Maksimilijan Jezernik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Maksimilijan Jezernik
Rojstvo 22. februar 1922
Zastava Slovenije Gornja Ponikva
Bivališče Zastava Italije Rim
Narodnost slovenska
Področja Filozofija, etika, filozofska metodologija
Ustanove Papeška univerza Urbaniana
Alma mater Papeška univerza Urbaniana

Maksimilijan Jezernik, slovenski rimskokatoliški duhovnik, teolog, filozof, misiolog, pravnik in predavatelj, * 22. februar 1922, Gornja Ponikva.

Je bivši predavatelj na Papeški univerzi Urbaniana in je med ustanovitelji Papeškega slovenskega zavoda v Rimu (Slovenika), katerega je vodil 36 let[1].

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Osnovno šolo je končal v rojstnem kraju, medtem ko je gimnazijo obiskoval v Mariboru. Bogoslovje je študiral na Papeški univerzi Urbaniani v Rimu, kjer je bil 17. aprila 1949 tudi posvečen v duhovnika. Med študijem v Rimu je dosegel naslednje akademske stopnje:

  • magister teologije (1949),
  • doktor filozofije (1951),
  • doktor misiologije (1954),
  • doktor civilnega prava (1958)[2].

Leta 1953 je postal predavatelj filozofije in etike Urbaniani, istega leta je postal tudi drugi podravnatelj Kongregacije za evangelizacijo narodov. Leta 1957 je postal prvi podravnatelj in nato leta 1966 ravnatelj kongregacije. Na Urbaniani je dve leti predaval tudi filozofsko metodologijo in bil v letih 1974−1978 tudi generalni tajnik univerze[2].

Škof Franc Kramberger ga je leta 1983 imenoval za glavnega postulatorja v postopku Slomškove beatifikacije, ki je bil zaključen 19. septembra 1999 [2].

4. januarja 1965 je postal prorektor, 7. januarja 1972 pa rektor Papeškega slovenskega zavoda v Rimu to funkcijo je opravljal vse do 11. julija 2001[2].

Od 10. maja 1978 je bil tudi predsednik novoustanovljene Slovenske bogoslovne akademije[3] ter bil tudi med ustanovitelji Slovenske teološke komisije[4].

Odlikovanja in nagrade[uredi | uredi kodo]

Odlikovanja

Leta 1996 je prejel častni znak svobode Republike Slovenije z naslednjo utemeljitvijo: »za zasluge v dobro Slovencem na tujem, še posebej v Rimu, in za dejanja, pomembna pri mednarodnem uveljavljanju Republike Slovenije«[5].

Papeški nazivi
Cerkveni nazivi
  • častni kanonik stolnega kapitlja v Ljubljani (1994)

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

  • Edo Škulj (gl.ur.): Od petdesetletnici Papeškega slovenskega zavoda v Rimu (Ljubljana, 2010)
  • Benedik, Marko Delo slovenskih duhovnikov v Rimu v 20. stoletju (COBISS)

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

  • Sveti oče Janez XXIII. (1963) (COBISS)
  • Rim - Atene - Nairobi. Popis potovanja po Afriki (1963) (COBISS)
  • Frederick Baraga : a portrait of the first bishop of Marquette based on the archives of the Congregatio de propaganda fide (1968) (COBISS)
  • Ponikva. Oris župnije sv. Pankracija na Ponikvi pri Žalcu (1980) (COBISS)
  • Friderik Baraga : zbirka rimskih dokumentov (1980) (COBISS)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]