Boj za severno mejo

Boj za severno mejo
Del posledic prve svetovne vojne
Datum 1. november 1918 - 1919 Prizorišče Koroška, Štajerska in Prekmurje
Udeleženci
Država SHS Maistrovi borci Po združitvi 1. decembra: Kraljevina SHS Enote s Spodnje Štajerske Enote iz Ljubljane Po premirju 13. februarja: Vojska Kraljevine Jugoslavije	Republika nemška Avstrija Koroška deželna vlada
Poveljniki in vodje
Rudolf Maister Franjo Malgaj † Alfred Lavrič Rudolf Knez Po aprilskem avstrijskem protinapadu tudi: Vladimir Uzorinac Ljubomir Marić Dobrosav Milenkov Sava Tripkov	Arthur Lemisch Ludwig Hülgerth Hans Steinacher
Udeležene enote
Maistrovi borci srbski prostovoljci	Volkswehr Schutzwehr
Moč
4000 borcev 200 častnikov 150 srbskih prostovoljcev	neznana
Žrtve in izgube
150 padlih	300-700 padlih

Boj za severno mejo (v nemščini imenovan Kärntner Abwehrkampf - koroški obrambni boj) je bil spopad, v katerem so se za etnično mešano ozemlje Koroške in Štajerske borili Slovenci in Nemci (Avstrijci).

V prizadevanju za uresničitev programa Zedinjene Slovenije v okviru Države SHS in pozneje Kraljevine SHS so se Slovenci že ob razpadu začeli bojevati za določitev severne meje po narodnostni meji. V boju za severno mejo na Koroškem so sodelovali slovenski prostovoljci pod poveljnikoma Antonom Lavričem in Franjem Malgajem ter vojaki generala Maistra, pozneje tudi vojaki (večinoma Slovenci) redne jugoslovanske vojske. Maja in junija 1919 so zasedli vso slovensko Koroško, toda pariška mirovna konferenca se je odločila za izvedbo plebiscita na ozemlju severno od Karavank. Koroški plebiscit je bil izveden 10. oktobra 1920 in po njem je v skladu z določili senžermenske mirovne pogodbe plebiscitno ozemlje s koroškimi Slovenci pripadlo Avstriji. Na Štajerskem je general Maister obranil slovenski del Štajerske in dosegel mejo na Kobanskem in Muri; v Avstriji so ostali Slovenci na območju Radgone.

Po njih se imenuje Osnovna šola borcev za severno mejo na Pobrežju.

Ozadje

Slovensko govoreče regije so bile večji del drugega tisočletja integrirane v več avstrijskih držav. Zamisel o južnoslovansko govorečih ozemljih, ki bi ustvarila svojo lastno državo, je bila eno ključnih vprašanj, o katerih so razpravljali slovenski izobraženci v drugi polovici 19. stoletja, zlasti po pomladi narodov. Zaradi avstro-ogrske invazije na Kraljevino Srbijo je bil ustanovljen Jugoslovanski odbor, katerega cilj je bila združitev južnoslovanskih dežel, znanih kot Jugoslavija. Leta 1916 je srbski parlament v izgnanstvu glasoval za ustanovitev Kraljevine Jugoslavije kot načrta za upravljanje Balkanskega polotoka po svetovni vojni.

Ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov

Zaradi svetovne vojne se je Avstro-Ogrska začela razpadati še pred njenim uradnim koncem. V obdobju med 5. in 8. oktobrom 1918 je projugoslovanski Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov prevzel nadzor nad regionalno upravo v Zagrebu. 29. oktobra je Narodni svet razglasil ustanovitev jugoslovanske države, potem ko je zavrnil načrt večje avtonomije znotraj Avstro-Ogrske.

Sile Antante niso priznale novo ustanovljene države, dokler se tri dni pozneje ni združila s Kraljevino Srbijo, da bi ustvarile stabilno in priznano državo vseh južnih Slovanov, hkrati pa so Italijo odvrnile od osvajanja slovanskega ozemlja, ki Italiji ni bilo dodeljeno kot vojna odškodnina v Londonski pogodbi.

Zahteve po ozemlju

Med novo nastalima entitetama še ni bila priznana nobena formalna meja, obe strani pa sta trdili, da nadzorujeta območje vzdolž etnično mešanih skupnosti. Narodna vlada v Ljubljani mejnemu vprašanju ni posvečala posebne pozornosti, saj je načrtovala, da bo s pogajanji na mirovni konferenci pridobila veliko ozemlja.

Zaostritev

Mobilizacija

Narodni svet za Štajersko je Rudolfu Maistru, veteranu svetovne vojne in nekdanjemu častniku Avstro-Ogrske, dovolil, da prevzame nadzor nad vojaško vejo v Mariboru. Dosegel je tudi čin generala in dobil pooblastilo nad vsemi vojaškimi silami, ki so se nahajale na Štajerskem pod nadzorom Kraljevine SHS. 31. oktobra je Rudolf Maister v prisotnosti podpolkovnika Antona Holika in njegovih častnikov v meljski vojašnici 26. pehotnega polka napovedal svoje nestrinjanje z občinsko deklaracijo Maribora. 9. novembra je Maister napovedal popolno mobilizacijo Spodnje Štajerske, s čimer se nista strinjali tako nemško-avstrijska vlada kot oblasti v Ljubljani. Mobilizacijski odlok je bil uspešen, saj so oborožene sile narasle na približno 4000 borcev, do 21. novembra pa je bil v Mariboru ustanovljen nov pehotni polk.

Začetek vojaških premikov

Nadporočnik Franjo Malgaj je s svojo enoto vstopil na Koroško 6. novembra. Enota stotnika Alfreda Lavriča je bila določena za zavzetje Koroške in je začela prevzemati nadzor nad ozemljem 13. novembra, ko so njegove enote vstopile v dolino Podjune in Borovlje. Prelaz Ljubelj je bil zavzet naslednji dan.

Maistrovi borci na Koroškem leta 1919. V ozadju je vidna slovenska narodna zastava

Maistrovi borci so 23. novembra začeli prevzemati nadzor nad stražarnicami po vsej Mariborski regiji z razorožitvijo lokalnih gardistov pod nadzorom mariborske občine. Kapitan Rudolf Knez je vstopil v Žitaro Vas in tam namestil svoje enote. Od 27. novembra naprej so slovenski borci pod neposrednim Maistrovim poveljstvom prevzeli nadzor nad Špiljami, Radgono, Cmurekom, Lučanam, Radljami ob Dravi in Muto , enote iz Celja pod poveljstvom Franja Malgaja pa so prevzele nadzor nad Mežiško dolino in Pliberkom, kjer so se Malgajevi enoti pridružili tudi srbski prostovoljci, ki so se vračali z vzhodne fronte prve svetovne vojne. O vseh zasedenih območjih sta se 27. novembra dogovorila general Rudolf Passy s Koroške in general Maister. Sporazum je vključeval dovoljenje za prevzem nadzora nad vsemi naselji s slovensko večino, vendar ga štajerske, koroške in nemško-avstrijske oblasti ter Narodni svet v Ljubljani niso podprle in so ga kritizirale. Enote iz Ljubljane so prevzele nadzor nad Dravogradom, Labotom in Šentpavlom. Zavzetje Velikovca 30. novembra je sprožilo veliko kritik, saj domnevno ni bil vključen v načrte za razmejitveno črto.

Oboroženi spopadi

Do prvih oboroženih spopadov je pod Malgajevim poveljstvom že prišlo med napadom na Pliberk, vendar so se nasilni spopadi začeli pojavljati šele v bitki pri Lučanah. Po manjših spopadih med obema milicama je 4. februarja pri Radgoni prišlo do večje bitke. Maister je načrtoval napad in zavzetje Celovca, vendar je bil ta po pogajanjih opuščen. 13. februarja sta obe strani podpisali mirovno pogodbo.

V nedeljo, 27. januarja 1919, so se Maistrove sile spopadle z nemškimi protestniki v Mariboru, kar je povzročilo več smrtnih žrtev med civilisti.

Bitka pri Lučanah

Ozadje

Konec novembra in v začetku decembra so vojaške enote Mariborskega pehotnega polka zasedle obsežna območja ob slovenski državni meji, vključno z Lučanami. Štajerska deželna vlada se je pritožila nad okupacijo in 14. januarja napadla Lučane. To je bil prvi večji spopad med stranema.

Bitka

14. januarja ob 4. uri zjutraj so avstrijske sile pod poveljstvom stotnika Pichlerja napadle Lučane. Mesto so varovale slovenske sile pod poveljstvom generala Maistra. Avstrijska stran je imela veliko boljšo opremo in več mož kot slovenska. Avstrijska stran je imela 180 vojakov, slovenska pa 92. Slovenskim silam je kljub temu uspelo odbiti napad in ohraniti nadzor nad mestom. Na obeh straneh ni bilo večjih žrtev, stotnika Pichlerja pa so kasneje aretirali.

Bitka pri Radgoni

Ozadje

Februarja 1919 je mesto Radgono branil 6. korpus Maistrovih borcev pod poveljstvom slovenskega poveljnika Benedikta Zeilhoferja. 4. februarja ob 2. uri zjutraj je mesto napadla premočna avstrijska sila in nekaj madžarskih prostovoljcev pod poveljstvom Johana Mickla. Slovenska stran je imela 210 vojakov, avstrijska pa okoli 2000.

Bitka

Rezultat spopada med avstrijskimi koroškimi enotami in Maistrovimi borci na severni strani Karavanškega predora

Avstro-ogrska vojska je svojih 2000 vojakov razdelila v pet kolon. Vsaka kolona je imela posebno napadalno skupino, ki je štela vsaj 50 vojakov in več mitraljezov. Že te, skoraj 300 prostovoljnih udarnih enot, so presegle skupno moč slovenskih branilcev. V temi so se vse sovražne kolone po načrtu neslišno približale branilcem in čakale na signal za skupen usklajen napad na več mestih hkrati. Bojni skupini, dodeljeni za napad na konjeniško barako, kjer je bila večina branilcev, je osebno poveljeval poročnik Mickl.

Napad se je začel ob pol 6. uri zjutraj, 4. februarja 1919. V prvem napadu Nemcev, ki so računali na presenečenje, so se izpostavljene slovenske straže prikrile pred ogromno premočjo sovražnikov, ki so se nenadoma pojavili iz teme. Micklovi vojaki so zavzeli zahodni del Radgone, zahodno od Dolge ulice. Napadalcem je uspelo napasti slovensko predhodnico na postaji, v mestnem vrtu in na mostovih čez reko Muro. Napad na poveljstvo postaje, Kodoličev most in konjeniško barako, v kateri je bila nameščena večina slovenskih branilcev, je bil neuspešen.

Napadalci so takoj naleteli na dva slovenska poveljnika - poveljnika 6. čete Benedikta Zeilhoferja in štabnega vodnika Ferda Ošlaka, poveljnika patrulje. Poročnik Zeilhofer je tisto noč pred začetkom napada drugič pregledoval vse straže v predmestju in na postaji, v času napada pa je bil ob stražnem mestu v konjeniški baraki, poleg mitralješkega gnezda. Ko so svetlobne rakete osvetlile temno, zasneženo noč, je kljub temperaturi -20 stopinj Celzija takoj postalo vroče.

Takoj po napadu je bil zadet vojak strojnik, poročnik Zeilhofer pa je skočil, zgrabil mitraljez in začel streljati na napadalce. Tako je preprečil prvi načrtovani napad sovražnikovih čet, da bi skočile in metale ročne granate na vojašnico. Med menjavo položaja je zadela tudi poročnika Zeilhoferja. Slovenski branilci so ga takoj odpeljali na varno in mu obvezali rano na trebuhu in desni strani. Nato so ga položili na seno, od koder je poveljeval do konca bitke in vodil boj do končne zmage slovenskih sil. Bitka je na obeh straneh zahtevala veliko žrtev.

Protokol med Gradcem in Ljubljano

Ko so jugoslovanske čete okupirale jugovzhodno Koroško in se je spopad razvil v oborožene spopade, se je začasna koroška vlada pod vodstvom guvernerja Arthurja Lemischa odločila začeti oborožen boj, da bi ohranila južnokoroško mejo na Karavankah. Ostri boji paravojaških skupin okoli Arnoldsteina in Ferlacha so vznemirili sile Antante. Z arbitracijo so dosegle premirje, nakar je devetdnevna komisija ameriške vojske pod vodstvom podpolkovnika Shermana Milesa januarja in februarja 1919 pregledala sporno območje med reko in gorami ter podala ključno priporočilo, da se meja Karavank ohrani, s čimer se je odprla možnost plebiscita. Jugoslovanski predstavniki so se zavzemali za mejo na Dravi; ameriški delegati pa so se zavzeli za ohranitev enotnosti Celovške kotline in prepričali britansko in francosko delegacijo, naj podpreta njihov načrt plebiscita za celotno Celovško regijo.

Jugoslovanska ofenziva in avstrijska protiofenziva

29. aprila so jugoslovanske čete po mesecih relativnega miru kršile sporazum o prekinitvi ognja. Po vsej regiji so se odvijali oboroženi spopadi, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev pa je dosegla opazne ozemeljske pridobitve. Jugoslovanske čete so v naslednjih dneh naletele na velik odpor, saj so avstrijske čete že izvajale učinkovite protiofenzivne akcije. Razmere za Slovence so se poslabšale in 2. maja so koroške enote že prevzele nadzor nad Velikovcem. Dva dni pozneje je avstrijska protiofenziva dosegla črto Galicija-Apače-Šmarjeta. Po dveh dneh hudih bojev so avstrijske enote uspešno prebile črto in pri tem uničile 3. pehotni bataljon iz Ljubljane.

Preostale slovenske enote so se še naprej umikale nazaj v Spodnjo Štajersko, medtem ko je bilo skoraj celotno koroško območje, ki so ga osvojile med zimskimi spopadi, izgubljeno v korist napredujočih avstrijskih enot. Zadnji je padel Dravograd , preden je 36. pehotni polk kraljeve jugoslovanske vojske pod poveljstvom podpolkovnika Vladimirja Uzorinca uspel obdržati položaje v Guštanju in s tem ustaviti protiofenzivo. General Maister je poslal dve enoti svojega mariborskega pehotnega polka na pomoč četam, ki so se zadrževale pri Slovenj Gradcu. Častnik Malgaj, eden ključnih voditeljev slovenskih borcev na Koroškem, je bil ubit 6. maja.

Druga jugoslovanska ofenziva

Po vojaškem porazu v aprilski ofenzivi so oblasti v Ljubljani mobilizirale vse svoje sile in iz Srbije vpoklicale polke, da bi ponovno zavzele izgubljeno ozemlje. 26. maja je bila odobrena nova ofenziva, ki je trajala ves maj in do 6. junija, med katero jim je uspelo zavzeti velik del celovške regije vse do Gospe Svete na severu. Ofenziva je veljala za vojaški uspeh.

Posledice

Pariška mirovna konferenca je prelomila tok dogodkov, ko je bil Jugoslovanom dan ukaz, naj se v roku, ki se je končal najkasneje do 31. julija, popolnoma umaknejo iz severne cone B območja Celovške kotline, da bi komisija lahko izvedla načrtovani plebiscit.

Senžermanska pogodba z Republiko Avstrijo, podpisana 10. septembra 1919, bi morala določiti avstrijsko-jugoslovansko mejo. Ugotovila je, da bodo nekateri manjši deli Koroške, Mežiška dolina z mestom Dravograd in občina Jezersko, vključeni v novo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, medtem ko bo usoda širšega jugovzhodnega območja Koroške do Celovške kotline določena s plebiscitom.

Izid plebiscita, ki je bil 10. oktobra 1920, je bil 22.025 glasov (59,1 % vseh oddanih) za priključitev k Avstriji in 15.279 (40,9 %) za priključitev h Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Medtem ko je večina v oddaljenih alpskih vaseh na pobočjih Karavank glasovala za Jugoslavijo, so prebivalce gosto poseljene Celovške kotline motivirale razvite družbene, kulturne in gospodarske vezi z osrednjo Koroško.

Regija je bila 18. novembra 1920 postavljena pod avstrijsko upravo in 22. novembra razglašena za del suverene Avstrijske republike. Do danes je 10. oktober v zvezni državi Koroški državni praznik.

Plebiscit je dokončno določil mejo med Avstrijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Meja je ostala nespremenjena po drugi svetovni vojni, tudi ko je Kraljevina Jugoslavija prešla pod okrilje Socialistične federativne republike Jugoslavije Josipa Broza Tita, vendar so ob koncu vojne jugoslovanski partizani za kratek čas ponovno zasedli območje, vključno z glavnim mestom Celovcom. Po razpadu Jugoslavije meja ločuje Avstrijo in Slovenijo.

Glej tudi

• Koroški plebiscit
• Koroški Slovenci

Zunanje povezave

• »Severna meja«. Sledi časa (12. maj 2019). RTV Slovenija.