Knjižni jezik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Knjížni jêzik[1] ali standardni jezik[1] je najvišja socialna zvrst jezika z natančno določenimi pravili, predpisanimi v slovnici, slovarju, pravopisu in pravorečju. Slovenski knjižni zborni jezik je enoten po vsem slovenskem govornem območju; ima zato tudi narodnopovezovalno vlogo in se uporablja kot sredstvo javnega in uradnega sporazumevanja na ozemlju celotne države.[1]

Knjižni jezik pozna dve podzvrsti:

V vzhodnoevropski jezikoslovni tradiciji se izraz "knjižni/literarni jezik" pogosto uporablja kot sinonim za "standardni jezik",[2][3][4][5] čeprav nekateri tuji avtorji obravnavajo "knjižni/literarni jezik" kot eden od funkcijskih jezikovnih stilov (zborni jezik) in ga postavljajo v nasprotje z pogovornim slogom[6] ali uporabljajo ta izraz kot sinonim za "jezik književnosti"[7] (npr. angl. literary language[8]).

Zborni jezik[uredi | uredi kodo]

Zborni jezik obvladajo jezikovno šolani ljudje. Večinoma se piše in bere, v govoru pa se uporablja pri javnih in uradnih nastopih. Gre za jezikovno zvrst, ki dosledno upošteva jezikovna pravila. Skorajda vse, kar zapišemo, je v zbornem jeziku. Učimo se ga v šolah. Je edina jezikovna zvrst, ki je enaka po celotnem slovenskem govornem in kulturnem območju.

Knjižni pogovorni jezik[uredi | uredi kodo]

Je manj stroga oblika knjižnega jezika, ki se uporablja predvsem v govoru. Sicer je bistveno podoben zbornemu jeziku, vendar ni povsem enoten po celotnem govornem območju. Ne sledi strogo naglasnim pravilom in stavčni fonetiki. Značilna je na primer raba nedoločnika brez končnega -i (t. i. kratkega ali pogovornega nedoločnika). Uporabljamo ga v pogovoru z ljudmi iz oddaljenih krajev.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 »knjížni jêzik«. Termania. Pridobljeno 11. januarja 2019.
  2. »Літературна мова (стандарт)«. Соціологія (v ukrajinščini). Pridobljeno 16. januarja 2019.
  3. Словарь социолингвистических терминов (v ruščini). Москва: Российская академия наук. Институт языкознания. Российская академия лингвистических наук. 2006. str. 217.
  4. K. Ozóg (1993). »Ustna odmiana języka ogólnego«. Współczesny język polski. Encyklopedia kultury polskiej XX wieku (v poljščini). Zv. 2. J. Bartmiński (red.). Wrocław. str. 87.
  5. »język ogólny«. Słownik terminów gramatycznych (v poljščini). Edupedia. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. novembra 2018. Pridobljeno 18. novembra 2018.
  6. Stanisław Barańczak (1974). Język poetycki Mirona Białoszewskiego (v poljščini). Zakład Narodowy im. Ossolińskich. str. 132.
  7. Mate Kapović (2010). Čiji je jezik (PDF) (v srbohrvaščini) (1 izd.). Zagreb: Algoritam. str. 55–74. ISBN 9789533162829.
  8. »Literary-language dictionary definition«. Your Dictionary (v angleščini). Pridobljeno 16. januarja 2019.