Stane Bernik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Stane Bernik
Rojstvo 29. april 1938({{padleft:1938|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:29|2|0}}) (79 let)
Prizren
Državljanstvo Flag of Slovenia.svg Slovenija
Poklic umetnostni zgodovinar, urednik, univerzitetni profesor, publicist, likovni kritik

Stane Bernik, slovenski umetnostni zgodovinar, profesor, urednik in likovni kritik, * 29. april 1938, Prizren, Kosovo.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Drugo svetovno vojno je kot skrit otrok preživel v samostanu v Sarajevu; starši so bili v partizanih. Gimnazijo je zaključil v Ljubljani. Po diplomi 1964 na ljubljanski Filozofski fakulteti je bil v letih 1964−1994 urednik revije Sinteza; od 1967 glavni, od 1973 tudi odgovorni. Leta 1974 je postal docent, 1979 pa izredni profesor za vizualne komunikacije na Akademiji likovnih umetnosti v Sarajevu. Akademija znanosti v Sarajevu ga je uvrstila med svoje člane. Od 1985 do upokojitve je predaval razvoj oblikovanja na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Akademijo je mandat pred upokojitvijo vodil kot dekan, 2007 pa je postal zaslužni profesor ljubljanske univerze.S pritegnitvijo modernega urbanizma, sodobne arhitekture, oblikovanja, fotografije in novih medijev je Bernik v slovensko umetnostno zgodovino in kulturo pionirsko uvedel nove vidike, nove zvrsti, zlasti obravnave arhitekture 20. stoletja ob in po Plečniku, fotografije, oblikovanja in tekoče likovne ustvarjalnosti ter ohranjanje urbanističnih območij starejših mestnih jeder. Je avtor več temeljnih razprav o moderni slovenski umetnosti in številnih monografskih predstavitev sodobnih umetnikov. Kot strokovni sodelavec spomeniškovarstvenih zavodov je napisal izhodiščne študije o več slovenskih mestih, med drugimi tudi o Ljubljani, Črnomlju, Kočevju, Zagorju ob Savi, za obalna mesta (Koper, Izola, Piran). Izjemno vlogo je imel pri vodenju društev s področja likovne ustvarjalnosti. Bil je prvi predsednik Slovenskega konservatorskega društva, med vodilnimi v društvu likovnih kritikov, v zgodnjih osemdesetih in v devetdesetih letih več mandatov predsednik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva in ob tem začetnik DOCOMOMO (združenje za dokumentiranje in ohranjanje moderne arhitekture) v Sloveniji. Kot likovni kritik se posebej posveča področjem arhitekture 20. stoletja, urbanizma in oblikovanja, kjer je napravil prve selekcije in likovna vrednotenja za vse avtorje po Jožetu Plečniku, ter izbranim poglavjem fotografije Vena Pilona, plakatu, posebej gledališkemu. Je avtor monografij arhitekta Milana Miheliča, Miloša Bonče in več slikarjev, npr. Silvestra Komela. Bil je urednik Zbornika za umetnostno zgodovino. Kot urednik in soavtor dela tudi pri leksikalnih in enciklopedičnih publikacijah. [1]

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

  • Zapis ob Severjevi razstavi v Mali galeriji (COBISS)
  • Umestitev arhitekture glede na kulturo in javni interes v Sloveniji (COBISS)
  • Arhitektura Maria Perosse (COBISS)
  • Nekaj vprašanj o pomenskih zvezah sodobne fotografije (COBISS)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Enciklopedija Slovenije. (1987). Knjiga 1. Ljubljana: Mladinska knjiga.