To noč sem jo videl
 | |
| Avtor | Drago Jančar |
|---|---|
| Država | Slovenija |
| Jezik | slovenščina |
| Žanr | družbeni roman |
| Založnik | Modrijan |
Datum izida | 2010 |
| Vrsta medija | tisk (trda vezava) |
| Št. strani | 189 |
| ISBN | 978-961-274-000-9 |
| COBISS | 251681024 |
| UDK | 821.163.6-311.2 |
| Predmetne oznake | ljubezen, NOB (1941-1945), Nemci, izginotje, strah, nasilje, kolaboracija, krivda, negotovost, Vranje, Ljubljana, Gorenjska |
To noč sem jo videl je družbeni roman slovenskega dramatika, esejista ter enega izmed najpogosteje prevajanih in uveljavljenih sodobnih slovenskih pisateljev, Draga Jančarja. Roman je izšel s finančno podporo Javne agencije za knjigo RS leta 2010 v Ljubljani, pri založbi Modrijan.
Glavna junakinja romana je Veronika Zarnik, mlada ženska iz meščanske družbe, ki nikoli ne stopi neposredno pred bralca, saj sta nam njena življenjska usoda in podoba predstavljeni v petih poglavjih, skozi oči petih različnih pripovedovalcev. Vsako od teh nam razodene nove informacije iz Veronikinega življenja. Tako vsak pripovedovalec dopolni oz. nadaljuje zgodbo prejšnjega, dokler se nam konec ne razodene v vsej svoji tragediji. Pripovedovalci se vsak na svoj način spominjajo dogodkov, povezanih s to ekscentrično, samosvojo, predvsem ljubečo ter samostojno žensko, ki jo je posrkal vrtinec burnega dogajanja na slovenskih tleh v predvojnem in povojnem času.
Vsebina[uredi | uredi kodo]
O Veroniki najprej pripoveduje njen nekdanji ljubimec, srbski oficir jugoslovanske kraljeve vojske, ki se je leta petinštirideset znašel v ujetniškem taborišču v Palmanovi; zgodbo nadaljuje njena bolehna, ostarela in umsko šibka mati, ki z največjo grozo čaka na vrnitev hčere, potopljena v spomine in blodna od negotovega upanja; o njej govorita zdravnik nemške okupacijske vojske, ki bolj kot o Veroniki pripoveduje o vojnih dogodkih, zaradi katerih je njegova zgodba od vseh najbolj objektivna in hladna. Zgodba je zatišje pred viharjem, saj sta naslednji (in zadnji) dve pričevanji ključnega pomena. Pripoved nadaljuje družinska gospodinja, ki ponovi zgodbo Veronikine matere, a se v nasprotju z materjo znajde v središču dogajanja. Hišna pomočnica je edini lik, ki je predstavljen večplastno, kar ji da pridih svetnice. Njeno pričevanje v zgodbi zaostri ozračje in nakazuje na konec. Čast sklepnega dejanja avtor prepusti partizanu Jeranku, zdaj starcu, ki je zaradi napačnega domnevanja sprožil verigo dogodkov, ki so mu usodno zaznamovali mladost in zaradi katerih si še vedno ni zmožen priznati krivde in sprejeti odgovornosti za svoja dejanja.
Zanimivosti[uredi | uredi kodo]
V šolskem letu 2011/12 je bil roman izbran za vseslovensko tekmovanje za Cankarjevo priznanje, ki so ga prebirali in spoznavali dijaki 3. in 4. letnika srednje šole.
Delo je sad avtorjevega preučevanja medvojnega gradiva, ki se delno nanaša na resnično zgodbo zakoncev Hribar iz Ljubljane, lastnikov gradu Strmol na Gorenjskem, kjer ju je zaznamovalo leto 1944. Bila sta svetovljana, ljubitelja in poznavalca umetnosti, oba pilota, znana sta bila po ekstravagantnosti, na gradu sta gostila številne pomembne deležnike evropske in slovenske družbe. Sedaj je grad razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.
V okviru multimedijskega projekta Severni sij v letu 2012 so v Mariboru vzpostavili lokacije, prepoznavne iz opusa Draga Jančarja, Mariborčana po rodu. Med njimi je predstavljena tudi lokacija To noč sem jo videl.
Ocene in nagrade[uredi | uredi kodo]
Roman je bil ob izidu na vrhu lestvic prodaje, prepričal je tudi kritike, ki so ga ocenili za eno najboljših literarnih besedil o Slovencih, zapletenih v drugo svetovno vojno in med seboj.
Leta 2010 je roman prejel Delovo nagrado kresnik za najboljši slovenski roman. Drago Jančar je postal tako prvi v enaindvajsetletni zgodovini te nagrade, ki je kresnika dobil že tretjič: leta 1999 je bil nagrajen za Zvenenje v glavi, dve leti zatem pa za roman Katarina, pav in jezuit. Leta 2020 je bil razglašen za najboljši s kresnikom nagrajeni roman med letoma 2010 in 2019 (kresnik desetletja).[1]
Tragični dogodek je pred Jančarjem literarno obdelal Tone Perčič (kratka pripoved Kamniti gost, Nova revija 1992, ter roman In ti boš meni ponoči trkal na vrata, 1998), opisan pa je tudi v Cerkljanskem zborniku 1964 in v Marija Cvetek, Spomini na Strmol: Vilma Mlakar, roj. Urh – nekdanja strmolska sobarica, Kronika 2006.
Izdaje in prevodi[uredi | uredi kodo]
Prva slovenska izdaja je iz leta 2010 (COBISS).
Roman je bil leta 2012 preveden v hrvaščino, 2014. v srbščino, 2019. pa v albanščino, načrtovan je še prevod v bolgarski jezik. Omenjene prevode, ki so bili nagrajeni na razpisu programa Kultura za leto 2012 za projekte literarnega prevajanja, podpira Izvajalska agencija za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo, EACEA.
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ "V noči zgodovinskega kaosa in nasilja žari njen obraz". 13. 6. 2020. Pridobljeno dne 23. 4. 2021.
