Simona Semenič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Simona Semenič
Portret
Rojstvo16. julij 1975({{padleft:1975|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:16|2|0}}) (48 let)
Postojna
Državljanstvo Slovenija
Poklicdramatičarka, dramaturginja, režiserka, pisateljica, izvajalka, umetnica

Simona Semenič, slovenska pisateljica in gledališka ustvarjalka, * 16. julij 1975, Postojna.[1][2][3]

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Odraščala je v Ajdovščini, nato pa je šla študirat v Ljubljano.[3] Diplomirala je iz dramaturgije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.

Je dobitnica nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus v letih 2016–2018,[4] nagrade Modra ptica in Zlata hruška za roman Skrivno društvo KRVZ in treh Grumovih nagrad za besedila 5fantkov.si, 24ur in Sedem kuharic, štirje soldati in tri Sofije. Besedila 1981, To jabolko, zlato, Ti si čudež in Lepe Vide lepo gorijo pa so bila za isto nagrado nominirana.[5][6][7] To jabolko, zlato je bilo leta 2020 nominirano tudi za Cankarjevo nagrado.[8] Njena besedila so prevedena v dvaindvajset jezikov in uprizorjena in objavljena v več evropskih državah, v ZDA, Južni Ameriki in na Bližnjem vzhodu. Uprizoritve njenih besedil so prejele več nagrad tako v Sloveniji kot tudi v tujini.[9][10][11] Med ostalimi njenimi dramskimi deli so Nisi pozabila, samo ne spomniš se več, Gostija, Vsega je kriv Boško Buha, Prilika o vladarju in modrosti ali Medtem ko skoraj rečem še, Mi, evropski mrliči, Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj, Zadnje ljubezensko pismo in Ni to to.

Simona tudi režira in nastopa v performansih, kot so 9 lahkih komadov (2007, z umetniško skupino PreGlej), Jaz, žrtev. (2007), Še me dej (2009), 43 srečnih koncev (2010, z umetniško skupino PreGlej), Kapelj in Semenič v sestavljanju (2012, z Barbaro Kapelj), Semenič in Bulc naprodaj (2013, z Maretom Bulcem),  Drugič (2014), Do zadnjega (2018), Lepa kot slika (2020). S svojimi performansi je gostovala na številnih festivalih tako doma kot v tujini.[12][13]

Njena dela so izšla v knjigah Tri igre za punce (Beletrina, 2020),1981 (JSKD, 2020), Skrivno društvo KRVZ (Mladinska knjiga, 2020), Can You Hear Me? (Integrali, 2019), Me slišiš? (KUD AAC Zrakogled, 2017) in Tri drame (Beletrina, 2017).

Na polju vizualne umetnosti se je v različnih galerijah v Sloveniji predstavila kot soavtorica del Zapis celote (2009-2018)[14] in janezove sanjarije (2020).[15]

Drame[uredi | uredi kodo]

  • Lepe vide lepo gorijo (2020)
  • Spročeno (2020), kratka igra
  • Nebo (2020), kratka igra
  • Ni to to (2019)
  • Ti si čudež (2018)
  • Zadnje ljubezensko pismo (2017), kratka igra
  • Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj (2017)
  • To jabolko, zlato (2016)
  • Mi, evropski mrliči (2015)
  • Drugič (2014), avtobiografski besedni solo
  • 7 kuharic, 4 soldati in 3 sofije (2014)
  • 1981 (2013)
  • Medtem ko skoraj rečem še ali prilika o vladarju in modrosti (2011)
  • Vsega je kriv boško buha (2011), kratka igra
  • Gostija (2010)
  • Še me dej (2009), avtobiografska igra
  • 5fantkov.si (2008)
  • Jaz, žrtev. (2007), avtobiografski besedni solo
  • Nisi pozabila, samo ne spomniš se več (2007)
  • Let nad kukavičjim gnezdom (2007), redimejd
  • Obisk (2007), kratka igra
  • 24 ur (2006)
  • Ljubi Vili (2005), kratka igra
  • Nogavice (2005), kratka igra

Avtorske predstave[uredi | uredi kodo]

  • Me, čarovnice (Mesto žensk, Integrali društvo, 2021)
  • Lepa kot slika (Mesto žensk, Integrali društvo, 2020)
  • Do zadnjega (Mesto žensk, Integrali društvo, 2018)
  • Drugič (Mesto žensk, Integrali društvo, 2014)
  • Bulc in semenič na prodaj (Integrali društvo, 2013) _ v sodelovanju z Maretom Bulcem
  • Kapelj in semenič v sestavljanju (Integrali društvo, 2012) _ v sodelovanju z Barbaro Kapelj
  • 43 srečnih koncev LJ (Integrali društvo, 2010) _ v okviru skupine PreGlej
  • Še me dej (Integrali društvo, Glej, 2009)
  • Jaz, žrtev. (Mesto žensk, 2007)
  • Devet lahkih komadov (Integrali društvo, 2007) _ v okviru skupine PreGlej

Priredbe in soavtorstvo[uredi | uredi kodo]

  • Skrivno društvo KRVZ (2022) - priredba lastnega romana za gledališko igro
  • Divjak (2015) – priredba romana Erlenda Loeja v soavtorstvu z Milanom Markovićem Matthisem
  • Pepelka (2014) – priredba besedila v soavtorstvu z Branetom Završanom
  • Pazi, Pika! (2013) – priredba besedila Dese Muck
  • Ubij me nežno (2012) – priredba scenarija Frančka Rudolfa
  • Srečni konci (2011) – besedilo v soavtorstvu z Milanom Markovićem Matthisem
  • Kdo je naslednji (2011) – besedilo v soavtorstvu z Janezom Janšo in igralsko zasedbo
  • To sem jaz, kdo si pa ti (2010) – v soavtorstvu s skupino PreGlej
  • Iz principa (2009) – besedilo v soavtorstvu z Juretom Novakom in igralsko zasedbo
  • Blind.ness (2008) – besedilo v soavtorstvu z Ivanom Talijančićem in igralsko zasedbo
  • Malfi (2008) – priredba Vojvodinje Malfijske Johna Websterja, v soavtorstvu z Ivanom Talijančićem in igralsko zasedbo
  • ... she said (2005) – besedilo v soavtorstvu z Ivanom Talijančićem in igralsko zasedbo
  • Solo brez talona (2003) – v soavtorstvu z Rokom Vevarjem
  • Polna pest praznih rok (2001) – v soavtorstvu z Rokom Vevarjem

Režije[uredi | uredi kodo]

Dramaturgije[uredi | uredi kodo]

  • Skrivno društvo KRVZ (LGL, 2022)
  • Tri psice, dva planeta, ena raketa (Emanat, 2014)
  • Bliss (Bunker, 2010)
  • Beraška opera (Cantabile 2, 2008)
  • A.C.T. Metelkova (Mesto žensk, 2005)
  • Kartografija celovečernih slik (Maska, 2005)
  • Črna kuhna (Mini teater, 2004)
  • Cleansed (Exodos, 2003)

Nagrade[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ »Simona Semenič«. SiGledal. Pridobljeno 31. maja 2016.
  2. ↑ Gombač, Andraž (7. februar 2018). »Simona Semenič: "Vse je mogoče spraviti na oder"«. Primorske novice. Pridobljeno 21. januarja 2020.
  3. ↑ 3,0 3,1 »Simona Semenič: "Pogoji, v katerih delamo samozaposleni v kulturi, so nemogoči"«. MMC RTV-SLO. 18. marec 2018. Pridobljeno 21. januarja 2020.
  4. ↑ Šučur, Maja (16. januar 2018). »Prešernove nagrade: Posebno široko odprta vrata«. Dnevnik. Pridobljeno 16. januarja 2018.
  5. ↑ »Za Grumovo nagrado nominirana besedila Möderndorferja, Skubica in Semenič«. veza.sigledal.org. Pridobljeno 21. januarja 2021.
  6. ↑ »Grumova nagrada: Med žensko željo in gledališčem kot metaforo«. Dnevnik. Pridobljeno 21. januarja 2021.
  7. ↑ »Letos nominirana besedila za nagrado Slavka Gruma lahko preberete na portalu SiGledal«. veza.sigledal.org. Pridobljeno 21. januarja 2021.
  8. ↑ »Znani nominiranci za Cankarjevo nagrado 2020! – Cankarjeva nagrada«. Pridobljeno 21. januarja 2021.
  9. ↑ »Velika Borštnikova nagrada za predstavo Še ni naslova«. Mladina.si. Pridobljeno 21. januarja 2021.
  10. ↑ »45. teden slovenske drame: Grumova nagrada Simoni Semenič«. RTVSLO.si. Pridobljeno 21. januarja 2021.
  11. ↑ kultura, Slavko Pezdir (11. april 2012). »Teden slovenske drame: vaje in gostija v gledališču sveta«. old.delo.si. Pridobljeno 21. januarja 2021.
  12. ↑ »drugič na Euroregional Theatre Festival Timișoara | Mesto žensk - City of Women«. www.cityofwomen.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. januarja 2021. Pridobljeno 21. januarja 2021.
  13. ↑ »Kortárs Drámafesztivál Budapest -I, victim«. Kortárs Drámafesztivál Budapest (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. januarja 2021. Pridobljeno 21. januarja 2021.
  14. ↑ »KOMENTAR #8 | Simona Semenič in Nada Žgank | Zapis celote - MG+MSUM«. www.mg-lj.si. Pridobljeno 21. januarja 2021.
  15. ↑ »Svobodno sonce«. mgml.si. Pridobljeno 21. januarja 2021.
  16. ↑ »Nagrade«.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Stub icon

Ta članek o umetniku je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Simona_Semenič&oldid=6075967«