof. Vidi Juvanovi, igralec in občasno tudi režiser, stalni član Drame ob sezoni 1953/54 do svoje upokojitve 1993.

Leta 1954 je spregovoril kot igralec v groteskni komediji Petra Ustinova Trobi kakor hočeš, v vlogi vohuna Calettija, kjer mu je v družbi vrhunskih igralcev Vladimirja Skrbinška, J. Cesarja, Mile Kačič in drugih uspelo usmeriti nase pozornost kritike in občinstva in uveljaviti svoj način igre, ki so ga kasneje imenovali »samostojnega« in »premišljenega«. Kmalu je, nezadovoljen s stereotipnim institucionalnim razporejanjem igralcev in z abonentskim principom, stopil v krog mladih upornih izobražencev, ki so se največ zbirali okrog revije Perspektive in Odra 57, pa ne samo tam, in zunaj matične hiše izoblikoval svoj igralski izraz.

Najbolj znan je kot pripovednik otroških del, risank v tretji osebi kjer je posodil glas likom kot sta Pipi in Melkijad, mali in velik pujs, Maksipes Fik ter Miškolin. Kot so-režiser je leta 1981 sodeloval pri otroški animirani otroški seriji 40 zelenih slonov, kjer je prav tako posodil svoj glas.

Kot igralec se je preizkusil tudi na filmu, najbolj znana sta Ne čakaj na maj (1957) in Čisto pravi gusar (1987). Sodeloval pa je tudi pri televiziji, kjer je igral v seriji Waitapu (1990).

Leta 1961 je prejel Sterijevo nagrado v Novem Sadu, 1994 Borštnikov prstan, 2005 viktorja za življenjsko delo, Ježkovo nagrado za življenjsko delo (2018) in priznanje zlati glas Združenja dramskih umetnikov za življenjsko delo (2019) ter častno meščanstvo Ljubljane (2022).

Od leta 2004 do svoje smrti je bil poročen z operno pevko Mileno Moračo.^[5]

Nekaj mesecev po njegovi smrti je izšla njegova (avto)biografija, naslovljena Glej ga, Součka!^[6]

Filmografija

Film

Leto	Naslov
1955	Tri zgodbe
1955	Trenutki odločitve
1958	Jedini izlaz
1959	Ne čakaj na maj
1959	Tri četrtine sonca
1961	Družinski dnevnik
1974	Strah
1986	Heretik
1987	Čisto pravi gusar
1988	P. S. (Post scriptum)

Televizija

Leto	Naslov
-	Pipi in Melkijad
-	Maksipes Fik
1958	Tovariš telefon
1961	L'Enclos / Ograda
1976	Botre
1980	Husinka buna
1981	40 zelenih slonov
1985	Sladko življenje
1985	Pahljača mladosti
1990	Waitapu
1998	Socializacija bika?
2000	Z ljubeznijo
2001	Zlato srce
2006	Moj sin, seksualni manijak

Sklici

↑ Discogs — 2000.
d:Track:Q504063
1 2 https://sloveniatimes.com/40150/legendary-actor-jurij-soucek-dies
↑ https://www.ljubljana.si/sl/aktualno/in-memoriam-jurij-soucek/
↑ »Umrl je legendarni Jurij Souček«. MMC RTV-SLO. 17. januar 2024. Pridobljeno 17. januarja 2024.
↑ Peter Bedjanič. »MILENA MORAČA (SOPRAN): OPERNE ARIJE (2008)«. RTV SLO. Pridobljeno 21. februarja 2017.^{[mrtva povezava]}
↑ G, P. »Glej ga, Součka!: biografija velikega igralca, ki je verjel, da se pravega umetnika ne da ubiti«. rtvslo.si. Pridobljeno 24. junija 2024.

Glej tudi

seznam slovenskih igralcev

Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Jurij Souček.

[&lt;span_class=&quot;wikidata_cite_citetype_Q59825643_citetype_Q847959&quot;_data-entity-id=&quot;Q504063&quot;&gt;Discogs&lt;span_class=&quot;wef_low_priority_links&quot;&gt;_—_2000.&lt;/span&gt;&lt;/span&gt;&lt;div_style=&quot;display:none&quot;&gt;[[d:Track:Q504063]]&lt;/div&gt;-1] Discogs — 2000.
d:Track:Q504063

[[https://sloveniatimes.com/40150/legendary-actor-jurij-soucek-dies_https://sloveniatimes.com/40150/legendary-actor-jurij-soucek-dies]&lt;span_class=&quot;wef_low_priority_links&quot;&gt;&lt;/span&gt;&lt;div_style=&quot;display:none&quot;&gt;&lt;/div&gt;-2] 1 2 https://sloveniatimes.com/40150/legendary-actor-jurij-soucek-dies

[[https://www.ljubljana.si/sl/aktualno/in-memoriam-jurij-soucek/_https://www.ljubljana.si/sl/aktualno/in-memoriam-jurij-soucek/]&lt;span_class=&quot;wef_low_priority_links&quot;&gt;&lt;/span&gt;&lt;div_style=&quot;display:none&quot;&gt;&lt;/div&gt;-3] ttps://www.ljubljana.si/sl/aktualno/in-memoriam-jurij-soucek/

[4] »Umrl je legendarni Jurij Souček«. MMC RTV-SLO. 17. januar 2024. Pridobljeno 17. januarja 2024.

[5] Peter Bedjanič. »MILENA MORAČA (SOPRAN): OPERNE ARIJE (2008)«. RTV SLO. Pridobljeno 21. februarja 2017.^{[mrtva povezava]}

[6] G, P. »Glej ga, Součka!: biografija velikega igralca, ki je verjel, da se pravega umetnika ne da ubiti«. rtvslo.si. Pridobljeno 24. junija 2024.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

p p u Ježkovi nagrajenci
Ježkovi nagrajenci	Marjan Marinc (1989) Bojan Adamič (1990) Srečko Golob (1991) Urban Koder (1992) Iztok Mlakar (1993) Mojmir Sepe (1994) Ervin Fritz (1995) Jani Kovačič (1996) Tomaž Pengov (1997) Pavel Lužan (1998) Gojmir Lešnjak (1999) Vita Mavrič (2000) Zlatko Šugman (2001) Jure Ivanušič (2002) Črt Škodlar (2003) Nataša Tič Ralijan (2004) Andrej Rozman - Roza (2005) Sašo Hribar (2006) Narobov (2007) Adi Smolar (2008) Lado Leskovar (2009) Vinko Möderndorfer (2010) Tone Fornezzi - Tof, Barbara Cerar (2011) Tilen Artač (2012) Toni Gašperič (2013) Marko Radmilovič (2014) Ljerka Belak (2015) Desa Muck (2016) Drago Mislej - Mef (2017) Zoran Predin (2018) Marko Brecelj (2019) Vlado Kreslin (2020) Svetlana Makarovič (2021) Vlado Poredoš (2022) Tomaž Domicelj (2023)
Za življenjsko delo	Tone Partljič (2008) Urban Koder (2009) Tone Fornezzi - Tof (2011) Jurij Souček (2018) Sašo Hribar (2023)
Frane Milčinski - Ježek RTV Slovenija

Spletne zbirke normativne kontrole
Mednarodno	ISNI VIAF GND WorldCat
Nacionalno	ZDA
Ljudje	Deutsche Biographie Slovenska biografija
Drugo	Yale LUX CONOR (Slovenija)