Hans Steinacher

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Hans Steinacher
Rojstvo22. maj 1892({{padleft:1892|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:22|2|0}})[1][2]
Bleiberg-Kreuth[d][2]
Smrt10. januar 1971({{padleft:1971|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:10|2|0}})[1][2] (78 let)
Žitara vas, Celovec[2]
Državljanstvo Avstrija
Poklicpolitik

Hans Steinacher (* 22. maj 1892 v Plajberku pri Beljaku na Koroškem; † 10. januar 1971 v Žitari vasi) je bil nemškonacionalni, nacistični in populistični koroški politik ter eden od voditeljev nemško-nacionalne strani v bojih za Koroško po 1. svetovni vojni. Kot gonilna sila Koroškega Heimatdiensta je bil soudeležen v številnih pogajanjih o meji , bil aktiven v ponemčevalni šolski organizaciji Deutschen Schulverein „Südmark“ , predvsem pa se je angažiral v vodstvu Združenja za nemške kulturne odnose v inozemstvu, ki je bilo upravljano neposredno iz Berlina in služilo kot nacistična fasada za organiziranje nemških iredentistov v Vzhodni Evropi od Poljske in Češke do Jugoslavije.

Tako Steinacherjeve lastne izjave ( „Že leta 1933 sem se v Avstriji dal na razpolago stranki (NSDAP) “[3]), njegove odlične zveze v Berlinu za časa Tretjega Rajha , [4] in opisi njegovih političnih nasprotnikov (na primer „In še en vojni zločinec na prostosti “[5]) ga profilirajo kot zelo pomembnega in vplivnega nemško-koroškega nacista. [6]

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Steinacher je odrastel v evangeličanski nemško-koroški družini v Plajberku pri Beljaku (nemško Bad Bleiberg). Okolica, v kateri je odraščal, je bila tradicionalno velikonemško usmerjena in Steinacher se je v njej kmalu navzel pangermanskih idej, ki so želele odpraviti večnarodno Avstro-Ogrsko in jo nadomestiti z eno-nacionalno, izključno nemško državo, ki bi zavzemala največje možno ozemlje v Srednji Evropi. Kot mladenič je prejel štipendijo za obisk leta 1867 ustanovljenega nemškega evangeličanskega učiteljišča v današnji Bielsko-Biali v Šleziji. Tam se je prvič seznanil z nekaterimi ekskluzivističnimi nemškimi svetovnimi nazori. Postal je član v Avstro-Ogrski prepovedanega nemškega nacionalnega fantovskega združenja Gothia, [7] , ki je bilo usmerjeno izrazito antisemitsko in protikatoliško in katerega geslo je bilo „Brez Jude in brez Rima bo zgrajen Germanijin prestol “ (Ohne Juda, ohne Rom, wird gebaut Germanias Thron) [8]. Po lastnih besedah je takrat prišel do „spoznanja o edinstvenosti nemškega ljudstva v primerjavi z drugimi narodi“, ki je tudi v njemu samem vzbudilo „nezmotljiv občutek o nadmoči Nemca“ [9] in ga razvilo v „zvestega in na žrtve pripravljenega patriota svoje nemškega ljudstva“.[10] Tako utemeljen v velikonemški ideologiji je učitelj Steinacher sprejel svojo prvo službo na Južnem Tirolskem, kjer je nemudoma začel delovati proti „grozeči lahonizaciji“. Ljudski boj za nemštvo je zanj pomenil „obrambo pred 'uničujočim' delovanjem Slovanov in Romanov“.[11]

Leta 1914, ob začetku 1. svetovne vojne, se je Steinacher javil kot prostovoljec v vojsko Avstro-Ogrske monarhije, do leta 1917 napredoval v nadporočnika in prejel tudi odlikovanje za hrabrost.[12] Po koncu vojne se je popolnoma posvetil Koroški, od katere se je želel odcepiti njen južni, s Koroškimi Slovenci naseljeni del. Na njegovo pobudo so bile takrat na Koroškem vzpostavljene nekatere ključne organizacije nemško-nacionalnih krogov, ki so z vsiljenimi oboroženimi spopadi osvoboditev Južne Koroške zavlekli ravno dovolj dolgo, da so antantni zavezniki za območje razpisali plebiscit, ki ga je nato Avstrija ob veliki pristranskosti mednarodne komisije in mnogih nepravilnostih tudi dobila. [13] Po dobljenem plebiscitu so nemško-nacionalni krogi na Koroškem začeli Steinacherja slaviti kot enega od „vodilnih borcev za svobodo Koroške“ , kakor tudi kot „duhovni motor“ obrambe domovine. [14] Za uspešno pripravo in dobro izvedbo plebiscita si je Steinacher med nemško-nacionalnimi Korošci prislužil celo sloves „velikega sina Koroške“, čeprav je iz njegovih lastnih izjav očitno, da je šlo pri tem boju veliko manj za samo Koroško, veliko več pa za nemštvo, ki je bilo njegov edini resnični cilj :

“Vedno sem s popolno jasnostjo razumel, da se plebiscitni boj na Koroškem nikoli ni vodil za priključitev območja k Avstriji, temveč s ciljem zagotovitve velikonemške prihodnosti.“ [15]

Po koroškem plebiscitu se je Steinacher nemudoma angažiral še v celi vrsti podobnih obmejnih sporov, kjer je šlo za – po njegovem mnenju – meje bodoče Velike Nemčije.

Poleg svojih obmejnih aktivnosti se je Steinacher leta 1922 vpisal še na Univerzo v Frankfurtu in po samo šestih semestrih leta 1925 doktoriral iz državniških in gospodarskih znanosti. Za kratek čas je prevzel vodenje ponemčevalne šolske ustanove Deutscher Schulverein „Südmark“ , nato pa do leta 1930 deloval v Frankfurtu kot referent za mejna področja v takratnem pruskem notranjem ministrstvu, kot gospodarski svetovalec za nemške narodne skupnosti v inozemstvu, kot kontaktna oseba pri avstrijskem gibanju za Anschluss , poleg tega pa je opravljal tudi poluradno funkcijo v ustanovi, ki je volksdeutscherjem v inozemstvu ponujala finančno in propagandistično pomoč. [16] Aprila 1933 je postal vodja Ljudske zveze za nemštvo v inozemstvu (Volksbund für das Deutschtum in Ausland, oziroma VDA). Le en mesec po prevzemu vodenja organizacije, maja 1933, je Steinacher v delovanje VDA vpeljal rasne principe, po katerih so lahko postali člani organizacije le „izvorni Nemci “ (Deutschstämmigen) ; istega leta je razglasil Hitlerjanski nacistični pozdrav z dvignjeno desnico za uradni pozdrav organizacije VDA.[17]

Miklauzhof v Žitari vasi, Steinacherjevo podedovano posestvo, ki ga je občasno dal na razpolago tudi različnim nemško-patriotskim združenjem

Na Koroškem je Steinacher vložil še posebne napore, da bi ves tamkajšnji nemško-nacionalni tabor, vključno s političnimi strankami in ljudskimi združenji, pripeljal na linijo avstrijske nacistične politike, ki je videla Avstrijo v prihodnosti le kot del velikonemškega rajha, in si zagotovil njegovo absolutno podporo. Avstrija po njegovem mnenju dolgoročno ni bila življenjsko sposobna in se je morala za vsako ceno priključiti Veliki Nemčiji. „Enotnost v nemškem ljudstvu je naša usmeritev za prihodnost.“[18] Kmalu so bili mnogi nacisti mnenja, da bi moral Steinacher prevzeti vodenje celotne frakcije NSDAP v Avstriji.[19]

Steinacherjevo članstvo v NSDAP in sprenevedanje koroških deželnih oblasti[uredi | uredi kodo]

Dokazi o Steinacherjevem članstvu v nacistični stranki:

  • avstrijski veleposlanik v Švici je 13. novembra 1935 na avstrijsko zvezno vlado naslovil dosje , v katerem sporoča, da je Steinacher postal član NSDAP že leta 1925, da je organiziral tihotapljenje eksplozivnih elementov v Avstrijo, da od leta 1935 oskrbuje avstrijsko podružnico stranke z denarjem in promovira nacionalsocialiste v raznih mladinskih in športnih združenjih. [20]
  • 24. maja 1938, kmalu po Anschlussu, je Steinacher izpolnil „Osebni vprašalnik za presojo ustreznosti obnovitve potekle članske izkaznice in za potrditev članstva v deželi Avstriji“. Izpolnjen vprašalnik je prinesel na lokalni organ stranke, ki je na njegovo lastno pobudo deloval kar na njegovem podedovanem posestvu Miklauzhof v Žitari vasi. Na vprašanje o njegovem prvem vstopu v NSDAP je odgovoril : „Maja 1933 v Celovcu.“ [21] Pod rubriko: „V katerem oddelku NSDAP ste službovali ?“ je Steinacher zapisal : „1934 sem se prijavil na dolžnost v enotah SS na Koroškem“ [22]
  • februarja 1939 je Steinacher pri pristojnih lokalnih organih stranke v Berlinu ponovno izpolnil „Osebni vprašalnik za presojo ustreznosti sprejema v NSDAP“ in ponovno navedel, da je že od leta 1933 prijavljen kot član stranke v njeni podružnici na Koroškem. Poleg tega je ponovno izpolnil „Prošnjo za obnovitev potekle članske izkaznice“ [23] Birokratska pedantnost je pridobitev ustreznih dokumentov nekoliko zavlekla.
  • Pod člansko številko 7.753.917 je bil 1. maja 1940 Steinacher sprejet v lokalno skupino NSDAP Berlin-Zehlendorf. Obvestilo o sprejemu so mu poslali na fronto, kjer je takrat služil kot vojak Wehrmachta.

Kljub vsem navedenim dokazom je obtožnica, ki jo je vložilo državno tožilstvo v Celovcu leta 1949 proti Steinacherju, ker se ni prostovoljno prijavil v register bivših nacistov , padla zaradi uradne odločitve koroške deželne vladne Zl.503/NS/49 : po njej naj se ne bi bil Steinacher nikoli udinjal za članstvo v NSDAP, nikoli naj ne bi bil pripravil vloge za sprejem v članstvo, nikoli naj ne bi imel v posesti članske izkaznice ali strankarse knjižice, in naj bi šele na fronti v Murmansku leta 1940 prvič prejel obvestilo o sprejemu v stranko, proti čemur naj bi celo vložil pisni ugovor pri državnem vodstvu NSDAP.[24]

Novi začetki[uredi | uredi kodo]

V obdobju slabo izvedene povojne denacifikacije na Koroškem, v času pritožb, obsodb in kontroverznosti , vendar tudi v obdobju, ko so se tako imenovani bivši spretno infiltrirali v skoraj vse demokratične avstrijske politične stranke, se je v politično življenje vrnil tudi Steinacher. Ključna pri tem je bila ustanovitev koroške deželne Zveze neodvisnih (Verband der Unabhängigen), predhodnice kasnejših svobodnjakov (FPÖ in FPK) , ki je politično rehabilitirala mnoge bivše naciste in jim ponovno odprla vrata v avstrijsko državno in deželno politiko, predstavljala pa naj bi nekakšno tretjo pot med rdečo (SPÖ) in črno (ÖVP) tradicionalno politiko. Sam Steinacher se je v tem ozračju sicer približal konservativni ÖVP, ki ga je želela v svojih vrstah, da bi jim pomagal v stranko pridobiti člane Zveze domovini zvestih južnih Korošcev (Bund heimattreuer Südkärntner). Paradoks je, da so bili člani te zveze v veliki večini južnokoroški Slovenci, ki pa so sami sebe dojemali za Vindišarje , se še posebej zagrizeno poistovečali z nemštvom in bili v povojnem času izredno zagreti za politično promoviranje enojezične, čim bolj nemške Koroške. Zanje je deloval preverjeni nemški nacionalist Steinacher kot magnet.

Z uspešno pridobljenimi glasovi vindišarskih volivcev sta imeli ÖVP in VdU leta 1949 realne možnosti, da Steinacherja ustoličita za deželnega glavarja Koroške. Zaradi takratne kompleksne politične situacije v Avstriji in zaradi pogovorov, ki sta jih na zvezni ravni vodili največji stranki SPÖ in ÖVP, pa je bil za deželnega glavarja kljub temu izvoljen kompromisni kandidat SPÖ, Ferdinand Wedenig. V svojih predvolilnih kampanjah leta 1949 in 1953 je Steinacher še naprej zelo odkrito ponavljal tiste iste populistične vsebine, ki jih je zastopal že pred 2. svetovno vojno. Tako je razglasil koroško kmetstvo za „najmočnejši zid pred grozečo nevarnostjo iz vzhoda“, obtoževal SPÖ, da „ne razume nalog ljudske zaščite“ , še posebej pa se je zavzel pri vprašanju dvojezičnega slovensko-nemškega šolstva, ki je bilo vse do leta 1958 obvezno na vsem uradno dvojezičnem ozemlju Južne Koroške . Deželnim oblastem je očital, da so z uredbo o dvojezičnem šolstvu „izvedle napad proti pravicam staršev in proti naravnim pravicam posameznika“ .[25]

Steinacher je bil, skupaj z drugimi bivšimi koroškimi nacisti, s tovrstnimi izjavami, organiziranjem šolskih stavk in razpihovanjem mednacionalnega sovraštva na čelu populističnega gibanja, ki je do leta 1958 dobesedno prisililo koroško deželno vlado, da je popustila in razveljavila zakonito uredbo o obveznem dvojezičnem šolstvu na Južnem Koroškem. To je bila prva velika zmaga prenovljenih nacističnih elementov na Koroškem po 2. svetovni vojni, hkrati pa začetek njihovega desetletja trajajočega odločilnega vpliva v koroški deželni politiki in začetek vedno bolj očitnega in agresivnega protislovenskega delovanja ter omejevanja jezikovnih in človekovih pravic Koroškim Slovencem.

Tisk pod vplivom stranke ÖVP je svojega koroškega brambovca Steinacherja dosledno branil in poskušal očistiti vsako sled njegove „rjave“ (nacistične) preteklosti . Seveda pa so previdno zamolčali njegove izjave, kakršna je „Zaradi zgodovinske velikodušnosti Führerja in rajh-kanclerja Adolfa Hitlerja na dan 13. marca 1938 (dan avstrijskega Anschlussa) je Koroška zdaj ponovno v Nemškem Rajhu in kot branik nemškega juga njegov neločljivi del.“[26]

Steinacher je po zaključku politične kariere do smrti živel nepreganjan na svojem posestvu Miklauzhof v Žitari vasi. Koroška deželna vlada mu je za njegove zasluge podelila tudi posebno pokojnino.

Dediščina[uredi | uredi kodo]

Ob posvetitvi Steinacherjevega spomenika v Velikovcu 2. maja 1976 je lokalni duhovnik nagovoril zbrane : „Hans Steinacher živi naprej v naših srcih kot Andreas Hofer (tirolski narodni junak) naše koroške domovine !“[27] Spomenik so že junija istega leta razstrelili neznani storilci, kar je v občutljivem obdobju po Ortstafelsturmu 1972 izzvalo goreče polemike med takratno deželno vlado Leopolda Wagnerja in zastopniki slovenske narodne skupnosti.[28]

Še vedno pa povsod na Koroškem stoji precej obeležij, ki spominjajo na politično in ideološko zapuščino Dr. Hansa Steinacherja, koroškega brambovca, bivšega nacista in velikonemškega nacionalista. Ena od takih spominskih plošč stoji tudi na najvišjem vrhu Obirja na Južnem Koroškem, Ojstrcu.

Publikacije[uredi | uredi kodo]

  • Sieg in deutscher Nacht: Ein Buch vom Kärntner Freiheitskampf. Wiener Verlag, Wien 1943
  • In Kärntens Freiheitskampf. Meine Erinnerungen an Kärntens Ringen um Freiheit und Einheit in den Abwehrkämpfen 1918/19 und um die Volksabstimmung 1920. Heyn, Klagenfurt 1970, 2. Aufl. 1976. 3-85366-220-X
  • Oberschlesien. (= Taschenbuch des Grenz- und Auslanddeutschtums 19) Deutscher Schutzbundverlag E. Runge, Berlin-Lichterfelde 1927
  • Volksdeutscher Aktivismus. In: Deutsche Arbeit, Heft 7 (1932), S. 169-173
  • Neue Wege. In: Freie Stimme v. 7. Juli 1933
  • Ziele und Organisation der Deutschtumsbewegung 1918-1933. Kurzfassung der Referate von H. Steinacher und M.H. Boehme auf der Arbeitstagung des Volkstumsarchivs in Lüneburg vom 10. und 11. September 1959. Lüneburg 1960
  • Deutsches Volkstum, deutscher Lebensraum. Führerbriefe für politische Erziehung, 4. Brief, Hanseatische Verlags- Anstalt, Hamburg 1934
  • Rede zur Saarbrücker Pfingsttagung des VDA, gehalten in Mainz am 19. Mai 1934, VDA-Wirtschaftsunternehmen, Berlin 1934
  • Volkstum jenseits der Grenze. Staat und Volk, Staatsbürger und Volksgenosse. Reihe: Wir in unserer Zeit, Franckh, Stuttgart 1934
  • F. X. Holder (Pseudonym): Dass Kärnten eins und frei bleibe. Kollitsch,Kagenfurt 1960
  • Hans-Adolf Jacobsen (Hrsg. ): Hans Steinacher, Bundesleiter des VDA 1933 - 1937 ; Erinnerungen und Dokumente. (= Schriften des Bundesarchivs Bd. 19) Boldt, Boppard am Rhein 1970 ISBN 3-7646-1545-1

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 Record #118617311 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 Baur U., Gradwohl-Schlacher K. Literatur in Österreich 1938-1945, Band 2: Kärnten — Böhlau Verlag, 2011. — str. 246-251. — ISBN 978-3-205-78653-5
  3. ↑ Schreiben Steinacher „Zur Lage des VDA“, Ende Oktober 1936. aus dem Nachlaß von Karl Haushofer, abgedruckt bei: Hans-Adolf Jacobsen: Hans Steinacher, Bundesleiter des VDA 1933 - 1937. Boppard 1970, S. 372-379, hier S. 376. Jacobsen merkt dazu an: „Steinacher ist jedoch niemals Mitglied der NSDAP gewesen. Vgl. die Unterlagen im Document-center, Berlin“, ebd. S. 376, Anm. 2
  4. ↑ Maurice Williams: Gau, Volk und Reich. Friedrich Rainer und der österreichische Nationalsozialismus. Deutsche Bearbeitung von Ulrich Burz und Claudia Fräss-Ehrfeld (=Archiv für vaterländische Geschichte und Topographie Bd. 90) Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, Klagenfurt 2005, S. 74
  5. ↑ Volksstimme, Organ der KPÖ Kärnten, v. 11. Juli 1947, zitiert nach August Walzl: Die Bewältigung. Nachkriegsjahre in Kärnten und Friaul. Kärntner Druck- und Verlagsgesellschaft, Klagenfurt 1999, S. 228f., Anm. 81. und S. 236
  6. ↑ Alfred Elste: Kärntens braune Elite. 2. Aufl., Hermagoras, Klagenfurt-Wien 1997 ISBN 3-85013-476-8 S. 152 f., Anm. 657
  7. ↑ Karin Gradwohl-Schlacher:[mrtva povezava] Josef Friedrich Perkonig und Hans Steinacher. Zwei Karrieren von der Kärntner Volksabstimmung bis in das Dritte Reich. S. 3, und Anm. 13
  8. ↑ Ingo Haar: Historiker im Nationalsozialismus. Deutsche Geschichtswissenschaft und der "Volkstumskampf" im Osten. (= Kritische Studien zur Geschichtswissenschaft 143) Vandenhoeck und Ruprecht, Göttingen 2000, S. 150 f. ISBN 3-525-35942-X
  9. ↑ Hans-Adolf Jacobsen: Hans Steinacher. Bundesleiter des VDA 1933-1937. S. XIII, zitiert nach Alfred Elste: Kärntens braune Elite, S. 157
  10. ↑ Wolfram Mallebrein: Hans Steinacher. Ein Kämpfer für Freiheit und Selbstbestimmung. Eine Biographie. Heyn, Klagenfurt 1980 S. 21 ISBN 3-85366-346-X
  11. ↑ Hans-Adolf Jacobsen: Hans Steinacher, Bundesleiter des VDA 1933 - 1937. Erinnerungen und Dokumente. Schriften des Bundesarchivs Bd. 19, Boldt, Boppard am Rhein 1970 S. XIV, zitiert nach Alfred Elste: Kärntens braune Elite, S. 157
  12. ↑ Hans Steinacher: In Kärntens Freiheitskampf. Meine Erinnerungen an Kärntens Ringen um Freiheit und Einheit in den Abwehrkämpfen 1918/19 und um die Volksabstimmung 1920. Heyn, Klagenfurt 1970, S. 15
  13. ↑ In: Geschichtsverein für Kärnten (Hrsg): Carinthia I., Band 185, Johann Leon, Klagenfurt 1995 S. 511
  14. ↑ Siegmund Knaus: Ein großer Sohn Kärntens. Dr. Hans Steinacher. Eigenverlag Siegmund Knaus, Pörtschach 1962
  15. ↑ Hans Steinacher: Sieg in deutscher Nacht: Ein Buch vom Kärntner Freiheitskampf. Wiener Verlag, Wien 1943, S. 317
  16. ↑ Alfred Elste: Kärntens braune Elite, S. 159
  17. ↑ Frank Elste: Kärntens braune Elite, S. 162
  18. ↑ Karl Stuhlpfarrer: Deutsche Volkstumspolitik in Kärnten nach der Volksabstimmung. In: Helmut Rumpler (Hrsg.): Kärntens Volksabstimmung 1920. Kärntner Druck- und Verlagsgesellschaft, Klagenfurt 1981, S. 333f. ISBN 3-85391-027-0
  19. ↑ Frank Elste: Kärntens braune Elite, S. 165
  20. ↑ Österr. Staatsarchiv-AdR, NPA, Kt. 449, Liasse Personalia, Zl. 39.772-13/35. Details bei Frank Elste: Kärntens braune Elite , S. 155
  21. ↑ Frank Elste: Kärntens braune Elite. S. 153 mit Anm. 659 - 663
  22. ↑ Frank Elste: Kärntens braune Elite S. 156
  23. ↑ BDC- Personalakte zitiert nach Frank Elste: Kärntens braune Elite. S. 154, und Anm.
  24. ↑ Elste: Kärntens braune Elite, S. 152 f., Anm. 657
  25. ↑ Alfred Elste: Kärntens braune Elite. S. 170
  26. ↑ Hans Steinacher: Sieg in deutscher Nacht. S. 7, zitiert nach Frank Elste: Kärntens braune Elite, S. 150
  27. ↑ Personenlexikon.net
  28. ↑ Hellwig Valentin: Der Sonderfall. S. 211

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Alfred Elste: Kärntens braune Elite. 2. Aufl., Hermagoras, Klagenfurt-Wien 1997 ISBN 3-85013-476-8
  • Alfred Elste / Dirk Hänisch / Anton Pelinka: Auf dem Weg zur Macht. Beiträge zur NSDAP in Kärnten von 1918-1938. (= Vergleichende Gesellschaftsgeschichte und politische Ideengeschichte der Neuzeit Bd. 8 ) Braumüller, Wien 1997 ISBN 3-7003-1153-2
  • Jürgen Elvert: Mitteleuropa! Deutsche Pläne zur europäischen Neuordnung (1918 - 1945) (= Historische Mitteilungen: Beiheft 35.) Habil.-Schrift Univ. Kiel, 1996, Steiner, Stuttgart 1999 ISBN 3-515-07641-7
  • Ingo Haar: Historiker im Nationalsozialismus. Deutsche Geschichtswissenschaft und der "Volkstumskampf" im Osten. (= Kritische Studien zur Geschichtswissenschaft 143) Vandenhoeck und Ruprecht, Göttingen 2000, ISBN 3-525-35942-X
  • Lothar Höbelt: Von der vierten Partei zur dritten Kraft. Geschichte des VdU. Stocker, Graz 1999, ISBN 3-7020-0866-7
  • Klub slovenskih študentov v Gradcu (Hrsg.): Dossier Kärnten : Nachdruck aus "Neues Forum",Okt. 1972. Inhalt: Michael Springer: Lokalaugenschein, Michael Siegert: Die Randdeutschen; Karl Stuhlpfarrer: Germanisierung in Kärnten; Hanns Haas: Kärntner Abwehrkampf – eine Geschichtsfälschung. Graz o.J. COBISS.SI-ID 512391820
  • Siegmund Knaus: Ein großer Sohn Kärntens: Dr. Hans Steinacher. Eigenverlag Siegmund Knaus, Pörtschach a. W. 1962
  • Knut Lehmann-Horn: Die Kärntner FPÖ 1955-1983. Vom Verband der Unabhängigen (VdU) bis zum Aufstieg von Jörg Haider zum Landesparteiobmann. Universitätsverlag Carinthia, Klagenfurt 1992, ISBN 3-85378-397-X
  • Wolfram Mallebrein: Hans Steinacher. Ein Kämpfer für Freiheit und Selbstbestimmung. Eine Biographie. Heyn, Klagenfurt 1980 S. 21 ISBN 3-85366-346-X
  • Bruce F. Pauley: Der Weg in den Nationalsozialismus. Ursprünge und Entwicklung in Österreich. Österr. Bundesverlag, Wien 1988, ISBN 3-215-06875-3
  • Nikolaus von Preradovich: Österreichs höhere SS-Führer. Vowinckel, Berg am See 1987 ISBN 3-921655-55-2
  • Manfried Rauchensteiner: Die Zwei. Die große Koalition in Österreich 1945-1966. Österreichischer Bundesverlag, Wien 1987. ISBN 3-215-06433-2
  • Michael Siegert: Die Randdeutschen. Am Beispiel Hans Steinachers, des Gründers des Kärntner Heimatdienstes. In: Neues Forum 12/1972, S. 35-38
  • Hellwig Valentin: Der Sonderfall. Kärntner Zeitgeschichte 1818—2004. Hermagoras, Klagenfurt 2005, ISBN 3-7086-0108-4
  • August Walzl: »Als erster Gau...«. Entwicklungen und Strukturen des Nationalsozialismus in Kärnten. Universitätsverlag Carinthia, Klagenfurt 1992 ISBN 3-85378-388-0
  • August Walzl: Die Bewältigung. Nachkriegsjahre in Kärnten und Friaul. Kärntner Druck- und Verlagsgesellschaft, Klagenfurt 1999 ISBN 3-85391-161-7
  • Maurice Williams: Gau, Volk und Reich. Friedrich Rainer und der österreichische Nationalsozialismus. Deutsche Bearbeitung von Ulrich Burz und Claudia Fräss-Ehrfeld (= Archiv für vaterländische Geschichte und Topographie Bd. 90) Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, Klagenfurt 2005, ISBN 3-85454-106-6

Spletne povezave[uredi | uredi kodo]

  • Karin Gradwohl-Schlacher: Josef Friedrich Perkonig und Hans Steinacher. Zwei Karrieren von der Kärntner Volksabstimmung bis in das Dritte Reich. PDF (abgerufen 12. Feber 2010)
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Hans_Steinacher&oldid=6035330«